Sredi novembra 2019 je pesnica, pisateljica in šansonjerka Svetlana Makarovič pri 80 letih napisala svojo prvo in zadnjo biografijo. V knjigi z naslovom Luciferka sledimo življenju ene najvidnejših slovenskih ustvarjalk od njenih prvih spominov do danes. Biografijo je avtorica spisala skupaj z Matejem Šurcem in mačkom Kotikom. Knjigo je izdala založba Beletrina.

UVOD

Knjigo Luciferka, ki predstavlja manj znano plat sicer dobro poznane ustvarjalke, so predstavili v Mini teatru v Ljubljani. Knjiga opisuje njeno otroštvo, odraščajočo dobo in zavestno odločitev o neizprosni samosti v zrelih letih. Zgodba Svetlane Makarovič je popisana na 330 straneh, zapise pa spremlja tudi več kot 50 fotografij in bibliografija avtorice. Delo je oblikoval Boštjan Pavletič.

Predstavitev knjige, ki je bila igriva, zabavna, ironična in drzna, je bila obarvana z avtorici tako ljubimi šansoni. Večer je bil zastavljen v satiričnem duhu, zaznamoval pa ga je pogovor Mateja Šurce in Svetlane Makarovič o njenem življenju, mišljenju in o knjigi. Pogovor je s svojimi zasoljenimi izjavami motil »maček Kotik«, ki ga je upodobila Anja Novak.

Igralka Anja Novak, kot maček Kotik

PREDSTAVITEV USTVARJALNEGA OPUSA SVETLANE MAKAROVIČ

Svetlana Makarovič se je rodila leta 1939 v Mariboru. V Ljubljani je končala srednjo vzgojiteljsko šolo in leta 1968 diplomirala na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Nekaj časa je igrala v Mestnem gledališču in pozneje v ljubljanski Drami.

Njena prva pesniška zbirka Somrak je izšla leta 1964, tej je sledilo še šestnajst zbirk. Med najbolj znane spadajo Pelin ženaVojskin čas in Tisti čas, zaznamujejo jih motiv zla ter slogovne in doživljajske prvine iz ljudskega mitskega sveta, s katerimi ustvarja baladno ozračje. Leta 2002 se je od poezije poslovila z antologijo svojih najboljših pesmi z naslovom Samost (2002), ki je bila izdana v samozaložbi. Leta 2018 je izšla njena druga zbirka haikujev z naslovom Naj bo poleti, njena prva zbirka haikujev z naslovom Zima vezilja je izšla leta 2016.

»Založba Beletrina je poleg biografije izdala dve njeni pesniški knjigi, zato se je ideja o nastanku knjige njenih spominov porajala s svetlimi nameni, a je prišlo do zapletov. Beletrina se zavzema za popolno spoštovanje umetniške svobode, a to ni vedno najlažje, saj je delovanje založbe kot nevladne organizacije vselej pogojeno s pridobivanjem sredstev na evropskih in domačih razpisih ter s prodajo knjig in drugih storitev,« je zapisal urednik biografije in programski direktor založbe Aleš Šteger.

ZAKLJUČEK

Svetlana Makarovič je začela pot kot poklicna gledališka igralka, danes pa je ena najbolj prepoznavnih slovenskih avtoric z več kot 300 knjižnimi naslovi, eno najobsežnejših slovenskih bibliografij, za svoja dela pa je bila večkrat nagrajena. Prešernovo nagrado za življenjsko delo so ji namenili leta 2000, a jo je zavrnila. Uradno se je upokojila leta 1997.

V proznih delih je oblikovala samosvoj slog, v katerem prevladujejo živali s posebnimi imeni in premišljenimi značaji, v njih se pogosto pojavi arhetipski motiv odhoda od doma. Veliko njenih del je bilo uprizorjenih kot gledaliških iger. Največ uprizoritev je doživela Sapramiška (Lutkovno gledališče Ljubljana), ki je bila prvič uprizorjena leta 1986 in jo igrajo še danes.

Fotografije so s spleta

Viri: STA, Delo

Zbral in uredil: Franci Koncilija

RAZMIŠLJANJE ZAMEJSKEGA SLOVENCA, PESNIKA IN ROŽANČEVEGA NAGRAJENCA AMBROŽA KODELJA O KNJIGI »LUCIFERKA«

Ambrož Kodelja

UVOD

Ob prazniku slovenske kulture sem se pogovarjal z znanko, ki je vestna bralka. Razmišljala sva o Svetlani Makarovič in njeni zadnji knjigi, ki ima naslov Luciferka. Oba sva priznala, da sva se težko prebila skoznjo. Mene je motilo določeno opravljanje, pa tudi neprimerne besede, ki jih ne vidim rad v literarnih delih. O knjigi se je razpisal tudi dr. Jože Pirjevec in nanizal cel kup podatkov o mladosti ge. Svetlane. Tisti, ki so prebrali njegovo Gloso, so spoznali precej drugačno Svetlano, kot so jo poznali prej iz literature. V intervjuju s Svetlano z naslovom »Svetloba o mišljenju in nemišljenju«, je tudi vprašanje: »Mar se niste naredili povsem po svoje?« Tam opisuje svojo pot takole:

»Jaz, naredila sem se po svoje. Najprej je bilo treba opraviti z Bogom, kar je bilo najtežje. Hudo je, ko izgubiš Boga. Takrat si premražen, osamljen, nezaščiten, sam na polju sveta in te zebe do dna duše, tudi angela varuha ni, nimaš se kam zateči. Veš, da je molitev vse skupaj en bla bla, ker te nihče ne sliši. Ko nehaš moliti, začneš preklinjati. Molitev sem nadomestila s kletvijo in sledila svojemu papanu, ki je bil Primorec.« (Mimogrede: zanimiva karakterizacija Primorcev!)

SVETOST BESEDE

Kot sem že omenil, me v knjigi motijo besede, ki so vsaj meni v literaturi tuje. Prav tako prefinjeno literarno opravljanje ali obiranje – povedano po domače. Zavedati bi se morali, da mora biti tudi v literaturi neka obzirnost. Svojčas smo rekli svetost besede. Tu ni mišljeno versko ali teološko izrazoslovje, ampak lep, berljiv, kulturen jezik. Opažam, da mi Slovenci na vse to vedno manj damo. Tudi vse preveč segamo po raznih anglicizmih, mi tu ob meji pa po italijanizmih, ki jih po svoje prikrojimo in vnašamo v pogovorni in pozneje celo pisni – knjižni jezik. Menim, da bi prav ob prazniku slovenske kulture bilo prav, če bi se tudi o tem začeli pogovarjati.

Ambrož Kodelja

PESMI MUCE POTOVKE

Podrobnosti

Svetlana Makarovič sodi v nesporen vrh pesniškega ustvarjanja pri nas, po eni strani piše pretresljivo baladno liriko za odrasle, po drugi pa izjemne pravljice za otroke. Je avtorica številnih vrhunskih umetnin, Boris A. Novak je nekoč zapisal, da v njenem obširnem opusu ni niti ene slabe pesmi. Svoje pravljice je predelala v številne radijske igre in lutkovne ter igrane predstave, pesmi je tudi sama uglasbila. Makarovičeva je namreč tudi izvrstna glasbenica in avtorica imenitnih šansonov – gre  za edinstveno, izvirno in vsestransko umetnico, ki nemalokrat svoja besedila pospremi tudi z ilustracijami.

Pesmi muce potovke so obsežna zbirka pesmi, nabranih iz njenih pesniških zbirk, songov iz lutkovnih predstav in radijskih iger, ki jih je napisala po lastnih in tujih predlogah, in manj znanih pesnitev. V knjigi lahko beremo pesmice Sapramiške, Korenčkovega palčka, sovice Oke, coprnice Zofke, kosovirjev, takšnih in drugačnih strahov, Rdeče kapice, kokokoške Emilije, peka Mišmaša in še mnoge druge. Razdeljene so v dvaintrideset pesemskih sklopov, pri čemer je vsakega ilustrirala druga ilustratorka ali ilustrator, triintrideseti sklop pesmi z mačjo tematiko, tako zvanih mačnic, pa je mehko razpreden po vsej knjigi. Mnoge pesmi že dobro poznamo, precej pa je takšnih, ki jih v tej čudoviti knjigi beremo prvič, saj doslej še niso izšle. Pesmi, ki jih je Makarovičeva napisala za otroke, so duhovite, pikre, pretresljive, malček prismuknjene pa tudi ljubke in izrazito lirične. Tako ni nič nenavadnega, da jih, tako kot njene imenitne pravljice, radi beremo tudi odrasli. V Pesmih muce potovke so prvič zbrane v cvetoberu, s tem pa smo dobili eno najpomembnejših in najdragocenejših knjig na področju otroškega leposlovja na Slovenskem.

Zvezda

Jasno, mirno danes žari
čudoviti severni sij,
skozenj se zvezda lesketa,
zvezdica, moja znanka.

Kaj mi boš povedala,
ti bogata zvezdica,
ki imaš toliko srebra,
da ga nikdar ne zmanjka?

Mala zvezda pa molči,
le mežika v moje oči,
zvezda odgovora ne da –
zvezda je kot uganka.

Potovka

Jaz sem stara mačka potovka,
sem iz daljnih krajev k vam prišla.
sem preprosta siva muca,
nič posebnega na pogled,
saj me je le za prgišče
s cekarjem in repom vred.
V cekarju so pesmi zate,
za vse palčke, za vse škrate –
nate jih, mladički, nate!

ZAKLJUČEK

Motivno in tematsko je pisanje Svetlane Makarovič izredno raznoliko, njegova stalnica pa je prototip ranljive osebe. Ob tem izkazuje tudi inovativnost pri izumljanju novih likov, kakršni so, denimo, puhasti kosovirji ali pa Sapramiška. Njihove prigode skoraj brez izjeme opozarjajo na vrednote medsebojnega spoštovanja, empatije, strpnosti, prijateljstva – in ljubezni do živali.

Kategorije: Zanimivosti