Nemški filozof Hans Georg Gadamer (1900–2002), ki je umrl star »komaj« 102 leti, je rad poudarjal, da je prav branje knjig in sprejemanje njihovih vsebin priložnost, ki jene gre zamuditi, ampak mora biti razlog za srečanje z drugimi ljudmi. Na ta način, tako je namreč trdil Gadamer, gradimo skupno prihodnost, ki korenini v kulturi.
UVOD
Gre torej za kulturo nas vseh, ki na poseben način pooseblja našo sedanjost,hkrati pa smo zazrti v prihodnost, ki pa zadnje čase postaja vse bolj negotova. Sočasnoje prisotno veliko odsotnosti prijaznega in naklonjenega odnosa do kulture tistih, ki o njej odločajo in imajo denar. Pri tem je potrebno opozoriti na sprevrženost in bedno životarjenje, denarno podhranjenost in duhovno osiromašenje brez skladnega sožitja z mnogoterostjo stvarstva in duha.
VZNEMIRLJIVA VPRAŠANJA O KULTURI
Zakaj torej to moje razmišljanje o kulturi? Zato, ker me vznemirja vprašanje, kaj je princip našega bivanja v vseh njegovih razsežnostih. Zanima me, ali je kakovost našega življenja in bivanja sploh odvisna tudi od stopnje sprejemanja in doživljanja kulture. Zato sem prepričan, da je za nas ključnega pomena, kakšno je naše razmerje do dejanskosti kot oporne točke za premislek o kulturi v prostoru, kjer delamo, živimo in smo. Kultura je naša identiteta, pa če to hočemo ali ne. Pomembno je, kakšna je ta kultura, stopnja njene ravni, njena prepričljivost, sprejetost in pristnost. Koristno bi bilo ugotoviti tudi obstoječe stanje naše, to je slovenske kulture. Priče smo zapletenimreži literarnih spominov, utrinkov in razmišljanj. Gre pravzaprav za svojevrsten kolaž, sestavljen iz različnih avtobiografskih, esejističnih, literarno izmišljenih, filozofskih, socioloških, literarnokritičnih in drugih prvin.
UPRIMO SE KULTURI RELATIVIZMA
Ali smo na področju kulture v njenem najširšem pomenu besede pripravljeni narediti kaj za izboljšanje splošne kakovostne ravni kulture v Novem mestu, na Dolenjskem in širše?Ali imamo dovolj drznosti in poguma, ki sta potrebna za opazne spremembe v našem kulturnem prostoru?Menim, da je že skrajni čas, da se iz nemih in nemočnih opazovalcev spremenimo v borce za nov in svež pogled na kulturo in njeno poslanstvo. Postati moramo razumljivi in razumljeni v svojih zahtevah. Uprimo se diktaturi relativizma in se sklicujmo na človeka, lepoto besedne umetnosti, ustvarjanja in bivanja. Prepričan sem, da današnji svet potrebuje takšno kulturno politiko, ki bo služila pravicam vsakega posameznika. Samo s pomočjo kakovostne in sistematične kulture bomo lahko ohranili identiteto novomeške in dolenjske kulture, ki ima tradicijo in je v širšem prostoru tudi prepoznavna. Prizadevajmo si torej za kulturo, ki je odprta, komunikacijska, sporočilna in vsebinsko bogata in raznovrstna, kulturo torej, ki bo plemenitila naše medčloveške odnose in bo hkrati tudi merilo človeških dejanj.
ZAKLJUČEK
Počutim se tako nemočnega v želji, da bi lahko raztrosil ta pepel slovenske kulturne nečimrnosti nekam drugam, v neznano dalj, da bi se potem vsi Slovenci lahko umili v bistri studenčnici in se mirno zazrli drug v drugega in drug v drugem spoznavali sebe. Kajti resnična kultura raste samo iz človeka, iz njegove notranjosti, kjer korenini že od stvarjenja naprej. Samo takšna kultura rojeva nekaj lepega in osrečujočega. Zato kulturo razumem in sprejemam najprej kot harmonijo človeka s svojim Stvarnikom, s samim seboj, z drugimi in z naravo. To je tudi največ, kar lahko ljudje podarimo drug drugemu. Vprašanje je, ali zmoremo biti odprti in pripravljeni za tovrstno razdajanje. (Foto: Splet)
Franci Koncilija
