INKVIZICIJA

Beseda inkvizicija označuje več zgodovinskih pojavov, navadno pa si pod njo predstavljamo srednjeveško sodišče za krivoverce. Ta predstava ni popolnoma točna, saj so se inkvizicijska sodišča ukvarjala npr. tudi s sklepanjem in razvezami zakona, po drugi strani pa so krivoverce včasih sodila tudi druga sodišča (na primer krajevni oblastnik). Res pa je, da je bila inkvizicija ustanovljena predvsem z namenom zaustavljanja krive vere. Pred njeno ustanovitvijo kaznovanje krivovercev ni bilo organizirano in je marsikaterega na lastno pest sežgalo ali kamenjalo ljudstvo samo. Tako s pravnega vidika inkvizicija (lat. “inquirere” pomeni preiskati, preizkusiti) gotovo pomeni korak naprej, saj je obtoženemu zagotavljala relativno (tistemu času primerno) pošteno sojenje. Ob tem pa je potrebno poudariti, da s takšno trditvijo ne odobravamo vseh načinov dokazovanja krivde in kazni, ki so jih ponekod z inkvizicijo izvajali.

Začetki – srednjeveška inkvizicija

10. stoletje je bilo v Cerkvi stoletje krize. Vsaj, kar se tiče papeštva, ki je bilo pod velikim vplivom mogočnih rimskih družin. Ob prelomu tisočletja so se zadeve začele izboljševati. Političnemu je sledilo tudi duhovno področje. Tako lahko v tem času spremljamo vznik mnogih novih duhovnih gibanj. Pri tem jih je nekaj zašlo iz poti katoliškega nauka. Najbolj znani takšni gibanji so katari (ali albižani) in valdežani.

Nauk katarov je prišel na Zahod preko bizantinskega cesarstva. Izhajal je iz dualističnega gnosticizma, ki je bil značilen tudi za manihejce iz 3. in 4. stoletja. To pomeni, da so katari verjeli v obstoj dveh počel oz. bogov, dobrega in zlega, ljudi so delili na popolne (»katari« pomeni »čisti«) in nepopolne, materija in vse telesno je bilo za njih nekaj slabega. Poleg tega so zavračali poroko in s tem nadaljevanje rodu, ostro so naspotovali sveti maši in drugim zakramentom ter cerkveni in družbeni organizaciji, pogosti so bili tudi samomori z izstradanjem. Te so pojmovali kot sveto dolžnost, imenovano endura. Po nekaterih ocenah naj bi od nje umrlo celo več ljudi kot v inkviziciji. Zato se ne moremo čuditi, da je celo Henry C. Lea (1825–1909), oster nasprotovalec Katoliški Cerkvi in velik kritik inkvizicije, priznal, da je bila pravovernost razlog napredka in civilizacije ter da če bi katarizem postal vodilna religija ali že če bi lahko obstajal kot katoliški enakovredna veroizpoved, bi njegov vpliv gotovo postal katastrofalen za evropsko družbo.

Srednjeveško mesto

Valdežani so se od pravovernosti odmikali postopoma, v naukih pa so podobni protestantom (npr. Sveto pismo kot edina avtoriteta in zanikanje Kristusove resnične navzočnosti v evharistiji). Ti dve skupnosti sta bili najbolj razširjeni v današnji severni Italiji in južni Franciji.

Pri razmisleku o tem obdobju se moramo zavedati dveh dejstev. Evropska družba tistega časa je bila zelo monolitna, zato je vsaka drugačnost zlasti preproste ljudi plašila. Od njih bi kljub krščanskemu nauku na žalost težko pričakovali strpnost do drugače mislečih. Poleg tega pa verska različnost ni ogrožala samo krščanske religije, temveč tudi celoten družbeni sistem z vso njegovo organizacijo.

Prve smrtne kazni krivovercem drugega tisočletja so se pojavile že v 11. stoletju. V večini primerov se je proti krivovercu vzdignila ljudska množica in ga kamenjala ali sežgala. Prvi ohranjeni uradni odlok o sežigu na grmadi pa je izšel iz rok kralja Petra Aragonskega l. 1197. Leta 1209 se je začela celo križarska vojna proti katarom v južni Franciji. Povod je bil umor papeškega legata. Veliko vlogo pri vojni je imela kot vedno želja po dobičku, tokrat vladarjev iz severne Francije, ki so si želeli pridobiti še celoten jug. Papež Inocenc III., ki je sveto vojno sicer razglasil, je tako lahko ugotovil, da vojna hitro uide iz rok. Zato je kmalu sam začel spodbujati lokalne vladarje, naj proti heretikom vpeljejo pravne postopke.

Prvotno obliko inkvizicije je sicer že pred njim vpeljal papež Lucij III. leta 1184. To so vodili škofje in se je zato imenovala škofovska inkvizicija. Toda ta sodni sistem iz večih razlogov ni bil učinkovit. Po eni strani so bili škofje pogosto dalj časa odsotni iz svojih škofij, po drugi pa je npr. postopek dovoljeval obtoženemu izdati ime tožnika, kar je privedlo do marsikakšnega umora iz maščevanja še pred samim postopkom.

Na neučinkovitost škofovske inkvizicije se je l. 1231 odzval papež Gregor IX. z ustanovitvijo t.i. papeške inkvizicije. To vrsto sodnega postopka so izvajali posebej zanjo določeni redovniki, ki so v največji meri prihajali iz vrst dominikancev. Kot beraški red so namreč živeli zgledno, bili so navajeni potovati in se niso veliko brigali za osebne koristi. Ta vrsta inkvizicije je bila zelo sistematična in je zahtevala natančen popis vseh dogodkov.

Obema omenjenima inkvizicijskima postopkoma skupno imenujemo srednjeveška inkvizicija. Geografsko ni bila zelo razširjena. Poleg južne Francije in severne Italije so je nekaj poznali v Aragonskem kraljestvu v Španiji, severnejših dežel Evrope pa se je komaj dotaknila. Ker je bila prvenstveno usmerjena na katarsko herezijo, je skupaj z njo tudi usahnila.

Španska in rimska inkvizicija

Španska je med vsemi inkvizicijami na najslabšem glasu. Začela se je leta 1478, bila pa je bolj od drugih vezana na svetno oblast, saj jo je papež prepustil v roke španskemu kralju. To je bil čas, ko so kristjani iz Iberskega polotoka izganjali še zadnje islamske vladarje. V tem nemirnem obdobju so zato vladarji hoteli na vsak način prebivalstvo poenotiti tudi na verskem področju. Inkvizicija je bila tu zato namenjena iskanju tistih judov in muslimanov, ki so se v krščanstvo spreobrnili le formalno zaradi družbenih razmer in ugodnosti, v praksi pa so ostali pripadniki svojih starih verstev. Španska inkvizicija je bila ukinjena l. 1834.

Rimsko inkvizicijo je ustanovil papež l. 1542 kot prvo izmed kongregacij rimske kurije. Bila je odziv na reformacijo, ukvarjala pa se je tudi s prestopki bogokletja in čarovništva ter s cenzoriranjem tiskane literature. Z izjemo posameznih delčkov ozemlja pod papeževo sodno pristojnostjo je bila razširjena le na Apeninskem polotoku. Kar se tiče obsodb in kaznovanja, je bila izmed vseh inkvizicij najmanj dejavna. Poznamo jo predvsem po razvpitih primerih Giordana Bruna, Galilea Galileia in drugih. Postopoma je kot inkvizicija (v smislu sodnega preiskovanja in kaznovanja) prenehala delovati v 19. stoletju, kongregacija pa se je l. 1965 dokončno preoblikovala in preimenovala v Kongregacijo za nauk vere, kot jo poznamo danes.

Potek inkvizicijskega postopka

Tu se bomo osredotočili na papeško inkvizicijo, ki je bila osnova za vse nadaljne vrste inkvizicije. Potek inkvizicijskega postopka je bil sledeč: člani inkvizicijskega sodišča so najprej prišli v določen kraj in vsem zbranim prebivalcem pridigali o škodljivosti krive vere in o potrebnosti, da se krivoverce prijavi sodišču. Ti so se lahko javili sami ali pa so jih obtožili njihovi sovaščani. Ko so bili inkvizitorjem obtoženi naznanjeni, so skriti očem javnosti začeli potekati sodni procesi. To je osumljene zaščitilo za primer krive obtožbe. Inkvizitorji so bili hkrati tožniki in sodniki, vsak obtoženi pa se je zagovarjal sam. V prvem krogu zaslišanja se je ugotavljalo, ali je sum krivoverstva sploh resničen ali ne. Obtoženi se ni mogel soočiti s svojim tožiteljem, pred pričetkom procesa pa je naštel vse tiste osebe, za katere je menil, da do njega gojijo “smrtno sovraštvo”. Če je bil tožnik med njimi, je šel v zapor on, obtoženi pa je bil prost.

Če je obtoženi takoj priznal svojo krivdo, je običajno dobil lažjo kazen v obliki romanja, molitve, obiskovanja svetih maš ipd. Če svoje nedolžnosti ni mogel dokazati, se je sojenje nadaljevalo s pričami in dokazovanjem krivde. Za to so se posluževali tudi vohunjenja v obtoženčevi celici in raznoraznih testov. To je v nekaterih primerih lahko trajalo tudi več let. Za obsodbo so sodniki potrebovali popolni dokaz, kar je pomenilo, da je obtoženi dejanje krivoverstva priznal, da so ga pri njem ujeli ali da o tem pričala vsaj dva očividca. Če popolnega dokaza proces ni prinesel, so se inkvizitorji v primeru velikega števila delnih dokazov lahko odločili za mučenje kot sredstvo za dosego priznanja krivde. Najhujša kazen, ki so jo inkvizicijska sodišča lahko izrekla, je bila dosmrtna ječa v samici, največkrat pa so podeljevala zgoraj omenjene lažje kazni. Druga možnost je bila, da so obsojence za kaznovanje izročili “svetni roki”, se pravi svetni oblasti, ki je obsojenega lahko kaznovala tudi s smrtjo, kar pa je bilo spet odvisno od (ne)usmiljenja človeka, ki je kazen izrekal.

Seveda, z današnjega vidika lahko takšnemu sojenju oporekamo marsikaj. Naznanjanje osumljenih s strani njihovih sovaščanov nas upravičeno spominja na komunistično iskanje “notranjega sovražnika” med sodržavljani, sploh sporna pa sta mučenje in smrtna kazen. Temu se pridružujejo še mnoge zlorabe inkvizicijskega sodišča. Ta dejanja so prav gotovo z vseh vidikov obsojanja vredna in je prav, da jih v nobenem primeru ne opravičujemo. To tudi ni naš namen. Zaradi mnogih napačnih predstav, ki vladajo v javnem mnenju, pa bomo skušali oceniti, kakšen obseg je inkvizicija v resnici imela, na kakšen način jo je bilo moč zlorabiti, kako je lahko sploh prišlo do odobravanja ubojev v imenu krščanske vere, kako na inkvizicijo gleda rimo-katoliška Cerkev danes ter kako naj se na očitke Cerkvi zaradi zločinov inkvizicije odzivamo mladi katoličani.

Koliko je bilo dejanskih žrtev?

Preden se spopademo s tem vprašanjem, je potrebno omeniti dogajanje, ki se je začelo v 16. stoletju. To je bil čas vojne med Anglijo in Španijo. Angleški vladarji so se za motivacijo svojih prebivalcev za boj proti Špancem poslužili propagandne literature, ki je skušala špansko inkvizicijo s pretiravanji in lažnimi podatki prikazati kot eno samo demonsko pobijanje in mučenje nedolžnih ljudi. Prva je to sprožila kraljica Elizabeta I., katere tako idilično podobo lahko trenutno občudujemo v kinematografih. Takšna literatura je pri Angležih spodbujala nacionalizem in odpor proti Špancem. Zgodovinar Peters pravi, da je na ta način Španija »za naslednja štiri stoletja postala simbol vseh sil represije, brutalnosti, verske in politične nestrpnosti ter intelektualne in umetniške nazadnjaškosti. Španci … so ta proces in podobo, ki je iz njega izšla, poimenovali Črna legenda, la leyenda negra« (Peters 1988, 131). Hkrati je to čas odcepa anglikanske od rimsko-katoliške Cerkve. Zato so vladarji želeli očrniti tudi vse, povezano z Rimom. Podobno so nekritično za njimi podatke povzemali protestanti in še danes mnogi nasprotniki Katoliške Cerkve. Zgodovinska znanost in čut za resnico je medtem med katoliškimi zgodovinarji toliko napredoval, da se ne bojijo več razkrivati resnice. Konec koncev jih k temu spodbuja tudi klic: »Resnica nas bo osvobodila!« papeža Janeza Pavla II. Zato je potrebno biti pri iskanju literature pozoren najprej na to, ali avtor že s svojim načinom govora razodeva odkrito sovraštvo do Cerkve (npr. M. Baigent, R. Leigh. 2004. Inkvizicija. Ljubljana: Mladinska knjiga). Gotovi smo lahko, da bomo večjo objektivnost našli pri katoliških cerkvenih zgodovinarjih.


Rezultat vsega procesa očrnjevanja inkvizicije je, da lahko v zgodovinskih knjigah in na različnih internetnih straneh najdemo govor o od nekaj več kot 10 tisoč do več milijonov s smrtjo kaznovanih ljudi (skrajna številka sega celo do smešnih 95 milijonov, saj je bilo evropskega prebivalstva v srednjem veku vedno manj od 70 milijonov Prim. URL=http://www.fordham.edu/halsall/source/pop-in-eur.html, pridobljeno 17.11.2007.). Kljub temu bomo skušali podati približno številke, ki jih povzemamo po čim bolj verodostojnih in s predsodki neobremenjenih virih.


Izmed sto v inkviziciji obsojenih krivovercev naj bi bil povprečno s smrtjo kaznovan le eden, deset pa jih je bilo vrženih v zapor. Najbolj zloglasna španska inkvizicija naj bi zakrivila smrt 3 do 5 tisoč ljudi, portugalska okrog 1200 ljudi. Za srednjeveško in rimsko inkvizicijo je težko dobiti kakršne koli ocene. Najdemo lahko samo posamezne primere. Eden najbolj zloglasnih inkvizitorjev Bernardo Gui (zlasti ga je črno naslikal pisatelj Umberto Eco v svojem Imenu rože) je v svoji dolgoletni “karieri” npr. obsodil 900 heretikov, (le) 40 pa jih je prepustil v usmrtitev svetni oblasti. V Pamiers-ju je povprečno zgorel eden izmed 13-ih obsojenih krivovercev, v Toulusu pa eden od 42-ih, ko sta bili ti mesti največji katarski središči … Če bi torej sami sklepali iz podatka o španski inkviziciji, ki naj bi bila najbolj kruta, bi se previdna skupna ocena gibala med 10 in 20 tisoč usmrčenimi. Poudarimo pa naj, da je na Slovenskem nikoli nismo poznali oz. izkusili.

Mučilna naprava

Ker ljudje pogosto mešamo in dajemo v isti lonec inkvizicijo in t.i. lov na čarovnice, naj se dotaknemo še tega. Potrebno ga je ločevati od inkvizicije, saj je šlo za drugačno vrsto sodnih procesov. “Witchhunt” je bil razširjen zlasti v Nemčiji in drugih severnejših deželah ter na Balkanu, kjer inkvizicijskih sodišč skorajda ni bilo. Za razliko od inkvizicije smo ga izkusili tudi pri nas. Imel je svoje predpise, ki so bili pravno še dosti bolj pomanjkljivi in obtožencu precej manj prijazni od inkvizicijskih.

Papež Janez Pavel II. je leta 1998 sklical mednarodni simpozij o inkviziciji, kamor je povabil trideset neodvisnih strokovnjakov. Ti so po preučevanju podali oceno, da je bilo v vseh vrstah inkvizicije obsojenih in usmrčenih nekaj čez sto čarovnic, medtem ko je bilo v celi Evropi na grmadi sežganih okrog 50 tisoč žensk. Polovico od teh so usmrtili luterani v 16. stoletju. Moramo torej priznati tragičnost teh dejanj, ne moremo pa jih pripisati inkviziciji.

Podobno je tudi napačno, če vse usmrtitve krivovercev pripišemo inkviziciji. Velikokrat se je dogajalo, da so jim sodila svetna sodišča pod vodstvom knezov ali grofov. Ta so bila navadno dosti bolj kruta. To slikovito ponazoruje podatek, da je mnogo zapornikov, ki so čakali na sojenje pred svetnim sodnikom, namerno preklinjalo, da bi prišli pod oblast inkvizicijskega sodišča. Tam so imeli zaradi strožjih določil več možnosti za pravično sojenje. Grozovit dogodek se je zgodil l. 1249, ko je toulouški grof Rajmund VII. v svoji prisotnosti ukazal zažgati 80 krivovercev, ne da bi se imeli ti možnost pritožiti. Kaj takega pred inkvizicijskim sodiščem ne bi bilo mogoče.

Posledica vseh napačnih dejstev in mešanja inkvizicije z drugimi zgodovinskimi pojavi so tudi očitki, češ da je inkvizicija oz. celotna Cerkev povzročila smrt večih ljudi kot vse vojne skupaj. Takšne trditve so spričo že navedenega prav smešne, če npr. število žrtev inkvizicije primerjamo s številom ubitih v Sloveniji po 2. svetovni vojni. Le v Kočevskem Rogu so v pičlem mesecu (maj/junij 1945) usmrtili okrog 7500 oseb. prim. URL=http://www.kocevje.si/poboji.htm; pridobljeno 24.11.2007. Inkvizicija, ki je potekala v različnih oblikah dolgih sedem stoletij, pa je izročila v smrt dvakrat toliko ljudi. To in pa npr. dejstvo, da mučenja zapornikov še vedno obstajajo, seveda nikakor ne opravičuje usmrtitev, prikazuje pa realen odnos med inkvizicijskim in vsem drugim nasiljem v zgodovini.

Zlorabe

Verjetno je bila največja “luknja” v inkvizicijskem postopku dovolitev mučenja. Ustvarila je prostor za mnoga nečloveška dejanja. Mučenje je dovolil papež Inocenc IV. leta 1252 (torej šele dobrih 20 let po ustanovitvi papeške inkvizicije) z bulo Ad exstirpanda. Zanimivo pa je, da mučenje ni pomenilo kazni, temveč naj bi bilo sredstvo za izvabljanje resnice. Prepovedano je bilo, da bi se pri njem prelivala kri. Mnoga pretiravanja navajajo, da so inkvizitorji celo trgali ude, toda to ne drži (vsaj za tiste inkvizitorje ne, ki so se držali zakonov). Mučenje tudi ni smelo človeka pohabiti ali povzročiti smrti, na obtožencu pa se je lahko uporabilo samo enkrat. Na žalost je to vodilo v sklepanje nekaterih “gorečnežev”, da primer, ko je obtoženi ostal na mučilnem orodju do naslednjega dne, pomeni pravzaprav le nadaljevanje prvega mučenja. Navodila glede te vrste pridobivanja priznanja so govorila tudi, da se je lahko posluži le v primerih, ko je obstajalo dovolj delnih dokazov o obtoženčevi krivdi oz. so bili inkvizitorji prepričani vanjo. Pravični sodniki tudi niso dajali velikega pomena priznanjem pod mučenjem in so jih popoloma zavrgli, če je mučeni takoj po koncu postopka priznanje preklical.

Imamo pa tudi veliko dokazov o razkoraku med teorijo in prakso. Nekateri inkvizitorji so bili tako kruti, da jih je njihov lastni red izločil in spravil za zapahe (npr. Robert le Bugre), nekatere so umorili ljudje sami (npr. Peter Veronski in Konrad Marburški). Zato si ne zatiskamo oči, da se zlorabe mučenja in izživljanja posameznikov nad obtoženimi niso dogajala. Prav pa je, da nanje gledamo konstruktivno. Ne moremo si jih predstavljati drugače, kot da mučitelji svojih žrtev niso pojmovali kot ljudi. V nasprotnem primeru ne bi mogli vršiti takšnih dejanj. Podobno se je zgodilo tudi v nacističnih in drugih koncentracističnih taboriščih. Kot naj bi pripadniki druge rase ne bili ljudje in zato nevredni življenja, te pravice v očeh nekaterih inkvizitorjev niso imeli heretiki. V vsakem primeru je takšno mišljenje vsega obsojanja vredno in naj nam bo močno opozorilo za prihodnost.

Druga velika možnost za zlorabo inkvizicije se je pokazala v načinu kaznovanja, ki je obsojenemu na smrt ali na dosmrtno ječo odvzel premoženje v korist lokalnega kneza ali kralja. Mnogi pohlepni knezi so bili namreč pripravljeni storiti vse, da bi dokazali krivdo krivoverstva ali katerega drugega zločina vsakemu premožnejšemu človeku ali svojemu političnemu tekmecu. Če so hkrati naleteli na podkupljive inkvizitorje, so hitro “pospravili” človeka, ki je imel kaj pod palcem. Ta vrsta zlorabe se je še zlasti razpasla v španski inkviziciji, kjer je inkvizitorje nastavljal kralj. V nekaterih primerih so človeka obsodili šele po njegovi smrti, da so se lahko polastili njegovega premoženja. Seveda na škodo njegovih svojcev. Nekajkrat pa se je celo zgodilo, da so obtoženčevo zemljo prodali, še preden mu je bila sploh dokazana krivda.

Smrtna kazen v imenu krščanske vere

Danes težko razumemo, kako je lahko krščanstvo, katerega nauk izhaja iz izkušnje izgube svojega Učitelja zaradi smrtne kazni, prav takšno kazen predpisalo in izvajalo za tiste, ki jih je imelo za zločince. Danes smo na srečo prerasli takšno pojmovanje, vseeno pa poskusimo čim bolj razumeti, kako je do tega prišlo.

Do kompromisa glede smrtne kazni je prišlo že v rimskem cesarstvu v 4. st., ko je krščanstvo postala državna religija. Kljub nasprotovanju papeža je cesar l. 350 s smrtjo kaznoval prvega krivoverca. Takšna praksa je bila v Rimu seveda v navadi že pred tem, le da so je bili prej v veliki meri “deležni” prav kristjani. Religija je bila namreč za državo zagotovilo in vzpostavljalec enotnosti, zato je bil sovražnik državne vere tudi sovražnik države in obratno. Brez velikega vpliva na to so se torej kristjani tistega časa morali sprijazniti z usmrtitvami zaradi vere. Danes jim sicer lahko očitamo, da so se premalo postavili nasproti cesarju, toda morda bi bili s tem tudi krivični do njih. Po razpadu kultiviranega Zahodnega Rima in vzpostavitvi germanskih kraljestev pa si ne moremo misliti, da so kralji ravnali kaj drugače. Kot cesar Konstantin je tudi Karel Veliki sprejel krščanstvo predvsem iz političnih razlogov, saj je bilo to takrat edina velika povezovalna sila v Evropi. Zato ni imel večjih moralnih pomislekov pri nasilnem pokristjanjevanju Sasov. Kristjani iz začetka drugega tisočletja so se torej soočali z novonastalimi krivoverstvi s takšno dediščino.

Veliki španski inkvizitor Thomas Torquemmada

Potrditev za svoje ravnanje so lahko našli celo v Stari zavezi: »Če se najde v tvoji sredi, v katerem tvojih krajev, ki ti jih da GOSPOD, tvoj Bog, mož ali žena, ki dela, kar je hudo v očeh GOSPODA, tvojega Boga, s tem da prestopa njegovo zavezo ter gre in služi drugim bogovom in se jim priklanja, ali soncu ali luni ali vsej nebesni vojski, česar nisem zapovedal, in ti to povedo in slišiš o tem, tedaj zadevo dobro preišči! In glej, stvar je zanesljivo resnična: zgodila se je ta gnusoba v Izraelu; tedaj odpelji tistega moža ali tisto ženo, ki sta storila to húdo stvar, k vratom, moža ali ženo, in ju kamnaj, da umreta!« (5 Mz 17,2-5). Pri tem so seveda pozabljali, da je Jezus Staro zavezo dopolnil z zapovedjo ljubeznijo celo do sovražnika.

Zavedati se moramo tudi, da je bilo obdobje visokega srednjega veka čas, ko je vera prežemala vse pore družbenega, tudi umetniškega življenja. Še danes lahko občudujemo veličastne katedrale, ki so jih na nam nedoumljiv način zgradili takratni goreči verniki. V verski gorečnosti pa tiči tudi nevarnost, ki ji vsi niso znali pobegniti, namreč verski fanatizem, pretiravanje. Do njega pride, ko posamezniku vera pomeni vse, ne goji pa ljubezni do drugih ljudi. Marsikdo je v tem času pozabil na svetopisemsko modrost: »Ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič« (1 Kor 13,2b). Verski fanatik bo marsikoga hitro obsodil za heretika in ga za to tudi kaznoval, če bo mogoče. Ali pa se bo z letalom zaletel v stolpnico, polno ljudi. Na žalost je bilo v srednjem veku takih kristjanov veliko in to ne samo med kleriki. Zato je kaznovanje krivovercev tudi pri ljudstvu naletelo na plodna tla.

Poleg tega danes težko razumemo pojmovanji vere in Cerkve, ki sta bili takratnemu človeku samoumevni. Vero so razumeli kot nekaj objektivnega, kot dar Boga, ki ga posameznik zato ne more ocenjevati, kaj šele spreminjati. Cerkev pa je v tej perspektivi popolna in suverena družba, ki temelji na avtentičnem razodetju. Njena prva in najpomembnejša naloga je torej, da ta zaklad vere ohranja s katerimi koli sredstvi. Seveda danes vemo, da cilj ne sme opravičevati sredstev, toda pretirana gorečnost to pogosto pozablja. Vseeno pa je potrebno omeniti tudi, da je usmrtitev po pojmovanju inkvizitorjev pravzaprav pomenila poraz inkvizicijskega sodišča, saj krivoverca ni uspelo spreobrniti in na ta način rešiti njegove duše.

Še enkrat – vsega tega ne poudarjamo z namenom opravičevanja takratnega ravnanja. Na ta način le lažje vidimo, kako so lahko tisti, ki so inkvizicijo vodili, menili, da so njihova dejanja upravičena. Želili smo vstopiti v miselnost srednjeveških kristjanov in prikazati, kako malo je potrebno, da se pozabi na nekatere bistvene nauke krščanstva.

Današnji pogled Cerkve na inkvizicjo

Cerkev se ne boji resnice. To je neprestano poudarjal papež Janez Pavel II. Hkrati se je na mnogih obiskih po vsem svetu v imenu Cerkve znova in znova opravičeval za trpljenje, ki ga je kadarkoli povzročila. Uradno in slovesno pa je to storil 12. marca 2000 (leto sprave), ko se je pred Bogom pokesal za napake, ki so jih kadarkoli storili in jih še delajo pripadniki Cerkve. »Kot Petrov naslednik prosim, naj v tem letu milosti Cerkev, močna v svetosti, ki jo prejema od Gospoda, poklekne pred Bogom in prosi odpuščanje za pretekle in današnje grehe svojih sinov in hčera … Kristjani so povabljeni k priznanju napak, ki so ji zagrešili, pred Bogom in pred tistimi, ki so jih njihova dejanja prizadela,« je dejal in petkrat ponovil vzklik: »Nikoli več!«

Francoska narodna junakinja sv. Ivana Orleanska je bila tudi žrtev inkvizicije.

To opravičilo je vključevalo tudi inkvizicijo. V pripravi nanj ter v luči iskanja resnice je leta 1998 papež tudi sklical mednarodni simpozij o inkviziciji, ki smo ga že omenili. Trideset zunanjih strokovnjakov, ki je tam predavalo, gotovo ni imelo v interesa olepševanja podobe Cerkve, prav tako pa ne papež, ki se je venomer zavzemal za resnico. Potrebno pa je bilo podobo inkvizicije očistiti mnogih pretiravanj in posploševanj, ki so se nabrala tekom stoletij.

Družba in z njo tudi Cerkev je danes precej drugačna od tiste v času inkvizicije. Odločno se bori proti smrtni kazni in dosledno zagovarja temeljno človekovo pravico: pravico do življenja. Spoznava tudi, česar v času, ko je bila vpeta v državniške strukture, ni bila sposobna videti: dobro je, da je ločena od države. Tako se namreč lahko bolj posveti svojemu osnovnemu poslanstvu: oznanjati Jezusa Kristusa.

Kako naj se (mladi) odzivamo na očitke Cerkvi zaradi inkvizicije?

Najprej se je gotovo potrebno pozanimati in čimbolj preučiti obdobje inkvizicije in se pri tem nikoli zanašati le na en vir. Tako bomo lahko že zanikali marsikatero napačno predstavo o tem zgodovinskem pojavu.

Še pomembnejše je priznati, da so se mnoge zlorabe in napake dogajale. Potrebno je povedati, da je bilo mučenje, smrtna kazen in vsakršno drugo kaznovanje človeka zaradi njegove drugačne vere velika napaka, vredna vsega obsojanja. Ne dovolimo pa posploševanja, ki navadno sledi očitkom. Današnji kristjani ne moremo odgovarjati za grehe svojih prednikov. Vsak nosi svojo krivdo sam. Kar smo lahko storili za odpravo krivic, smo storili z uradnim opravičilom s strani papeža. Pomembnejše je, da se iz zgodovine učimo in nikoli več ne ponavimo istih napak.

Dobro pa se je vprašati tudi, kaj pravzaprav nekateri želijo z obtoževanjem Cerkve za grehe preteklosti doseči. Če želijo dokazati, da smo katoličani grešni, se jim ni potrebno truditi. Priznamo. Želijo opozoriti, da se škofje in papeži marsikdaj motijo v svojih presojah? Se strinjamo. Je z inkvizicijo Cerkev dokazala, da ni legitimna naslednica Kristusa? Saj je bil še med dvanajsterimi apostoli eden, ki je Jezusa izdal v smrt na križu!

Cerkev se ne boji resnice. Njenega božjega temelja ne more zatresti nobena neumnost, zavajanje ali krutost, tudi če prihaja iz strani katoličanov. Je pa res, da dejanja, ki se oddaljujejo od največje kristjanove zapovedi: ljubezni do bližnjega, bolijo. Vernike še dosti bolj kot nevernike.


Viri in literatura:

  Baigent, Michael, Richard Leigh. 2004. Inkvizicija. Ljubljana: Mladinska knjiga

  Peters, Edward M. 1988. Inquisition. New York: The Free Press.

  Vidmar, John. 2005. The Catholic Church Through Ages, A History. New York: Paulist Press.

  Laux, John. Church History. Rockford: Tan Books and Publishers. na: http://biblia.com/islam/inquisit..htm (pridobljeno 17.11.2007).

  Catholic Answers. 2005. The Inquisition. Http://www.catholic.com/library/inquisition.asp/ (pridobljeno 14. november 2007).

  New Advent. Inquisition. 2007. Http://www.newadvent.org/cathen/08026a.htm/ (prodobljeno 15. november 2007).

  The Holy See. Memory and Reconciliation: the Church and the faults of the past. 8. maja 2007. http://www.vatican.va/roman_curia/congregations/cfaith/cti_documents/rc_con_cfaith_doc_20000307_memory-reconc-itc_en.html/ (pridobljeno 26. november 2007).

  Wikipedia. Historical Revision of the Inquisition. 20. novembra 2007. Http://en.wikipedia.org/wiki/Historical_revision_of_the_Inquisition/ (pridobljeno 22. november 2007).

  Wikipedia. Inquisition. 20. novembra 2007. Http://en.wikipedia.org/wiki/Inquisition/ (pridobljeno 22. november 2007).

  Wikipedia. Medieval Inquisition. 8. novembra 2007. Http://en.wikipedia.org/wiki/Medieval_Inquisition/ (pridobljeno 19. november 2007).

  Wikipedia. Portuguese Inquisition. 24. septembra 2007. Http://en.wikipedia.org/wiki/Portuguese_Inquisition/ (pridobljeno 20. november 2007).

  Wikipedia. Roman Inquisition. 18. junija 2007. Http://en.wikipedia.org/wiki/Roman_Inquisition/ (pridobljeno 19. november 2007).

  Wikipedia. Spanish Inquisition. 15. novembra 2007. Http://en.wikipedia.org/wiki/Spanish_Inquisition/ (pridobljeno 18. november 2007).

Fotografije so s spleta.

Vir: Družina, december 2007

Avtor: TILEN MLAKAR

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja