IN MEMORIAM akademikinji zasl. prof. dr. ZINKI ZORKO (1936-2019)

 Poslavljamo se od akademikinje dr. Zinke Zorko, zaslužne profesorice Univerze v Mariboru in redne članice Slovenske akademije znanosti in umetnosti, cenjene odbornice Slovenske matice in članice našega upravnega odbora v obdobju od marca 2004 do februarja 2017. Poslavljamo se od izjemne, mednarodno priznane strokovnjakinje, ki je utrdila temelje slovenske dialektologije. In obenem se poslavljamo od osebnosti, ki je s svojo preprosto, iskreno toplino zaznamovala vse, ki smo z njo sodelovali ali prebivali v njeni bližini. To je slovo od ženske, ki je s svojo predanostjo in ljubeznijo do maternega jezika in slehernega človeka poosebljala humanistične vrednote v najbolj žlahtnem pomenu besede.

Rodila se je 24. februarja 1936 na Spodnji Kapli na Kozjaku. Temu okolju, ujetemu v bregove nad dolino reke Drave, in domači govorici je ostala zvesta do konca svojega življenja, tudi potem ko jo je študijska pot najprej popeljala na Drugo gimnazijo v Maribor, nato pa na Filozofsko fakulteto v Ljubljano, kjer je zaključila študij slovenščine in ruščine. Na svoj izjemni posluh za narečne različice slovenskega jezika je opozorila že z diplomsko nalogo o govoru svojega rojstnega kraja, za katero je prejela študentsko Prešernovo nagrado. Pod mentorstvom akademika prof. dr. Tineta Logarja je leta 1977 zagovarjala magistrsko nalogo z naslovom Koroški govori na severnem Pohorju, zahodno od Ruš do Vuzenice, enajst let pozneje pa je svojo raziskavo razširila na koroške govore dravskega obmejnega hribovja od Ojstrice do Duha na Ostrem vrhu in si pridobila naslov doktorice jezikoslovnih znanosti.

Po poučevanju na srednjih šolah je svoje strokovno in pedagoško znanje več kot trideset let predajala študentom, najprej mariborske Pedagoške akademije, po ustanovitvi visokošolskega študija pa je postala vodilna profesorica slovenskega jezika na mariborski Pedagoški fakulteti. Deset let (od 1986 do 1996) je svoje izjemne izkušnje s področja narečne razgibanosti slovenščine posredovala tudi študentom slavistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani in na Visoki učiteljski šoli v Sombotelu na Madžarskem. Leta 2003 jo je Slovenska akademija znanosti in umetnosti za njene izjemne raziskovalne dosežke izvolila za izredno, leta 2009 pa za redno članico Razreda za filološke in literarne vede. Leta 2013 je prejela Zoisovo nagrado za življenjsko delo, najvišjo slovensko nagrado za dosežke na področju znanstvenega raziskovanja.

V decembru leta 2016 ji je predsednik Republike Slovenije Borut Pahor podelil medaljo za zasluge za izjemen prispevek k slovenski dialektologiji in utrjevanje mednarodnega ugleda slovenske znanosti. V utemeljitvi ob prejemu te nagrade so o njej zapisali: »V svojem znanstvenoraziskovalnem delu se je dr. Zinka Zorko posvetila raziskovanju belih lis na slovenskem dialektološkem zemljevidu. Natančno je analizirala vokalizem, konzonantizem in morfologijo koroških, štajerskih in panonskih narečnih skupin ter dokazala, da podjunski samoglasniški sestav sega do Fale in Ruš v Dravski dolini, s čimer je pomaknila mejo med štajerskimi in koroškimi govori. Obenem je odkrila močnejše slovenske vplive na obmejne nemške štajerske govore ter vmesne in prehodne govore tostran in onstran državne meje. Svoja raziskovanja je usmerila tudi na druga narečna območja. Razmejila je kozjaški in slovenjegoriški jezikovni prostor ter proučila narečja v Radgonskem kotu, na obmejnem slovensko-madžarskem in slovensko-hrvaškem prostoru. Raziskave razširjenosti posameznih narečij, njihovih prepletanj ter nastajanja nadnarečij in vmesnih govorov zaradi geografskih in socialnih vzrokov so izvirni prispevek dr. Zinke Zorko k slavistiki in pomenijo vrhunski prispevek k teoretski zakladnici slovenske dialektologije. Pomembna novost so bile tudi njene raziskave medsebojnega vpliva posameznih ravni narečij v stiku s knjižno normo ter nemščino, madžarščino in hrvaško kajkavščino v 19. in 20. stoletju. Njeno delo je najboljši prikaz vitalnosti slovenske znanosti, ki odmeva tudi v mednarodnem prostoru, obenem pa dokaz enakovrednosti slovenščine kot jezika svetovne znanosti. Bogato znanje, modrost in predanost so odlikovali tudi njeno pedagoško delo na srednjih šolah, univerzah v Mariboru in Ljubljani, visoki šoli v Sombotelu ter dialektološki šoli, ki jo je ustanovila v Mariboru. S svojim pedagoškim, znanstvenim in raziskovalnim delom je humanistka dr. Zinka Zorko ena najboljših ambasadork slovenskega jezika, Slovenije in slovenstva v svetu.«

Te slavilne besede o akad. zasl. prof. dr. Zinki Zorko so več kot upravičene, saj je kljub obsežnemu in zahtevnemu terenskemu delu, pri katerem je zbirala posnetke koroških, štajerskih in panonskih govorov, napisala prek 500 prispevkov s področja dialektologije in raziskav jezika, med njimi tri znanstvene monografije: Narečna podoba Dravske doline (1995), Haloško narečje in druge dialektološke študije (1998) ter Narečjeslovne razprave o koroških, štajerskih in panonskih govorih (2009).

Obenem je kot mentorica ali somentorica vzgojila stopetindvajset diplomantov, sedem magistranov in pet doktorantov. Njena sodelavca prof. dr. Mihaela Koletnik in prof. dr. Marko Jesenšek sta ob njeni 80-letnici v Glasniku Slovenske matice za leto 2017, ko sta spregovorila o njenem pedagoškem delu, poudarila: »Akademikinja Zinka Zorko je človek, ki za najvišjo vrednoto prepoznava spoštovanje človekovega dostojanstva, skrb za človeka, poštenost in akademsko odličnost. Študentom vedno daje vse, kar ima, uči jih vsega, kar zna, pri tem pa dodaja še humanistični kanček več: spoznanje in zavedanje, da znanje brez duha in smisla ni nič …«

Taka ostaja dr. Zinka Zorko tudi v spominu svojih sokrajanov v Selnici ob Dravi in okolici. Že kot otroka me je očarala s preprostostjo, s katero je pristopala h kmetom na Ojstrici, ko je skrbno beležila njihovo govorico. Sokrajane je navdihovala z neizmerno predanostjo delu, s svojo raziskovalno vnemo, materinsko toplino in človečnostjo. Globoko smo spoštovali njeno ljubečo vdanost, saj je vsa svoja prizadevanja skrito v srcu posvečala prezgodaj pokojnemu soprogu, ki jo je na njeni akademski poti bodril in podpiral. V spominu ostaja kot ženska z vedno živimi, sijočimi iskricami v očeh. Še ob naključnem zadnjem srečanju v letošnjem februarju v domači fari so te za hip zažarele, ko je beseda nanesla na Slovensko matico. Četudi vidno utrujena, je povedala, kako vesela je srečanja in novic iz Ljubljane. Prav v petek, ko še nismo vedeli, da se je poslovila, sem sodelavki naročila, naj ji ne pozabi poslati našega Glasnika. Kot da je bil to njen zadnji duhovni opomin, naj ne pozabimo na lepoto in bogastvo slovenskega jezika. Namig, ki nas ob slovesu ugledne akademikinje in zaslužne profesorice dr. Zinke Zorko vse močno zavezuje.

V imenu Slovenske matice Ignacija Fridl Jarc.

 

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja