GOVOR PREDSEDNIKA KDSŠ

    

Odmevna Akademiji 2019 – E-promocija kulturne dediščine v porečju Krke in Kolpe, je bila v sredo, 22. maja 2019 v Kulturnem centru Janeza Trdine v Novem mestu. Akademijo je pripravil Odbor za promocijo kulturne dediščine Novo mesto, ki ga vodi naš član prof. dr. Miha Japelj. Enkratni govor je na akademiji prebral tudi predsednik Kulturnega društva Severina Šalija akad. prof. dr. Milček Komelj. 

Kulturna dediščina porečja Krke in Kolpe

Kulturni dediščini v porečjih rek Krke in Kolpe se lahko v duhu približamo že med imaginarnim potopisnim sprehodom skozi čase, o katerih nam prve pričajo najstarejše izkopanine in z njimi povezane legende: znameniti novomeški ilirski knežji oklep, okrašene pivske posode, jantarne ogrlice ali pozneje odkrite situle, pa zgodbe o zakladu na Kučarju ali skrivnostni mitrej v Rožancu. Vse to nam jemlje dih, ko nas kot živa priča umrle nekdanjosti prestavlja v amfiteater prazgodovinskih dob in med zapuščinska pričevanja antike; iz njih pa se skozi nadzemske, a tudi arheološko dokumentirane plasti poznejšega izročila že odpira pogled v čase, ko vse do danes v teh krajih civilizacijsko dominira krščanska kultura, ki jo oznanjajo starodavni samostani, romanska barokizirana cistercijanska Stična ter gotski Kostanjevica in Pleterje, nekdaj z obzidji zavarovana mesta ter raznoliko izzvenevajoči zvoniki cerkva na gričih, ki poživljajo vso deželo in so tudi v najskromnejši podobi, skupaj z obpotnimi znamenji, njen vsaj navzven najvidnejši kulturni znanik.

    

Ob takih živo obstoječih pričah preteklosti oživljamo zgodovinske spomine na nekdanje tuje cerkvene oblastnike in posvetne vladarje, na kakršnega smo Novomeščani nazadnje opozorili na novih bronastih vratih novomeškega kapitlja, pred trinajstimi leti povzdignjenega v škofijo. Nič manj pa nam kulturni pomniki ne govore o verovanjih kmečkih ljudi, ki so se v svojih domačih in romarskih cerkvah tako zavzeto ozirali k upodobitvam svojega Boga, svetnikov in Marije, nazadnje tudi s pesmijo Ignacija Hladnika na ustih.

Kot preostanek kulturne dediščine že dolgo na novo spoštujemo ruševine gradov, v katerih smo nekdaj gledali predvsem priče nepravičnih družbenih razmerij in napuh tuje nadvlade in smo jih skupaj z njihovimi dragocenostmi po nepotrebnem uničevali, a postajajo v današnji zavesti tudi s krajino zlite lepotne, ne le utrdbene postojanke; med njimi je največji biser prenovljeni Otočec, ki se je po uničujoči vojni edini obudil v življenje iz nekdanjih ruševin. Spomin na nekdaj razkošno Sotesko živi vsaj v poslikanem stolpnem paviljonu in kamnitih vrtnih portalih, in nad brzicami Krke še vedno dominira ranjeni mogočni žužemberški grad; vse to pa daje deželi tudi pridih zgodovinske viteške romantike, ki je zašel tudi v slikarstvo in književnost, ki sta oživljali in oživljata njihovega duha vse do danes.

   

Odnos do zgodovinske tradicije v Novem mestu ta čas simbolično poudarjeno zaznamuje pravkar prenovljeni Glavni trg. S svojo izjemno prostranostjo je že dolgo novomeški ponos, o njem je zapel že Dragotin Kette, vsa kultivirana okoliška pokrajina, kulturno bogastvo in slavospevi o njem pa se sproti vpijajo v pestri mozaik naše kulturne dediščine, ki se s pričevanji o dosežkih nekdanjih časov na teh tleh izkazuje kot še danes otipljiva, z očesnim pogledom zaznavna eksistenca. Vsaj toliko in še bolj pa tukajšnja dediščina živi predvsem duhovno, v izročilu besedne umetnosti in pričevanju kulturne zgodovine, v kateri postopoma spremljamo tudi vse močnejše vznike slovenske narodne zavesti; a cenimo tudi vse, kar je ta prostor kulturno obogatilo in oblikovalo, tako delo nemško pišočih nekdanjih domačinov, ki so izpričevali zlasti svojo pokrajinsko kulturno pripadnost in med katerimi dolgujemo največjo hvaležnost epohalnemu Valvasorju, kot redkejše impulze bližnje vzhodne soseščine, ki smo jo v preteklosti bogatili z umetniki iz naših krajev in od koder so prek Metlike iz Bosne pred Turki pribežali in se na pečini nad Krko ugnezdili očetje frančiškani, ki so pozneje naši kulturni zavesti pustili odločilen pečat s starodavno novomeško gimnazijo in še marsičim.

    

Na drugi strani novomeškega trga kot frančiškanska cerkev dominira trdnjavska akropola kapiteljske cerkve, ki je postala najvidnejši simbol dolenjske metropole, s Tintorettovo sliko v glavnem oltarju pa še poseben krajevni ponos. V razmeroma bližnjih Benetkah je seveda Tintorettovih umetnin na pretek, toda za Novomeščane je njegova podoba sv. Miklavža posebej pomembna, ker – a ne edina – izpričuje povezanost tukajšnjih cerkvenih odličnikov z najvišjim kulturnim svetom; sicer pa so svetišča na vseh ravneh svojo umetnost črpala iz splošnih srednjeevropskih in italijanskih evropskih pobud, prav tako kot samostani in gradovi, ki so k nam sčasoma prinesli tudi arhitekturnega duha renesanse, kakršnega v cerkveni arhitekturi sicer izjemoma nakazuje cerkev v Leskovcu pri Krškem. Skozi specifične slogovne prikrojitve, kakršne v pred baročni stopnji ponazarja za Dolenjsko vplivna osmero kotno zaokrožena arhitektura romarske cerkve v Novi Štifti pri Ribnici, pa so taki kulturni spomeniki spričo največkrat omejenih možnosti izkazovali tudi naš značaj in naš okus, ki ga je že pred vojno prvi skušal označiti France Stele v študiji o umetnosti Dolenjske. Ko je pisal o Beli krajini, pa je opažal, da ta postaja s potjo proti vzhodu vse bolj poljudna, če že ne ljudska, in da je bilo v preteklosti veliko uničenega že spričo ponavljajočih se turških vpadov. Zato so tam in na Kočevskem znotraj utrjenega obzidja kot vojaški tabori ponekod zajete celotne vasi.

   

Belokranjska Kolpa je v svojem slovenskem delu mejna reka in že v ljudski pesmi je s svojimi vodami branilka pred roparskimi Turki, ta njena vloga pa se spet na novo obuja danes, ko je evropska civilizacija spet močno ogrožena, kar v srcu Evrope izpričuje uničevanje francoskih cerkva. Že spomin na nedavno zgodovino nas opozarja, da smo bili vzhodno od nas med zadnjo balkansko vojno priče načrtnega uničevanja kulturnih spomenikov prav zato, ker se skoznje kaže civilizacijska, kulturna in tudi narodna pripadnost. Kajti kulturna dediščina je živo utelešenje duha, ki daje ljudem temeljno oporišče za njihovo prepoznavnost, s tem pa samozavest in ponos, in že zato jo moramo varovati, kolikor je le mogoče. Danes pa je ogrožena tudi s strani nas samih, ker ji pogosto grozi odločujoča moč pohlepnega kapitala, ki mu v Sloveniji postajajo pokorne tudi državne instance, čeprav bi jo morale po zakonu varovati, in spričo novih pozidav vse preveč izginjajo tudi specifičnosti, ki dajejo kulturnim pokrajinam njihovo že navzven prepoznavno barvo.

Ničkolikokrat že je bilo v romanih in esejih zapisano in izrečeno, da daje živega duha mestom in pokrajini njihova reka. To ne velja samo za plodni Nil ali lepo modro Donavo, ampak tudi za zelenino z zelenjem obraščene Krke. Njena poosebitev iz baročnih časov poživlja že ljubljanski Robbov vodnjak treh kranjskih rek, Krko in Kolpo pa v širšem geografskem kontekstu drugih slovenskih voda v svoji žalostinki že v 8. stoletju omenja oglejski patriarh, sveti Pavlin II.

Krka in Kolpa s svojimi pritoki kot rečni dominanti območij, ki jim je posvečeno današnje srečanje, z mostovi povezujeta sosednje bregove, oklepata mesta, motrita in zrcalita nad njima postavljene gradove, spremljata življenje okrog sebe in odpirata krajinske razglede, kakršne je tu pa tam slikovito opisal že Janez Trdina, ki so ga sicer zanimali predvsem tukajšnji ljudje, v današnjih časih pa reka lahko daje krstno ime celo ustanovam, kakršna je tovarna Krka.

    

Obe reki s svojo lepoto vzbujata dojemljivost za poezijo in napajata umetnost vseh področij in zvrsti. Zato ni čudno, da so ju v preteklosti tolikanj opevali, posebno zeleno Krko. Njeno celotno pot je tudi esejistično žuboreče pospremil pesnik Tone Pavček, s poudarki na pesmi njenih mlinov in žag se ji je posvetil etnolog dr. Janez Bogataj, Krko z njenimi raki in življenje ob njej tudi z nekdanjimi kulturnimi pričevalci je pred vojno in pozneje v pripovedniških kronikah rekonstruiral pisatelj Jože Dular, ki se je življenjsko posvetil predvsem Beli krajini, in lepoto Krke je nameraval uglasbiti prezgodaj umrli Marjan Kozina. Prav isto pa velja za samotno in poseljeno pokrajino okrog njiju, ki je tolikokrat oživljena v slikarstvu in tudi v literarnih pasažah (pa tudi za krajino ob rekah in potokih, ki se stekajo vanju, tudi za čudovito Mirnsko dolino z gotskimi freskami v Mirni in mogočno šentruperško cerkvijo; tamkajšnja reka se sicer izliva v Savo, a je njen svet najbrž vsaj toliko blizu tudi osrednje dolenjskemu okolišu kot bližnjemu Posavju, sicer pa se kulturne poti med rekami prepletajo prek omejitev, ki jih usmerjajo geografsko določena porečja).

 

Prav z raznovrstnim kulturnim izročilom je postala dolenjska pokrajina v naši zavesti tako oživljena, poduhovljena, spojena z dušo najizrazitejših ustvarjalcev, da jo pogosto že nezavedno gledamo z njihovimi očmi in govorimo o poetično valoviti Jakčevi Dolenjski ali Beli krajini Matije Tomca in Marjane Kozine, čigar s folkloro navdihnjeno simfonično glasbo je želel koreografirati Pino Mlakar, in takó je ne občutijo samo Dolenjci, ampak vsaj toliko slovenski rojaki od vsepovsod. Znotraj krajevne kulturne folklore pa se odpirajo v naši zavesti tudi še drugačna spraševanja o specifičnih razmerjih med ustvarjalci in njihovimi usodami, tako kot za Novo mesto očitno neizbežna primerjava med Jakcem in Lamutom. Medtem ko je Jakac s sijočim soncem nad ovinkom Krke označil že plakat za prireditve novomeške pomladi, živi Lamutova Krka bolj v znamenju skrivnostnega eksistencialnega nelagodja, ki človeka vleče k svojemu dnu in kakršno najznačilneje zaznamuje njegovo Novo mesto v nevihti. A je tak ali vedrejši pogled na naravo, sicer porojen v znamenju kulturne mentalitete, tudi spokojno izglajeno ali raztreščeno zrcalo vsakokratnega stanja umetnikove psihe.

Tako kot pojem novomeške pomladi oznanja upanje, ki je oplajalo še zavest poznejših ustvarjalcev, se je nekdanje Novo mesto, ki je s svojim imenom oživelo celo v Jarčevem romanu, v znamenju kratkotrajnega kulturnega preroda ohranilo v spominu tudi kot domnevni impulz za Grumovo mesto Goga, torej kot provincialno gnezdo, v katerem se nič ne zgodi in v njem životarijo čudaki, in še bolj to velja za literarno Metliko, v kateri pa je bila ustanovljena prva čitalnica na Dolenjskem in od koder izhajajo glavni ustanovitelji slovenskih mladinskih časopisov, kar je moč povezovati z vedro igrivostjo dežele in otroško prisrčnostjo, ki jo izžarevajo tudi črnomaljski običaji z zelenim Jurijem na čelu belo oblečenih sprevodov. Tudi taka spoznanja in izročila dajejo impulze vsemu nadaljnjemu ustvarjalnemu dogajanju, ki množi kulturno dediščino iz zavesti, živo povezane z umetnostjo, in s kulturnimi dejanji, ki jih tudi danes ne manjka. Z njimi se zgodovinsko izročilo množi in na novo dopolnjuje, pri čemer se v folklornih stilizacijah zavestno ohranja in neguje tudi nekdaj spontano nastalo, na starodavnih mitih temelječe ljudsko izročilo.

     

Posebno v Novem mestu je danes kulturno prerajanje ponovno opazno na glasbenem področju, a je očitno bolj prepojeno s spevno barvitostjo preteklosti, kot uperjeno v nepredvidljive novosti, ne glede na to, da prav Dolenjska z novotarskim Podbevškom velja za izhodišče za avantgardo in je tudi ob izpričani konservativnosti v resnici nepredvidljiva; prav na njeno v tradicijo zazrto ustaljenost smo po svoje celo ponosni, morda celo na to, da se tudi novomeški arhitekturni naročniki v srednjem veku in 16. stoletju niso podrejali novim trendom, ampak so se stavbarji očitno prilagajali mestnim zahtevam, kajti cerkve so do konca gotike ohranjale slogovno zastarele križnorebraste oboke; novomeška slovenska posebnost so arkadni loki na Glavnem trgu, pri poznejših slikarjih pa je romantična zagledanost v naravo premagovala sicer povojni čas zaznamujočo odtujenost in disharmonijo in največkrat oznanjala neuničljivost romantike in prerajanje zaupanja v poetično lepoto.

Kadar govorimo o pripadnosti in celo ponosu, ki je izraz novomeškega in prav tako neomajnega belokranjskega lokalpatriotizma, pogosto kdo pripomni, da so tu svetovno pomembne samo arheološke izkopanine, ki vzbujajo ponos na dediščino naših že davno obljudenih krajev, medtem ko se vse drugo utaplja v povprečju in je izraz prizadevanj, ki so jih omogočale in omejevale največkrat skromnejše malomestne oziroma podeželske razmere. A vrsta tukajšnjih kulturnih spomenikov do danes ohranja evropsko zanimivost, tako kot iz lehnjaka Krke sezidana Stična, ki se ji je z raziskovalno ljubeznijo posvečal Marijan Zadnikar, rojen na novomeškem Glavnem trgu. Poseben zaklad je s svojim bogastvom Kostanjevica na Krki, slikarske in kiparske zbirke v zaobjemu traktov edinstvenega arkadnega dvorišča nam še posebno zgovorno kažejo temeljne razsežnosti tukajšnjega ustvarjalnega človeka in njegove razpetosti med zemljo in nebom, modernimi likovnimi iskanji in bujno prvinskim kmetstvom, kar vse ob enovitejšem Tonetu Kralju najmogočneje uteleša strastni France Kralj, in v svojih dolenjsko mehkih pastelih spet drugače bolj lirično čustvujoči Jakac.

Na drugem koncu Slovenije, ob Kolpi, pa obiskovalce vedno znova presenečata imenitna Kambičeva umetnostna galerija v Metliki in tamkajšnji muzejski grad s svojo etnološko zbirko, ki nas opozarja na velik pomen ljudskega izročila, zajetega tako v ornamentiranih predmetih kot v pisnem pričevanju, arhaičnih obrednih pesmih, plesih in biserniških pregovorih, nekdanji noši, šegah in običajih ter celo v prav posebno ljubeče dokumentiranem odnosu do cerkvenih zvonov, ki belokranjskim rojakom pojo, »kakor bi pelo človeško srce«, kot je napisal Engelbert Gangl, in celo do poosebljenih meglic nad reko, v katerih Belokranjci tako radi pesniško ugledajo pravljične prizore plešočih vil. Vse to, zajeto v najrazličnejše oblike kulturnega izročila, prežeto z monotono ritmizirano arhaiko in vedro razigranostjo, je v naši ustvarjalni preteklosti v kar najbolj sončni luči izrazito estetsko zaživelo v slikarski umetnosti Matije Jame, v bolj folklorističnem duhu pa tudi v slikarstvu Maksima Gasparija ali v pogledu filmske kamere Božidarja Jakca; v jezikovnem zvenu z obmejnega obrobja, ki je s svojo gibkostjo presvetlil slovensko središče in se naselil v ustvarjalni kozmos, pa je najbolj odločilno kulminiralo v poeziji Otona Župančiča. In od tam je zašel v širni svet in se šele v mrtvaški žari vrnil v rodno Metliko nesrečni romar kipar Alojz Gangl.

V takem mnogovrstnem izročilu zajeto duhovno bogastvo je vtkano v mnogoličnost kulturnega bogastva drugih evropskih narodov in pokrajin oziroma držav današnje Evropske unije. Med njimi ostajamo Slovenci zanimivi in dragoceni predvsem s svojo mnogovrstno specifičnostjo, ki je je na pretek, ob tem, ko v enaki meri zaznavamo kulturnozgodovinske sorodnosti in prepletanja z drugimi območji, s katerimi smo sosedsko povezani. Zato bi bil nesmisel, če bi merili pomen svoje kulturne dediščine samo po največjih svetovnih dosežkih, ki so nastajali na sedežih vladarjev, kardinalov ali patriarhov, in bi bili do svojega kulturnega ponosa ali že v zgodovini izpričane lokal-patriotske ali deželne samozavesti prizanesljivo zadržani. Vse naše kulturno izročilo je dragoceno najprej za nas same, ker lahko daje samozavest in spodbudo za nadaljnje življenje in delovanje ter ustvarjanje samo ali predvsem nam, ki se lahko z njim tudi intimno identificiramo. Prav zato je široko razgledani Marijan Zadnikar, ki je bil temeljno povezan s slovenskim izročilom, tolikokrat hote poudaril, da so zanj skromni domači spomeniki, kakršnih je v teh krajih največ, pomembnejši od velikih svetovnih katedral. Njegov občudovani učitelj France Stele pa je ob orisu podružničnih cerkva kot najpreprostejših, a z ljudmi čustveno najbolj povezanih pričevalcev našega duhovnega značaja več kot prisrčno zapisal: »Skrivnost prave ljubezni do domačije je, da jo znamo ceniti v njeni skromnosti, in prav posebno v ti!« Pravo bogastvo slovenske zemlje je dojel v celokupni harmoniji njene mnogoličnosti, v harmoniji mnogoličja »narave in umetnosti, v govorici in pesmi, v pojavnosti ljudi in v njihovih značajih«.

Šele s tako zavestjo o lastni identiteti, zaznamovani z dediščino na vseh področjih in ravneh, lahko sproščeno zaobjemamo in sprejemamo izročilo vseh drugih, presojamo in občudujemo svet soseščine in najširših daljav, tako kot lahko drugi, ki poznajo in cenijo svojo lastno kulturo, spoznavajo nas, šele ko odkrivajo in občudujejo naše kulturno izročilo. Svet in njegovo izročilo, tako kot same sebe, moramo dojemati najprej po sebi, in ne po drugih, z merilom v sebi; če se temu odrečemo, nam zavesti o pomenu svoje podobe in s tem samozavesti v lastnih očeh lahko kaj hitro zmanjka. Potrebna nam je predvsem samozavest, ki nam je Slovencem močno primanjkuje na vseh področjih, najbolj žgoče pa se danes njeno pomanjkanje gotovo razkriva v nespoštljivo zanikrnem odnosu do slovenskega jezika, ki se mu vse bolj odpovedujemo, in to po lastni volji, in ne po evropskih direktivah.

Naša kulturna dediščina temelji na specifičnosti pokrajine oziroma dejavnosti njenih vsakokratnih prebivalcev in v zgodovini vse bolj dominira na slovenski kulturni identiteti, ki nam z izročilom jezikovne pripadnosti, h kateremu sodijo na dolenjskih tleh že slovenski Stiški rokopisi, daje trdnost in nas iz korenin sili k novemu poletu. Pričevanje izročila tukajšnjih krajev je že v preteklosti usmerilo vrsto zanesenjakov v preučevanje krajevne in pokrajinske zgodovine in umetnosti, posebno gradov, še pred tem pa je inspiriralo književnike, da so nam s svojo imaginacijo oživili tudi tukajšnje zgodovinske in osebne zgodbe in s svojo umetnostjo posvetili svoj del Dolenjske v naša zgodovinsko klasična kulturna tla. Posebej pomembno mesto ima v tem pogledu v zgodovino in dolenjskega človeka, pa tudi v hajduške Uskoke zazrti Josip Jurčič, že v otroštvu obsijan z lučjo muljavskega zlatega oltarja in oplojen z bogastvom vsakršnega izročila; pridružuje se mu Ivan Tavčar, ki je segel s svojim ustvarjalnim pogledom prek Dolenjske tja do Karlovca, da ne govorimo o Levstiku in njegovem kulturnem programu, še pred vsemi njimi pa o temeljnem pomenu Primoža Trubarja.

   

Očak Trubar je svojo dolenjsko pripadnost v reformatorskem verskem poslanstvu spremenil v žarišče vseslovenske ideje, ki je povezala vse slovenstvo in segala še širše proti vzhodu, pri tem ko je kot izgnanec svoj nikdirdom našel v nemških deželah; a je duhovno vsepovsod domoval v deželi slovenskega jezika, ki ga je, temelječ na dotedanji dediščini, usodno ustanovil kot naš edino zveličavni knjižni jezik, po katerem smo in ostajamo Slovenci bolj razpoznavni in svojski kot po čemerkoli drugem. Ta jezik je že spočetka izpričal tolikšno ubeseditveno moč, da je lahko vase sprejel vse izrazno in pomensko bogastvo Svetega pisma, zatem pa ga je kot izrazilo tudi osebne človeške drame povzdignil na svetovno ustvarjalno raven France Prešeren, ki se je sprva šolal v dolenjski Ribnici in ga je odločilno prepoznal v svojem času najbolj kultivirani Dolenjec Josip Stritar. Ker sta nas jezikovno izročilo in z njim povezani odnos do knjige kulturno utemeljila, pa se je lahko pozneje v novomeški glavi (v glavi dr. Janeza Gabrijelčiča) porodila tudi ideja o Rastoči knjigi, in celo to, da naj bi z izročilom poezije prežeto Novo mesto imenovali ne le mesto situl, ampak, misleč na Ketteja, tudi mesto ljubezni.

Zato naj pred sklepom tega priložnostnega orisa predvsem poudarim, da je naša temeljna živa dediščina, tudi v porečju Krke in Kolpe, prav slovenski jezik, ker se predvsem skozenj uresničuje naš edinstveni način dojemanja sveta, naša bit. V njem je zajeta naša najbolj primarna in intimna duhovna domovina in šele z njim lahko krepimo tudi zavest o pomenu vsega našega kulturnega izročila, ki se mora kot zagotovilo za naš obstoj prerajati še naprej. A se vsega tega najodgovornejši odločevalci, ki sprejemajo zakone o visokem šolstvu in znanstvenem raziskovanju, v svojem hlepenju po zaslužku pod krinko potrebe po internacionalizaciji sploh več ne zavedajo in danes jezik vse bolj čutijo ne kot naše največje bogastvo, marveč kot oviro, ki bi se je najraje iznebili, in s tem razkrajajo našo avtentičnost ter celo izpodkopavajo smisel slovenske države. Zato se morajo v boj za njegovo ohranitev in uveljavitev, celo znotraj Slovenske akademije znanosti in umetnosti, znova podajati ne glede na siceršnje nazorske opredelitve predvsem umetniki in humanisti, še posebno dediči besednih ustvarjalcev, katerih delo zaobjema pokrajine duha kot v brezbrežne daljave hiteča reka, ki pa vedno nosi v sebi nepozaben spomin na posvečeni rojstni kraj svojega izvira.  

  

V pokrajino potopljeno zelenilo Dolenjske, nekdanje Črne Kranjske, z Novim mestom v središču, najbolj poživlja Krka, zelena spokojna reka s skritimi tolmuni, oživela v občudujočih očeh pesnikov, pisateljev, glasbenikov in slikarjev. Srebrno lirična kristalna, a tudi temno nevarna Kolpa, ki obroblja njen belokranjski del na robu države, pa iz bližnje daljave pozdravlja Metliko, obliva prizorišča obrežne idile z belo oblečenimi pastirčki s piščalkami v rokah in s kanjoni varuje deželo Petra Klepca, kjer je vzljubil katedrale bližnjih kočevskih gozdov s tamkajšnjim izročilom in trpljenjskim slovenskim križevim potom zrasli kipar Stane Jarm. Vmes pa mehčajo pogled Trdinovi Gorjanci s spokojno zleknjenimi obronki pod sabo, pod katerimi je zrl v rodni svet svoje matere Božidar Jakac in po katerih so se po legendarnih sledeh svetega Feliksa iz ljudske pesmi zbirali belokranjski romarji in so romali pesniki dolenjske dežele, med njimi v izročilo zagledani Severin Šali ali pesnik Dediščine Tone Pavček, ki se je v svojih spevnih dolenjskih pesmih tako približal dolenjski mentaliteti, da niti ni v neskladju, da se spomin nanj v Mirni peči povezuje s spominsko zbirko široko priljubljenega ljudskega godca Lojzeta Slaka. V letih po vojni je po teh krajih kot cankarjanska figura med zidanicami učiteljeval preganjani Pavle Zidar in te arhaične in omamno lepe kraje doživljal kot nekakšen zagaten ilirski kotel, kulturno zgodovino Dolenjcev je predano pisateljsko rekonstruirala Ilka Vašte, v dolenjsko odmaknjenost se v svojih Obrobnih pesmih potaplja Milan Markelj in vsemu temu še ni videti konca.

    

Kulturno izročilo, ki ga vsi ti umetniki obujajo in na novo ustvarjajo, ostaja z ustvarjalno močjo oživljeno pričevanje o našem za naš kulturno geografski ambient najbolj naravnem in pristnem duhovnem življenju, ki ni v teh krajih nikoli zamrlo, ampak se v sklenjenih, ne vedno enakomernih valovih ohranja in preraja. Spomine nanj negujemo zlasti v knjižničnih, muzejskih, spomeniških, literarnih, galerijskih, tiskarsko-založniških in folklorno živih ter s tem tudi turistično privlačnih kulturnih postojankah, danes vključenih v turistični zemljevid Po poteh dediščine Dolenjske in Bele krajine, razprostrt prek očarljivih naravnih lepot in krajinskih parkov. S svojo enkratno lepoto, prepoznavno mentaliteto in živo neposrednim pričevanjem je táko izročilo mnogo več kot le zgodovinski dokument, v globljem narodotvornem smislu pa postaja resnično živo in spodbudno, kadar je organsko vraščeno ne le v identiteto kulturno najbolj ozaveščenih posameznikov, ampak tudi v našo skupno domovinsko zavest, ker ga lahko šele takrat doživljamo tudi kot trajno izkaznico našega duhovnega obstoja, in šele s to zavestjo ga lahko samozavestno predstavljamo tudi drugim.

Milček Komelj

(Fotografije: Marko Klinc in s spleta)

Pripravil in obdelal : Franci Koncilija

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja