EKUMENSKA PRIZADEVANJA LJUBLJANSKEGA ŠKOFA TOMAŽA HRENA

Ljubljanski škof Tomaž Hren (1557–1630) je bil ena vidnejših osebnosti protireformacije v avstrijskih dednih deželah. Manj znano pa je, da si je škof Hren v skladu s svojim aktivistično-reformatorskim duhom med drugim prizadeval tudi za zedinjenje s pravoslavnimi Uskoki, ki so bili pretežno naseljeni v tako imenovani habsburški Vojni krajini. Uskoki pa so živeli tudi v Beli krajini, v Miličih pri Črnomlju, v Žumberku na južni strani Gorjancev in v vaseh na severovzhodni strani Gorjancev, kot sta Črneča vas in Oštrc. Ta prispevek je objavljen v duhu dogodkov letošnjega tedna ekumenizma.

Ljubljanski škof Tomaž Hren sodi med najpomembnejše osebnosti protireformacije. V slovenski narodni in literarni zgodovini so sodbe o Hrenu pretežno negativne, kar je pristransko, saj so mnogi avtorji povsem prezrli njegove številne pozitivne dejavnosti, kot so:prizadevanje za edinost in neokrnjenost katoliške vere, njegove zasluge za izboljšanje morale, za ustanovitev jezuitskega kolegija v Ljubljani in njegova prizadevanja za izdajanje slovenskih knjig.


Pravoslavna cerkev v Miličih pri Črnomlju v Beli krajini

Med drugimi dejavnostmi škofa Hrena so bila tudi njegova prizadevanja za zedinjenje s pravoslavnimi Uskoki. Razloga za tovrstno prizadevanje sta bila dva: prvi, ekleziološki, ki temelji na velikoduhovniški molitvi, pri čemer mu je šlo za eno Kristusovo Cerkev, in drugi, politični razlog, kjer je Hren v edinosti vere videl najboljše poroštvo za uspešno obrambo proti Turkom.Uskoki kot krščanski branitelji v habsburški Vojni krajini pa so ljudem nemalokrat povzročali veliko težav, saj so tako kot Turki ropali imetje slovenskim kmetom.


Starodavna cerkvica na Gorjancih

Škof Hren se je zavedal, da proti shizmatičnim Uskokom, uradnim branilcem dežele, ne more nastopiti s silo, kot je storil proti protestantom. V njem je zorela misel, da bi med Uskoki izbral zgledne mladeniče, jih teološko izobrazil, posvetil v duhovnike in jih poslal v pastoralo nazaj med Uskoke, saj ti ljudje niso imeli katoliških duhovnikov in so živeli v stalni smrtni nevarnosti. Iz Hrenovih pisem pa je razvidno, da je vsem težavam navkljub v gornjegrajskem semenišču izšolal dva Uskoka: Gregorja Aliića in Ivico Toma, ki sta bila doma v Žumberku. To pa še ni vse. Znano je, da je škof Tomaž Hren v Gradcu na svoje stroške šolal tudi Petra Domitovića, poznejšega zagrebškega škofa (1618–1628), in Martina Dubravčića, poznejšega zagrebškega kanonika. Oba sta bila zelo agilna pospeševalca apostolata med Uskoki. Ta dva pa sta kasneje podprla škofa Simeona Vratanja, ki je postal prvi uniatski škof. Pohvale je škof Hren za svoja prizadevanja za pastoralo Uskokov prejel tudi od patra Metoda Terleckega, duhovnika rutenskega obreda, ki je kot poslanec ruskega patriarha dobro poznal verski in človeški položaj Uskokov.

Kartuzija Pleterje

Na pobudo škofa Hrena naj bi jezuitska rezidenca v samostanu Pleterje postala neke vrste misijonsko središče za »shizmatične Uskoke«, ker je bila v neposredni bližini Vojne krajine, kjer so bili ti naseljeni. Voditelj te pastorale naj bi postal pater Metod Terlecky. To je upošteval tudi nadvojvoda Ferdinand in pobudo 5. aprila 1615 tudi uresničil. Prepričan je bil, da bo edinost v veri ublažila nasprotja med Uskoki in prvotnimi prebivalci teh krajev, hkrati pa utrdila odpor proti Turkom. Žal pa iz neznanih razlogov jezuiti v nekdanjem pleterskem kartuzijanskem samostanu niso kazali nobenega zanimanja za tovrstno pastoralno dejavnost.

Ljubljanski škof Tomaž Hren ni dočakal uresničitve svojih načrtov. Tako so njegove za tisti čas izredno napredne ekumenske ideje šele mnogo pozneje postale dediščina njegovih sobratov v škofovski službi.

(Vir: B. V. št. 1 / 1981, fotografije so iz spleta)

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja