BIOAKUSTIKA, NOVA ZVRST KOMUNIKACIJE Z ŽIVIM OKOLJEM

Zvočna umetnica Ida Hiršenfelder sklada bioakustično, eksperimentalno in mikrotonalno glasbo. Sodeluje tudi pri intermedijskih instalacijah, zanimajo jo posthumanizem, arhivi in feminizem.

Pri delu na področju zvočne umetnosti se Ida Hiršenfelder podpisuje kot beepblip, svoje kompozicije pa imenuje potopitvene psihogeografske zvočne krajine. Njena orodja pri ustvarjanju bioakustike so analogna elektronika, modularni sintetizatorji zvoka, računalniške manipulacije in terenski posnetki. S somišljeniki se je Ida Hiršenfelder leta 2016 predstavila na festivalu Ars Electronica.

Neslišni zvoki okolja Hiršenfelderjevo še posebej privlačijo. Ko je na terenu, snema v ultrazvočnem pasu, v katerem komunicirajo glodavci in žuželke. Še posebej jo zanimajo netopirji oziroma zvoki zunaj človekovega zaznavnega spektra nasploh. Akustične naprave transponirajo človeku neznane živalske zvoke v slušni spekter, počistijo šume, ostanejo le še organski zvoki, ki so toplejši, kot če bi jih proizvedel stroj. Ido Hiršenfelder zanimajo tudi makro pogled na valove in zvočno oddajanje v vesolje oziroma zvočno onesnaževanje. »Bioakustiki domala vsi težimo k avtohtonosti, želimo si čistih zvokov primarne narave, ki tu žal ne obstaja. Zaznavamo pa razpadanje biodiverzitete, opozarjamo na njen pomen, pa tudi na ugodne učinke poslušanja naravnih zvokov,« je še dodala Ida Hiršenfelder.

Lani je Ida Hiršenfelder pri založbi Kamizdat izdala svoj prvi album Noise for Strings, Vol.1, na katerem so jo zanimali nasičenost zvokov, akuzmatičnost, čas znotraj kvantne fizike in občutek za čas pri človeku. Te dni pa je s kolektivom Čipke, ki ga je soustanovila, na pobudo Mesta žensk prejela skupinsko nagrado WoW (Women on Women).

Vir: Dnevnik, fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja