Legendarni pleterski prior dr. p. Josip Edgar Leopold je kartuzijo Pleterjevodil vse od leta 1934 do leta 1967. V domala 33-letni dobi vodenja samostana pod Gorjanci je doživel marsikaj, še najteže pa mu je bilo med drugo svetovno vojno, ko so ga Nemci zaradi sodelovanja s partizani nameravali ustreliti.

Po ustanovitvi Gorjanskega partizanskega bataljona poleti 1942 se je začelo sodelovanje kartuzije Pleterje s partizani. Oskrbovali so jih s hrano in zdravili, pater Ferdinand Stadler pa je težkim ranjencem podeljeval poslednje zakramente. Prior p. Leopold pa je naivno zaupal partizanskemu vodstvu in politično sodeloval z OF. Z Italijani, ki so za priorjevo početje vedeli, menihi niso imeli težav, saj so bili do njih strpni. Z Nemci pa je bilo drugače. Ti so po italijanski kapitulaciji že 24. oktobra 1943 priorja aretirali na osnovi zaplenjenega partizanskega arhiva, iz katerega je bilo neizpodbitno razvidno njegovo sodelovanje s partizani. Po zaslišanju v Mariboru so Nemci priorja 29. novembra 1943 prepeljali v ljubljanski zapor na Miklošičevi cesti, kjer ni smel niti k maši v jetniški kapeli.

Prvi preobrat se je zgodil 8. decembra 1943, na praznik Brezmadežne, ko so p. Leopolda vendarle pustili k spovedi, ki jo je opravil takratni znani jetniški kurat, frančiškanp. Angelik Tominc. Ta je novico o zaprtem priorju takoj prenesel kartuzijanu p. Nikolaju Bergantu, ki je bil takrat v Ljubljani. Poskus posredovanja ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana, da nekako reši priorja Edgarja, so Nemci z očitnimi dokazi o sodelovanju priorja s partizani odločno zavrnili. Pater Bergant je nato po pomoč odpotoval v Italijo, v kartuzijo Farneta v pokrajini Lucca, da bi mu pot v Rim pomagal utirati tam živeči španski kardinal, ki pa je umrl še pred prihodom p. Berganta. Šele po prihodu v Rim se je p. Bergant povezal z nemškim jezuitom dr. Zeigerjem, ki je bil rektor nemškega zavoda Collegium Germanicum. Zeiger je Bergantu obljubil pomoč, sočasno pa je p. Nikolaj Bergant vatikanskemu državnemu tajništvu izročil spomenico o v Ljubljani zaprtem priorju, ki mu je grozila smrtna kazen.

Tedaj pa je nastopil drugi odločilen preobrat dogodkov. Na prizorišče dogajanja je stopil nemški general SS Karl Wolf, ki je imel veliko zaslug, da priorja Josipa Edgarja Nemci niso ustrelili, ampak so ga kasneje vendarle izpustili iz zapora. Karl Wolf je bil po kapitulaciji Italije policijski general za celotno Italijo s sedežem v Rimu. V začetku oktobra 1943 je osebno od Hitlerja prejel ukaz, da naj ugrabi papeža Paccelia, Pija XII., ter nekaj kardinalov in uglednih škofov ter jih preseli v kneževino Liechtenstein, da bi bili tako varni pred vplivi ameriške diplomacije. Wolf je sicer Hitlerju poročal, da so za akcijo usposobljeni tirolski Nemci, ki obvladajo italijanski jezik, vendar naj okoliščine za takšno akcijo ne bi bile najbolj primerne. Povedal mu je, da Nemci v Italiji, še posebej pa v Rimu, s Cerkvijo navezujejo »vljudnostne stike« in tako ohranjajo mir med prebivalstvom v Italiji in posledično tudi v Nemčiji. Hitler je Wolfa poslušal in odstopil od načrtovane akcije ugrabitve papeža.

Odkar je vojna sreča Nemce že leta 1943 počasi začela zapuščati, so nacistični Hitlerjevi veljaki razmišljali o možnih stikih z napredujočo ameriško armado s pomočjo pogajanj s Svetim sedežem v Vatikanu. Tako je general Wolf navezal stike z nemškim veleposlanikom pri Svetem sedežu, Ernstom von Weizsäckerjem. Pri tem se ni pozabil pohvaliti, da je preprečil ugrabitev papeža. Diplomacija je stekla. Tako je nemški veleposlanik v Vili Bonaparte pripravil srečanje generala Wolfa z rektorjem nemškega zavoda Collegium Germanicum, jezuitskim patrom dr. Zeigerjem, kjer je rektor predlagal Wolfu, naj posreduje za izpustitev kartuzijanskega priorja v Sloveniji. General Wolf je na ponudbo pristal in takoj poklical svojega kolega v Ljubljani, generala SS Erwina Rösenerja, ki je priorja p. Josipa Edgarja Leopolda popoldne na božični večer leta 1943 izpustil na svobodo. S tem pa se zgodba generala SS Karla Wolfa še ni končala. Naslednje leto ga je namreč sprejel papež Pij XII. in ga prosil, naj izpusti iz zapora mladega socialista, prof. Giuliana Vasallia, sina papeževega dragega prijatelja, ki so ga Nemci nameravali ustreliti. Giuliano je ostal živ, general Wolf pa je aprila leta 1945 podpisal kapitulacijo Nemcev v severni Italiji.

Po izpustitvi iz zapora se prior p. Leopold ni smel vrniti v Pleterje, ampak je moral oditi v kartuzijanski samostan Vedana v Italiji, kjer je dočakal konec druge svetovne vojne.

(Viri: Mohorjev koledar 1978 in 1993, Revija 2000, 1978, fotografije so s spleta)

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Kategorije: Zanimivosti