Razmišljanje ob 500-letnici reformacije
KRŠČANSKI ATEIZEM
Znano načelo reformacije glasi Ecclesia semper reformanda, kar pomeni, da se mora Cerkev nenehno reformirati, toliko bolj ob letošnji 500-letnici reformacije. Zato bi danes spet potrebovali Trubarja, ki mu pravimo tudi slovenski Luther, saj znova ugotavljamo, da Evropa še nikoli ni bila krščanska, čeprav je bila zgodaj pokristjanjena. Krščanstvo ji je bilo navrženo, še bolje rečeno, vsiljeno. Trubar je zastopal vero, ki jo človek sprejme po svoji svobodni odločitvi, kajti le takšno verovanje šteje. Cesar Konstantin in Teodozij I. Veliki, potem pa še papež Leon III., ki je Karla Velikega okronal za evropskega cesarja, in njihovi nasledniki so namreč omogočili nastanek »svete krščanske Cerkve in njene religije«, ki pa je ljudje niso prostovoljno sprejeli. Takšna praksa – vera, sprejeta z materinim mlekom – ki gre iz roda v rod, ni avtentično krščanstvo, ampak je prirojeno in privzgojeno. Tertulijan, cerkveni oče, teolog in filozof, pa je zapisal: »Kot kristjan se ne rodiš, kristjan postaneš.« Krščanstvo je krščansko, kadar je prostovoljno, svobodno in zavestno. Tako kot morala. Moralna je, kadar je prostovoljna in osebna. Ne more živeti moralno namesto nas nekdo drug. Vera je mrtva, dokler ni potrjena z osebno vero.
Vera je stvar izbire, ne prisile. Je stvar svobode in ljubezni. Kajti krščanstvo ni ideja, ampak hoja za Jezusom. Jezus ni eden izmed učiteljev, ki bi si ga izbrali, ampak je on izbral nas. On ne ponuja nauka, ampak življenje. Ne vabi k učenju, ampak k posnemanju. Ne potrebuje besed, ampak dejanja ljubezni (Silvano Fausti). Zato krščanstva ne razlagamo, ampak o njem pričujemo in nikogar zanj ne prepričujemo. Danes nam je beseda krst nejasna. Prva Cerkev je razumela, da gre za potopitev v vodi, kar v grščini izraza bapto in baptizo pomenita. Ko so tkanino potopili v barvilo, se je z njim prepojila in se spremenila v drugačno barvo. To je bil vsakdanji prizor. Biti krščen v Kristusa pomeni obarvati se z njim. Če je tkanina potopljena v rdečo barvo, ne more priti iz barvila zelene barve. Kdor ni obarvan s Kristusom, ni prepoznaven kot resnični kristjan. Svet potrebuje Kristusa, kajti na svetu je veliko rimokatolikov, pravoslavnih in protestantov, malo pa kristjanov.
Dejstvo je, da je bila Evropa politično pokristjanjena in mehanično zakramentalizirana, premalo pa evangelizirana. Na to opozarja tudi Walter Kasper, nemški rimskokatoliški kardinal. Danski filozof in protestantski teolog Soren Kierkegaard velja za ostrega kritika takšnega nacionalnega krščanstva, ker le-to nima elementov avtentične vere. V bistvu gre za krščanski ateizem, za krščansko folkloro, čemur pravim etno-krščanstvo. Vse to je še slabše kot praktični ateizem; je hinavščina, sprenevedanje in sramotenje Boga. Kako spremeniti mentaliteto, da krščanstvo ni znak etnične pripadnosti in da ne gre za nacionalno krščanstvo, ampak za spreobrnjenje srca, ki živi po Božji zapovedi ljubezni? Žal se, na primer, Švedi avtomatično deklarirajo za luterane, Srbi za pravoslavne, Hrvati za rimokatolike, Angleži za anglikance, Madžari za kalvine … V Evropi je zelo malo živega, izkustvenega krščanstva, ki je kristocentrično. Zato ne preseneča, da se Cerkev znotraj sekularne družbe več ne znajde. Klopi današnjih cerkva so v veliki večini napolnjene s krščenimi neverniki. Družba Cerkve ne prezira zato, ker je sveta, ampak zato, ker je premalo sveta.
Fenomen evropske Cerkve se izraža z znano krilatico Belonging without believing, kar pomeni Pripadam, a ne verujem. Nasprotna temu pa je krilatica Believing without belonging, kar pomeni Verujem, a ne pripadam. Danes se večina izogiba institucionalizirani veri, ker ima slabe izkušnje s Cerkvijo.
Kako prebuditi mrtve, indiferentne in marginalne kristjane? Kako v Evropi inkulturirati krščansko kulturo in moralo, da ne bosta postali subkultura? Kako navdušiti apatične naveličance za Evangelij? Med svoje »lube Slovence« bi se moral iz »nikdirdoma« vrniti domov Primož Trubar, velik človek majhnega naroda, da bi prostovoljce okužil z izvornim krščanstvom. Morda bi mu uspelo. Naša družba je premajhna in preveč bolna, da bi prenesla še kak bratomor in vnovično delitev. Stopiti moramo na pot sprave, kajti brez odpuščanja ni prihodnosti. Odpuščanje ni stvar čustev, ampak gre za odločitev.
Končujem z mislijo iz sveta glasbe. Wagnerjev največji umotvor, opera Parsifal, se konča z zmago dobrega nad zlim. Parsifal, skesan zaradi svojega dejanja, zlomi lok. Nato odkrije sveti Gral, njegov sij obsije navzoče, iz krste se dvigne celo mrtvi Titurel, na Parsifalovo glavo pa z neba prileti golob, nakar ga Gralovi vitezi počastijo kot novega kralja. Do svetega Grala grešni ljudje ne morejo priti, Parsifal pa lahko, ker je čist in iskren v srcu. Zgodba poudarja, da se zadana rana zaceli le, če se je dotakne ista sulica, s katero je bila rana povzročena, sicer ranjenec nikoli ne ozdravi. Skladatelj Richard Wagner (1813–1883), bolje rečeno glasbeni filozof, je hotel s Parsifalom dokazati slabosti Schopenhauerjevega pesimizma. Sprašujem se, kdo bo zacelil zgodovinske rane našega naroda. Čigava sulica? Levice ali desnice? Naš (pre)majhen narod se, čeprav smo na sončni strani Alp, utaplja v pesimizmu in kot da uživa, ko se ga še dodatno zreducira in zmanipulira. Ali bo od nas ostal le zmanjšek, majčken kot črna pika, medtem ko oster Damoklejev meč visi nad zblojenimi glavami, željnimi vladanja, a si ne premislijo? Sprašujem se, dotik čigave sulice bo ozdravil duha našega naroda. Kdo bo slovenski Parsifal? Prepričan sem, da je bil to nekoč Primož Trubar, povezovalec naroda, a kaj, ko ga je oblast s sramotilnimi pamfleti duhovno obglavila, krivce in hudobne pa nagradila. Kot običajno. Tako kot si je umobolen Adolf Hitler domišljal, da je ravno on nemški Parsifal z golobom na glavi. Kakšen paradoks: nacistični firer in pacifistični golob! Tirani že vso človeško zgodovino gospodujejo množicam. Te moči ne bi imeli, če bi jim množice odtegnile občudovanje in ne bi bile v tirane slepo zaljubljene. Če jih s svojim odobravanjem ne bi oskrbovale ali pa se jim iz strahu ali koristi prilizovale. Kdo bo torej novi slovenski Parsifal, ki bo prišel do svetega Grala, in kaj bo iz njega naredila raja: ikono ali zlodeja? O Trubarju se še vedno poniževalno govori, o protestantizmu pa kot o nemški verski kugi. Naučil sem se eno: ko slišim, da grdo govorijo o drugih, napnem ušesa, ker takrat govorijo o meni. Naslednji bom na vrsti jaz. Le vprašanje časa je, kdaj.
Kljub vsemu končujem z resnicoljubom, junaškim Trubarjevim pozdravom: »Vsem Slovencom, gnado, mir, milost inu pravu spoznane Božje skuzi Jezusa Kristusa, prosim …« Jezus Kristus iz Nazareta bi bil naš najboljši Parsifal, a ne vem, če si ga sploh zaslužimo, saj smo tudi njega pribili na križ ter ga izgnali celo iz Božjih svetišč. Če bi Kristus živel danes med nami, se sprašujem, ali ne bi postal tudi on ateist. Kateri nedolžnež bo naslednja žrtev? Morda že zvoni krščanstvu, oprostite, krščanskemu ateizmu na naši, sončni strani Alp.
Crux Christi, sola spes!