RAZMIŠLJANJE OB STOLETNICI PESNIKOVEGA ROJSTVA
V drugi polovici leta je smrt globoko zasekala v slovensko znanstveno, politično, publicistično in kulturno tkivo. Plaz je s svojo smrtjo že avgusta sprožil politik in bančnik dr. Andrej Bajuk (1943–2011), sledili pa so mu jedrski fizik in akademik dr. Robert Blinc (1933–2011), godec Lojze Slak (1932–2011), kipar Stane Jarm 1931–2011), novinar in pesnik Ladislav Lesar (1939–2011), pesnik, prevajalec in urednik Tone Pavček (1928–2011), pesnik, pisatelj, dramatik, publicist in kritik Janko Messner (1921–2011) ter novinar Vladimir Šlamberger (1933–2011). Če bi Severin Šali še živel, bi vsem navedenim še enkrat napisal pesem
Pred pesnikovo gomilo
Saj še ni tako davno, kot da je bilo včeraj,
bil si med nami, a zdaj si senca v zboru umrlih …«
Kot pravo nasprotje tej moriji prvakov pa so slovensko kulturno življenje v tem času zaznamovali pomembni dogodki. Bili so kot nekakšen poziv k nesmrtnosti življenja, ki ga kultura daje njenim ustvarjalcem. Na Primorskem so v Štanjelu odprli stalno razstavo o delu arhitekta Maksa Fabianija, na Vrsnem pa predstavili knjigo o življenjski poti in ustvarjanju goriškega slavčka Simona Gregorčiča. Nadalje so koroškega pisatelja Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca v Ravnah ovekovečili z izdajo e-zbornika z najpomembnejšimi zapisi o njegovem tankočutnem delu in življenju. Navsezadnje pa je Mestno gledališče ljubljansko izdalo zbirko besedil njihovega dolgoletnega igralca Zlatka Šugmana (1932–2008).
Dopuščam možnost, da bo kdo paberkoval s tem uvodnim razmišljanjem, češ, kaj pa ima vse to skupnega s Severinom Šalijem, čigar 100-letnico rojstva smo praznovali 22. oktobra? Menim namreč, da je ob vseh teh žalostnih dogodkih razmišljanje ob 100-letnici rojstva našega rojaka vesel dogodek, ki lahko deluje pomirjajoče in spodbudno. Sicer pa je Šalijeva pesniška in prevajalska dediščina že sama po sebi tako zelo duhovno bogata in polna pristne ljubezni do življenja, da razmišljanje[2] o njem zasluži tudi nekoliko daljši uvod.
Pesnik, prevajalec, poliglot in urednik Severin Šali se je kot nezakonski sin kmečke delavke rodil 22. oktobra leta 1911 v Podliscu, lučaj od Dobrniča. »Ime mu je dal župnik pri krstu, kajti takrat je bila navada, da so nezakonske otroke zaznamovali s kakim nenavadnim imenom, kar je Severin za takratno kmečko okolje gotovo bilo. Pesnikova mama, ki je bila doma iz Straže, se mu je odpovedala in je ni niti poznal … Prva štiri leta je tako živel pri stricu v Šentjerneju, nato pa pri krušni materi v Ponikvah pri Trebnjem. Osnovno šolo je med letoma 1918–1924 obiskoval v Nemški vasi pri Trebnjem, ko je tu in tam že napisal kakšno pesem. Ko je nekoč svojo pesem pokazal učitelju, je bila tako dobra, da mu učitelj ni verjel, da jo je napisal Severin. Za nagrado ga je učitelj povabil na belo kavo in kos belega kruha. To je bilo za Severina doživetje pravega razkošja.«[3]
Kasneje se je pogosto in na različne načine spominjal svojega otroštva in ga opisoval kot težko, saj je kljub ljubezni, ki mu jo je nesebično izkazovala krušna mati, zelo pogrešal tudi svojo pravo mater. Zaradi tega je zelo trpel in se pozneje toliko bolj z veseljem ter žarom posvečal svoji družini. V spomin na obe mami je Šali mnogo kasneje napisal presunljivo pesem
Na materinem grobu
»Tako bi rad pogledal ti v oči,
roke pobožal tvoje ovenele,
poljubil te na ustne onemele,
a je med nama smrt in kup prsti …«[4]
To je bilo tudi obdobje prve svetovne vojne, ki je Šaliju pustila svoj pečat za vse življenje. Potem je odšel na Hrvaško, kjer je v Varaždinu – večinoma se je preživljal sam – uspešno končal gimnazijo. Nato je 6. januarja 1929 takratni jugoslovanski kralj Aleksander uvedel zloglasno diktaturo in sredi takratnih političnih vrenj so Slovenca Šalija kmalu poklicali na služenje vojaškega roka, ki ga je v glavnem preživel v Nišu. Hudo domotožje je ob prostem času premagoval z dolgimi sprehodi ob reki Nišavi, kjer je med posedanjem na razpadajočih zidovih velikanske turške trdnjave z zanimanjem bral in študiral srbsko literaturo ter jezik, kar mu je kasneje pogosto koristilo.
Šali je bil otožen otrok in kot tak je bil raje v samoti, kot pa v družbi vaških fantov, tudi na paši, kjer so med vrbami ob Temenici nastajale njegove prve pesmi. Čutil je, da s pomočjo pesmi lahko izrazi, kar je doživljal, njegova ustvarjalna ljubezen do poezije, knjig in prevajanja pa je bila logično nadaljevanje pesniške rasti v procesu ustvarjanja bogatega literarnega opusa. Po maturi je nekaj časa služboval na Hrvaškem kot uslužbenec v tiskarni v Šibeniku, kjer je kratek čas delal tudi kot priložnostni zidar. Tam je nastala njegova prva pesniška zbirka, ki pa jo je kasneje ob številnih selitvah nekje izgubil. Leta 1934 je bil Šali spet v Sloveniji. S trebuhom za kruhom je odšel v Ljubljano. Med letoma 1938 in 1945 je nekaj časa delal pri carinski špediciji, nato pa se je zaposlil v založbi Jugoslovanska tiskarna. Najprej je bil prodajalec knjig, med katerimi se je odlično počutil. Vodilni v tiskarni pa so kmalu spoznali, da je v tem Dolenjcu še nekaj več, da piše pesmi in da je poliglot. Šali je zato hitro napredoval in postal urednik, lektor ter nazadnje tudi knjižni svetovalec.[5] Vmes je bil tudi urednik Slovenčeve knjižnice. Po drugi svetovni vojni je bil brez službe in je deloval kot svobodni književnik ter prevajalec. Šele leta 1956 se je zaposlil kot lektor pri ljubljanski založbi Mladinska knjiga, kjer je leta 1972 postal – in vse do upokojitve leta 1984 ostal – urednik. Med tednom je stanoval v Ljubljani, v stanovanju na Židovski stezi 3, ki je bilo last družine, ob petkih pa se je vračal domov v Novo mesto. Hkrati je določeno obdobje delal tudi pri Dolenjski založbi v Novem mestu. Po upokojitvi se je vrnil v Novo mesto, kjer je 24. oktobra leta 1992 umrl.
Novomeški gostilničar Franc Per – ponašal se je z velikimi sivimi brki – je slovel po dobrem vinu, še posebej pa po tem, da je ob malem šmarnu, 8. septembra, vedno prvi točil trškogorsko portugalko. Ko me je v petdesetih letih prejšnjega stoletja, nekega septembra po nedeljskem kosilu, oče spet poslal čez cesto k Peru po liter portugalke, sem v kotu gostilne zagledal gospoda v beli srajci, s cigareto med ustnicami in s knjigo v roki, na mizi pa je bil kozarec vina … To je bilo moje prvo srečanje s pesnikom in prevajalcem Severinom Šalijem. Takrat seveda nisem vedel, kdo je ta uglajeni gospod. Opazil pa sem, da rad bere in kadi, ter kasneje spoznal, da tudi veliko ve. Več let zatem sva se s pesnikom spet srečala. Kot sosedu sem mu z navdušenjem prinesel pokazat nekaj mojih takrat pravkar spisanih pesmic. Pozorno jih je prebral, me očetovsko pogledal v oči, se nasmehnil in rekel: »Še marsikaj bo treba postoriti, še marsikaj, predvsem pa piši, piši!« In cigareta, ki jo je med tem že v drugo prižgal, še ni dogorela, ko sem ga pozdravil in brez besed odšel.
Ko sem se pred časom o pokojnem Šaliju pogovarjal z njegovo vdovo Mico (rojeno Per), nekdaj priljubljeno in nadarjeno novomeško ljubiteljsko igralko, mi je med drugim povedala, kakšno je bilo njuno prvo srečanje. Ob neki priložnosti se je Šali ustavil tudi v Novem mestu, v Perovi gostilni. Gospodična Mica je v gostilni že vse postorila in na goste ni bila pozorna. Z zanimanjem je namreč brala zajetno knjigo Tihi Don, ki jo je napisal ruski pisatelj in nobelovec Mihail Aleksandrovič Šolohov. Pri Šaliju je omenjena gospodična takoj vzbudila pozornost, saj ni pričakoval srečanja z dekletom, ki v novomeški gostilni bere Tihi Don, delo, ki ga je sam prevedel. Očarala ga je in navdušila, saj si je za ženo vedno želel razumno in razgledano žensko. Tudi Perovi Mici je bil razgledani mož silno všeč in v duhu si je dejala: »Takega moža bi pa imela!« in čez poldrugo leto sta se poročila. Nato sta se jima rodila hčerka Mojca in sin Cveto, kasneje član uspešne novomeške glasbene skupine Rudolfovo, ki je prvič nastopila na novomeški gimnaziji leta 1975. S skladbo Grem domov v Novo mesto pa so rudolfovci postali rock skupina, ki se je uvrstila v sam vrh takratne lestvice Stop – pops 20. Na drugi strani te male (single) plošče pa je bila skladba Gorjanska bajka, za katero je besedilo napisal prav Cvetov oče. To pa še zdaleč ni vse. Pesnik Šali je zaslužen tudi za ime te naše pokrajinske revije za literaturo, kulturo in družbena vprašanja, Rast. Namreč zamisel se je porodila jeseni leta 1989 v takratni Študijski knjižnici, kjer sta Severin Šali in Jože Škufca, kasnejši prvi urednik revije, mrzlično iskala primerno ime za novonastajajočo revijo. Ideja je koreninila v imenu trebanjske kulturne revije Samorastniška beseda in Šalija je preblisnila misel: »Pa naj raste Rast!«[6]
Šalijev pesniški opus je zelo pomemben, rdeča nit njegovega liričnega ustvarjanja pa je bila razvijanje oblikovnega in vsebinskega izročila novoromantičnega simbolizma.[7] »Še pred drugo svetovno vojno je začel objavljati svoje pesmi v reviji Dejanje in Dom in svet, katerega je takrat urejal dr. Tine Debeljak. Tako je kmalu postal prepoznaven in uveljavljen pesnik. Tako je že leta 1940 pod okriljem Literarnega kluba pri Jugoslovanski knjigarni izdal zbirko Slap tišine. Med slovensko revolucijo (1941–1945) se ni opredelil za nobeno stran, niti za partizansko niti za domobransko. Tudi od OF zahtevanega kulturnega molka se ni držal. Zaradi tega je imel po končani vojni težave, tako kot mnogo drugih književnikov, ki so ustvarjali ne glede na politične razmere.«[8]
Šali je bil torej pokončen mož, s kritično distanco v skladu z notranjim prepričanjem. Nova komunistična oblast ga je zaradi tega in za njegovo nepokorščino pri zapovedanem kulturnem molku dokaj hudo kaznovala: celo desetletje je bil brez službe! Vendar ta čas ni šel v prazno, Šali ga je z neumornim prevajanjem smotrno izrabil.
Na področju lirike je Šali ustvarjal v dveh obdobjih, vmes pa je bila dolgoletna »suhota«. Pisati je začel že pred drugo svetovno vojno, hkrati pa je uredil antologijo Lirike slovenskih pesnic (1849 – 1984) ter izdal sedem knjig lastne poezije, med drugimi Slap tišine (1940), Srečavanja s smrtjo (1943) in »dumo« Spev rodni zemlji (1944). »Sledil je desetletja dolg pesniški molk, ki ga je prekinila leta 1982 izdana pesniška zbirka Pesek in zelenice, nato pa še pesniški izbor Sijoče mračine (1985). Sledila je zbirka Pesnik na večerni poti (1991), otroške pesmi Teče to in teče ono (1983) in V deveto deželo (1995). Šali je bil pesnik samouk, s prirojenim pesniškim darom, lirik, ki se je s tenkočutno izpovedno govorico nagibal k enostavnim, tradicionalnim pesniškim oblikam. V njegovi lirski poeziji, tudi ljubezenski, je vseskozi prisotna tudi misel na smrt, in sicer kot absolutno dejstvo, kot del življenja.« [9]
Prav tako pomemben pa se nekaterim literarnim kritikom zdi njegov prevajalski opus, pri katerem prednjačijo prevodi književnih del iz slovanskih jezikov in francoščine. To so bila dela srbskih, hrvaških, makedonskih, čeških, nemških, francoskih, poljskih in še posebej vodilnih ruskih proznih piscev 20. stoletja. Njegovi priljubljeni avtorji so bili Andrić, Gorki, Šolohov, Tolstoj, Dostojevski, Gogolj, Bulgakov, Ševčenko, Gide, Maurois in drugi. Šali je obvladal najmanj osem tujih jezikov, za svojo bogato pesniško ustvarjalno pot, kakor tudi za velikanski prevajalski opus, pa je prejel kar nekaj priznanj in nagrad. Že leta 1940 je dobil Prešernovo nagrado mesta Ljubljane in nagrado Dravske banovine za liriko. Novo mesto mu je leta 1954 podelilo Trdinovo nagrado, leta 1969 pa so ga nagradili tudi v nekdanji Sovjetski zvezi, in sicer za prevode ruske književnosti.
Čeprav je pesnik Šali najraje prebival v samoti, s knjigo v roki, v svojem svetu tihote, kjer je vedno dobival navdihe za svoje pesmi, je nadvse ljubil tudi svojo družino. Med svojimi najdražji se je počutil varnega, kar je v svoji mladosti še najbolj pogrešal. Hkrati pa mu je družina dajala razmah, da je postajal izviren, modernistični upornik proti vsemu, kar je motilo njegovo spokojnost in mir. Čeprav se je v slovenski prestolnici dobro počutil, je le bolj hrepenel po mehkobni Dolenjski in Novem mestu. V svoje življenje je spuščal tudi izbrane prijatelje, ki jih je spoštoval, v njihovem intelektualnem naboju pa užival. Nikoli ni prebolel smrti mladega pesnika Ivana Čampe, s katerim je poleg Ceneta Vipotnika, Jožeta Dularja in Bogomirja Magajne tik pred vojno, leta 1940, ustanovil Literarno družbo. Na Čampo je bil zelo navezan, prijateljeval je še s pesnikoma Alojzom Gradnikom in Ivanom Minattijem, pa z Ladom Smrekarjem iz Kostanjevice na Krki, Jankom Jarcem in slikarjem Vladom Lamutom.
Novomeščan Severin Šali ni bil zgolj pesnik in prevajalec. Ljubil je življenje in verjel v dobre ljudi. Med letnimi časi je domala oboževal jesen, ki ga v vsej svoji prešerni prelesti barv ni nikoli spominjala na minljivosti sveta in smrt, pa čeprav je bila ta tema zanj neka stalnica, vendar ne v pesimističnem pogledu. »Jesen tudi ni bila njegov pesniški spopad s stvarnostjo, ampak večna poezija, ki ga je navdajala z upanjem in mu dajala smisel življenja, mir, veselje in srečo. Astronomija in filozofija pa sta navduševala pesnikov epistemiološki duh, ki se je kalil v doživljanju ontološke Ljubezni, ki je bila ves čas prisotna tudi v njegovi poeziji.«[10] Tik preden je Šali umrl, je v intervjuju za revijo Sodobnost dejal: »Poezijo ni težko pisati, poezijo je težko živeti …«
Zanj je tudi to že davno preseženo!
OPOMBE: [1] Severin Šali, Pred pesnikovo gomilo, Ljubljana 1972. Pesem je Šali posvetil umrlemu prijatelju, pesniku in prevajalcu Cenetu Vipotniku. [2] Nekaj gradiva za razmišljanje o Severinu Šaliju sem črpal iz članka Dolenjskega lista št. 43, objavljenega 27. oktobra 2011, str. 22. [3] Marjeta Žebovec, Slovenski književniki (1900–1919), str. 137, Karantanija, Ljubljana 2006. [4] Gita Vončina, Intervju Sodobnosti: Severin Šali, Sodobnost, letnik XL, št. 12, str. 1113, Ljubljana 1992. [5] Franci Koncilija, Gospodična Mica je brala »njegov« Tihi Don, Dolenjski list št. 43, str. 22, oktober 2011. [6] Po besedah prof. Jožeta Škufce, septembra 2011. [7] Marija Javornik, Veliki splošni leksikon, Državna založba Slovenije, str. 4201, Ljubljana 1998. [8] Marjeta Žebovec, Slovenski književniki (1900–1919), str. 138, Karantanija, Ljubljana 2006. [9] Knjižnica Mirana Jarca, Novi medij, oktober 2011, str. 18, Novo mesto. [10] Gita Vončina, Intervju Sodobnosti: Severin Šali, Sodobnost, letnik XL, št. 12, str. 1117, Ljubljana 1992.