Sara Vodopivec: Pesmi

Izbrane pesmi iz zbirke ŠUDR z avtoričinimi ilustracijami

BREZ PRIČAKOVANJA

Vlečem črne najlonke visoko,
kot bi si želela podaljšati noge.
Mažem rdečo šminko,
kot da bojo ustnice polnejše.
Ti pa vlečeš evre iz denarnice,
kot da imaš milijone.
Včasih moraš reči bobu bob.
Ti iščeš, kar imam jaz,
jaz iščem, kar imaš ti.
Kako nerodno je to,
da si verjameva.
Na prvi pogled.
Prvo pijačo.
Prvi poljub.
Ne vedoč,
da jaz nimam tako dolgih nog,
ti pa si brez prebite pare.

STRELJANJE PTIČEV

Pa sva šla naprej,
ti z glavo,
jaz po kolenih.
Tvoja denarnica poka
kot moje zadnje gume in srce.
Skačeš, kot bi se osvobodil okov,
jaz pa imam noge v betonu.
Lajaš, da naženeš strah v kosti,
jaz pa mijavkam, da me božajo.
Streljaš ptiče, ker imaš rad tišino,
jaz odpiram okna, da slišim petje.
Morda pa sploh nimaš srca
in imam jaz samo srečo.

UMETNIK

Jaz sem umetnik.
Je to prava beseda?
Nisem tisti boho, ki na ulicah sameva,
jaz sem umetnik,
ker ne znam natrebiti solate
in včasih več ur iščem čiste gate,
je rekla moja mama.
Jaz sem umetnik,
ker imam različne barve nogavice,
ker vidim samoroge namesto resnice.
Sanjam in ne dojemam pravil.
Naporno je, da bi jim sledil.
V tem da se ne je pred spanjem
in se ne pove, kar si misliš.
Jaz sem umetnik in tako pač ne gre,
jaz narišem resnico stoje
in napišem, česar se ne sme.
In mama odkimava,
da življenje na ulici me čaka,
meni gorje.
Ampak jaz sem umetnik,
tako pač je.

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja