vdihavam sonce in sneg
kot eliksir se pretaka v meni
mehki med
rožmarin se rožnato
razcveti
v srčne prekate medi
pisana ptica
lahna snežinka
polna resnice tenkih bodal
jih vame
v strah
v orfejevo piščal nameri
da je pesem ko umre
beli jezdec zime
v drobnem spevu
sinice v letu
Resnice v getu
***
ko ne moreš več verjeti
zmedenemu filozofu
zamrzneš misel
in iščeš naprej
vsakdo kuje svojo zvezdo
ki se navsezadnje spet
spremeni v komet
tiplješ v temi za konicami prstov
ki bi te ogreli
pospešili iskanje
a prsti so brez telesa
in ko jih dotakneš
zdrsneš na jantarni poti
in padeš
Vekovi se stiskajo v plasti
in sljuda razlista prostorje.
vmes praznine
poseliš jih
z nesnovnim bivanjem.
tudi Danetova kepa pepela je tam
iz nje narediš orfejevo piščal
in vsa svetloba sveta
se ponovno razpre v spočetek
***
o, da bi mi zraslo
divje meso
me preraslo
podivjalo
me branilo pred menoj
in drugimi
ko bi se divji šipek
zatrnil v kožo
in se razcvetal rdeče
kot ljubezen