Eva: PESMI

POMLAD

Mar to pomeni,
ker se rima,
da moraš sama spati?

Nebroj bedres,
nepotešenih teles
se je razbohotilo,
nove ljubezni iščejo.

Pomlad!

Težko pričakovana,
tako povzdigovana,
tako prelepa,
tako dehteča,
tako ljubeča.

Pa vendar ostajaš sama,
kot na deblo prikovana,
ne moreš stran,
da bi zaživela, zadrhtela
iz globine srca,
iz modrine neba.

Da bi lahko z dna duše
objela svoje misli,
brez bremen,
brez pričakovanj
in brez sanj.

RANE

Navdihujoči um
mi butnil je v možgane,
mi odprl stare rane.

Še vedno tlijo,
me trpinčijo, morijo.

Od dna morja
pa do neba
globoko me zvezale,
s trnjem me obdale.

Moja duša in srce sta led postala.

In ko bo sonce posijalo,
ledene rane otoplilo,
počasi jih stopilo.

Srce bo zopet bilo, z dušo se ovilo.

SRCE

Žalost turobna po licih polzi,
ker srce bi hotelo,
da se v dlani stopi
od obupa temnih dni,
ko samotno,
zapuščeno se zdi.

Vendar še živo.

Hlepeče lovi tople besede,
dotike ljudi,
upajoč, čakajoč,
da bi se zgodilo tisto najlepše,
da prejme ljubezen,
da prejme darilo nebes,
ljubezen dveh teles.

ŽENSKA ŽALOST

ŽALOST UŠIVA,
ŽALOST ČRVIVA,
PO MENI SE PLAZI
IN MI PRIKRIVA
IN MI ZAKRIVA
MISLI JASNE,
POGLEDE KRASNE.

ŽE TO, DA SEM,
DOVOLJ JE
ZA SAMO EN DAN,
KI LEP JE!

NE VEM, KAJ BI DALA,
DA BI SE SPAMETOVALA,
DA BI ODGNALA TEMO,
DA BI DUŠA ODŠLA
ISKAT SVETLOBO,
PREGNAT TEGOBO.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja