DVE PESMI SMILJANA TROBIŠA

MIR V NEMIRU

Nasmehneš se samemu sebi, ki bi rad vedno bil zbran,
kot so redovniki, ki jim je to dano v njihovo srečo.
Puščaš misli, da prihajajo in odhajajo,
prepustiš srcu, da potuje med tebi ljubimi,
in svojemu duhu, da zdravi.
In nemir ne boli več.
Navadiš se ga in sprejmeš svojo raztresenost.
Ne boš se več spraševal, kaj ni prav.
Le priznal si, da ne moreš skozi življenje po svoji volji. 
Priznal si Stvarnika nad seboj. Poslal ti je trpljenje,
da bi te rodil v večjega človeka, osvobojenega lastnih meril.
Naliva ti bogastev, ki so od vedno, le da jih nisi opazil.
V ogledalu zagledaš svoje nagubano čelo in se nasmehneš.
Vdano se zapelješ po toboganu,
kot otrok si, ki se igra v peskovniku.

 

SESTRI TINCI

Kdo bi mogel zajeti v pesem vse, kar si?
Ošinem te z očesom, vidim in čutim tvoje veselje in moč.
Veliko težkega si morala premagati, da si postala, kar si.
Toplina žari iz tebe, odločnost in modrost, kakor da zunanjosti ni.
In res je ni, ker je preizkušena duša večja od telesa
in njegovih pomanjkljivosti.
Hoditi ne moreš, pa si si z modrostjo izborila roke in noge drugih.
Težko izgovarjaš besede, pa si se naučila
tisoč misli strniti v eno samo, polno tvojega notranjega življenja.
Vedno dobimo od tebe več, kot ti dajemo.
Sam sem se učil živeti iz knjig, ti pa iz življenja samega.
Priznam ti, dosegla si večjo modrost kot jaz.
Svetuješ mi, kadar sem v dvomih, včasih z eno samo besedo,
pa se v meni poležejo jeza, strah ali nemir.
In vedno mi rečeš: Kar pokliči me še!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja