Arhiv Značk: slovenščina v javni rabi

DOVOLJ SLOUVINKANJA!

Poslušam in poslušam v množičnih občilih in mi je vse bolj neznosno poslušati to sramotno slouvinkanje, ki ga zanosno gojijo naši novinarji, politiki, gospodarstveniki in vsi tisti, ki nastopajo v mednarodni javnosti. Naši državi ne rečejo tako, kot ji je ime in kot ji mi pravimo, ampak je zanje Slovenija “Slouvinia”, slovensko pa “slouvin”. Zakaj ne Slovenija, slovenian? Z e namesto i!
Mar na ta način izkazujejo dobro znanje tujega jezika ali pa zgolj hlapčevsko plazenje pred lenobnostjo tujcev, ki pač njim neznano besedo izgovorijo v svojem načinu. Mi bi jim morali dati vedeti, kako se izgovarja Slovenija, ne pa da nam oni v razumljivem neznanju pravilne izgovorjave določajo, kako se reče naši domovini.

Za razliko od naših klečeplaznežev sem zasledil presenetljivo veliko uglednih ljudi, ki so se potrudili in očitno pozanimali, kako se prav reče tej čudni mali državici, in lepo izgovorijo “slovenija”. Še posebno tiste tuje politike in novinarje, ki Slovenijo poznajo in so se srečali z našimi ljudmi, slišim, kako povsem normalno izgovorijo “slovenija” in ne “slo(u)viiiinia” … denimo, predsednika Arbitražnega sodišča na izreku sodbe, ameriškega predsednika DonaldaTrumpa v govoru na Poljskem, predsednika Mednarodne akademije za kakovost Gregoryja H. Watsona v pogovoru za Odmeve, in še in še …

Recimo torej naši ljubi državi tako, kot ji pravimo, prej ali slej se bo ta izgovorjava prijela. Tudi v tem se kaže samozavest in suverenost. Da, tudi s takimi drobnarijami, ki pa pravzaprav sploh niso drobnarije, ampak bolj pričevanje drobnega duha!

Milan Markelj

NOVOMEŠKA SVETOVLJANSKA IMENITNOST

Novomeški poletni večeri nam bodo konec tega meseca postregli z zanimivo prireditvijo, na kateri bo literarnih novosti željno občinstvo zvedelo, katera peresa so napisala najboljše kratke zgodbe preteklega leta. Na terasi pred knjigarno Goga bodo namreč slovesno razglasili finaliste natečaja Festival Novo mesto short.
Festival Novo mesto short? Ja, ja, short. Kako pa drugače. Menda ne bomo ime prireditve zapisali v kmetavzarskem in malokomu razumljivem jeziku, ki se mu reče slovenščina in se ga otroci začasno sicer še učijo v šoli, a upajmo, da prav dolgo ne, saj bo svetovljanski duh premagal zatohli jezikovni nacionalizem trdobučih državljanov, ki si pravijo Slovenci. Upanje v svetovljanstvo prihodnjih dni nam krepi dejstvo, da naziv omenjene prireditve še zdaleč ni osamljen primer. Tovrstnega kitenja s tujejezičnim perjem je namreč kolikor hočete.
Lep zgled nam je najimenitnejša kulturna ustanova v svetovljanskem Novem mestu, lepo po nemški skladnji imenovana Anton Podbevšek Teater, ne pa Gledališče Antona Podbevška, kot bi se reklo v zarukani slovenščini.
Pa še to: kratica slovensko imenovane ustanove, GAP, bi znalcem in poveličevalcem angleškega jezika jasno povedala, kje blodimo.

Milan Markelj

Od večih slišim govoriti …

Četudi si še tako pridušam, da ne bom več slišal, mi prav nič ne pomaga; celo še slabše je, še bolj me vsakič zaboli v ušesih in nekaj jezice se vsakič zgane v meni. In to za tako malenkostno stvar! Vsakič namreč, ko zaslišim iz radia ali po televiziji, kako vztrajno in vse bolj prevladujoče naše vrle novinarke in novinarji, voditeljice in voditelji, ( … dovolj nepotrebne jezikovne emancipacije, naprej bom pisal kar po starem …) sogovorniki, politiki in poznavalci, skratka tisti, ki nam v javnih občilih kaj pripovedujejo, dopovedujejo ali izpovedujejo, maličijo ubogo besedico več. Namesto z več ljudmi, z več sogovorniki, z več izkušnjami večina govori z večimi ljudmi, z večimi sogovorniki, z večimi izkušnjami. Vse kaže, da bomo kmalu tako govorili vsi, nazadnje pa se bodo tako učili pisati tudi otroci v šoli. Saj veste, raba na koncu določa jezikovna pravila.

A tako preprosto bi se lahko tega odvadili. Nič drugega ne bi bilo treba, kot poskusiti enako uporabiti besedo manj. Zakaj pa rečejo z manj ljudmi, z manj sogovorniki, z manj izkušnjami, ne pa z manjimi ljudmi, z manjimi sogovorniki, z manjimi izkušnjami?!

Razumi, kdor more!

Milan Markelj