Arhiv Značk: predstavljeno

PRVI NOVOMEŠKI IN SLOVENSKI GOSPEL FESTIVALV PETEK, 11., IN V SOBOTO, 12. OKTOBRA 2019

Začetek prvega novomeškega in slovenskega gospel festivala, ki so ga nekateri poimenovali tudi Zborovski festival črnske duhovne glasbe, je bil v petek, 11. oktobra 2019,ob 20. uri zvečer v nabito polni frančiškanski cerkvi sv. Lenarta v Novem mestu. Nastopile so štiri vokalne skupine:Mešani pevski zbor Pomlad, ki je bil tudi gostitelj festivala, in vokalna skupina Quatour vocum, oba iz Novega mesta, ter mešani pevski zbor Drouz iz Radomelj in mednarodno že uveljavljena vokalna skupina 4Given. V soboto, 12. oktobra zvečer ob 19. uri pa so zgoraj navedeni, katerim se je pridružila še vokalna skupina Bee Geesus, nastop ponovili še na Glavnem trgu.

KAJ JE TO GOSPEL?

To je glasba, ki je nastala v poznem 18. stoletju v Ameriki in izraža slog duhovne glasbe, ki je nastal v črnskih krščanskih skupnostih. Gospel glasba se praviloma izvaja v cerkvah, najpogostejša vsebina pesmi pa je slavljenje Sv. Trojice: Boga Očeta, Sina Jezusa in Sv. Duha. Svoj višekje gospel glasba dosegla med tridesetimi in petdesetimi leti prejšnjega stoletja, ko so jo ustvarjali: Thomas A. Dorsey, TheClaraWardSingers, TheStapleSingersof Chicago, Albertina Walker, Mahalie Jackson, QuartetGolden Gate in drugi…

KAKO JE POTEKAL NOVOMEŠKI GOSPEL?

Vodstvo Mešanega pevskega zbora Pomlad je že na začetku poletja letos razpisalo javni natečaj za 1. Zborovski festival črnske duhovne glasbe – Gospel Novo mesto. Ob prvi izvedbi festivala je organizator izbral štiri zbore. Iz tujine se tokrat ni prijavil noben zbor. Festival je vključeval dva koncerta: v petek, 12. 10. 2019, v frančiškanski cerkvi, v soboto, 12. 10. 2019, pa na obnovljenem novomeškem Glavnem trgu. Vsi sodelujoči zbori so se na obeh dogodkih predstavili s svojim programom, v soboto pa so festival zaključili s štirimi skupnimi skladbami, ki so jih pripravili na predhodni skupni delavnici.

KRATKA PREDSTAVITEV NASTOPAJOČIH ZBOROV

Mešani pevski zbor Pomlad je bil ustanovljen že leta 1992. Na gostovanjih v tujini so prejeli številna priznanja. Repertoar zbora sega od klasičnezborovske glasbe do gospela ter popa in rocka. Zbor vodi akademska glasbenica Alenka Podpečan.

Vokalna skupina Quatourvocum, kar pomeni »štirje glasovi«, povezuje pevce, ki jim tovrstna glasba predstavlja izziv. Začetki njihovega delovanja segajo v leto 2009. Poleg klasične renesančne glasbe radi pojejo tudi jazzovske priredbe, gospel in slovenske ljudske pesmi. Skupino sestavljajo Erna Povh, Tadeja Dović, Tomaž Koncilija in Marijan Dović.

Mešani Pevski zbor Drouz iz Drameljdeluje od leta 2011.Za seboj imajo že precej nastopov, med drugim so nastopili tudi v ljubljanski Kazinski dvorani in sodelovali z različnimi glasbenimi skupinami. Zbor vodi akademska glasbenica Uršula Jašovec.

Vokalna skupina 4Given je slovenska štiričlanska moška vokalna skupina, ki predstavlja svež val gospel glasbe pri nas. Pevci vnašajo v pesmi elemente vocalplay glasbe, za katero je značilno vokalno oponašanje različnih inštrumentov, dodatnih zvokov in efektov. Poleg priredb ustvarjajo tudi avtorsko glasbo. 4Given so bratje Kristjan, Simon in Matej Virtič ter Kristijan Korat.

Fotografiral in pripravil: Franci Koncilija

KRKA, ZELENA ŽILA DO SRCA

V torek 8. oktobra 2019 zvečer so prijatelji pisateljice, pesnice in članice Kulturnega društva Severina Šalija Ivanke Mestnik do zadnjega kotička napolnili veliko dvorano Kulturnega centra Janeza Trdine v Novem mestu. Na domala dve uri dolgi predstavitvi njene že 23. knjige, ki jo je naslovila Krka, zelena žila do srca, so pripravili pester, zanimiv in po vsebini zelo bogat kulturni program. Nastopili so Mešani pevski zbor Krka, učenci Glasbene šole Marijana Kozine ter Folklorno društvo Kres. Otroška skupina Kresa je zaplesala in zapela nekaj starih ljudskih šeg, odrasli tamburaši pa so do konca razveseljevali številno občinstvo v dvorani in na zakuski v avli. Odlomke iz knjige sta brali Klavdija Kotar in Bojana Medle, večer pa je povezoval Tomaž Koncilija. Udeleženci dogodka so bili navdušeni nad enkratnim vzdušjem in nepozabnimi lepimi doživetji.

Avtorica knjige Ivanka Mestnik je na začetku knjige zapisala:

»Že dolgo vem, da skozi moje srce ne teče le rdeča kri. Ob rdeči žili je speljana še druga. Globoka je in napolnjena s čudovito zeleno barvo. Tam teče že od mojega rojstva. To je Krka, zame najlepša reka na svetu. Dobro jo poznam od izvira do izliva. Njene bregove sem premerila s svojimi nogami. V njej sem se naučila plavati in se tudi v čolnu spustila preko njenih slikovitih lehnjakovih pragov. Celo rodila sem se v njej! Kajti v času mojega otroštva pri nas otrok niso nosile štorklje. Prinesla nas je reka.

Pod veliko vrbo na levem bregu Krke tik pod našo vasjo, ki je rastla ob mlinu in se skoraj ulegla nad vodo, se je začela nabirati rumena pena, in ko je mlinarjeva žena, moja botra, ugotovila, da je je ravno prav za enega otroka, jo je potegnila k sebi in ga pod njo res našla. Nikoli se ni zmotila, čeprav je otroke po hišah raznašala zelo pogosto. Tudi takrat ne, ko je neko pomlad iz narasle reke potegnila mene. Ni vedela, da se je kasneje enkrat moji mami zareklo, da me ni bila preveč vesela. ›Kdo se je pa takrat veselil devetega ali desetega otroka,‹ se je nekako opravičevala. Takrat me je zabolelo, danes pa zatrdno vem, da me je botra odnesla k pravi mami in k najbolj ljubečemu očetu. Tudi mala, skromna hiša v vasici nad Krko je bila zame najbolj pravi dom, rodna vas pa mi še danes pomeni središče sveta. Tam so moje korenine. Tam poznam vse stezice in poti.

 

Vsakokrat, ko se spet odpravljam ›domov‹, sem vznemirjena, kot da se pripravljam na srečanje z ljubljeno osebo. A me ne prevzame le rodna vas. Čaroben se mi zdi ves svet ob tej zeleni žili. Vsak slap, preko katerega se voda prešerno požene ali pa le igrivo zakodra, me vzradosti. Rada jo imam v vseh letnih časih in vseh stanjih. Tudi takrat, ko je njena struga polna do roba, ko se reka temno rjava vali preko lehnjakovih pragov, ko grozi in sega skoraj do roba mostišč, ki povezujejo njene bregove. Nekega dne, ko sem spet stala na levem bregu Krke in hrepenela po domu, je ta bolečina priklicala pesem, ki pove vse:

Rodni vasi

Tu jaz, tam ti,
vmes kanjon z zeleno Krko. 

Tu jaz, tam vi,
spomini na mladost in drage mi ljudi. 

Vmes most,
ki spaja z bregom breg. 

Ni most, ki veže.
In rodni dom ni moj, ni naš.

Ne moreš vanj.

Nekdo odštel je zanj denar.
In zaloputnil dver.«

Znani naravovarstvenik, Novomeščan Andrej Hudoklin, pa je o knjigi zapisal: »Prebiranje Ivankinih spominov zbuja nostalgične spomine na tiste zlate čase reke Krke, ko si lahko na vsakem koraku zajel vodo in se odžejal, ko je rečni tok poganjal mline in žage, ko je bila reka polna rib in še pred tem tudi rakov, ko sta čas in življenje z reko tekla drugače. In od takrat se je marsikaj spremenilo. Zelo spremenilo. Dovolj je bilo že obdobje ene same generacije, da je zlato postalo gnoj. Danes, v času naglih podnebnih sprememb, trepetamo za usodo reke Krke, hrbtenice dolenjske narave. Naivno bi bilo pričakovati, da bo narava lahko sama poskrbela zase, ob tem ko jo tudi tehnološki dosežki, zakonodaja in inšpekcijski nadzor prepogosto puščajo na cedilu. Reka Krka pričakuje spremembo naših ravnanj – nas kot družbe in vsakega posebej. Ivanka je s knjigo odločno povzdignila pomen reke Krke, ne le kot osebnega spomina, pač pa kot bistveno prvino Dolenjske. Bomo tudi drugi zmogli na pot po tej zeleni žili, da nam seže do srca?«

Uredil: Franci Koncilija

Fotografiral je Marko Klinc                                                                       

GIMNAZIJA NOVO MESTO OBRAČA DRUGI LIST RASTOČE KNJIGE

V ponedeljek, 7. oktobra 2019, je v atriju šole potekala prireditev z naslovom Ljubezen večno vidim krog in krog, Rastoča knjiga Gimnazije Novo mesto, z začetkom ob 12.30. Ob tej priložnosti je ravnateljica Mojca Lukšič skupaj z idejnim vodjo tega vseslovenskega in mednarodnega projekta dr. Janezom Gabrijelčičem obrnila drugi list Gimnazijke z Rastočo knjigo. Na njem so zapisane že omenjene naslovne besede, ki so jih gimnazijci izbrali v skladu z vrednotami abecede odličnosti, mojstrstva in etike, kot sta Ljubezen in Lepota. Gre za verz velikana slovenske moderne in nekdanjega novomeškega gimnazijca, pesnika ljubezni – Dragotina Ketteja iz njegovega sonetnega cikla Adrija. Spomnimo naj, da prav letos mineva tudi 120 let od Kettejeve prezgodnje smrti.

   

Potem ko je Gimnazija Novo mesto lansko leto kot prva med slovenskimi gimnazijami vstopila v projekt, je nedavno iz njega zrasla prava, živa rastoča knjiga. Letošnja maturantka Eva Novak je namreč v mesecu septembru pri Kulturnem društvu Severina Šalija izdala pesniški prvenec z naslovom Preden odrastem, ki je že doživel pozitiven kritiški odmev na straneh revije Rast in Dolenjskega lista.

Pogovor z mlado pesnico o njenem ustvarjanju in pogledih na življenje, mladost, odraščanje, lepoto in ljubezen je bil tako osrednja tema prireditve, ki sta jo povezovala četrtošolca Anita Koprivc in Lovro Bukovec, za glasbeno spremljavo pa so poskrbeli člani gimnazijskega godalnega kvarteta (Ema Starešinič, Nika Molan, Tjaša Remec in Vid Dović) ter kantavtor Gašper Turk z lastno skladbo Reka in v duetu z odlično pevko Majo Tomić.

Pesmi Eve Novak so poleg avtorice in obeh njenih sogovornikov interpretirale še Nina Plankar Hodžič, Julija Jakljič, Tiana Zrakić, Amika Zoja Jelič in že omenjena Maja Tomić.

Tomaž Koncilija
Avtor fotografij: Franci Koncilija

PRESTIŽNA KLEMENČIČEVA NAGRADA

Klemenčičevo nagrado, najvišje priznanje za življenjsko delo na področju lutkarstva in lutkovne umetnosti v Sloveniji, ki jo podeljuje združenje slovenskih lutkovnih ustvarjalcev Unima Slovenije, sta letos prejela Breda in Tine Varl za vrhunske stvaritve na področju lutkovne umetnosti.

    

LUTKARSTVO V NOVEM MESTU

Pobudnik novomeškega lutkarstva je bil v petdesetih letih prejšnjega stoletja Dušan Modic, sicer profesor matematike in fizike na takratnem novomeškem učiteljišču. Skupaj z učiteljiščniki, ki so ročno izdelovali lutke, je Dušan Modic ob nedeljah dopoldne pripravljal odlične lutkovne predstave, ki so bile v učilnicah osnovne šole, novomeška mladež pa jih je rada in množično obiskovala. Kasnejši poskusi oživitve lutkarstva v Novem mestu žal niso bili uspešni. Zadnji takšen je bil leta 1994. Tako so lutkarstvo domala na državni ravni prevzeli v Mariboru, kjer še danes delujejo zelo uspešno.

PODELITEV ZASLUŽNIH NAGRAD

Podelitev nagrad za leto 2019 je bila ob zaključku Bienala lutkovnih ustvarjalcev v soboto, 14. septembra, v Lutkovnem gledališču Maribor. V utemeljitvi podelitve nagrad Bredi in Tinetu Varlu piše: »Lutkovna opusa Brede in Tineta Varla pričata o izjemnem umetniškem ustvarjalnem erosu, o vizionarskem delovanju, o drugačnem umetniškem vodenju gledališča. Oba sta zaslužna, da je poklicno mariborsko lutkovno gledališče vrsto let delovalo naprej na Rotovškem trgu, kasneje pa v novih prostorih na obrežju Drave, v minoritskem samostanu.«

Pengovovo listino pa je prejel animator in igralec Maksimilijan Dajčman, ki se je v več kot štiridesetletnem delovanju v Lutkovnem gledališču Maribor z vsem srcem, znanjem in predanostjo posvečal lutkovni umetnosti. Maksimilijan Dajčman je kot predan in vesten lutkar s svojimi igralskimi in animatorskimi veščinami oplajal predstave in tako soustvarjal lutkovne predstave za vse generacije obiskovalcev gledališča. Kjerkoli je Maksimilijan Dajčman sodeloval in soustvarjal profiliranost Lutkovnega gledališča v Mariboru, je v 40 letih delovanja dosegel zavidljivo raven v slovenskem in mednarodnem prostoru.

(Vir: Dnevnik, fotografije so s spleta)

Pripravil: Franci Koncilija

RAZMIŠLJANJE O ZATEČENEM STANJU SLOVENŠČINE OB EVROPSKEM DNEVU JEZIKOV

Na pobudo Sveta Evrope že od leta 2001 vsak 26. september praznujemo evropski dan jezikov. To je dan, ko naj bi spodbujali učenje tujih jezikov in s spoznavanjem njihove različnosti krepili medkulturni dialog.

Sliši se lepo, in prav je. Z zmožnostjo sporazumevanja v različnih jezikih se nedvomno krepi moč medsebojnega razumevanja. Vendar praznovanje postane grenko tisti hip, ko se čaščenje tujih jezikov odvija na račun lastne, materne govorice. V podobno ne samo žalostno, že skoraj tragično situacijo je zabredla tudi sodobna slovenska družba.

Starši množično vpisujejo otroke na tečaje tujih jezikov, ne da bi jih skrbelo, da njihovi otroci ne poznajo temeljnih osnov in slovničnih pravil materne govorice in da so v jeziku, v katerega so se rodili, skoraj polpismeni. Tiho, brez velikega političnega pompa, a zelo vztrajno se zaradi egocentričnih interesov profesorskega kadra za lastno promocijo v svetu in zagotavljanje služb z vpisovanjem tujih študentov izvaja postopna anglizacija univerzitetnega pouka na Slovenskem. Iz, kot temu pravijo, dobro obveščenih krogov pa sem izvedela, da se pripravlja še drznejši načrt, po katerem se bo na vseh slovenskih gimnazijah po en razred v letniku poučevalo kar v angleškem jeziku. O tem, kako bodo potemtakem poučevali slovenščino in slovensko slovnico, se najbrž ne sprašujejo, saj bo tako in tako glavni jezik očitno kar angleški.

Pred 155 leti Slovenci nismo imeli pravice do rabe lastnega jezika v uradih in šolah. Takrat so slovenski rodoljubi v Ljubljani ustanovili Slovensko matico, da bi v izobraževalnem procesu pomagala krepiti slovensko jezikovno zavest in z izdajanjem učbenikov poskrbela za razvoj slovenske znanstvene terminologije. Več kot stoletje in pol kasneje pa malomarno zametujemo to dediščino očetov in malikujemo en sam, univerzalni evropski in svetovni jezik, v katerem se bo različnost kvečjemu izgubila, ne pa okrepila. Če bi bili res dobri, izvrstni znanstveniki, potem bi svet prihajal k nam in se mu mi ne bi prilizovali z zasramovanjem slovenščine. Če bi res ljubili svoj domači jezik, potem ne bi plačevali slovenskih gimnazij zato, da bodo poskrbele za izvoz naše mlade intelektualne elite, ampak bi jih razvili do take stopnje kritičnega mišljenja in znanja, da bi jim bila odprta vsa vrata v svet znanosti. In če bi imeli količkaj zdravorazumske pameti, bi vedeli, da lahko človek resnično osvoji tuj jezik šele takrat, ko kar najodličneje obvlada svojega lastnega.

Zato se ob dnevu evropskih jezikov sprašujem predvsem o tem, kdo in zakaj nam prodaja cesarjeva nova oblačila o jezikovnem bogastvu Evrope, ko je naš jezik že dolgo gol in brez temeljne zaščite, ki se ji pravi ljubezen do lastnega naroda in njegove jezikovne identitete. Bojim se, da je razlogv tem, da je človek brez identitete edini, ki se bo uklonil vsem trendom, kakor nam jih narekuje sodobni svet, tudi samozanikanju lastne pameti, svoje narodne kulture in osebne različnosti. Najprej moramo torej vsak dan živeti svojo lastno jezikovno posebnost, če hočemo kot narod živi in duhovno zdravi še dolgo slaviti in častiti evropsko in tudi svetovno jezikovno različnost in bogastvo.

Ignacija Fridl Jarc, tajnica-urednica Slovenske matice

 

AVSTRIJSKO DRŽAVNO NAGRADO ZA UMETNOST BO NOVEMBRA PREJELA SLOVENSKA PESNICA IN PISATELJICA MAJA HADERLAP

Maja Haderlap (1961), dvojezična avstrijskokoroška slovenska pesnica in pisateljica ter univerzitetna predavateljica iz Celovca, je v sklopu najpomembnejšega avstrijskega priznanja za umetnost prejemnica najvišjega odlikovanja med literati. V kategoriji Kulturne iniciative pa nagrado prejme tudi Slovensko prosvetno društvo Rož iz Šentjakoba. Odlikovanja, vredna po 15.000 evrov, bodo podelili 25. novembra letos v uradu zveznega kanclerja na Dunaju.

»Letošnji nagrajenke in nagrajenci opozarjajo na širok spekter umetniškega ustvarjanja v Avstriji, ki je pritegnilo tudi mednarodno pozornost. Naloga države je, da podpira te inovativne trende. Avstrijska umetnost namreč pomembno prispeva k mednarodnemu diskurzu in poudarja odločilen element sodobnega umetniškega ustvarjanja,«je zapisal avstrijski zunanji minister Alexander Schallenberg.

Maje Haderlap, dobitnice tako prestižne nagrade, je bil vesel tudi koroški deželni glavar Peter Kaiser, ki je tudi pristojni referent za kulturo. Poudaril je, da koroška kulturna in umetniška scena žari daleč preko koroških meja. V sporočilu za javnost pa je zapisal, da je Maja Haderlap s svojim literarnim delom dosegla pomembno prepoznavnost na širšem kulturnem ustvarjalnem področju in da je njen avtorski angažma vreden velikega spoštovanja.Tudi Slovensko prosvetno društvo Rož si je po besedah deželnega glavarja nagrado za umetnost več kot zaslužilo, saj se v njihovih umetniških projektih prepletajo najbolj žlahtne platiobeh kultur v deželi.

Maja Haderlap se je rodila 8. marca 1961 v Železni Kapli na Koroškem. Na Dunaju je študirala germanistiko, filozofijo in gledališke vede. Po doktoratu iz dramaturgije je poldrugo desetletje vodila celovško Mestno gledališče in predavala na Univerzi v Celovcu. Več let je tudi sourejala slovensko literarno revijo Mladje. Od leta 2008 živi kot svobodna pisateljica v Celovcu.

Doslej je Maja Haderlapobjavljala liriko, prozo, eseje in prevode v slovenskih in nemških revijah. Izdala je naslednjepesniške zbirke: Žalik pesmi (1983), Bajalice (1987), obsežen izbor Pesmi (1998), v katerem se prvič pojavijo tudi pesmi, ki jih je napisala v nemščini, in druge… Letošnjo nagrado bo prejela za že leta 2011 objavljeni roman Angel pozabe, za katerega je leta 2013 prejela najpomembnejšo literarno nagrado na nemško govorečem prostoru, nagradoIngeborg Bachmann. Roman Angel pozabe je bil uprizorjen tudi v ljubljanski Drami, kjer je glavno vlogo igrala Saša Pavček. Maja Haderlap je prejela tudi več drugih pomembnih nagrad, kot stanagrada Bruna Kreiskyja in nagrada Maxa Frischa, med drugimi pa,za zbirko Bajalice,tudi nagrado Prešernovega sklada leta 1989.

O Majini knjigi Angel pozabe je v reviji Bukla recenzentka Renata Rugelj zapisala: “Romaneskni (avtobiografski) prvenec doktorice gledališke zgodovine in dramaturgije (1961) je globoko presunljiva pripoved, ki se dogaja v slovensko govoreči skupnosti na avstrijskem Koroškem. Intimna družinska saga je prežeta z likom tople in odločne babice, ki je preživela koncentracijsko taborišče, a nacističnih grozot ni nikoli povsem pozabila. Njeni nauki in modrosti postanejo življenjsko vodilo za vse člane družine in nerazrešene vojne teme in travme se preselijo tudi na naslednje, povojne generacije. Deklica, prvoosebna pripovedovalka romana, razkriva (tudi žalostne) zgodbe o marljivih in predanih starših, predvsem o zagrenjenem očetu, bralcu pa zaupa mnoge tragične dogodke, ki jih kot otrok še ni povsem razumela, a se je z njimi srečala tudi kot odrasla ženska v okviru težav narodnostne in družinske dediščine ter razklanosti. Roman je v nemško govorečem prostoru prejel nagrado, ki so ji sledili velik odmev med bralci in številni ponatisi, saj odpira dolgo zamolčane teme.”

Nekdaj zamolčana predstavnica slovenske manjšine Maja Haderlap je bila ob 100. obletnici ustanovitve Republike Avstrije slavnostna govornica na osrednji državni prireditvi, kamor jo je povabil predsednik Alexander Van der Bellen. Ob tej priložnosti je Haderlapova dejala: »Včasih lahko en človek z enim umetniškim delom naredi več kot vsi aparati države.«

(Viri: Wikipedija, Bukla in Večer, fotografije so s spleta)

Zbral: Franci Koncilija

»PREDEN ODRASTEM, BI RADA ŽIVELA!«

V torek, 17. 9. 2019, zvečer se je v šentjernejski knjižnici v Kulturnem centru Primoža Trubarja s svojim pesniškim prvencem, pesniško zbirko Preden odrastem predstavila Eva Novak, letošnja maturantka novomeške gimnazije. Z mlado nadarjeno pesnico se je pogovarjal njen mentor, učitelj in avtor spremne besede Tomaž Koncilija. Duhovno bogatega kulturnega dogodka se je udeležilo okoli 60 ljudi.

    

Uvodoma sta zaigrala odlična saksofonista Filip Derganc in Lan Zirkelbach, Evina prijatelja, sogovornik Tomaž Koncilija pa je predstavil Evo Novak, ki ni samo mlada pesnica, ampak tudi pisateljica kratke proze, pevka, inštrumentalistka in igralka. Poudaril je, da je kultura dobesedno stalnica njenega življenja. Eva je povedala, da najraje poje in si želi, da bo kdaj katera izmed njenih pesmi tudi uglasbena. Dodala je, da so njene pesmi nastajale povsem spontano, v trenutku, po navdihu, pesniti pa je začela v tretjem razredu gimnazije. Svoje pesmi težko komentira, iz njih pa kar veje želja ostati še malo otrok, saj se je bala obdobja odraščanja, ki še kako vključuje odgovornost za svoja dejanja, kar pomeni slovo od igre in otroštva. Prepričana je, da se z vsakdanjim osebnim odločanjem svoboda že odraža v njej. Takšna se počuti močna in pristna predstavnica svoje generacije. Žal mnogi ne čutijo ljubezni do poezije in poglobljenih pogovorov, s katerimi si Eva želi spreminjati svet. Morda ji bo to uspelo kasneje…

    

Nekako na sredini večera je sledil kratek pogovor z Meto Sokol, njeno prijateljico iz otroških let. Radi se imata in prepričani sta, da bo to njuno pristno prijateljstvo trajalo večno. Po tem pogovoru je Eva Novak zablestela v svojem najljubšem elementu. Zapela je pesem Nece Falk, Internat, na kitari pa jo je spremljal Filip Brajčič. V nadaljevanju sta Tomaž Koncilija in Eva Novak pogovor usmerila v njeno poezijo. Njene pesmi zvenijo kot intimni poetični dnevnik mladostnice. V njih je popolnoma razgalila svojo notranjost in občutenje sveta. Eva piše poezijo z namenom, da jo berejo potihoma, za premagovanje dolgočasja, njena poezija je poezija trenutka. Starejši bralci v njej začutijo nostalgijo po mladosti, mlajši pa željo po odraščanju. V tem je veličina mlade pesnice, saj nagovarja vse generacije. Sogovornika sta se dotaknila tudi vprašanja tako imenovanega brutalnega realizma v sodobni poeziji.Eva je v svojem ustvarjanju samozavestna, realistka, vendar ob tem ohranja poetičnost. Pesmi piše predvsem zase, hkrati pa si želi, da bralci njene pesmi preberejo večkrat in ob tem poglobljeno razmišljajo, čustvujejo. Eva išče v svojih pesmih tudi odgovore na eksistencialna vprašanja. Ko gleda na svet v njegovi kompleksnosti, prepletenosti in zapletenosti, ga dojema in razume kot igro na srečo, niz naključij, tako kot je po njenem prepričanju naključno tudi življenje.

    

Pred koncem sta spet zaigrala njena prijatelja saksofonista, Eva pa se je zahvalila staršema, vsem nastopajočim, Kulturnemu društvu Severina Šalija in donatorjem. Ob prigrizku in pijači je nato v sproščenem ozračju sledilo še prijateljsko druženje, prežeto s pohvalami mladi pesnici in literarnim kramljanjem.

(Fotografija: Ema Koncilija)

Franci Koncilija 

JUBILEJNI 40. KOGOJEVI DNEVI

  

Z odkritjem kipa ustanovitelja in dolgoletnega umetniškega vodje Kogojevih dnevov, dirigenta in maestra Antona Nanuta (1932–2017), so se začeli jubilejni 40. Kogojevi dnevi. Nanutov spomenik, ki ga je odkril predsednik RS Borut Pahor, so postavili v zahvalo za dirigentovo dolgoletno zavzeto delo pri organizaciji številnih festivalov. Tako sta se v petek 6. 9. 2019 zvečer na trgu Kontrada v Kanalu ob Soči spet začeli prepletati glasba in likovna umetnost.

MARIJ KOGOJ JE BIL UDELEŽENEC NOVOMEŠKE POMLADI

Glavni pobudniki novomeške pomladi, kulturno-umetniške manifestacije leta 1920, so bili znani slovenski umetniki, Novomeščani Anton Podbevšek, Miran Jarc, Božidar Jakac itd. Omenjeni umetniki so pod pokroviteljstvom slikarja Riharda Jakopiča v hotelu pripravili prvo pokrajinsko umetniško razstavo. Otvoritev razstave je bila 26. septembra 1920, dogodek pa sta spremljala koncert Marija Kogoja in recitacijski nastop Antona Podbevška in Mirana Jarca.

Letošnji festival Kogojevih dnevov sodobne glasbe je posvečen štirim velikanom slovenske umetnosti, ki so ga s svojim delom vidno in trajno zaznamovali v slovenskem prostoru in zamejstvu: pokojnima dirigentu Antonu Nanutu in pesniku Cirilu Zlobcu ter skladateljema Marijanu Gabrijelčiču in Štefanu Mauriju. V nadaljevanju otvoritvenega večera so najprej odprli pregledno razstavo akad. slikarja Ludvika Pandurja iz Maribora, ki je v Galeriji Rika Debenjaka v Kanalu na ogled postavil več avtoportretov. Po otvoritvi razstave pa je bil v župnijski cerkvi še koncert Slovenskega okteta. Do konca meseca se bodo v Kanalu ob Soči zvrstili še koncerti Ljubljanskega godalnega orkestra, pianista Aleksandra Gadžijeva, violinista Črtomirja Šiškoviča in komornega orkestra Nova. Koncerti bodo še v Novi Gorici, v Gorici in v Bardu v Terski dolini v Italiji. Kogojevi dnevi se bodo končali s koncertom Kvarteta bratov Feguš v Trstu.

(Viri: Delo, Primorske novice, fotografije so s spleta)

Zbral in uredil: Franci Koncilija

FESTIVAL KRATKE ZGODBE JE ZAKLJUČEN

O novomeškem literarnem festivalu smo na spletni strani KDSŠ že poročali, tokrat smo pripravili zaključni prispevek. Tako je v petek, 30. avgusta 2019, v sklopu festivala Novo mesto short nagrado za najboljšo kratko prozno zbirko dobila Ljubljančanka, slovenska pisateljica Vesna Lemaić. S tem je bil letošnji festival, ki sta ga uspešno organizirala založba Goga in Društvo slovenskih literarnih kritikov, zaključen. Nagrada novo mesto je bila podeljena že tretjič, nagrajeni pisateljici pa jo je izročil novomeški župan Gregor Macedoni.

   

Vesna Lemaić piše v slovenskem jeziku že od leta 2008, ko je izšel njen knjižni prvenec Popularne zgodbe, dve leti kasneje pa je že napisala svoj prvi roman Odlagališče. Svoje zgodbe je objavljala v revijah Literatura, Sodobnost, Dialogi in drugod. Njena dela so bila prevedena v hrvaščino, srbščino, slovaščino, madžarščino, litvanščino, nemščino in angleščino. Prejela je že številne nagrade, med drugim nagrado fabula (2010), zlato ptico (2009) ter nagrado Slovenskega knjižnega sejma (2009), Radia Slovenije (2008).

Vesna Lemaić je nagrado festivala Novo mesto short prejela za zbirko Dobrodošli, ki jo je leta 2018 izdala Cankarjeva založba v Ljubljani. Morda je Vesna Lemaić žirijo prepričala z aktualno vsebino zbirke –v zgodbah se avtorica sooča z migracijsko problematiko. Žirija je namreč v utemeljitvi med drugim zapisala: »Zbirka korenini globoko v sedanjosti, v kratkem stiku med angažmajem in brezupom. Kljub zavzemanju pripovedovalke pa slednja dogajanja ne idealizira, temveč do njega vzpostavi kritično razdaljo, podkrepljeno s podoživljanjem in empatijo, s katerima odraža tanko mejo med pokroviteljstvom in sočutjem. Močna točka zbirke je, da se ne odloči za eno ali drugo pot, temveč obstane vmes: z zavedanjem o storjenem, ki se ga ne da več spremeniti, a niti povsem sprejeti.«

(Viri: Delo, Večer, Dnevnik, fotografirala pa je Ema Koncilija)

Zbral in uredil: Franci Koncilija

20-LETNICA DELOVANJA NOVOMEŠKEGA FESTIVALA JAZZINTY

Od 12. do 17. avgusta 2019 je v Novem mestu že dvajsetič potekal festival Jazzinty. Novomeščan Jure Dolinar, sicer vodja produkcije, je ob 20-letnem jubileju delovanja Novomeškega festivala JAZZINTY povedal, da je na dosežene rezultate izredno ponosen. Na delavnicah se je do sedaj učilo več kot tisoč ljubiteljev tovrstne glasbe, ki jih je poučevalo več kot 60 mentorjev. Hkrati je bilo v okviru festivalskega programa, jazzovskega cikla in jazzovskega abonmaja okoli 300 koncertov.

  

Jure Dolinar je v intervjuju za časnik Delo še povedal, da je v 20 letih zaznal velike kakovostne razlike med sodelujočimi mladimi, saj številni mladostniki že resno igrajo kakovosten jazz. Zgodovinski razvoj Jazzintyja je zelo zanimiv. Izhodiščno idejo je pred dvema desetletjema predstavil in razvijal član KDSŠ in Novomeščan, violinist in čelist dr.Marijan Dović, ki je s sodelavcem Markom Zajcem hitro ustvaril sceno, ki je še kako obogatila lokalno kulturno okolje in zadovoljila potrebe po razkazovanju, znanju in razvoju tovrstne glasbe. Tako je festival Jazzinty hitro in opazno zaznamoval domačo glasbeno sceno. Jazzinty ni bil samo festival, ampak predvsem inkubator glasbene ustvarjalnosti z dolgoletno prepoznavnostjo. Vodja produkcije Jure Dolinar je v nadaljevanju povedal, da so se ključni kakovostni premiki zgodili leta 2004 in 2005, ko so v Novo mesto prišli »velikani« svetovnega jazza, kot so bili Jerry Bergonzi, Barry Harris, Bill Evans in drugi. Zadnji dve leti pa je program soustvarjal mladi umetniški vodja Domen Bohte.

  

Delavnica poteka domala ves dan na Glasbeni šoli Marjana Kozine, kjer se jazzovski navdušenci seznanjajo z osnovami improvizacije, skupinske igre, kompozicije, jazzovske teorije in drugo. Kot novost se letos ustaljenemu kurikulumu mednarodne delavnice kot voditeljica pridružuje tudi novomeška jazzovska vokalistka Ana Čop. Na sklepnem koncertu, ki je bil v novi preobleki, se je predstavilo kar deset zasedb z lastnimi kompozicijami in skladbami.

  

(Vir: Delo, fotografije pa so s spleta)

Zbral in uredil: Franci Koncilija