Arhiv Značk: predstavljeno

IGRALKA VESNA JEVNIKAR JE PREJELA NAGRADO JULIJA

IGRALKA VESNA JEVNIKAR JE PREJELA NAGRADO JULIJA

Konec decembra 2020 so NAGRADO JULIJA za najboljšo igralsko stvaritev domačega ansambla Prešernovega gledališča Kranj v sezoni 2019/2020 podelili igralki Vesni Jevnikar. Jevnikarjeva je žirijo prepričala v kompleksni in igralsko zahtevni vlogi Helene Alving v predstavi Strahovi Henrika Ibsena in v režiji Igorja Vuka Torbice. Strokovna žirija v sestavi Vilma Štritof (predsednica), Igor Kavčič in Mare Žvan je dobitnico nagrade soglasno izbrala na podlagi glasov občinstva, ki je po vsaki predstavi glasovalo za najboljšo igralsko stvaritev. 

Prešernovo gledališče  

NAGRADA JULIJA

Nagrado Julija, ki nosi ime po muzi našega največjega pesnika Franceta Prešerna, podeljujejo v Prešernovem gledališču Kranj v sodelovanju z Gorenjskim glasom. Nagrado podeljujejo že od leta 2017 igralcu oziroma igralki ansambla Prešernovega gledališča, ki je v minuli sezoni s svojo igralsko stvaritvijo najbolj prepričal/a gledalce in strokovno žirijo.

VESNA JEVNIKAR

Vesna Jevnikar (1964) se je že kot otrok srečala z gledališčem in filmom. Nastopila je v takrat še amaterskem Prešernovem gledališču v predstavi Ivana Cankarja Hiša Marije Pomočnice in v filmu Sreča na

Vesna Jevnikar

vrvici (1977). Kot piše na spletni strani Prešernovega gledališča Kranj, je članica njihovega igralskega ansambla od leta 1998. Vloge v filmih in na gledaliških odrih so ji prinesle številne nagrade, med drugim nagrado zlata paličica in Borštnikovo nagrado.

UTEMELJITEV ŽIRIJE

V obrazložitvi je žirija napisala: »Vesna Jevnikar je v kompleksni in igralsko zahtevni vlogi Helene Alving našla svojevrsten igralski izziv. Že Ibsen ji je dodelil osrednjo, vsaj dvojno vlogo: da pozna skrivnosti vseh vpletenih, zato obvladuje in vzdržuje zunanjo formo dejansko problematične družine in odnosov v njej, in da odigra kontradiktornost svoje osebnosti. Jevnikarjeva je suvereno in igralsko zrelo vzdrževala aristokratsko držo, ki jo narekuje status enega najmočnejših Ibsenovih ženskih likov. V trdi, na videz izpiljeni formi pa je dala čutiti razpoke, v katerih so zazevala globoka življenjska razočaranja, boleče in pretresljivo je razprla lik v njegovi občutljivosti, v sprijaznjenosti s svojo vlogo v poudarjeno patriarhalnem svetu, ki sta ga vsak po svoje predstavljala pastor in njen mož.«

»Najbolj pretresljiv pa je zadnji prizor žrtvovanja njenega bolnega in za življenje nezmožnega sina. Jevnikarjeva je uprizorila svoj notranji boj z minimalnimi igralskimi sredstvi, vendar notranje tako silovito, da ostaja eden od vrhuncev njenega igralskega ustvarjanja in hkrati eden izmed presežkov igralskih vlog kranjskega gledališča,« so še zapisali v obrazložitvi.

ZAKLJUČEK

Za nagrado sezone 2019/2020 so prišle v konkurenco igralske stvaritve v predstavah Rajzefiber Gorana Vojnovića, Strahovi Henrika Ibsena, Dr. Prešeren Nede R. Bric ter Večja od vsehRoka Vilčnika. Predstava Škofjeloški pasijon je bila zaradi pandemije prenesena v sezono 2020/21.

Fotografije so s spleta.

Vir: Večer, STA

Zbral in uredil: Franci Koncilija

NAJ FEBRUAR POSTANE MESEC POEZIJE IN KULTURE

Spoštovane članice in člani KDSŠ,

imam vtis, da vam je voščilo za Prešernov dan vzbudilo prijetno razpoloženje, domala vsi pa ste se osredotočili na Prešernovo Zdravljico. Nobenega dvoma ni, da za vse Slovence njena vsebina spet postaja vedno bolj pomembna, še posebej v današnjih časih. Vaše navdušeno duhovno viharjenje me je opogumilo, da na ravni dejavnosti KDSŠ interno razglasimo mesec februar za mesec poezije in kulture! Vaša razmišljanja, pesmi, pričakovanja in predloge bomo na spletni strani KDSŠ z veseljem objavili. Pišite in hvala.

Za začetek, zgled in pogum objavljamo prvo pisanje slavistke Lizike Vardijan, »prenašalke bralnega virusa«,  sicer pa animatorke RIC-ovega bralnega krožka Beremo skupaj.

Veselim se vašega sodelovanja in vas lepo pozdravljam.

Franci Koncilija

K O R O N A E K S P R E S I J A

UVOD

Literarni natečaj Koronaekspresija, ki ga je občina Miren-Kostanjevica ob podpori Turizma Miren-Kostanjevica objavila aprila 2020, kmalu po razglasitvi svetovne pandemije covid-19, je dosegel vrhunec ob letošnjem slovenskem kulturnem prazniku.

Občina Miren-Kostanjevica

V poklon vsem kulturnikom je občina izdala zbornik Koronaekspresija, ki prinaša zabaven, iskriv in hkrati globoko razmišljujoč pogled na obdobje svetovne pandemije, ki je za vedno spremenila naš odnos do sveta in sistem vrednot na ravni posameznika in celotne družbe. Na literarnem  natečaju  Koronaekspresija je  sodelovalo 140 avtorjev iz 74 slovenskih mest. Na natečaj je prispelo 269 različnih prispevkov, kot so aforizmi, poezija, kratka prozna dela in drugo.

ZBORNIK KORONAEKSPRESIJA

V zbornik je vključenih 100 izbranih del, ki so med 269 prispelimi na natečaj najbolj prepričala žirijo v sestavi Darinke Kozinc, Ferija Lainščka in Toneta Partljiča. Župan Mauricij Humar je knjigo, ki so jo v poklon prejeli vsi udeleženci natečaja in eminentni žiranti, pospremil z besedami:

» Z velikim veseljem, ponosom in hvaležnostjo vam v prilogi pošiljamo rezultat skupnega popotovanja čez izzive s covid-19 zaznamovanega leta 2020 – pred vami je izvod zbirke Koronaekspresija.Izid literarnega prvenca, v katerem so dobila prostor po mnenju žirije najboljša dela v posameznem sklopu natečaja, sovpada s slovenskim kulturnim praznikom. Praznujemo ga svečano in navdahnjeni z odtisi prvega soočenja naše generacije z virusom svetovnih razsežnosti. Hkrati pa smo na nek način pomirjeni, da v okoliščinah, ki so na glavo postavile naše življenje ter nam na novo uokvirile smeri gibanja in načine komunikacije, vendarle vsaj nekateri mejniki, kot je tudi Prešernov dan, ostajajo isti. Kot svetilniki upanja, da se bodo zadeve kmalu ponovno postavile na svoje mesto.«

Prešernov nagrajenec Feri Lainšček
Rezka Povše

V zbornik Koronaekspresija se je uvrstila tudi naša članica Rezka Povše s pesmijo Ljubezen v času korone. Sama pravi, da se počuti zelo počaščeno, da je njeno pesem prebral in izbral za objavo prav Feri Lainšček, letošnji Prešernov nagrajenec.

Ljubezen v času korone

kužen oblak korone nad mestom

zaklenem vrata

zasenčim okna

kot da me ni

izključim telefon

da ne zvoni

sezujem težke misli

pometem vsakdanje skrbi

Marquez mi posodi ladjo –

trdnjavo ljubezni

sončnico s črnimi očmi

pripnem na jambor

razprem jadro

in nad ogledalom oblakov ujamem veter

rumena zastava zaplapola

tonem v tišino

odplujem v pesniški kozmos

v Šambalo

gnezdece za ptičke kraljičke spletem iz trtnih vitic

priletijo nosilci luči

sopotniki tišine oblečeni v smeh in žalost

in ga naselijo

bivakiram med čarodeji besed

se z njimi bratim

dlani iztegnem polne lesketanja

lepota šumi kot morska pena

jezikovni virtuoz

veliki A vrtnari nad zemljevidi domotožja

Jure Detela pestuje v zavetju spečega gamsa

Rilke zaplapola z angelskimi krili

Prevert zmečka čik ob pepelniku

in poljubi Barbaro

nemirne vrane iz Danetovega naročja

valove v rumenem vetru

prepoln strasti in topline prekmurski mag

pesnikuje o misteriju dvojin

medeno gnezdece je postelja ljubezni

draguljarna besed

v njej so čudesa

sladka obsedenost

infuzija svetlobe

mamljiva ekstaza

pesmi so me prišle objet

mazilijo me

solze tečejo čez rob

topim se

kapljam kot vosek

in se prelivam

od stiha do stiha

iz razpok srca pritavajo verzi

skrivajo moje ime

skozme blodijo v žgoči luči

izdiham jih

dopolnjeno je

korona mi žigosa potni list sreče

V imenu KDSŠ Rezki Povše iskreno čestitamo!

Fotografije so s spleta.

Zbral in pripravil: Franci Koncilija

PISATELJ IN AKADEMIK ZORKO SIMČIČ JE VSTOPIL V STOTO LETO ŽIVLJENJA

19. novembra 2020 je v stoto leto življenja vstopil  izjemen pisatelj in akademik Zorko Simčič. Otroštvo in mladost je preživel v Mariboru, čas študija pa na državnem učiteljišču in ljubljanski Filozofski fakulteti, kjer ga je zaznamovala druga svetovna vojna. Bil je zaprt v taborišču Gonars, maja leta 1945 pa se je umaknil na avstrijsko Koroško, dve leti kasneje pa je s skupino beguncev odplul v Argentino, kjer je bil več desetletij neutrudni spiritus agens tamkajšnje slovenske skupnosti. Po petdesetih letih zdomstva se je leta 1993 z družino vrnil v domovino.

SIMČIČEV USTVARJALNI OPUS

Literarno ustvarjanje Zorka Simčiča sodi v kanon slovenske književnosti 20. stoletja. Ustvaril je izjemen opus prek trideset knjižnih del: od romanov, dram, novel in dnevnikov do esejev in pesnitev. Kar nekaj del je izšlo v več ponatisih. Za roman Človek na obeh straneh stene, ki je sicer izšel leta 1957 v Buenos Airesu, je sredi devetdesetih let prejel nagrado Prešernovega sklada. Ob pisateljevi 90-letnici pa je založba Beletrina izdala literarno mojstrovino Poslednji deseti bratje, »veliki roman slovenske proze 21. stoletja«, kot so zapisali ob podelitvi velike Prešernove nagrade februarja 2013 – roman na več kot 700 straneh je Zorko Simčič pisal, ga klesal in pilil več kot tri desetletja.

Konec maja leta 2019 je pri založbi Beletrina izšla knjiga Dohojene stopinje, sestavljena v obliki pogovora literarnega zgodovinarja Franceta Pibernika s pisateljem Zorkom Simčičem. Pogovor sta začela snemati leta 2000, s časovnimi razmiki pa ga končala leta 2018. Roman na skoraj 500 straneh, opremljen tudi s fotografijami iz pisateljevega življenja, je po besedah Pibernika »Simčičeva avtobiografija, ki se bere kot leksikon zdomstva«.18. junija 2019 so knjigo predstavili v dvorani Slovenske matice v Ljubljani, kjer se je s pisateljem Zorkom Simčičem, pogovarjal novinar Bernard Nežmah.

Tudi pri založbi Družina je izšlo več Simčičevih del. Leta 2001 sta v knjigi Prepad kliče prepad izšli dve drami: Tako dolgi mesec avgust in Zgodaj dopolnjena mladost, dve leti pozneje pa še roman o Slomšku Človek za vse čase in knjiga Ob žerjavici in ognju, kjer so zbrani Simčičevi intervjuji in nagovori. Tako akademik Zorko Simčič še vedno ostaja eden slovenskih najbolj pronicljivih piscev.

»Stoletje, pred katerim človek obnemi,« je Bernard Nežmah komentiral pisateljevo življenjsko zgodbo, ki jo v pogovoru razkriva v knjigi. Na uvodno vprašanje, ali je roman »življenjepis skozi intervju«, je Simčič odgovoril: »Knjiga je življenjepis, ampak predvsem v povezavi z mojim književnim delom. Povezana je z literaturo in časi, v katerih sem pisal. Tako da mislim, da je bolj kot moj življenjepis knjiga življenjepis slovenske književnosti. Je moj pogled na slovensko književnost, moj pogled na slovenstvo, moj pogled na svet.«

V dobri uri pogovora sta se Nežmah in Simčič sprehodila tako rekoč skozi zadnje stoletje. Pisatelj je pripovedoval »štorije«, kot rad reče, iz otroštva in mladosti v Mariboru v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja, iz obdobja, ki ga je preživel kot begunec v Zagrebu in Ljubljani, pripovedoval je tudi o nastanku prvega romana Prebujenje, ki ga je napisal še med vojno, o Gonarsu. Prav prek pisem je Simčič ohranjal številne stike s pisatelji in drugimi kulturniki, tako da se je v 90. letih, ko se je vrnil v domovino, poznal s številnimi Slovenci. Na koncu pogovora je Simčič dejal:»Domotožje je strašna stvar. Petdeset let je le petdeset let. A vendar so se mi še bolj smilili pisatelji, ki so živeli in ustvarjali v Sloveniji in niso smeli pisati, kar so želeli.«

Fotografije so s spleta.

Vir: Družina. Zbral in uredil: Franci Koncilija

DOBITNIKI PREŠERNOVE NAGRADE IN NAGRADE PREŠERNOVEGA SKLADA ZA LETO 2021

Z ministrstva za kulturo so 4. decembra 2020, ob obletnici rojstva najpomembnejšega slovenskega pesnika dr. Franceta Prešerna, sporočili dobitnike Prešernove nagrade in nagrad Prešernovega sklada. Prejemnika Prešernove nagrade za leto 2021 sta pisatelj Feri Lainšček in arhitekt Marko Mušič. Nagrade Prešernovega sklada za leto 2021 pa so prejeli pesnik, esejist in kolumnist  Brane Senegačnik, violinistka Lana Trotovšek, gledališki režiser Tomi Janežič, režiser in scenarist Matjaž Ivanišin, slikar Sandi Červek ter arhitekti Blaž Budja, Rok Jereb in Nina Majoranc. Številčnemu upravnemu odboru Prešernovega sklada predseduje slikar, likovni teoretik, doktor filozofije in izredni član SAZU Jožef Muhovič, podpredsednica pa je mezzosopranistka, koncertna in operna pevka Bernarda Fink Inzko. Nagrade bodo nagrajencem podeljene 7. februarja 2021 na predvečer Prešernovega dne.

PISATELJ FERI LAINŠČEK IN ARHITEKT MARKO MUŠIČ

Pisatelj Feri Lainšček je nagrado prejel za delo na področju literature (romani, pesniške zbirke, kratka proza, dela za otroke in mladino, filmski scenariji, radijske igre). »Lainščkovi literarni dosežki s svojo visoko umetniško vrednostjo že skoraj 40 let pomembno bogatijo zakladnico slovenske kulture,« je navedeno v utemeljitvi.

Arhitekt Marko Mušič, po rodu Novomeščan, pa je bil nagrajen za življenjsko delo na področju arhitekture, v katerem v slovenskem in širšem prostoru Balkana deluje že skoraj 60 let in v njem zaseda prav posebno mesto. Med drugim je arhitekturno zasnoval novo draveljsko cerkev ter spominski park Teharje. V utemeljitvi med drugim piše, da je »izjemen risar in samosvoj arhitekturni potohodec ter humanist, prepoznaven v posebni, včasih kontroverzni drži, ki vztraja proti toku časa in arhitekturnim trendom ter še vedno lovi duha arhitekture za vse čase«.

PESNIK BRANE SENEGAČNIK

Med šesterico nagrajencev Prešernovega sklada je nagrado prejel tudi pesnik, esejist in redni kolumnist mesečne priloge tednika Družina Slovenski čas Brane Senegačnik za pesniško zbirko Pogovori z nikomer, ki je izšla pri založbi Slovenska matica. »V tej svoji sedmi zbirki Brane Senegačnik ostaja zvest drži, ki jo goji in tenkočutno poglablja vse od svojih pesniških začetkov leta 1991, ko je izšel njegov pesniški prvenec Srčni grb. Zanjo je značilno usmerjanje ustvarjalne pozornosti v pokrajino notranjega. V tem Senegačnik, sicer tudi klasični filolog, prevajalec, esejist in kolumnist, kljubuje času, ki od poezije pričakuje predvsem angažirano držo, in ostaja vodilni lirični pesnik svoje generacije. Ko rečemo lirični, mislimo na specifični register znotraj širokega polja poezije, za katerega je značilno osredotočanje na povsem osebne doživljaje pesniškega subjekta, ki je tu skorajda povsem zlit s pesnikovo osebnostjo. Čeravno v živem stiku z okolico, iz katere zajema podobe, besede in oblike, ostaja njegovo sidrišče čutenje, čustvovanje in mišljenje, h katerim se vselej vrača kot k najbolj temeljnemu in resničnemu modusu bivanja v svetu, ki je pri Senegačniku obenem tudi mesto srečanja s presežnim,« je v recenziji, objavljeni v Slovenskem času, zapisala Miljana Cunta.

Fotografije so s spleta.

Vir: Delo, Družina, STA, Dnevnik.Zbral in uredil:  Franci Koncilija

HOMMAGE SLIKARJU RIHARDU JAKOPIČU (1869–1943)

UVOD

Mestna občina Novo mesto je leto 2020 razglasila za leto 100-letnice Novomeške pomladi, kjer je bil slikar Rihard Jakopič poleg Božidarja Jakca, Leona Štuklja, Marjana Mušiča, Mirana Jarca in drugih novomeških kulturnikov osrednja osebnost dogodka, ki je po prvi svetovni vojni pomembno zaznamoval kulturni razvoj na Dolenjskem, v Sloveniji in širše. Hommage Rihardu Jakopiču je bil napisan v zahvalo za njegovo središčno vlogo pri organiziranju predstavitve umetnosti v njegovem času, ki je bila jedro razstave na Novomeški pomladi 1920 v Novem mestu, kakor tudi v spomin na njegovo preteklo 150-letnico rojstva in na bližajočo se 80-letnico smrti, ki bo leta 2023.

Avtoportret

JAKOPIČEV SLIKARSKI PAVILJON IN DRUŽINSKA ZAPUŠČINA

Že novembra leta 2009 je bila v Ljubljani odmevna razstava o Jakopičevih prizadevanjih za uresničitev izgradnje razstavišča na začetku parka Tivoli leta 1909 po načrtih Maksima Fabianija. Jakopičev paviljon, kjer so svoja dela razstavljali številni slovenski umetniki, je deloval vse do druge svetovne vojne. Objekt so leta 1961 podrli zaradi prestavitve železniške proge. V osrednjem delu razstave je bila predstavljena Jakopičeva družinska zapuščina, ki je bila leta 1986 razglašena za kulturni spomenik. Poleg številnih dokumentov in korespondence z mestnimi oblastmi so bili na razstavi razstavljeni slikarjevi dnevniški zapisi, ki so bili, kot je povedala skrbnica in avtorica razstave Dragica Trobec Zadnik, raztreseni po vsem slikarjevem ateljeju, po policah, žepih njegove halje … Ozračje Jakopičevega delovnega okolja je mojster nekje opisal takole: »Po kosilu grem običajno v delavnico. Tam je moje svetišče, skrivališče, moj magacin in moja ječa.«

Jakopičev paviljon v Tivoliju v Ljubljani


Zapuščina se je ohranila po zaslugi Jakopičevega zeta Jožeta Ilca, ki je dolga leta skrbel za slikarjevo stanovanje na Mirju. Po Ilčevi smrti leta 1980 je skrb prevzela njegova žena, Jakopičeva hči Mirjam, leta 2001 pa njuna hči Eva Ilc Fornezza. »Ded mi je dal trajno popotnico za življenje, ki jo lahko izrazim z besedami: lepota, dobrota, ljubezen. Lepoto izžarevajo njegove slike, dobrota mi ponazarja dedov način življenja, ljubezen pa je bila tista sila, ki je povezovala našo družino in vse okrog nas.«

ŽALOSTNA USODA JAKOPIČEVEGA PAVILJONA V LJUBLJANI

Slovenski impresionistični slikar Rihard Jakopič (1869–1943) se je zgodaj zavedel, koliko je za slikarstvo vreden stalen in neoviran stik z javnostjo, ki pa je brez lastnega razstavnega prostora nemogoč. Zato je načrtoval izgradnjo razstavišča, v katerem bi poleg razstav lahko imel še svojo delavnico in šolo. Začel se je dolgoleten boj z mestnimi oblastmi, ki se je končal leta 1909 z odprtjem prve umetniške razstave v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani.

Jakopičeva hčerka Eva Ilc
Maketa Jakopičevega paviljona

Pritlično paviljonsko stavbo s tremi večjimi razstavnimi prostori in z nekaj manjšimi za Jakopičevo zasebno slikarsko šolo je na mestnem travniku ob Lattermanovem drevoredu oblikoval arhitekt Maks Fabiani. Zaradi denarnih težav je Jakopič leta 1923, čeprav je bil sposoben galerist, paviljon prodal mestu Ljubljana, to pa ga je prepustilo Narodni galeriji. Med drugo svetovno vojno zaradi s strani OF ukazanega kulturnega molka razstav ni bilo, po njej pa je Jakopič to dejavnost nadaljeval. Leta 1954 so propadajoči paviljon obnovili in v njem postavili nekaj odmevnih razstav.

Arhitekt Maks Fabiani

Zaradi prestavitve železniške proge pa so leta 1962 Jakopičev paviljon, najstarejše ljubljansko umetniško razstavišče, podrli! Še danes je razširjeno prepričanje, da je bila to v veliki meri programska poteza tedanje komunistične oblasti, saj bi železnico lahko zgradili mimo paviljona. V dobrih petih desetletjih je bilo v njem več kot dvesto razstav, poleg slikarskih, kiparskih in grafičnih tudi fotografske, arhitekturne in druge. Porušitev Jakopičevega paviljona je bila ena največjih arhitekturnih izgub za mesto Ljubljana! Na prostoru, kjer je nekdaj stal paviljon, so leta 2007 postavili kip slikarja Riharda Jakopiča v naravni velikosti.

ZAKLJUČEK

Razstava v Ljubljani leta 2009, ki je bila zadnja predstavitev njegovih del in zapuščine, je poleg slikarskih in organizatorskih sposobnosti umetnika razkrivala tudi Jakopičevo čustveno plat. Zapisal je: »Iz svojega življenja naj vam kaj pripovedujem, da me spoznate? Med vami sem. Oglejte si me od vseh strani naokrog, na razpolago sem vsakemu. Oglejte si moje slike, ki so pravi odsev mene. Poglejte z lastnim očesom v mojo dušo. Iz mojih besed pa me bodete težko spoznali.«

Fotografije so s spleta

Vir: Družina

Zbral in pripravil: Franci Koncilija

K NAGOVOROM

Pred dnevi me je v domačem nabiralniku pričakala zbirka pesmi z naslovom Nagovori, pospremljena z željo avtorja Smiljana Trobiša, da predstavim v njej zbrane pesmi, ki so nastajale v letih 1994–2020, izšle pa so z letnico 2021 v Ljubljani pri založbi Špes. Spremna besedila podpisujejo, akad. prof. dr. Milček Komelj, dr. sc. Stanislav Matičič in Andrej Špes. Naslovnico zbirke krasi podoba ribe, delo slovenskega umetnika Franceta Slane.

Manja Žugman
Smiljan Trobiš, Nagovori

Nagovori sestojijo iz šestih razdelkov; to so Svetle noči, Sprijaznjenost, Iskanje enotnega principa, Čas potrpljenja, Čas enosti in Trenutja ob tebi. Pesnik v njih vsebini znova izpričuje svoja spoznanja, da je po življenjski črti hodil samoten in trpeč, vendar pa osmišljen v trdni veri in z zdravo močjo, ki je bolečino pretapljala v uk. Vztrajno je bežal »iz svojih zablod, / ki so v resnici (bile) minljive zablode sveta«. Z bralcem deli občutenje, da je »na prelomnicah zorenja gotovo hudo«, kakor misel naniza v pesmi Zapovedi o človeku. V istoimenski pesmi nadalje pojasnjuje, da se s stapljanjem v noč svet umiri in »iz vrveža ljudi se izluščimo – in najdemo Boga; / takrat svet tiho diha, živ, kot smo mi«. V življenju je najpomembnejša čista vest, »ki se v vodnjaku sprave umije / in potem spet radost in veselje kot novo, očiščeno sonce zasije«. Trobiš se je skozi svoje popotovanje sprijaznil z občutki nemoči, tesnobe in obupa, a se slednjemu ne vda, ampak išče rešitve in pot – kakor je to značilno za njegovo poetiko – pot navzgor, v nebo, k Bogu. Ves nadležni nemir, ki v njem trepeta in valovi po njegovi duši, se umiri v višjem, presežnem. Svojo utesnjenost predstavi kot prostor, kjer živi in jo primerja s kletko v sivem mraku. Vendar mu je pri blaženju tovrstnega razpoloženja znova umetnost ali natančneje pesem tista, v katero se zateka in preko katere najde pot, da odpre svoje srce in nastavi svoj obraz svetu. Izhod iz utesnjenosti življenjskega vsakdana pa prepoznava tam zgoraj, kjer je »topel, miren dom« in kjer se mu ni »treba sesuti v prah, / ni odgovor zemlja v dnevu sivem in ni rešitev beg in strah«. Pri Njem verjame, da bo »dober in svoboden, ljubezniv in mil«, kakor zapiše v pesmi Naj tebe slišim.

Akad. prof. dr. Milček Komelj
Smiljan Trobiš
Dr. sc. Stanislav Matičič

V Poletnem samogovoru izpove, da si želi pobegniti iz vkrčenosti in majhnosti oziroma iz »lastnih sten strahu«. Čas je, da pregleda svoje pokrajine in umiri svojo dušo. Izpostavlja, da lahko njegove rane ozdravi le ljubezen, ki pa jo znova najde pri Njem, kajti »Povsod je, v rožah pred staro sliko, pod mizo, nad lučjo, / v zraku in v strunah, v rokah in v nogah in v dušah vseh« (On je tisti, 30). Zaziba se v dobo otroške iskrenosti in nravnosti. Otroke poimenuje kot umetnike, ki ustvarjajo in spoznavajo in se »Ne pozabijo /…/ igrati niti pocrkljati niti steči brez namena / niti udariti v zrak« ter nadaljuje z vsakdanjikom odraslega, ki v sodobnem času postaja vse bolj utrujen in utesnjen, »ne da bi se spominjal svojih sproščenih dni …« (Otrok, 36). Iz utrujajočega in hitečega se vsakdana pa pesnik vodi posameznika tudi k nagovarjanju, naj si privošči malo nereda, saj da ljudje pač pričakujejo preveč. Treba je tu in tam prevrniti »svoj pokončni jarbol«, da se ne zgodi tisto najhuje in ga prevrne sam »vihar«. Ustavlja korake in nagovarja sebe in bralca »Prečrtaj obveznosti, ki si si jih zadal v obupnem samoodreševanju«.

Pesmi v zbirki so različno dolge, večinoma so pripovedne, zapisane v nerimani besedi, poredko je najti zapis v rimi. Pesnik nagovarja sebe, nagovarja svojega bralca, predvsem pa nagovarja Boga. Zapisano je močno prežeto z ekspresionističnim duhom, saj je pesnikova duša tesnobna v svoji hiši, ujeta v ječo, ki je telo, prav tako izrazito pa je v nagovorih bogoiskateljstvo, saj se pesnik »zaupno približuje svojemu Bogu, ko presega vse hudo in vse lepo z zaupanjem v neskončno transcendenco, razsvetljen v spoznanju, da je naš temelj zgoraj«, kot pojasnjuje pisec spremne besede akad. prof. dr. Milček Komelj.

Res je, da se Trobiševi zapisi gibljejo v območju krščanske etike, vendar jih lahko beremo tudi kot pesnitve, ki človeka vodijo k lepemu, mu kažejo pot iz izgubljenosti in obupa k svetlobi in ljubezni.

Manja Žugman

»LUCIFERKA«, BIOGRAFIJA SVETLANE MAKAROVIČ

Sredi novembra 2019 je pesnica, pisateljica in šansonjerka Svetlana Makarovič pri 80 letih napisala svojo prvo in zadnjo biografijo. V knjigi z naslovom Luciferka sledimo življenju ene najvidnejših slovenskih ustvarjalk od njenih prvih spominov do danes. Biografijo je avtorica spisala skupaj z Matejem Šurcem in mačkom Kotikom. Knjigo je izdala založba Beletrina.

UVOD

Knjigo Luciferka, ki predstavlja manj znano plat sicer dobro poznane ustvarjalke, so predstavili v Mini teatru v Ljubljani. Knjiga opisuje njeno otroštvo, odraščajočo dobo in zavestno odločitev o neizprosni samosti v zrelih letih. Zgodba Svetlane Makarovič je popisana na 330 straneh, zapise pa spremlja tudi več kot 50 fotografij in bibliografija avtorice. Delo je oblikoval Boštjan Pavletič.

Predstavitev knjige, ki je bila igriva, zabavna, ironična in drzna, je bila obarvana z avtorici tako ljubimi šansoni. Večer je bil zastavljen v satiričnem duhu, zaznamoval pa ga je pogovor Mateja Šurce in Svetlane Makarovič o njenem življenju, mišljenju in o knjigi. Pogovor je s svojimi zasoljenimi izjavami motil »maček Kotik«, ki ga je upodobila Anja Novak.

Igralka Anja Novak, kot maček Kotik

PREDSTAVITEV USTVARJALNEGA OPUSA SVETLANE MAKAROVIČ

Svetlana Makarovič se je rodila leta 1939 v Mariboru. V Ljubljani je končala srednjo vzgojiteljsko šolo in leta 1968 diplomirala na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Nekaj časa je igrala v Mestnem gledališču in pozneje v ljubljanski Drami.

Njena prva pesniška zbirka Somrak je izšla leta 1964, tej je sledilo še šestnajst zbirk. Med najbolj znane spadajo Pelin ženaVojskin čas in Tisti čas, zaznamujejo jih motiv zla ter slogovne in doživljajske prvine iz ljudskega mitskega sveta, s katerimi ustvarja baladno ozračje. Leta 2002 se je od poezije poslovila z antologijo svojih najboljših pesmi z naslovom Samost (2002), ki je bila izdana v samozaložbi. Leta 2018 je izšla njena druga zbirka haikujev z naslovom Naj bo poleti, njena prva zbirka haikujev z naslovom Zima vezilja je izšla leta 2016.

»Založba Beletrina je poleg biografije izdala dve njeni pesniški knjigi, zato se je ideja o nastanku knjige njenih spominov porajala s svetlimi nameni, a je prišlo do zapletov. Beletrina se zavzema za popolno spoštovanje umetniške svobode, a to ni vedno najlažje, saj je delovanje založbe kot nevladne organizacije vselej pogojeno s pridobivanjem sredstev na evropskih in domačih razpisih ter s prodajo knjig in drugih storitev,« je zapisal urednik biografije in programski direktor založbe Aleš Šteger.

ZAKLJUČEK

Svetlana Makarovič je začela pot kot poklicna gledališka igralka, danes pa je ena najbolj prepoznavnih slovenskih avtoric z več kot 300 knjižnimi naslovi, eno najobsežnejših slovenskih bibliografij, za svoja dela pa je bila večkrat nagrajena. Prešernovo nagrado za življenjsko delo so ji namenili leta 2000, a jo je zavrnila. Uradno se je upokojila leta 1997.

V proznih delih je oblikovala samosvoj slog, v katerem prevladujejo živali s posebnimi imeni in premišljenimi značaji, v njih se pogosto pojavi arhetipski motiv odhoda od doma. Veliko njenih del je bilo uprizorjenih kot gledaliških iger. Največ uprizoritev je doživela Sapramiška (Lutkovno gledališče Ljubljana), ki je bila prvič uprizorjena leta 1986 in jo igrajo še danes.

Fotografije so s spleta

Viri: STA, Delo

Zbral in uredil: Franci Koncilija

RAZMIŠLJANJE ZAMEJSKEGA SLOVENCA, PESNIKA IN ROŽANČEVEGA NAGRAJENCA AMBROŽA KODELJA O KNJIGI »LUCIFERKA«

Ambrož Kodelja

UVOD

Ob prazniku slovenske kulture sem se pogovarjal z znanko, ki je vestna bralka. Razmišljala sva o Svetlani Makarovič in njeni zadnji knjigi, ki ima naslov Luciferka. Oba sva priznala, da sva se težko prebila skoznjo. Mene je motilo določeno opravljanje, pa tudi neprimerne besede, ki jih ne vidim rad v literarnih delih. O knjigi se je razpisal tudi dr. Jože Pirjevec in nanizal cel kup podatkov o mladosti ge. Svetlane. Tisti, ki so prebrali njegovo Gloso, so spoznali precej drugačno Svetlano, kot so jo poznali prej iz literature. V intervjuju s Svetlano z naslovom »Svetloba o mišljenju in nemišljenju«, je tudi vprašanje: »Mar se niste naredili povsem po svoje?« Tam opisuje svojo pot takole:

»Jaz, naredila sem se po svoje. Najprej je bilo treba opraviti z Bogom, kar je bilo najtežje. Hudo je, ko izgubiš Boga. Takrat si premražen, osamljen, nezaščiten, sam na polju sveta in te zebe do dna duše, tudi angela varuha ni, nimaš se kam zateči. Veš, da je molitev vse skupaj en bla bla, ker te nihče ne sliši. Ko nehaš moliti, začneš preklinjati. Molitev sem nadomestila s kletvijo in sledila svojemu papanu, ki je bil Primorec.« (Mimogrede: zanimiva karakterizacija Primorcev!)

SVETOST BESEDE

Kot sem že omenil, me v knjigi motijo besede, ki so vsaj meni v literaturi tuje. Prav tako prefinjeno literarno opravljanje ali obiranje – povedano po domače. Zavedati bi se morali, da mora biti tudi v literaturi neka obzirnost. Svojčas smo rekli svetost besede. Tu ni mišljeno versko ali teološko izrazoslovje, ampak lep, berljiv, kulturen jezik. Opažam, da mi Slovenci na vse to vedno manj damo. Tudi vse preveč segamo po raznih anglicizmih, mi tu ob meji pa po italijanizmih, ki jih po svoje prikrojimo in vnašamo v pogovorni in pozneje celo pisni – knjižni jezik. Menim, da bi prav ob prazniku slovenske kulture bilo prav, če bi se tudi o tem začeli pogovarjati.

Ambrož Kodelja

PESMI MUCE POTOVKE

Podrobnosti

Svetlana Makarovič sodi v nesporen vrh pesniškega ustvarjanja pri nas, po eni strani piše pretresljivo baladno liriko za odrasle, po drugi pa izjemne pravljice za otroke. Je avtorica številnih vrhunskih umetnin, Boris A. Novak je nekoč zapisal, da v njenem obširnem opusu ni niti ene slabe pesmi. Svoje pravljice je predelala v številne radijske igre in lutkovne ter igrane predstave, pesmi je tudi sama uglasbila. Makarovičeva je namreč tudi izvrstna glasbenica in avtorica imenitnih šansonov – gre  za edinstveno, izvirno in vsestransko umetnico, ki nemalokrat svoja besedila pospremi tudi z ilustracijami.

Pesmi muce potovke so obsežna zbirka pesmi, nabranih iz njenih pesniških zbirk, songov iz lutkovnih predstav in radijskih iger, ki jih je napisala po lastnih in tujih predlogah, in manj znanih pesnitev. V knjigi lahko beremo pesmice Sapramiške, Korenčkovega palčka, sovice Oke, coprnice Zofke, kosovirjev, takšnih in drugačnih strahov, Rdeče kapice, kokokoške Emilije, peka Mišmaša in še mnoge druge. Razdeljene so v dvaintrideset pesemskih sklopov, pri čemer je vsakega ilustrirala druga ilustratorka ali ilustrator, triintrideseti sklop pesmi z mačjo tematiko, tako zvanih mačnic, pa je mehko razpreden po vsej knjigi. Mnoge pesmi že dobro poznamo, precej pa je takšnih, ki jih v tej čudoviti knjigi beremo prvič, saj doslej še niso izšle. Pesmi, ki jih je Makarovičeva napisala za otroke, so duhovite, pikre, pretresljive, malček prismuknjene pa tudi ljubke in izrazito lirične. Tako ni nič nenavadnega, da jih, tako kot njene imenitne pravljice, radi beremo tudi odrasli. V Pesmih muce potovke so prvič zbrane v cvetoberu, s tem pa smo dobili eno najpomembnejših in najdragocenejših knjig na področju otroškega leposlovja na Slovenskem.

Zvezda

Jasno, mirno danes žari
čudoviti severni sij,
skozenj se zvezda lesketa,
zvezdica, moja znanka.

Kaj mi boš povedala,
ti bogata zvezdica,
ki imaš toliko srebra,
da ga nikdar ne zmanjka?

Mala zvezda pa molči,
le mežika v moje oči,
zvezda odgovora ne da –
zvezda je kot uganka.

Potovka

Jaz sem stara mačka potovka,
sem iz daljnih krajev k vam prišla.
sem preprosta siva muca,
nič posebnega na pogled,
saj me je le za prgišče
s cekarjem in repom vred.
V cekarju so pesmi zate,
za vse palčke, za vse škrate –
nate jih, mladički, nate!

ZAKLJUČEK

Motivno in tematsko je pisanje Svetlane Makarovič izredno raznoliko, njegova stalnica pa je prototip ranljive osebe. Ob tem izkazuje tudi inovativnost pri izumljanju novih likov, kakršni so, denimo, puhasti kosovirji ali pa Sapramiška. Njihove prigode skoraj brez izjeme opozarjajo na vrednote medsebojnega spoštovanja, empatije, strpnosti, prijateljstva – in ljubezni do živali.

DREVESA, KNJIGA PESMI IVA SVETINE IN FOTOGRAFIJ GREGORJA RADONJIČA

V torek, 6. oktobra 2020, je bila v Glaserjevi dvorani UKM v Mariboru, predstavitev knjige Drevesa pesnika Iva Svetine in fotografa Gregorja Radonjiča. Knjiga Drevesa je zagotovo posebna knjižna izdaja, saj je ni enostavno žanrsko umestiti. V njej je namreč kombinacija poezije Iva Svetine in fotografij Gregorja Radonjiča, vendar na način, da pesem in fotografija delujeta kot celota, se dopolnjujeta in bralcu omogočata posebno bralsko doživetje. Knjiga se v celoti navezuje na tematiko dreves in gozdov in pomeni prvi tovrsten avtorski pristop pri nas. Nekatere Svetinove pesmi so v knjigi objavljene prvič. Z avtorjema se je pogovarjal pesnik Borut Gombač, večer pa je popestril glasbenik Mitja Novak.

UVOD

»Osupljiva lepota! Dih diha presežno v magiji jezika in čarobnosti podob, ki pojejo hvalnico drevesom, gozdu, kamnu in vodi. Tem pradavnim pričam stvarstva, ki vežejo čas med nekdaj in večnostjo in šepetajo spomine na tisočera imena iz globin v nebo. Samo v brezgrajno potopljeno uho in odprto notranje oko zmoreta uzirati božansko Nevidnost in jo narediti vidno za lepote žejni svet. Knjiga Drevesa pesnika Iva Svetine in mojstra fotografije Gregorja Radonjiča je živa voda, ki odžeja.« – Manca Košir

KDO JE IVO SVETINA?

Ivo Svetina, rojen leta 1948 v Ljubljani. Pesnik, dramatik, esejist, prevajalec. Diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz primerjalne književnosti in literarne teorije. Izdal več kot 30 pesniških zbirk, napisal več gledaliških iger, pravljic, esejev o poeziji in gledališču oziroma dramatiki. Med drugim prevedel mite južnoameriških Indijancev, Tibetansko knjigo mrtvih in Tri tibetanske misterije. Prejel več nagrad: zlato ptico leta 1976 za zbirko Botticelli; leta 1987 prejel nagrado Prešernovega sklada za zbirko Peti rokopisi; in štirikrat je za svoje igre prejel nagrado Slavka Gruma (za najboljše dramsko besedilo): v letih 1987, 1992, 1996 in 2010. leta 2005 je za zbirko Lesbos prejel Veronikino nagrado za najboljšo pesniško zbirko leta, leta 2010 pa Jenkovo nagrado za zbirko Sfingin hlev. Od decembra 2014 do junija 2018 je bil predsednik Društva slovenskih pisateljev. Od marca 1991 do maja 2020 je bil tudi član SC PEN.

KDO JE GREGOR RADONJIČ?

Gregor Radonjič je mariborski umetniški fotograf in univerzitetni profesor. Je avtor 29 samostojnih razstav, soavtor dveh knjig s fotografijami in devetih multimedijskih fotografskih projektov. V soavtorstvu s pesnico Nežo Maurer je izdal knjigo Piramide upanja. Dvakrat se je z multimedijskima projektoma predstavil v spremljevalnem programu Borštnikovega srečanja. Sodeloval je na več kot 60 skupinskih razstavah v tujini in Sloveniji, dvakrat je bil izbran v program Fotonični trenutki slovenskega Meseca fotografije in Festivala fotografije Maribor ter trikrat v galerijski izbor za Art Photo Budapest. Fotografsko ga zanima predvsem vizualno raziskovanje prostorov in iskanje ter odstiranje njihovega karakterja, skritega za običajnim fizičnim doživljanjem prostorov.

PREDSTAVITEV KNJIGE

Vsaj enkrat bodi drevo, ki je dom vsem in vsemu. Ne pričakuj hvaležnosti, ker tvoje sočutje je samo eno od mnogih bitij, ki so si poiskala zavetja v tvoji krošnji … To je pesem Iva Svetine iz njegove zbirke Svitanice, ki skupaj s fotografijami Gregorja Radonjiča tvori komplementarno celoto hibridne knjige s prepletom fotografij in poezije. S preprostim naslovom Drevesa.Knjiga je v vseh pogledih izvenserijski knjižni izdelek, tako zaradi kakovosti fotografij in skrbno izbranih pesmi kot zaradi harmoničnega sporočilnega prepleta miselnega in vizualnega načina komunikacije. Skratka, knjiga Drevesa je nazadnje tudi v formalnem smislu svojevrsten oblikovno-estetski presežek.

ZAKLJUČEK

Zanimivo je, da se avtorja še kako zavedata, da je bilo drevo vse od sumerskega drevesa življenja ena od središčnih točk mitoloških in verskih kozmologij, v bibličnem Ednu pa je drevo predstavljalo celo spoznanje o dobrem in hudem. Knjiga ima tudi okoljevarstveni pomen, ki bralca spodbuja k razmisleku o varovanju okolja in bistri njegov odnos do narave in obstoja človeštva. Knjiga Drevesa predstavlja tudi čudovito sintezo fotografije in poezije, saj sodobni človek praviloma ne premore več koncentracije, da bi pozorno prisluhnil zgolj besedi ali se poglobil v opazovanje ene same podobe stvarstva. Zato je knjigo Drevesa treba vzeti v roke, vedno znova jo je dobro imeti v rokah, še posebno takrat, ko se nas poloti malodušje, v času, v kakršnem živimo sedaj.

Fotografije so s spleta

Viri: Wikipedija in Delo

Zbral in uredil: Franci Koncilija

IDRIJSKA ČIPKA V KATEDRALI SV. ŠTEFANA NA DUNAJU

Sredi oktobra 2020 so na Dunaju v znameniti katedrali sv. Štefana izobesili klekljano vrtnico. Ta izjemni slovenski etnološki izdelek je nastal na pobudo konceptualne umetnice Eve Petrič, ki že nekaj let sodeluje s članicami eksperimentalne klekljarske skupine pri čipkarski šoli v Idriji. Razstava je bila odprta do konca novembra 2020.

Ob otvoritvi razstavljene kolektivne klekljane vrtnice, ki so jo postavili na grobnico cesarja Friderika Tretjega v katedrali, je Eva Petrič o klekljani mojstrovini dejala: »Cvetovi in listi klekljane vrtnice simbolizirajo optimizem in upanje, njihovi trni pa opozarjajo na previdnost, ki jo zahteva današnji čas kot nova realnost. Prepričana sem, da bodo obiskovalci, tako kot lepoto vrtnice, še naprej še bolj cenili bližino ljudi ter čas, ki ga lahko preživimo skupaj!« Klekljarice so pod vodstvom Maje Svetlik iz idrijske čipkarske šole v kreiranje in izdelavo cvetov in lističev vložile več kot 400 ur dela. Maja Svetlik je še povedala, da je ta novi projekt znova potrdil izrazno moč čipke, ki je od nekdaj v obliki oltarnih prtov krasila cerkve ter bogoslužna oblačila in jih tako krasi tudi še danes.

Eva Petrič
Maja Svetlik

Kolektivna klekljana vrtnica je tokrat vstopila v dunajsko katedralo sv. Štefana kot umetniški objekt. S takimi deli Slovenci pokažemo vsej Evropi, da pri idrijski čipki ne gre zgolj za ohranjanje tradicije znanja tehnike in zakonitosti izdelave. Z razstavo čipke na Dunaju se je čipka iz domačega okolja znova preselila v prostranost evropskega prostora, nam vsem v ponos. Idrijske klekljarice so čipko poslale v svet z željo, da bi bila vsem v navdih in znanilka miru, ki ga v tem času vsi tako potrebujemo.

Vir: Delo, fotografije so s spleta

Zbral in pripravil: Franci Koncilija

MONOGRAFIJA O SODOBNIH TRŽAŠKIH PESNICAH

Dr. Vilma Purič, Slovenka, ki živi in ustvarja v Trstu, je leta 2018 uspešno doktorirala s področja literarnih ved. Na tej podlagi je nastala obsežna monografija z naslovom Sodobne tržaške pesnice, ki jo je letos jeseni objavila tržaška založba Mladika. Dr. Vilma Purič je po diplomi iz slovenske književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kasneje pa še diplomi z leposlovne fakultete tržaške univerze, stopila na pedagoško pot. Trenutno poučuje slovenščino na Državnem izobraževalnem zavodu Jožef Stefan v Trstu. Potem ko je izdala dva romana (Burjin čas, 2009, in Brez zime, 2011),se je Puričeva uveljavila predvsem kot recenzentka, avtorica spremnih besed in literarna kritičarka. Srečanje je povezovala Nadia Roncelli, urednica knjižnih izdaj pri založbi Mladika.

Dr. Vilma Purič
Nadia Roncelli

PREDSTAVITEV KNJIGE

Na predstavitvi tržaške založbe Mladika, ki je bila v torek, 22. septembra 2020, so poleg drugih številnih edicij slovesno predstavili tudi obsežno monografijo dr. Vilme Purič. V pozdravnem nagovoru je vse prisotne pozdravil predstavnik Mladike Ivo Jevnikar, s svojimgovorom pa je nadaljeval predsednik Društva slovenskih pisateljev Dušan Merc, ki je poudaril moč slovenske zamejske književnosti, tako na Tržaškem in Goriškem kot na Koroškem in Štajerskem. Poudaril je, da Ljubljana morda še vedno ne razumne, da je bil Trst vedno ali skoraj do najnovejše dobe večje mesto od sedanje slovenske prestolnice, v njem in okolici je živelo več Slovencev, kot je imela Ljubljana sploh vseh prebivalcev, imel je svoj Narodni dom, svoj dnevni in revijalni tisk, svoje šolstvo in seveda svoje ženske, ustvarjalke, literatke, emancipiranke, kot jih je – sicer posejane bolj poredko – imela Ljubljana.

Ivo Jevnikar
Dušan Merc

V nadaljevanju je Nadia Roncelli predstavila sijajno knjigo dr. Vilme Purič, pri čemer je poudarila, da smo s to knjigo vstopili v svet, ki ga centralna Slovenija in Ljubljana ne poznata niti ne priznata. Puričeva s to knjigo ni presegla zgolj slovenskega zamejskega prostora, ampak je sprejela pod streho slovenskih tržaških pesnic tudi italijanske pesnice. Roncellijeva je v nagovoru še dejala, da je dr. Vilma Purič v knjigo vnesla prepletanje najrazličnejših kultur v Trstu z vsemi konflikti. Eksperti ugotavljajo, da sta v knjigi opisana širši zgodovinski kontekst literarnega dogajanja in inštrumentarij, s poudarkom na feministični literaturi in študijah spolov, tako rekoč novih spoznanj in definicij modelov spolne identitete, s čimer povojna generacija pesnic pravzaprav nadaljuje ambientalno, socialno in ustvarjalno-intelektualno držo žensk, kakršno bi v Ljubljani pred drugo svetovno vojno lahko opazili okrog revije Ženski svet.

MONOGRAFIJA PURIČEVE JE KOT MILOST IN ODREŠENJE

Avtorica knjige dr. Vilma Purič ni pesnica in ne pozna pesniške zavisti, rivalstva, ega, pozna pa moč ustvarjalnosti prozne erotike kot avtorica dveh romanov: Burjin čas in Brez zime. Ve in čuti, kaj je ustvarjanje, ki ga dolga leta spremlja kot literarna kritičarka ter esejistka (Pesniki pod lečo), in to se pri prebiranju njene knjige pozna. Knjiga Sodobne tržaške pesnice je knjiga primerjalno-raziskovalne zrelosti, ki povezuje vse ustvarjalno izvorno, pogumno, moderno, če že ne kar avantgardno, in seveda vse, kar presega čas in prostor, vse konvencije, ter daje pesnicam nov, samosvoj profil, vsebino, izpoved, čutenje, moč, pogum, občutljivost, invencijo, fantazijo, emocijski razpon …, lahko bi rekli milost in po svoje še odrešenje. Med slovenskimi pesnicami je Puričevi najljubša Irena Žerjal z enajstimi pesniškimi zbirkami, potem Ljubka Šorli in Bruna Marija Pertot …, med italijanskimi Lina Galli in Anita Pittoni in druge. To so pesnice, ki odlično obvladajo tako italijanščino kot slovenščino.

ZAKLJUČEK

Knjiga ima uvod z opisom teoretskih izhodišč, potem pa sledi zgodovinski in kulturni kontekst: Trst zaprto ali odprto mesto? Zgodovinski pregled dogodkov od konca druge svetovne vojne do zaščitnega zakona (14. 2. 2001). Sledi poglavje Rekonstrukcija slovenskega kulturnega sistema na Tržaškem po letu 1945, medtem ko je najobsežnejši pregled pod naslovom Žensko ustvarjanje v Trstu od konca druge svetovne vojne do današnjih dni. Nobenega dvoma ni, da se je Slovenka dr. Vilma Purič v Trstu odlično pesniško emancipirala, morda bi primerjalno veljalo potegniti še vzporednico s centralno Slovenijo in njeno vse bolj udarno feminizacijo, ne nazadnje z množico festivalov idr.

Viri: Večer in Delo, fotografije pa so s spleta

Avtor: Marijan Zlobec