Arhiv Značk: predstavljeno

Druženje z Ivanko Mestnik in gorjanskimi škrati pri Miklavžu

Na prijetno sončno nedeljsko popoldne, 12. septembra 2021,je bila v dvorani Cvetnik pri Domu na Miklavžu predstavitev dveh otroških knjig o gorjanskih škratih avtorice Ivanke Mestnik. Med prijetnim klepetom smo se spomnili ljudi, ki so za naše Gorjance veliko naredili. Program je spretno povezovala slavistka Nevenka Kulovec,  dolgoletna nekdanja ravnateljica OŠ Drska. Pisateljico in vse zbrane je pozdravil predsednik Društva Gorjanske košenice Franci Bratkovič.

Ivanka Mestnik in Nevenka Kulovec

O obeh knjigah in ljudeh, ki imajo zasluge zanju

Obe knjigi je pisateljica dala ponatisniti zato, ker se je želela zahvaliti tistim, ki so ji pri nastajanju teh dveh knjig veliko pomagali.

Prva je nastala knjiga Gorjanski škrati v kraljestvu brbuča, povabljeni gosti pa so bili: Andrej Hudoklin, veliki zagovornik in poznavalec naravne dediščine na Dolenjskem, ki je z brbučem vznemiril njeno raziskovalno žilico, Tatjana Grabrijan, ki jo je navdušila za proučevanje škratov in jih spremenila v lutke, ki še danes razveseljujejo mlado publiko, učiteljica Miša Kulovec, ki ji je najbolj približala brbuče in dolino Sušice ter vodila prvo predstavitev. Pisateljica je opravičila odsotnost ilustratorja Jožeta Kumra in poudarila pomen njegovih lepih ilustracij. Prav tako je opravičila in pohvalila nekdanjega urednika Dolenjske založbe Francija Šalija, Nevenka Kulovec,ki je vodila srečanje, pa je povedala, da Ivanka Mestnik že nagovarja Francija Šalija, naj brbuča odpelje v Dularjev mlin v Straži in na način, kot le on zna, predstavi življenje in delo pisatelja Jožeta Dularja.

Gorjanski škrati med ljudmi so nastali dve leti kasneje, ponatis te knjige je Ivanka Mestnik posvetila trem ljudem, ki jih ni več med nami, zato so bili povabljeni njihovi sorodniki. Najbolj je poudarila pomen Stanka Bratkoviča, po domače Dobrovoljevega iz Mihovega, ki ji je s pripovedovanjem zgodb in s pohodi trajno približal lepoto in bogastvo šentjernejskega dela Gorjancev. Druga oseba, ki jo je Ivanka izpostavila, je bila pokojna učiteljica Milena Cekuta iz Šentjerneja, ki je organizirala prvi pohod dedkov in babic, ki z vnuki iščejo škrate po Gorjancih.

Fani Gošte
Janez Turk 

Milenine planinke ohranjajo ta pohod v njen spomin vsako leto na jernejevo, letos je bil že sedemnajsti. Čeprav Mileninih sorodnikov na srečanju ni bilo, je o njej toplo spregovorilaFani Gošte. Tretji poklon pa je veljalPavletu Turku, takratnemu ravnatelju OŠ Šentjernej in podružnice Orehovica, kjer je bila prva predstavitev te knjige. Bil je navdušen planinec, zaljubljen v Gorjance, in je kot udeleženec prvega pohoda tudi iskal škrate. V pogovoru o drugi knjigi sta bila prisotna sin in hči Pavleta Turka. Sin Janez Turkpa je spregovoril o tem, kako jih je oče znal navduševati za pohodništvo in Gorjance, kar počneta tudi onadva s sestro, ko vzgajata svoje otroke.

Izjemen kulturni dogodek

Potomci Stanka Bratkoviča

Prav potomci Stanka Bratkoviča, ki je bil vsestranski človek, so ustvarili nadvse lep kulturni program.Lastnosti tega izjemnega človeka prenašajo iz roda v rod njegovi potomci, med njimi že pravnuki, ki so prav vsi nastopili v pestrem programu.

Na njegovo harmoniko je igrala hčerka Fani, harmonikarji so nastopili tudi v triu: oče, sin in vnuk. Zaigrali in zaplesali so ples rašpla ter s Stankovimi inštrumenti prikazali stari običaj ramplanja ob godovih, kar je rad počel njihov vzornik. Čutiti je bilo njihov ponos, da lahko prenašajo dediščino svojega prednika, nam pa so na izviren in zanimiv način ustvarili nepozaben kulturni dogodek. Vsa publika je njihovemu izvajanju navdušeno sledila s ploskanjem in petjem. Zares so znali ustvariti pravo vzdušje, za kar jim čestitamo.

Pogovori s povabljenimi

Pogovor s povabljenimi je spretno vodila Nevenka Kulovec, ki jo je na veder in hudomušen način dopolnjevala pisateljica Ivanka.

Najprej se je zahvalila Andreju Hudoklinu, ki je v njej z besedico brbuč prebudil raziskovalno strast, on pa nas je opozoril na bistveni problem obeh knjig, ki je zajet v 2. knjigi na straneh 7 in 8.

Andrej Hudoklin
Miša Kulovec

Škrati namreč niso več zadovoljni z življenjem na Gorjancih, želijo se izseliti, Taus pa se odloči drugače. Treba je poiskati otroke in jih prevzgojiti, ti pa naj naprej vzgajajo odrasle. Samo to je izhod za reševanje ekoloških problemov.

Miša Kulovec se je razgovorila o tem, kako se je spoznala s pisateljico in kako jo je povezala z brbučem. V topliški dolini so vsi otroci poznali brbuča in se ga bali. Tudi ona je poudarila pohodništvo in pot, ki so jo poimenovali Po brbučevi poti. Prav bi bilo, da se ta tudi obnovi. Pisateljica je še enkrat poudarila pomen ilustracij Jožeta Kumra v obeh knjigah.

Akad. slikar Jože Kumer
brbuč

Čestitke po uspešnem dogodku

Med mnogimi ustnimi in pisnimi čestitkami in zahvalami Ivanki Mestnik, enkratni in spoštovanja vredni ženski, ki je veliko naredila za slovenski rod, sem izbrala pisno sporočilo Andreja Hudoklina, ki pravi:

»Ivanka, hvala za prijetno popoldne in tvoje knjige. Zagotovo jih je bil vesel tudi Taus, ki te je skrivnostno nagovoril že pred desetletji, da si z zgodbo poiskala pot do otrok, saj samo še oni vidijo škrate in lahko slišijo njihova sporočila. Ampak, se ti ne zdi, da so bili danes tam, z nami?«

O pobudah za naprej

Nevenka Kulovec, članica odbora za uresničitev projekta Krka, zelena žila do srca, je pred zaključkom spregovorila še o projektu, ki bo povezoval vse porečje reke Krke v vzgoji otrok do čuvanja naše naravne in kulturne dediščine.

Franci Koncilija, namestnik predsednika Kulturnega društva Severina Šalija (KDSŠ), je poudaril, da predstavlja Ivanka Mestnik s svojim bogatim in dolgoletnim ustvarjalnim opusom pomembno kulturno dodano vrednost ne samo za KDSŠ, katerega članica je, ampak tudi za širši dolenjski in slovenski kulturni prostor. V imenu KDSŠ je podal sledeče pobude:

Franci Koncilija
  • Da to srečanje poimenujemo Festival gorjanskih škratov.
  • Da festival postane tradicionalen dogodek.
  • Da je festival prvenstveno namenjen mladim za širjenje bralne kulture ter spoznavanju Gorjancev in Dolenjske.
  • Da Ivanko Mestnik imenujemo za prvo in trajno ambasadorko tega festivala.

Predlogi Francija Koncilije so bili sprejeti z bučnim aplavzom, Ivanka je bila zelo počaščena, vendar se je nasmejala, rekoč: »Kdo bo to delal?«

Morda tisti mlajši ljubitelji kulture, ki jim je blizu Ivankin življenjski moto o sreči: »K delu, k pesmi naj se vsak zateče,pa potem pove, če ni našel sreče.«

Fotografiral je Franci Koncilija, nekaj fotografij pa je s spleta.

Pripravila: Marjana Štern

KOCBEKOVO RAZODETJE RESNIČNOSTI

Novomeško gledališče Anton Podbevšek teater je že maja 2020v kostanjeviškem samostanu prvič uprizorilo predstavo o Edvardu Kocbeku, ki jo je naslovilo In stoletje bo zardelo, po istoimenski Kocbekovi pesmi. Sledile sopredstave v Novem mestu,v začetku julija pa je bila predstava tudi v Križankah v okviru Ljubljanskega festivala. Predstava, ki je sicer zasnovana na literarnem delu Andreja Inkreta, govori o zanosnem pesniškem življenju Edvarda Kocbeka, prepojenem z lepoto in tragičnostjo.

Igra se začne z mladostno razigranostjo Edvarda in njegovega prijatelja Novomeščana Pina Mlakarja. V tem mladostnem potovanju po Evropi se oba odločata za pristno krščanstvo, tisto, ki ne bo omejeno s strogimi zamejitvami takratnega slovenskega katolištva, ampak se bo napajalo iz svobode duha. Tako je njuno vzklikanje življenju že naznanjalo pomlad Cerkve, ki jo je prinesel 2. vatikanski koncil (1962  – 1965). Toda predstava, ki jo je na oder postavil režiser in Novomeščan Matjaž Berger, kmalu preide v »trenutke odločitve«, ko se Edvard Kocbek poveže z OF in želi vanjo pripeljati katoliške množice.

Pino Mlakar

Prelomnica doživljanja njegovega osvobodilnega boja je Dolomitska izjava, ob kateri Kocbek počasi začne slutiti, da ni bil resnični soustvarjalec velike slovenske epopeje, ampak le izigrana lutka političnih komunističnih sotovarišev.

Prav ganljivo je, kako naivno pesnik doživlja to svojo tovarišijo, kolikšnim duhovnim zanosom verjame vanjo. Sam svoje tovarišije ni nikoli izdal, izdali so ga tovariši in ga zavrgli. Po vojni so ga poslali v Bosno in nato še v Beograd ter si Slovenijo preuredili po svoje, povsem drugače od svojih obljub.

Ko se Kocbek vrne v Ljubljano, zaprepaden spozna resničnost totalitarizma, da sanje iz kočevskih gozdov, sanje o svobodi, spoštovanju raznolikosti vsakogar niso več uresničljive…Razžira ga vprašanje, ali je »blažena krivda« sploh mogoča. Zapustijo ga vsi, tudi krščanski socialisti, najbližji tovariši zanj nimajo več časa. Tako ostaja popolnoma sam in osamljen! Najhujši udarec pa doživi tam, kjer je najbolj občutljiv in ranljiv, ko so napadli njegovo literaturo in poteptali njegovo eksistencialno opisovanje medvojnih dogodkov v novelah Strah in pogum.

Edvard Kocbek

Pomembno je, da Kocbek ni samo sestopil v največjo zgodovinsko tragičnost, ampak je šel še globlje. To je izrazil v svoji poeziji, s katero metafizično občutje  vdre v slovensko besedo in je sposobna izraziti čisti obup, a ga premaguje svetloba upanja. V predstavi, ki je vredna ogleda, kar trikrat recitirajo Kocbekovo »Molitev«, ki se sklene z vzklikom: »Nikoli ne bom nehal biti!« Tukaj se pokaže prava moč slovenske besede, ki glagola biti ne povezuje le z obstojem, ampak tudi z bitjem srca in bitjem zvonov, ki prinašajo melodije upanja trpečemu slovenskemu narodu.

Fotografije: Franci Koncilija in s spleta.

Vira: Družina, Edvard Kovač

Zbral in uredil: Franci Koncilija

60 LET PREŽIHOVE BRALNE ZNAČKE

Tradicionalni dogodek pri spominskem muzeju slovenskega pisatelja Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca nad Kotljami na Koroškem je bil letos posvečen visokemu jubileju. Pri Prežihovi bajti na Preškem Vrhu so namreč 10. avgusta 2021pripravili letošnje že 19. srečanje, ki je bilo posvečeno 60-letnici Prežihove bralne značke (1961 – 2021).

Občina Ravne na Koroškem načrtuje preurediti to območje Prežihove ustanove, katere osnovno poslanstvo je ohranjati spomin na pisatelja in popularizacijo njegovih literarnih del, v spominski park. V ta namen bodo že letos izdali Prežihov vojni roman Doberdob v angleščini. Pisatelj Marko Kravos, predsednik Društva Bralna značka Slovenije, pa je ob tej priložnosti povedal, da je prve bralne značke, poimenovane po Prežihu, na Prevaljah 22. maja 1961 podelil pisatelj France Bevk, ki se je skupaj s Prežihom boril na soški fronti. Ob vsem tem je Kravos še omenil, da ima gibanje Bralna značka več kot 140. 000 članov in da je bilo leta 2019 vpisano v Unescov register nesnovne kulturne dediščine. Marko Kravos pa je opozoril tudi na Margareto Jukič, upokojeno knjižničarko in učiteljico slovenščine, ki si že vse življenje prizadeva za širjenje bralne kulture.

Marko Kravos
Margareta Jukič

Na srečanju je govoril tudi mladinski pisatelj Primož Suhadolčan, ki je ambasador vseživljenjskega učenja pri Ljudski univerzi Ravne. Povedal je, da vseskozi sledi sloganu Branje je sreča, branje je veselje, branje je znanje. Trdno je prepričan, da je Prežihova črtica Solzice brezčasna in bo za vedno ostala med nami; »Nobena zgodba namreč ne opiše bolje ljubezni med materjo in sinom.« Na prireditvi je nastopil tudi letošnji prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo, pisatelj, pesnik, dramatik in scenarist Feri Lainšček. Predstavil je svoje pojmovanje pesniške resnice kot edine resnice, na katero se lahko zanesemo, ter poudaril pomen pripovedovanja zgodb in knjig kot virov znanja. Prepričan je, da se z vsakim branjem knjiga znova rodi, da je zmeraj malce drugačna, da je nihče ne prebere enako.

Fotografije so s spleta.

Vir: časnik Večer

Zbral in uredil: Franci Koncilija

NA 56. FESTIVALU BORŠTNIKOVO SREČANJE 2021 JE BORŠTNIKOV PRSTAN PREJELA IGRALKA JETTE OSTAN VEJRUP

Slovenski osrednji gledališki festival –Borštnikovo 56. srečanje v Mariboru – je trajal od 14. do 27. junija 2021, na njem pa so predstavili pester nabor domačih in tujih predstav ter številne spremljajoče  dogodke.

Borštnikov prstan

Borštnikov prstan, najvišje slovensko gledališko nagrado, pa si je na zaključni slovesnosti nadela vrhunska dramska igralka danskega rodu, Jette Ostan Vejrup.Nova edicija festivala je sestavljena iz dela lani nerealiziranega programa in številnih novosti, najpomembnejši pa je premik festivala v pomladno-poletni čas.

UVOD

Letošnji festival je tako prvič potekal v novem terminu pozno spomladi, kar je sicer v Evropi ustaljena festivalska praksa, omenjeni termin pa bo obveljal tudi v prihodnje. »Zdi se mi, da je ta termin zelo pomemben, da se bo v tem času v mestu čim več dogajalo. Pomembno je tudi za slovenska in tuja gledališča, saj ta lahko ob koncu sezone pridejo v Maribor, ko so predstave v odlični formi. Program je zelo dobro pripravljen, kljub turbulentnemu času epidemije. Želim si ponovno publike v gledališču in upam, da bodo Mariborčani tudi ta termin sprejeli za svojega,«je uvodoma dejal Danilo Roškerdirektor SNG Maribor.

Vodstvo festivala

Letošnja dobitnica Borštnikovega prstana je Jette Ostan Vejrup, danska igralka, ki od leta 1989 živi in ustvarja v Sloveniji. Od leta 2004 je stalna članica Mestnega gledališča ljubljanskega, s katerim bo tudi nastopila v tekmovalnem programu v predstavi Sedem dni. S svojim prodorom v slovenski gledališki prostor je igralka, ki se po lastnih besedah še vedno uči slovenski jezik,osvojila odre slovenskega gledališča in nedvomno razširila njegove meje.

JetteVejrup

PESTER SPREMLJEVALNI PROGRAM

Festival negotovim časom navkljub ohranja tudi mednarodno razsežnost, saj so se ga udeležili številni gostje iz tujine, med njimi skupina Eastman mednarodno uveljavljenega režiserja in koreografa Sidija Larbija Cherkaouija, čigar gledališka predstava Nomad je pospremila slavnostno odprtje festivala v petek, 18. junija, ob 20.00 uri v Veliki dvorani SNG Maribor. Ob tekmovalnem programu bosta na sporedu tudi spremljevalni in dopolnilni program, ki sta sestavljena iz delno nerealiziranega lanskega programa, delno pa sta povsem na novo zasnovana.

ZAKLJUČEK

»V spremljevalnem programu se bo zvrstilo kar osem tujih gledaliških predstav, gostimo več okroglih in panelnih diskusij z mednarodno udeležbo ter niz zanimivih glasbenih dogodkov. Strokovni program že tradicionalno pripravljamo v sodelovanju s številnimi partnerji in soorganizatorji,« je pojasnil Aleš Novak, umetniški direktor festivala.

Festival nadaljuje prizadevanja za vzgojo novih občinstev ter vključenost študentov, čemur sta namenjena sklopa Mlado in Študentsko gledališče.

Fotografije so s spleta.

Vir: Večer

Zbral in uredil: Franci Koncilija

ZAPIS O ŽIVLJENJU VDOVE V DANAŠNJEM ČASU

Erica Johnson Debeljak v svoji novi knjigi Devica, kraljica, vdova, prasica spregovori o vdovstvu. Na to pot je stopila 26. januarja 2016 po  nenadni smrti moža Aleša Debeljaka (1961 – 2016), znanega slovenskega pesnika, esejista, prevajalca, kritika in sociologa kulture. Knjiga je izšla v času pete obletnice smrti, v njej pa je avtorica popisala svoje spopadanje z izgubo, omajano eksistenco, s pričakovanji družbe, z dvomi o vzrokih smrti itd… Pri tem so ji bile v pomoč mitske, biblične in prave zgodbe z obravnavo in doživljanjem vdovstva. Ericino žalost, bolečino, srd, obup, skrb ali ljubezen lahko skozi arhetipsko podstat opazujemo kot pod mikroskopom. Preko povečave zagledamo mogočno dimenzijo bolečine in ran. Lahko, če hočemo, popolnoma razumemo cunami vpliva na odnose, ki so včasih bili zadostni, prijateljski. Cunami, ki je vzrok za nerazumna ali nerazumljiva dejanja žalujoče vdove, vzrok za uvide. Zaznamo slapove pomanjkanja moževega telesa in žeje po bližini. Vdova se preizprašuje o svoji živosti, vrednosti, duševnem zdravju, brani svoje spomine, svoje razlage, svoje doživljanje. Erica si »privošči« mitsko, epsko popotovanje preko gora in voda, ovir, blata, vzponov, padcev, pusti si norost (svojo svobodno pamet), odločitev za življenje, vzame si čas, dokler ne pride nazaj, med žive. Še nikoli niste brali tako odkrito o demonih, bogovih, vilah in kreaturah (denimo birokratskih), ki jih lahko sreča vdova na poti iz dežele obupa. Knjigo lahko beremo tudi kot antropološko analizo, katere ugotovitev je, da se vloga vdove skozi tisočletje, žal, ni spremenila.

Devica, kraljica, vdova, prasicaje prava uspešnica za zahtevne bralce, ki jo je napisala Erica Johnson Debeljak, prevedel jo je Andrej E. Skubic, izdala pa Mladinska knjiga v Ljubljani. Knjiga, ki presega tradicionalne žanrske oznake, ni le knjiga spominov, temveč tudi antropološka analiza vloge ženske kot žene in vdove. Knjiga ne govori samo o žalovanju, ampak tudi o opolnomočenju.Erica Johnson Debeljak preprede svojo osebno izkušnjo z vzburljivimi zgodbami zgodovinskih vdov. Neustrašno se sooči s tabuji smrti in vdovstva v sodobni družbi: z medikalizacijo in birokratizacijo žalovanja, z bojem za materialno preživetje, ki kljub manjši pozornosti v primerjavi s čustvenimi vprašanji ostaja osrednja izkušnja vdovstva, ne nazadnje pa tudi z nevarno seksualnostjo vdov. Tako je nastalo dinamično delo, ki raziskuje najgloblja teoretska in izkustvena vprašanjaživljenja in smrti ter ženske med njima.

»Devica, kraljica, vdova, prasica je fascinantna in pronicljiva knjiga spominov, tako osebno pričevanje o tragediji kot antropološka analiza vloge vdove v različnih verstvih, kulturah, mitih in književnosti. Ponuja nam poučno, a obenem srhljivo spoznanje, kako malo se je vloga vdove spremenila v zadnjih tisoč letih«, je zapisala Slavenka Drakulić.Vesna Goldsworthy pa je o knjigi zapisala: »Že dolgo nisem brala tako modre, imenitno napisane in pretresljive knjige spominov, kot je Devica, kraljica, vdova, prasica. Iz somraka izgube ljubljene osebe je nastala čudovita knjiga: drzno spominsko delo, ki je obenem neusmiljena analiza vdovstva. Pisanje je tako močno, da mi je večkrat izsesalo zrak iz prsi.« 

Erica Johnson Debeljak se rodila leta 1961 v San Franciscu. Študirala je v New Yorku, kjer je diplomirala iz francistike na Univerzi Columbia in naredila magisterij iz ekonomije na Univerzi New York. Leta 1993 se je poročila s pesnikom Alešem Debeljakom in se preselila v Slovenijo, kjer je razvila bogato kariero kot pisateljica, publicistka in prevajalka. Prvo knjigo esejev z naslovom Tujka v hiši domačinov je objavila leta 1999. Sledile so knjige: Srečko Kosovel: Pesnik in jaz (2004), zbirka kratkih zgodb Tako si moj (2007), memoaristikaForbiddenBread (2009) in Prepovedani kruh (2010) ter romana Antifa Cona (2012) in Tovarna koles (2015). Prav tako je souredila in prispevala poglavitni esej za nenavadni in ganljivi hommage pokojnemu možu: Saj grem samo mimo – Razglednice Aleša Debeljaka (2018).

Viri in fotografije so s spleta.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

IN MEMORIAM France Pibernik (1928–2021)

Nenadoma tišina ustavi stopinje. »Voda usahne ob ugaslem ognju in luč ob izlivu izkrvavi.« Ob izkrvaveli luči se odprejo cvetni plazovi kosov časa, darovanega in prezgodaj zakopanega …

Je tišina ustavila stopinje? France jih prepusti toku časa. Tišino presekajo glasovi. Kot strjene kepe krvi spomini razbijejo obroč laži in v luči resnice France Pibernik, pesnik, pisatelj, publicist …, začne raziskovati in odkrivati zaradi političnega prepričanja zamolčane slovenske literarne umetnike. (Tilka Jesenik Balantič, Francetu Piberniku v slovo, Casnik.si)

Šolanje kmečkega sina Franceta Pibernika je prekinila druga svetovna vojna

France Pibernik je bil rojen 2. septembra 1928 v Suhadolah pri Komendi v kmečki družini. Pet razredov ljudske šole je končal v domači Komendi, potem so ga vpisali v klasično gimnazijo v Ljubljani, stanoval pa je v Marijanišču. To ni trajalo dolgo. Začela se je druga svetovna vojna in vrnil se je domov. Njegov oče je bil v letih pred drugo svetovno vojno župan in zaradi tega je bila družina med vojno v stalni nevarnosti tako pred Nemci kot pred partizani. Nekaj gorenjskih dijakov se je vpisalo na nemško kranjsko gimnazijo, ki pa so jo kmalu zaprli. Potem je hodil dve leti v nemško Hauptschule v Kamnik, maturiral pa je šele po koncu vojne v Kranju.

Po vojni so bili strašni časi, izginjali so tisoči

Za povojne poboje je vedel. Imel je sošolce, ki so imeli zelo različne medvojne izkušnje. O tem je za revijo Zaveza št. 115 povedal:

Srečanje s prof. Francetom Pibernikom v Knjižnici Mirana Jarca v Novem mestu, spomladi leta 2019. (Foto: Marko Klinc)

»Bilo je zanimivo, da sem se občasno pogovarjal s tremi različnimi vojnimi udeleženci: eden se je vrnil iz nemške vojske in z ruske fronte, drugi se je vrnil s prekomorsko brigado iz Anglije, tretji pa s Teharij. Bili so strašni časi, ko so izginjali tisoči. Bil sem premlad, da bi mogel dojeti vso globino tistega tragičnega obdobja. Dejstva so se počasi odgrinjala.«

Domača kmetija je postala pridružena zadružna last.

»Na srečo je po treh mučnih letih sistem zgrmel sam vase in smo domačijo dobili nazaj, toda nihče ni poravnal škode, ki nam je bila prizadeta. Težko si je predstavljati, da je moral nekdanji gospodar postati navaden delavec na lastni zemlji, še teže pa travmatične posledice takšnega ravnanja. To se je zgodilo z mojima očetom in materjo, ki sta se vse življenje trudila, da sta uredila spodobno kmetijo. Potem pa pride neka oblast in ti v imenu neke zverižene ideologije pokrade vse imetje, pa ne samo tega, ampak tudi vse, kar je povezano s človekovo navezanostjo na zemljo, na kateri so garali rodovi.«

Komunistično nasilje je spoznaval tudi med študijem

Po maturi se je odločil za študij slavistike v Ljubljani. Vojna se mu je močno vtisnila v spomin; posebej hudo je bilo to, da se nasilje in negotovost nista končala, ko so se nehali vojaški boji. Kamniški okraj je, ker ni bil privrženec komunizma, izrekel o njem negativno karakteristiko, zaradi česar ni dobil štipendije. Oblast je tudi na študente pritiskala in tiste, ki se niso strinjali s komunizmom, ovirala delu in zlasti pri napredovanju.

Že po njegovi diplomi pa je oblast nasilno odstranila profesorja dr. Antona Slodnjaka z univerze, kar je tako njega kot študente zelo prizadelo.

»Slodnjakova nasilna odstranitev z univerze se je zgodila, ko je naš letnik že diplomiral. S prof. Slodnjakom smo tudi pozneje ohranjali stike, ga obiskovali na njegovem domu na Večni poti, kjer nas je vedno prijazno sprejel in se z nami spuščal v debate. Odstranitev ga je hudo prizadela. Tega ni skrival in vpričo nas neprizanesljivo udarjal po krivičnih preganjalcih. Za takega delovnega človeka, kot je bil on, so bila to težka obdobja, mislim pa, da ga je najhujšega rešilo naročilo, naj pripravi učbenik slovenske književnosti za slovensko gimnazijo v Celovcu, iz tega pa je pozneje nastalo delo Obrazi in dela iz slovenske književnosti« (Zaveza št. 115).

France Pibernik priljubljen profesor, a kot kristjan drugorazredni državljan

Diplomiral je leta 1954. Na začetku ni mogel dobiti službe tam, kjer bi jo rad:

»Praviloma je bilo tako, da so partijski absolventi lahko dobili zaposlitev v Ljubljani, drugi smo odhajali v odročne kraje, kot na Ravne na Koroškem, v Mursko Soboto, Črnomelj, Koper, Novo Gorico. Mene so poslali v Novo Gorico in po razporedu bi moral na ekonomsko šolo v Ajdovščino, vendar sem na posebno prošnjo prof. Borštnikove odšel na nižjo gimnazijo Dobrovo v Goriških Brdih. Podobno se je godilo drugim mojim kolegom, kakšen Ciril Zlobec pa je lepo ostal v Ljubljani. Toda ko je izšel zakon, po katerem si lahko kandidiral za določeno službeno mesto, te na starem mestu niso mogli zadrževati. Tako sem se jeseni 1958 iz Brd preselil na gimnazijo v Kranj« (Zaveza št. 115).

Seveda pa je občutil, da je kot kristjan drugorazredni državljan. To je bilo jasno ves povojni čas:

»Mi, kmečki ljudje, smo najbolj občutili tisto stalno zapostavljanje, poniževanje, ki ju je ideološka oblast izvajala nad nami, ker smo kot verniki za partijo predstavljali tako rekoč nepremagljivo družbeno kategorijo preprosto zato, ker je bila Cerkev največja, sicer neformalna družbena organizacija, ki je nehote blokirala njihovo ideološko fronto. Bili pa smo preprosto potisnjeni v drugorazrednost in zato za marsikaj prikrajšani« (Zaveza št. 115).

Predstavitev Šalijeve monografije, oktobra 2019 v Novem mestu.
(Foto: Marko Klinc)

Zagnan kulturnik tako na kranjski gimnaziji kot član Kluba kulturnih delavcev

V kranjski gimnaziji je poučeval do upokojitve in bil priljubljen med dijaki, poleg tega pa se je vključil tudi v kulturno življenje Kranja. O tem je v intervjuju, objavljenem v Gorenjskem glasu 14. decembra 2013, povedal:

»Ko sem prišel na kranjsko gimnazijo, sem takoj začel organizirati literarna srečanja na šoli, med mnogimi nas je že leta 1961 obiskal tudi tržaški pisatelj Boris Pahor. Dejavnost smo zelo razširili, ko je bil v Kranju ustanovljen Klub kulturnih delavcev in smo vabili na pogovore vse pomembnejše slovenske književnike vseh generacij. Logična posledica našega dela je bila, da smo v prostorih Prešernovega gledališča organizirali Srečanja slovenskih pesnikov, ob obeh pomembnih Prešernovih obletnicah, ob 150. obletnici njegove smrti (1999) in 200. obletnici njegovega rojstva je prof. Boris Paternu predlagal serijo dvojezičnih izborov Prešernovih poezij, ki sva jih uredila skupaj s prof. Francem Drolcem. Z izdajami smo pokrili nekatere svetovne jezike, denimo nemščino, angleščino, francoščino, ruščino in španščino, glede na sodobno globalizacijo, pa bi morali poseči še v druge dele sveta, vsaj še na kitajsko in arabsko območje.«

Pogovor dveh prijateljev … (Foto: Marko Klinc)

Nasilna birokratska upokojitev mu je omogočila sistematično literarno raziskovanje

Posebno poglavje je bila njegova upokojitev takoj, ko so bili izpolnjeni formalni pogoji zanjo:

»To je bila pravzaprav ravnateljeva solo akcija, pri čemer pa si je za zaslon izbral upravni odbor in prek njega dosegel mojo upokojitev, kar se na tak način ni zgodilo nobenemu kolegu ne pred menoj ne za menoj. Ravnatelj je pač vladal po partijski liniji, ki je delovala brezprizivno. Hotel se me je znebiti, ker sem mu v kolektivu delal težave, predvsem načenjal njegov privilegiran položaj, njegovo avtoriteto. Oblast zoper mene ni nikoli nastopila z akcijo, zato se je on okoristil z birokratsko postavko, ki se mu je ponudila. Meni ni bilo vseeno, toda kmalu se je pokazalo, da sem se z nasilno upokojitvijo rešil težavnega dela v razredu in odprl se mi je brezmejen prosti čas, v katerem sem sistematično začel zbirati gradivo za obsežno literarnozgodovinsko raziskovanje« (Zaveza št. 115).

France Pibernik je bil pesnik, napisal je tudi tri avtobiografske knjige

France Pibernik je že v mladosti želel ustvarjati. Bil je tudi likovno nadarjen in je poskušal risati in slikati, vse bolj pa ga je pritegovala poezija, ki je kmalu dokončno prevladala. Pesmi je začel pisati že kot gimnazijec. Izdal jih je v šestih zbirkah, prva z naslovom Bregovi ulice je izšla leta 1960, do leta 2020 so ji sledile Ravnina, pesniški list Razlage, September, Odzvok, Ajdova znamenja, Svetloba timijan; posebej pa je moje zanimanje zbudila zbirka Slovenski spevi, ki je izšla leta 2018 v samozaložbi, imajo jo pa le v eni knjižnici, le v kranjski. Njegovo poezijo so literarni kritiki na začetku ocenjevali kot novoromantično, pozneje se je približal modernizmu. V svojih pesmih se odziva na sodobne tokove, vendar ne hlasta za njimi. Pomemben del njegovih pesmi predstavlja duhovna lirika. Poleg pesniških zbirk je izdal tudi tri avtobiografske knjige: Moj brat Avguštin, Začudene oči otroštva in Drobci zamolklega časa.

Kot literarni raziskovalec je najbolj znan po dopisovanju z literati in raziskovanju življenja in dela Franceta Balantiča

Predstavitev Šalijeve monografije na Slovenski matici. (Foto: Marijan Zlobec)

France Pibernik pa ni le pesnik, pač pa tudi literarni raziskovalec, kot je sam označil svoje delo. S tem se je začel ukvarjati že zelo zgodaj. Dopisoval si je s posameznimi slovenskimi literati, tako pesniki kot romanopisci in dramatiki. Najprej sta izšli dve knjigi dopisovanja oziroma pogovorov s pesniki, prva z naslovom Med tradicijo in modernizmom, druga pa Med modernizmom in avantgardo, za njima pa še Čas romana, kjer so objavljeni pogovori in dopisovanje z romanopisci, v delu Razmerja v sodobni slovenski dramatiki pa so objavljeni pogovori s pisci dramskih del.

Pomemben del njegovega raziskovanja predstavljajo zamolčani slovenski ustvarjalci. Prvi izmed njih je bil France Balantič. Kdaj že ga je pritegnil, je povedal na literarnem večeru decembra 2018 v Mestni knjižnici Kranj (Gorenjski glas, 11. decembra 2018):

»Že leta 1946 mi je sošolec Janez Ahačič posodil Balantičevo pesniško zbirko in bil sem navdušen nad njo, celo tako, da sem si celotno prepisal v zvezek. Še danes pa se čudim, da kljub temu nikoli ni vplival na mojo poezijo. V tistih letih je bil javno sicer prepovedan, a so ga vsi brali, tudi partijci. Kot avtorja so ga kasneje priznavali tudi partizanski pesniki.«

France Pibernik je raziskoval tudi življenje in delo drugih avtorjev

O tem, kako se je lotil Balantiča, pa je v pogovoru za Zavezo št. 115 povedal:

»Balantiča sem se lotil v času – začel sem leta 1983 – ko je bil v javnosti opredeljen kot predstavnik političnega in nazorskega nasprotja. Moj temeljni namen pa je bil, da bi ga rešil tega bremena in ga predstavil kot izjemnega pesnika svojega časa. Njegovo življenjsko in literarno pot sem skušal pokazati skozi temeljne dokumente, ki so jasno izkazovali njegovo celotno življenjsko opredelitev. Izkazalo se je namreč, da je bil žrtev vojnih dogodkov, ob primerjavi s Kajuhom, ki je bil izrazito družbenopolitični pesnik, in pokazalo se je, da ni napisal niti enega političnega verza, da torej v slovenski javnosti nastopa zgolj kot pesnik izjemnih literarnih kvalitet svoje generacije. Vse nekdanje opredelitve so že presežene.«

France Pibernik in dr. Marijan Dović, avtor in urednik Šalijeve monografije. (Foto: Marijan Zlobec)

Poleg Balantiča je raziskal življenje in delo Karla Mauserja, Jožeta Udoviča, Janeza Jalna, Edvarda Kocbeka, Ivana Hribovška, Franceta Kunstlja, Ludveta Potokarja, Toneta Polde, Franceta Papeža, Alojza Rebule in drugih. Nekateri so bili deležni monografije, drugi spremne besede k objavljenemu izbranemu delu. Uredil je tudi več antologij, med njimi Jutro pozabljenih. Antologija padlih, pobitih, prepovedanih, zamolčanih, pozabljenih, in Slovenska duhovna pesem. Od Prešerna do danes.

Bil je član Društva slovenskih pisateljev in Slovenskega centra PEN ter častni član Slavističnega društva Slovenije in Celjske Mohorjeve družbe. Za literarno raziskovanje je leta 2009 prejel Trubarjevo priznanje, ki ga Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani podeljuje za skrb za gradivo, ki tvori slovensko pisno kulturno dediščino. Tudi Kranj je prepoznal veličino svojega meščana in mu 3. decembra 2013 podelil naziv častnega občana, in sicer za bogat prispevek pri ohranjanju slovenskega jezika in literature ter za obsežno literarno zapuščino.

Vir: »Časnik, spletni magazin z mero« – (https://www.casnik.si)

Fotografije: Aleš Čerin, Marijan Zlobec in Marko Klinc

Avtorica: Marjeta Žebovec, 5. junija 2021

Zbral in uredil: Franci Koncilija

NOVOMEŠKI POLETNI VEČERI 2021

Na Glavnem trgu v Novem mestu se je v četrtek, 8. julija 2021 začelnovomeški poletni festival Novomeški poletni večeri, ki se bodo zaključili s festivalom Novo mesto imenovanim Novo mesto short. Poletni festival vsako leto organizira založba in knjigarna Goga.

Poleg številnih drugih prireditev bo festival vključno do 24. avgusta ponujal pogovore o književnosti, koncerte in predstave za otroke.

Festival so začeli s pogovorom o sodobnem slovenskem ljubezenskiem romanu Delikatni ljubimci, na katerem je kot gostja večera sodelovala  Svetlano Slapšak in Lucija Stepančič, v nadaljevanju pa je bil še  koncert  Ženska ženski Ane Čop in Patricije Škof.

Z dogodki v sklopu Novomeškega poletnega festivala bodo nadaljevali v torek, 13. julija, ko bo pogovor o prevajanju Salto immortale. V četrtek, 15. julija, bosta sledila predstavitev knjige Kaliban in čarovnica Silvie Federici in koncert Čaralice.

V nadaljevanju festivala bodo sledili še pogovorni večer z Kove,Anno predstavitev knjige Z Janezom Trdino za dolenjsko mizo, koncert dua ACTS, lutkovna predstava Vidkova srajčica, pogovor Druga svetovna vojna na Dolenjskem in koncert skupine Blues Experience.

Foto: Goga

Za avgust so napovedali predstavitev knjige Plan B, koncert Neskončnosti, lutkovno predstavo Pozor, los!, predstavitev knjige Ure v materini sobi, predstavitev knjig Goga krimi, koncert Janeza Dovča in Sounds of Slovenia ter predstavitev knjige In ime mu bo.

Festivalu Novomeški poletni večeri bo med 25. in 28. avgustom sledil utečeni Gogin festival Novo mesto kratkih oziroma Novo mesto short z razglasitvijo nagrajenca za najboljšo kratkoprozno zbirko preteklega leta in s podelitvijo nagrade. Festival je namenjen promociji zbirk kratkih zgodb in njihovemu pripovedovanju.

Besedilo je s spleta (Večer).

Zbral in uredil: Franci Koncilija

DODAJAMO ŽIVLJENJE DNEVOM

UVOD

DODAJAMO ŽIVLJENJE DNEVOM je naslovljen literarni zbornik, ki ga je v posebni izdaji ob 25. obletnici svojega delovanja natisnilo Slovensko društvo Hospic. Besedila literarnih prispevkov so bila zbrana na vseslovenskem literarnem natečaju, ki ga je razpisalo Slovensko društvo Hospic s pomočjo Literarnega društva Šentjur.

LITERATI SO PISALI O SMRTI?

V naši družbi je odnos do umiranja in smrti še vedno zavit v tančico

skrivnosti, zato je imel natečaj tudi namen,da spregovori o smrti, ki se dotakne vseh nas. Ljubitelji literarnega pisanja so ubesedili 62 prispevkov kratke proze in pesmi, ki so nastali iz osebnih izkušenj in občutij pri sobivanju z umirajočimi ali srečanjem s smrtjo. Boleče izkušnje in občutja so zorela v njih, jih učila sočutnega bivanja z umirajočimi, sprejemanje smrti in bolečine ter našla olajšanje tudi v zapisanem.

SMRT, KOT NOV ZAČETEK

 Dr. Metka Klevišar

Literati opisujejo konec življenja, odnos do smrti, kako lahko življenje dodajamo dnevom, ali je res smrt konec, ali je morda le nov začetek.

Tudi članica našega društva Rezka Povše se je kot domska prostovoljka pred leti udeležila predavanj dr. Metke Klevišar, kjer so odkrito spregovorili o umiranju, smrti in žalovanju. Takole se spominja besed dr. Metke Klevišar, ustanoviteljice slovenskega Hospica: »Želela bi, da bi ljudje razumeli, koliko lepše bi živeli, če smrti ne bi tako zelo izrivali. Včasih so ljudje več umirali doma, v krogu družine, tako so že otroci doživljali smrt kot nekaj, kar spada k življenju.«          

MINEVANJE

Smrt,

vstopi vame,

zamujaš!

Utrujena sem od bivanja.

Že zdavnaj bi morala oditi,

a so mi v žile

in drobovje

nataknili cevke.

Rezka Povše

Dnevi so prazni.

Ne mislim več.

V zaton sonca drsi tišina,

 postajam svetla.

Plime in oseke srca

so v objemu minevanja.

Odtekajo kaplje časa,

samo svitanje betlehemskih poljan

se ozarja.

Pustite me umreti!

UMIRANJE

Obrazi ljudi so stekleni,

svetloba zamrznjena.

Besede ne šumijo več v grlu.

Spomini,

ki mi posojajo krila,

so izginili med sence.

Zvezde

leže potopljene v luči,

samo ptica v rani poje.

Dotikam se je

in ji gladim perje.

Ko bo utihnila,

bom v predsobi smrti

odložila prtljago.

Vedno bolj prazna sem.

Odpotovala bom

in nič več mi ni mar,

kje bo izstopna postaja.

Prosim,

Pokrižaj mi čelo!

                                                              Rezka Povše

INKVIZICIJA

Beseda inkvizicija označuje več zgodovinskih pojavov, navadno pa si pod njo predstavljamo srednjeveško sodišče za krivoverce. Ta predstava ni popolnoma točna, saj so se inkvizicijska sodišča ukvarjala npr. tudi s sklepanjem in razvezami zakona, po drugi strani pa so krivoverce včasih sodila tudi druga sodišča (na primer krajevni oblastnik). Res pa je, da je bila inkvizicija ustanovljena predvsem z namenom zaustavljanja krive vere. Pred njeno ustanovitvijo kaznovanje krivovercev ni bilo organizirano in je marsikaterega na lastno pest sežgalo ali kamenjalo ljudstvo samo. Tako s pravnega vidika inkvizicija (lat. “inquirere” pomeni preiskati, preizkusiti) gotovo pomeni korak naprej, saj je obtoženemu zagotavljala relativno (tistemu času primerno) pošteno sojenje. Ob tem pa je potrebno poudariti, da s takšno trditvijo ne odobravamo vseh načinov dokazovanja krivde in kazni, ki so jih ponekod z inkvizicijo izvajali.

Začetki – srednjeveška inkvizicija

10. stoletje je bilo v Cerkvi stoletje krize. Vsaj, kar se tiče papeštva, ki je bilo pod velikim vplivom mogočnih rimskih družin. Ob prelomu tisočletja so se zadeve začele izboljševati. Političnemu je sledilo tudi duhovno področje. Tako lahko v tem času spremljamo vznik mnogih novih duhovnih gibanj. Pri tem jih je nekaj zašlo iz poti katoliškega nauka. Najbolj znani takšni gibanji so katari (ali albižani) in valdežani.

Nauk katarov je prišel na Zahod preko bizantinskega cesarstva. Izhajal je iz dualističnega gnosticizma, ki je bil značilen tudi za manihejce iz 3. in 4. stoletja. To pomeni, da so katari verjeli v obstoj dveh počel oz. bogov, dobrega in zlega, ljudi so delili na popolne (»katari« pomeni »čisti«) in nepopolne, materija in vse telesno je bilo za njih nekaj slabega. Poleg tega so zavračali poroko in s tem nadaljevanje rodu, ostro so naspotovali sveti maši in drugim zakramentom ter cerkveni in družbeni organizaciji, pogosti so bili tudi samomori z izstradanjem. Te so pojmovali kot sveto dolžnost, imenovano endura. Po nekaterih ocenah naj bi od nje umrlo celo več ljudi kot v inkviziciji. Zato se ne moremo čuditi, da je celo Henry C. Lea (1825–1909), oster nasprotovalec Katoliški Cerkvi in velik kritik inkvizicije, priznal, da je bila pravovernost razlog napredka in civilizacije ter da če bi katarizem postal vodilna religija ali že če bi lahko obstajal kot katoliški enakovredna veroizpoved, bi njegov vpliv gotovo postal katastrofalen za evropsko družbo.

Srednjeveško mesto

Valdežani so se od pravovernosti odmikali postopoma, v naukih pa so podobni protestantom (npr. Sveto pismo kot edina avtoriteta in zanikanje Kristusove resnične navzočnosti v evharistiji). Ti dve skupnosti sta bili najbolj razširjeni v današnji severni Italiji in južni Franciji.

Pri razmisleku o tem obdobju se moramo zavedati dveh dejstev. Evropska družba tistega časa je bila zelo monolitna, zato je vsaka drugačnost zlasti preproste ljudi plašila. Od njih bi kljub krščanskemu nauku na žalost težko pričakovali strpnost do drugače mislečih. Poleg tega pa verska različnost ni ogrožala samo krščanske religije, temveč tudi celoten družbeni sistem z vso njegovo organizacijo.

Prve smrtne kazni krivovercem drugega tisočletja so se pojavile že v 11. stoletju. V večini primerov se je proti krivovercu vzdignila ljudska množica in ga kamenjala ali sežgala. Prvi ohranjeni uradni odlok o sežigu na grmadi pa je izšel iz rok kralja Petra Aragonskega l. 1197. Leta 1209 se je začela celo križarska vojna proti katarom v južni Franciji. Povod je bil umor papeškega legata. Veliko vlogo pri vojni je imela kot vedno želja po dobičku, tokrat vladarjev iz severne Francije, ki so si želeli pridobiti še celoten jug. Papež Inocenc III., ki je sveto vojno sicer razglasil, je tako lahko ugotovil, da vojna hitro uide iz rok. Zato je kmalu sam začel spodbujati lokalne vladarje, naj proti heretikom vpeljejo pravne postopke.

Prvotno obliko inkvizicije je sicer že pred njim vpeljal papež Lucij III. leta 1184. To so vodili škofje in se je zato imenovala škofovska inkvizicija. Toda ta sodni sistem iz večih razlogov ni bil učinkovit. Po eni strani so bili škofje pogosto dalj časa odsotni iz svojih škofij, po drugi pa je npr. postopek dovoljeval obtoženemu izdati ime tožnika, kar je privedlo do marsikakšnega umora iz maščevanja še pred samim postopkom.

Na neučinkovitost škofovske inkvizicije se je l. 1231 odzval papež Gregor IX. z ustanovitvijo t.i. papeške inkvizicije. To vrsto sodnega postopka so izvajali posebej zanjo določeni redovniki, ki so v največji meri prihajali iz vrst dominikancev. Kot beraški red so namreč živeli zgledno, bili so navajeni potovati in se niso veliko brigali za osebne koristi. Ta vrsta inkvizicije je bila zelo sistematična in je zahtevala natančen popis vseh dogodkov.

Obema omenjenima inkvizicijskima postopkoma skupno imenujemo srednjeveška inkvizicija. Geografsko ni bila zelo razširjena. Poleg južne Francije in severne Italije so je nekaj poznali v Aragonskem kraljestvu v Španiji, severnejših dežel Evrope pa se je komaj dotaknila. Ker je bila prvenstveno usmerjena na katarsko herezijo, je skupaj z njo tudi usahnila.

Španska in rimska inkvizicija

Španska je med vsemi inkvizicijami na najslabšem glasu. Začela se je leta 1478, bila pa je bolj od drugih vezana na svetno oblast, saj jo je papež prepustil v roke španskemu kralju. To je bil čas, ko so kristjani iz Iberskega polotoka izganjali še zadnje islamske vladarje. V tem nemirnem obdobju so zato vladarji hoteli na vsak način prebivalstvo poenotiti tudi na verskem področju. Inkvizicija je bila tu zato namenjena iskanju tistih judov in muslimanov, ki so se v krščanstvo spreobrnili le formalno zaradi družbenih razmer in ugodnosti, v praksi pa so ostali pripadniki svojih starih verstev. Španska inkvizicija je bila ukinjena l. 1834.

Rimsko inkvizicijo je ustanovil papež l. 1542 kot prvo izmed kongregacij rimske kurije. Bila je odziv na reformacijo, ukvarjala pa se je tudi s prestopki bogokletja in čarovništva ter s cenzoriranjem tiskane literature. Z izjemo posameznih delčkov ozemlja pod papeževo sodno pristojnostjo je bila razširjena le na Apeninskem polotoku. Kar se tiče obsodb in kaznovanja, je bila izmed vseh inkvizicij najmanj dejavna. Poznamo jo predvsem po razvpitih primerih Giordana Bruna, Galilea Galileia in drugih. Postopoma je kot inkvizicija (v smislu sodnega preiskovanja in kaznovanja) prenehala delovati v 19. stoletju, kongregacija pa se je l. 1965 dokončno preoblikovala in preimenovala v Kongregacijo za nauk vere, kot jo poznamo danes.

Potek inkvizicijskega postopka

Tu se bomo osredotočili na papeško inkvizicijo, ki je bila osnova za vse nadaljne vrste inkvizicije. Potek inkvizicijskega postopka je bil sledeč: člani inkvizicijskega sodišča so najprej prišli v določen kraj in vsem zbranim prebivalcem pridigali o škodljivosti krive vere in o potrebnosti, da se krivoverce prijavi sodišču. Ti so se lahko javili sami ali pa so jih obtožili njihovi sovaščani. Ko so bili inkvizitorjem obtoženi naznanjeni, so skriti očem javnosti začeli potekati sodni procesi. To je osumljene zaščitilo za primer krive obtožbe. Inkvizitorji so bili hkrati tožniki in sodniki, vsak obtoženi pa se je zagovarjal sam. V prvem krogu zaslišanja se je ugotavljalo, ali je sum krivoverstva sploh resničen ali ne. Obtoženi se ni mogel soočiti s svojim tožiteljem, pred pričetkom procesa pa je naštel vse tiste osebe, za katere je menil, da do njega gojijo “smrtno sovraštvo”. Če je bil tožnik med njimi, je šel v zapor on, obtoženi pa je bil prost.

Če je obtoženi takoj priznal svojo krivdo, je običajno dobil lažjo kazen v obliki romanja, molitve, obiskovanja svetih maš ipd. Če svoje nedolžnosti ni mogel dokazati, se je sojenje nadaljevalo s pričami in dokazovanjem krivde. Za to so se posluževali tudi vohunjenja v obtoženčevi celici in raznoraznih testov. To je v nekaterih primerih lahko trajalo tudi več let. Za obsodbo so sodniki potrebovali popolni dokaz, kar je pomenilo, da je obtoženi dejanje krivoverstva priznal, da so ga pri njem ujeli ali da o tem pričala vsaj dva očividca. Če popolnega dokaza proces ni prinesel, so se inkvizitorji v primeru velikega števila delnih dokazov lahko odločili za mučenje kot sredstvo za dosego priznanja krivde. Najhujša kazen, ki so jo inkvizicijska sodišča lahko izrekla, je bila dosmrtna ječa v samici, največkrat pa so podeljevala zgoraj omenjene lažje kazni. Druga možnost je bila, da so obsojence za kaznovanje izročili “svetni roki”, se pravi svetni oblasti, ki je obsojenega lahko kaznovala tudi s smrtjo, kar pa je bilo spet odvisno od (ne)usmiljenja človeka, ki je kazen izrekal.

Seveda, z današnjega vidika lahko takšnemu sojenju oporekamo marsikaj. Naznanjanje osumljenih s strani njihovih sovaščanov nas upravičeno spominja na komunistično iskanje “notranjega sovražnika” med sodržavljani, sploh sporna pa sta mučenje in smrtna kazen. Temu se pridružujejo še mnoge zlorabe inkvizicijskega sodišča. Ta dejanja so prav gotovo z vseh vidikov obsojanja vredna in je prav, da jih v nobenem primeru ne opravičujemo. To tudi ni naš namen. Zaradi mnogih napačnih predstav, ki vladajo v javnem mnenju, pa bomo skušali oceniti, kakšen obseg je inkvizicija v resnici imela, na kakšen način jo je bilo moč zlorabiti, kako je lahko sploh prišlo do odobravanja ubojev v imenu krščanske vere, kako na inkvizicijo gleda rimo-katoliška Cerkev danes ter kako naj se na očitke Cerkvi zaradi zločinov inkvizicije odzivamo mladi katoličani.

Koliko je bilo dejanskih žrtev?

Preden se spopademo s tem vprašanjem, je potrebno omeniti dogajanje, ki se je začelo v 16. stoletju. To je bil čas vojne med Anglijo in Španijo. Angleški vladarji so se za motivacijo svojih prebivalcev za boj proti Špancem poslužili propagandne literature, ki je skušala špansko inkvizicijo s pretiravanji in lažnimi podatki prikazati kot eno samo demonsko pobijanje in mučenje nedolžnih ljudi. Prva je to sprožila kraljica Elizabeta I., katere tako idilično podobo lahko trenutno občudujemo v kinematografih. Takšna literatura je pri Angležih spodbujala nacionalizem in odpor proti Špancem. Zgodovinar Peters pravi, da je na ta način Španija »za naslednja štiri stoletja postala simbol vseh sil represije, brutalnosti, verske in politične nestrpnosti ter intelektualne in umetniške nazadnjaškosti. Španci … so ta proces in podobo, ki je iz njega izšla, poimenovali Črna legenda, la leyenda negra« (Peters 1988, 131). Hkrati je to čas odcepa anglikanske od rimsko-katoliške Cerkve. Zato so vladarji želeli očrniti tudi vse, povezano z Rimom. Podobno so nekritično za njimi podatke povzemali protestanti in še danes mnogi nasprotniki Katoliške Cerkve. Zgodovinska znanost in čut za resnico je medtem med katoliškimi zgodovinarji toliko napredoval, da se ne bojijo več razkrivati resnice. Konec koncev jih k temu spodbuja tudi klic: »Resnica nas bo osvobodila!« papeža Janeza Pavla II. Zato je potrebno biti pri iskanju literature pozoren najprej na to, ali avtor že s svojim načinom govora razodeva odkrito sovraštvo do Cerkve (npr. M. Baigent, R. Leigh. 2004. Inkvizicija. Ljubljana: Mladinska knjiga). Gotovi smo lahko, da bomo večjo objektivnost našli pri katoliških cerkvenih zgodovinarjih.


Rezultat vsega procesa očrnjevanja inkvizicije je, da lahko v zgodovinskih knjigah in na različnih internetnih straneh najdemo govor o od nekaj več kot 10 tisoč do več milijonov s smrtjo kaznovanih ljudi (skrajna številka sega celo do smešnih 95 milijonov, saj je bilo evropskega prebivalstva v srednjem veku vedno manj od 70 milijonov Prim. URL=http://www.fordham.edu/halsall/source/pop-in-eur.html, pridobljeno 17.11.2007.). Kljub temu bomo skušali podati približno številke, ki jih povzemamo po čim bolj verodostojnih in s predsodki neobremenjenih virih.


Izmed sto v inkviziciji obsojenih krivovercev naj bi bil povprečno s smrtjo kaznovan le eden, deset pa jih je bilo vrženih v zapor. Najbolj zloglasna španska inkvizicija naj bi zakrivila smrt 3 do 5 tisoč ljudi, portugalska okrog 1200 ljudi. Za srednjeveško in rimsko inkvizicijo je težko dobiti kakršne koli ocene. Najdemo lahko samo posamezne primere. Eden najbolj zloglasnih inkvizitorjev Bernardo Gui (zlasti ga je črno naslikal pisatelj Umberto Eco v svojem Imenu rože) je v svoji dolgoletni “karieri” npr. obsodil 900 heretikov, (le) 40 pa jih je prepustil v usmrtitev svetni oblasti. V Pamiers-ju je povprečno zgorel eden izmed 13-ih obsojenih krivovercev, v Toulusu pa eden od 42-ih, ko sta bili ti mesti največji katarski središči … Če bi torej sami sklepali iz podatka o španski inkviziciji, ki naj bi bila najbolj kruta, bi se previdna skupna ocena gibala med 10 in 20 tisoč usmrčenimi. Poudarimo pa naj, da je na Slovenskem nikoli nismo poznali oz. izkusili.

Mučilna naprava

Ker ljudje pogosto mešamo in dajemo v isti lonec inkvizicijo in t.i. lov na čarovnice, naj se dotaknemo še tega. Potrebno ga je ločevati od inkvizicije, saj je šlo za drugačno vrsto sodnih procesov. “Witchhunt” je bil razširjen zlasti v Nemčiji in drugih severnejših deželah ter na Balkanu, kjer inkvizicijskih sodišč skorajda ni bilo. Za razliko od inkvizicije smo ga izkusili tudi pri nas. Imel je svoje predpise, ki so bili pravno še dosti bolj pomanjkljivi in obtožencu precej manj prijazni od inkvizicijskih.

Papež Janez Pavel II. je leta 1998 sklical mednarodni simpozij o inkviziciji, kamor je povabil trideset neodvisnih strokovnjakov. Ti so po preučevanju podali oceno, da je bilo v vseh vrstah inkvizicije obsojenih in usmrčenih nekaj čez sto čarovnic, medtem ko je bilo v celi Evropi na grmadi sežganih okrog 50 tisoč žensk. Polovico od teh so usmrtili luterani v 16. stoletju. Moramo torej priznati tragičnost teh dejanj, ne moremo pa jih pripisati inkviziciji.

Podobno je tudi napačno, če vse usmrtitve krivovercev pripišemo inkviziciji. Velikokrat se je dogajalo, da so jim sodila svetna sodišča pod vodstvom knezov ali grofov. Ta so bila navadno dosti bolj kruta. To slikovito ponazoruje podatek, da je mnogo zapornikov, ki so čakali na sojenje pred svetnim sodnikom, namerno preklinjalo, da bi prišli pod oblast inkvizicijskega sodišča. Tam so imeli zaradi strožjih določil več možnosti za pravično sojenje. Grozovit dogodek se je zgodil l. 1249, ko je toulouški grof Rajmund VII. v svoji prisotnosti ukazal zažgati 80 krivovercev, ne da bi se imeli ti možnost pritožiti. Kaj takega pred inkvizicijskim sodiščem ne bi bilo mogoče.

Posledica vseh napačnih dejstev in mešanja inkvizicije z drugimi zgodovinskimi pojavi so tudi očitki, češ da je inkvizicija oz. celotna Cerkev povzročila smrt večih ljudi kot vse vojne skupaj. Takšne trditve so spričo že navedenega prav smešne, če npr. število žrtev inkvizicije primerjamo s številom ubitih v Sloveniji po 2. svetovni vojni. Le v Kočevskem Rogu so v pičlem mesecu (maj/junij 1945) usmrtili okrog 7500 oseb. prim. URL=http://www.kocevje.si/poboji.htm; pridobljeno 24.11.2007. Inkvizicija, ki je potekala v različnih oblikah dolgih sedem stoletij, pa je izročila v smrt dvakrat toliko ljudi. To in pa npr. dejstvo, da mučenja zapornikov še vedno obstajajo, seveda nikakor ne opravičuje usmrtitev, prikazuje pa realen odnos med inkvizicijskim in vsem drugim nasiljem v zgodovini.

Zlorabe

Verjetno je bila največja “luknja” v inkvizicijskem postopku dovolitev mučenja. Ustvarila je prostor za mnoga nečloveška dejanja. Mučenje je dovolil papež Inocenc IV. leta 1252 (torej šele dobrih 20 let po ustanovitvi papeške inkvizicije) z bulo Ad exstirpanda. Zanimivo pa je, da mučenje ni pomenilo kazni, temveč naj bi bilo sredstvo za izvabljanje resnice. Prepovedano je bilo, da bi se pri njem prelivala kri. Mnoga pretiravanja navajajo, da so inkvizitorji celo trgali ude, toda to ne drži (vsaj za tiste inkvizitorje ne, ki so se držali zakonov). Mučenje tudi ni smelo človeka pohabiti ali povzročiti smrti, na obtožencu pa se je lahko uporabilo samo enkrat. Na žalost je to vodilo v sklepanje nekaterih “gorečnežev”, da primer, ko je obtoženi ostal na mučilnem orodju do naslednjega dne, pomeni pravzaprav le nadaljevanje prvega mučenja. Navodila glede te vrste pridobivanja priznanja so govorila tudi, da se je lahko posluži le v primerih, ko je obstajalo dovolj delnih dokazov o obtoženčevi krivdi oz. so bili inkvizitorji prepričani vanjo. Pravični sodniki tudi niso dajali velikega pomena priznanjem pod mučenjem in so jih popoloma zavrgli, če je mučeni takoj po koncu postopka priznanje preklical.

Imamo pa tudi veliko dokazov o razkoraku med teorijo in prakso. Nekateri inkvizitorji so bili tako kruti, da jih je njihov lastni red izločil in spravil za zapahe (npr. Robert le Bugre), nekatere so umorili ljudje sami (npr. Peter Veronski in Konrad Marburški). Zato si ne zatiskamo oči, da se zlorabe mučenja in izživljanja posameznikov nad obtoženimi niso dogajala. Prav pa je, da nanje gledamo konstruktivno. Ne moremo si jih predstavljati drugače, kot da mučitelji svojih žrtev niso pojmovali kot ljudi. V nasprotnem primeru ne bi mogli vršiti takšnih dejanj. Podobno se je zgodilo tudi v nacističnih in drugih koncentracističnih taboriščih. Kot naj bi pripadniki druge rase ne bili ljudje in zato nevredni življenja, te pravice v očeh nekaterih inkvizitorjev niso imeli heretiki. V vsakem primeru je takšno mišljenje vsega obsojanja vredno in naj nam bo močno opozorilo za prihodnost.

Druga velika možnost za zlorabo inkvizicije se je pokazala v načinu kaznovanja, ki je obsojenemu na smrt ali na dosmrtno ječo odvzel premoženje v korist lokalnega kneza ali kralja. Mnogi pohlepni knezi so bili namreč pripravljeni storiti vse, da bi dokazali krivdo krivoverstva ali katerega drugega zločina vsakemu premožnejšemu človeku ali svojemu političnemu tekmecu. Če so hkrati naleteli na podkupljive inkvizitorje, so hitro “pospravili” človeka, ki je imel kaj pod palcem. Ta vrsta zlorabe se je še zlasti razpasla v španski inkviziciji, kjer je inkvizitorje nastavljal kralj. V nekaterih primerih so človeka obsodili šele po njegovi smrti, da so se lahko polastili njegovega premoženja. Seveda na škodo njegovih svojcev. Nekajkrat pa se je celo zgodilo, da so obtoženčevo zemljo prodali, še preden mu je bila sploh dokazana krivda.

Smrtna kazen v imenu krščanske vere

Danes težko razumemo, kako je lahko krščanstvo, katerega nauk izhaja iz izkušnje izgube svojega Učitelja zaradi smrtne kazni, prav takšno kazen predpisalo in izvajalo za tiste, ki jih je imelo za zločince. Danes smo na srečo prerasli takšno pojmovanje, vseeno pa poskusimo čim bolj razumeti, kako je do tega prišlo.

Do kompromisa glede smrtne kazni je prišlo že v rimskem cesarstvu v 4. st., ko je krščanstvo postala državna religija. Kljub nasprotovanju papeža je cesar l. 350 s smrtjo kaznoval prvega krivoverca. Takšna praksa je bila v Rimu seveda v navadi že pred tem, le da so je bili prej v veliki meri “deležni” prav kristjani. Religija je bila namreč za državo zagotovilo in vzpostavljalec enotnosti, zato je bil sovražnik državne vere tudi sovražnik države in obratno. Brez velikega vpliva na to so se torej kristjani tistega časa morali sprijazniti z usmrtitvami zaradi vere. Danes jim sicer lahko očitamo, da so se premalo postavili nasproti cesarju, toda morda bi bili s tem tudi krivični do njih. Po razpadu kultiviranega Zahodnega Rima in vzpostavitvi germanskih kraljestev pa si ne moremo misliti, da so kralji ravnali kaj drugače. Kot cesar Konstantin je tudi Karel Veliki sprejel krščanstvo predvsem iz političnih razlogov, saj je bilo to takrat edina velika povezovalna sila v Evropi. Zato ni imel večjih moralnih pomislekov pri nasilnem pokristjanjevanju Sasov. Kristjani iz začetka drugega tisočletja so se torej soočali z novonastalimi krivoverstvi s takšno dediščino.

Veliki španski inkvizitor Thomas Torquemmada

Potrditev za svoje ravnanje so lahko našli celo v Stari zavezi: »Če se najde v tvoji sredi, v katerem tvojih krajev, ki ti jih da GOSPOD, tvoj Bog, mož ali žena, ki dela, kar je hudo v očeh GOSPODA, tvojega Boga, s tem da prestopa njegovo zavezo ter gre in služi drugim bogovom in se jim priklanja, ali soncu ali luni ali vsej nebesni vojski, česar nisem zapovedal, in ti to povedo in slišiš o tem, tedaj zadevo dobro preišči! In glej, stvar je zanesljivo resnična: zgodila se je ta gnusoba v Izraelu; tedaj odpelji tistega moža ali tisto ženo, ki sta storila to húdo stvar, k vratom, moža ali ženo, in ju kamnaj, da umreta!« (5 Mz 17,2-5). Pri tem so seveda pozabljali, da je Jezus Staro zavezo dopolnil z zapovedjo ljubeznijo celo do sovražnika.

Zavedati se moramo tudi, da je bilo obdobje visokega srednjega veka čas, ko je vera prežemala vse pore družbenega, tudi umetniškega življenja. Še danes lahko občudujemo veličastne katedrale, ki so jih na nam nedoumljiv način zgradili takratni goreči verniki. V verski gorečnosti pa tiči tudi nevarnost, ki ji vsi niso znali pobegniti, namreč verski fanatizem, pretiravanje. Do njega pride, ko posamezniku vera pomeni vse, ne goji pa ljubezni do drugih ljudi. Marsikdo je v tem času pozabil na svetopisemsko modrost: »Ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič« (1 Kor 13,2b). Verski fanatik bo marsikoga hitro obsodil za heretika in ga za to tudi kaznoval, če bo mogoče. Ali pa se bo z letalom zaletel v stolpnico, polno ljudi. Na žalost je bilo v srednjem veku takih kristjanov veliko in to ne samo med kleriki. Zato je kaznovanje krivovercev tudi pri ljudstvu naletelo na plodna tla.

Poleg tega danes težko razumemo pojmovanji vere in Cerkve, ki sta bili takratnemu človeku samoumevni. Vero so razumeli kot nekaj objektivnega, kot dar Boga, ki ga posameznik zato ne more ocenjevati, kaj šele spreminjati. Cerkev pa je v tej perspektivi popolna in suverena družba, ki temelji na avtentičnem razodetju. Njena prva in najpomembnejša naloga je torej, da ta zaklad vere ohranja s katerimi koli sredstvi. Seveda danes vemo, da cilj ne sme opravičevati sredstev, toda pretirana gorečnost to pogosto pozablja. Vseeno pa je potrebno omeniti tudi, da je usmrtitev po pojmovanju inkvizitorjev pravzaprav pomenila poraz inkvizicijskega sodišča, saj krivoverca ni uspelo spreobrniti in na ta način rešiti njegove duše.

Še enkrat – vsega tega ne poudarjamo z namenom opravičevanja takratnega ravnanja. Na ta način le lažje vidimo, kako so lahko tisti, ki so inkvizicijo vodili, menili, da so njihova dejanja upravičena. Želili smo vstopiti v miselnost srednjeveških kristjanov in prikazati, kako malo je potrebno, da se pozabi na nekatere bistvene nauke krščanstva.

Današnji pogled Cerkve na inkvizicjo

Cerkev se ne boji resnice. To je neprestano poudarjal papež Janez Pavel II. Hkrati se je na mnogih obiskih po vsem svetu v imenu Cerkve znova in znova opravičeval za trpljenje, ki ga je kadarkoli povzročila. Uradno in slovesno pa je to storil 12. marca 2000 (leto sprave), ko se je pred Bogom pokesal za napake, ki so jih kadarkoli storili in jih še delajo pripadniki Cerkve. »Kot Petrov naslednik prosim, naj v tem letu milosti Cerkev, močna v svetosti, ki jo prejema od Gospoda, poklekne pred Bogom in prosi odpuščanje za pretekle in današnje grehe svojih sinov in hčera … Kristjani so povabljeni k priznanju napak, ki so ji zagrešili, pred Bogom in pred tistimi, ki so jih njihova dejanja prizadela,« je dejal in petkrat ponovil vzklik: »Nikoli več!«

Francoska narodna junakinja sv. Ivana Orleanska je bila tudi žrtev inkvizicije.

To opravičilo je vključevalo tudi inkvizicijo. V pripravi nanj ter v luči iskanja resnice je leta 1998 papež tudi sklical mednarodni simpozij o inkviziciji, ki smo ga že omenili. Trideset zunanjih strokovnjakov, ki je tam predavalo, gotovo ni imelo v interesa olepševanja podobe Cerkve, prav tako pa ne papež, ki se je venomer zavzemal za resnico. Potrebno pa je bilo podobo inkvizicije očistiti mnogih pretiravanj in posploševanj, ki so se nabrala tekom stoletij.

Družba in z njo tudi Cerkev je danes precej drugačna od tiste v času inkvizicije. Odločno se bori proti smrtni kazni in dosledno zagovarja temeljno človekovo pravico: pravico do življenja. Spoznava tudi, česar v času, ko je bila vpeta v državniške strukture, ni bila sposobna videti: dobro je, da je ločena od države. Tako se namreč lahko bolj posveti svojemu osnovnemu poslanstvu: oznanjati Jezusa Kristusa.

Kako naj se (mladi) odzivamo na očitke Cerkvi zaradi inkvizicije?

Najprej se je gotovo potrebno pozanimati in čimbolj preučiti obdobje inkvizicije in se pri tem nikoli zanašati le na en vir. Tako bomo lahko že zanikali marsikatero napačno predstavo o tem zgodovinskem pojavu.

Še pomembnejše je priznati, da so se mnoge zlorabe in napake dogajale. Potrebno je povedati, da je bilo mučenje, smrtna kazen in vsakršno drugo kaznovanje človeka zaradi njegove drugačne vere velika napaka, vredna vsega obsojanja. Ne dovolimo pa posploševanja, ki navadno sledi očitkom. Današnji kristjani ne moremo odgovarjati za grehe svojih prednikov. Vsak nosi svojo krivdo sam. Kar smo lahko storili za odpravo krivic, smo storili z uradnim opravičilom s strani papeža. Pomembnejše je, da se iz zgodovine učimo in nikoli več ne ponavimo istih napak.

Dobro pa se je vprašati tudi, kaj pravzaprav nekateri želijo z obtoževanjem Cerkve za grehe preteklosti doseči. Če želijo dokazati, da smo katoličani grešni, se jim ni potrebno truditi. Priznamo. Želijo opozoriti, da se škofje in papeži marsikdaj motijo v svojih presojah? Se strinjamo. Je z inkvizicijo Cerkev dokazala, da ni legitimna naslednica Kristusa? Saj je bil še med dvanajsterimi apostoli eden, ki je Jezusa izdal v smrt na križu!

Cerkev se ne boji resnice. Njenega božjega temelja ne more zatresti nobena neumnost, zavajanje ali krutost, tudi če prihaja iz strani katoličanov. Je pa res, da dejanja, ki se oddaljujejo od največje kristjanove zapovedi: ljubezni do bližnjega, bolijo. Vernike še dosti bolj kot nevernike.


Viri in literatura:

  Baigent, Michael, Richard Leigh. 2004. Inkvizicija. Ljubljana: Mladinska knjiga

  Peters, Edward M. 1988. Inquisition. New York: The Free Press.

  Vidmar, John. 2005. The Catholic Church Through Ages, A History. New York: Paulist Press.

  Laux, John. Church History. Rockford: Tan Books and Publishers. na: http://biblia.com/islam/inquisit..htm (pridobljeno 17.11.2007).

  Catholic Answers. 2005. The Inquisition. Http://www.catholic.com/library/inquisition.asp/ (pridobljeno 14. november 2007).

  New Advent. Inquisition. 2007. Http://www.newadvent.org/cathen/08026a.htm/ (prodobljeno 15. november 2007).

  The Holy See. Memory and Reconciliation: the Church and the faults of the past. 8. maja 2007. http://www.vatican.va/roman_curia/congregations/cfaith/cti_documents/rc_con_cfaith_doc_20000307_memory-reconc-itc_en.html/ (pridobljeno 26. november 2007).

  Wikipedia. Historical Revision of the Inquisition. 20. novembra 2007. Http://en.wikipedia.org/wiki/Historical_revision_of_the_Inquisition/ (pridobljeno 22. november 2007).

  Wikipedia. Inquisition. 20. novembra 2007. Http://en.wikipedia.org/wiki/Inquisition/ (pridobljeno 22. november 2007).

  Wikipedia. Medieval Inquisition. 8. novembra 2007. Http://en.wikipedia.org/wiki/Medieval_Inquisition/ (pridobljeno 19. november 2007).

  Wikipedia. Portuguese Inquisition. 24. septembra 2007. Http://en.wikipedia.org/wiki/Portuguese_Inquisition/ (pridobljeno 20. november 2007).

  Wikipedia. Roman Inquisition. 18. junija 2007. Http://en.wikipedia.org/wiki/Roman_Inquisition/ (pridobljeno 19. november 2007).

  Wikipedia. Spanish Inquisition. 15. novembra 2007. Http://en.wikipedia.org/wiki/Spanish_Inquisition/ (pridobljeno 18. november 2007).

Fotografije so s spleta.

Vir: Družina, december 2007

Avtor: TILEN MLAKAR

Zbral in uredil: Franci Koncilija

26. SLOVENSKI DNEVI KNJIGE

Z odprtjem razstave Najljubši literarni junaki so se v sredo, 16. junija 2021 Ljubljani začeli 26. Slovenski dnevi knjige. Dnevi knjige potekajo tudi v partnerskih mestih – Novi Gorici, Mariboru, Celju, Brežicah, Hrastniku, Lenartu, Novemu mestu, Ormožu in Sežani.

Slovenski dnevi knjige so vseslovenski festival. Čeprav je dogajanje v jedru festivala namenjeno slovenski literaturi, se skozenj prepletajo različne umetniške prakse, ki obiskovalcem nudijo poglobljen vpogled v literaturo. Med cilji festivala so po zapisu organizatorjev »ozaveščanje bralne kulture, neposreden stik publike z izvirnimi avtorji različnih generacij ter opozarjanje na dosežke slovenskega leposlovja.« Festival v svoj fokus postavlja različne aktualne tematike in širi izbor akterjev, delujočih na področju kulture, pri tem povezuje različne generacije ljubiteljev literature, avtorje in založnike in je priljubljena točka srečevanja ljubiteljev kulture ob knjigi.

Po lanski virtualni izvedbi se festival tokrat vrača v živem formatu, na spletni strani www.dneviknjige.si pa bo omogočen tudi spletni prenos dogajanja v živo. Na odprtju dnevov knjige v Ljubljani so po napovedi spregovorili o letošnjem dogajanju in glavnih poudarkih programa ter odprli razstavo Najljubši literarni junaki, ki so jo ustvarili otroci različnih ljubljanskih osnovnih šol in bo na ogled celotni čas festivala.

Na Vrtu Lili Novy Društva slovenskih pisateljev je potekal pester festivalski program. Ta bo po napovedi ljubljanske programske ekipe ponudil »raznolike dogodke, ki kažejo na bogastvo slovenske literature«. Ob predstavitvah najnovejših knjižnih izdaj različnih slovenskih založb, branjih slovenskih in tujih literatov in izmenjavanju različnih literarnih žanrov bo velik del dogodkov namenjen povezavi literarnih ustvarjalcev z bralci.

Razstava knjig na Glavnem trgu pred knjigarno Goga

Med mednarodnimi avtorji bodo gostili Martina Previšića, Anno Höglund, Lauro Freudenthaler, Pio Leino in Noro Verde, med slovenskimi pa denimo Andreja Blatnika, Mirano Likar, Braneta Mozetiča, Nino Dragičević, Miriam Drev, Meto Kušar, Jasmina B. Freliha, Boruta Kraševca, Arjana Pregla, Muanisa Sinanovića in Dejana Kobana.

Festivalski dogodki bodo dopoldne namenjeni otroški in mladinski literaturi, pri čemer bo festival ponudil tudi več delavnic za otroke in mladino, v popoldanskem času pa bodo s predstavitvami svežih knjižnih izidov ter okroglimi omizji nagovorili odrasle bralce ter literarno stroko. Ob večerih bodo dogajanje zaključili v glasbeno-literarnem prepletu. Večja pozornost festivala bo namenjena tudi širjenju bralne kulture skozi interaktivne postavitve. V sodelovanju z Narodno galerijo in Moderno galerijo bodo tako slovensko poezijo prepletali tudi z likovno umetnostjo.

Ob festivalskem dogajanju bodo Slovenski dnevi knjige ponudili še Sejem na zraku, ki bo v organizaciji pisarne Ljubljane – Unescovega mesta literature na vrtu Društva slovenskih pisateljev. Sejem na zraku bo v prihodnjih dneh potekal tudi pred knjigarno Libris v Kopru, pred knjigarno Antika v Celju in pred knjigarno Goga v Novem mestu.  

Fotografija: Franci Koncilija in s spleta.

Vir: Delo in Večer.

Zbral in uredil: Franci Koncilija