Arhiv Značk: predstavljeno

ODPRLI SO SPOMINSKO SOBO IVANKE MESTNIK V HIŠI KULTURE IN NATURE V DRAŠČI VASI

V petek, 19. septembra 2020, dopoldne je bilo v Suhi krajini prvemu jesenskemu mrazu navkljub zelo lepo. V rojstni Drašči vasi plodovite pisateljice in pesnice Ivanke Mestnik, sedaj Novomeščanke in članice Kulturnega društva Severina Šalija, se je zbralo okoli sto ljudi. Prišli so na slovesno odprtje njene spominske sobe v Hiši kulture in nature. Slovesnosti se je poleg številnih drugih častnih gostov, prijateljev in znancev Ivanke Mestnik udeležil tudi župan občine Žužemberk Jože Papež. Pester in vsebinsko bogat kulturni program, ki so ga soustvarili občina Žužemberk, učenci suhokrajinskih osnovnih šol, duet – pevka Tjaša Primc in pianist Jernej Fabijan – ter številni predstavniki Turističnih društev, je povezovala Carmen L. Oven.

RODNI VASI

Tu jaz, tam ti.

Vmes kanjon z zeleno Krko.

Tu jaz, tam vi,

spomini na mladost in drage mi ljudi.

Vmes most,

ki spaja z bregom breg.

Ni most, ki veže.

In rodni dom

ni moj, ni vaš.

Ne moreš vanj.

Nekdo odštel je zanj denar

in zaloputnil dver.

Ivanka Mestnik

SPOMINI NA MLADOST

Ta pesem najlepše ponazarja celotno dogajanje in pogovor Ivanke Mestnik z moderatorko Carmen L. Oven, ko je slavljenka najprej predstavila svojo mladost in takratno življenje v Drašči vasi. Ivanka Mestnik, po domače Kovačeva, je bila deveti od desetih otrok in še dandanes čuti neizmerno ljubezen do pokojnih staršev, celotne družine in predvsem do vseh ljudi v Drašči vasi. Tako ni čudno, da je še danes, v teh čudnih časih, trdno prepričana, da lahko zmagujeta samo spoštovanje in ljubezen do sebe in do drugih ljudi! Vse to ji je že v otroštvu dala mama. Pravo nasprotje pa je sovraštvo, ki ruši, razdira in uničuje vse, kar je dobrega. To je v svojem nagovoru poudaril tudi žužemberški župan Jože Papež, ki je povezanost in sožitje vaščanov v Drašči vasi postavil za zgled vsem ostalim občanom v občini Žužemberk.

KULTURA KOT TOPEL KRUH

Poleg župana sta spregovorili tudi dolgoletna ravnateljica žužemberške osnovne šole, mag. Jelka Mrvar,in Slavka Kristan,nekdanja Ivankina sodelavka iz Knjižnice Mirana Jarca v Novem mestu. Obe sta poudarili lepe in uspehov polne skupne spomine na številne dogodke, ki so ohranjali njihovo prijateljstvo, plemenitili kulturno raven bivanja in ljubezen do slovenskega jezika na Dolenjskem in v Suhi krajini. Vse to je Ivanko Mestnik tako osrečilo, da je dejala: »Kultura je ljudem bolj potrebna kakor topel kruh!« Na koncu čudovitega srečanja z ljubljenimi rojaki je Ivanka Mestnik številne znance in prijatelje obdarila s svojimi knjigami.

ZAKLJUČEK

Udeleženci odprtja spominske sobe pisateljice Ivanke Mestnik v Hiši kulture in nature v Drašči vasi smo pozno popoldne odhajali na svoje domove polni lepih doživetij z Ivanko Mestnik in v duhu starega reka iz knjige vseh knjig, ki pravi: »JE ČAS SETVE IN JE ČAS ŽETVE!«

Fotografiral in pripravil: Franci Koncilija

OŽIVLJENA JERNEJEVA LIKOVNA KOLONIJA

Na priljubljenem prazniku občine Šentjernej, ki ga ljudje imenujejo jernejevo in ki je trajalod 16. do 21. avgusta 2020, so na področju kulturnih dogodkov po 13 letih ponovno pripravili znamenito Jernejevo likovno kolonijo. Za to »oživljanje žlahtne kulture« v šentjernejski dolini ima največ zaslug domačinka, slikarka in doktorica likovne umetnosti Jožica Medle.

Ponovno organiziranje slikarske kolonije in razstave v občini Šentjernej, ki so jo poimenovali Govorica ustvarjalcev in postavili v avli Kulturnega centra Primoža Trubarja, je finančno podprla občina oziroma njen novi župan Jože Simončič,ki je razstavo tudi odprl.Organizatorica razstave dr. Jožica Medle je na otvoritvi med drugim poudarila, da je s tem dogodkom Šentjernej spet postal središče kulturnega dogajanja na ravni širše Dolenjske, za kakršnega je vrsto let veljal zahvaljujoč vseslovenskemu festivalu oktetov, cerkvenih pevskih zborov itd.

Povabljeni slikarji so teden dni v akril tehniki ustvarjali na turistični kmetiji Majzel na Vrbovcih, dokumentarno pa jih je spremljala domačinka, študentka fotografije Jerca Zagorc.Akademski slikarji Igor Banfi, Vinko Železnik, Jana Dolenc, Nikolaj Golob in Rudi Benetik so bili povabljeni na ustvarjalno kolonijo iz domala vse Slovenije in niso bili omejeni pri izboru motivov, še manj pri tehniki ustvarjanja. Zanimivo je, da bo razstava mesec dni na ogled v kulturnem hramu, potem pa bo gostovala še po drugih večjih krajih šentjernejske občine. Prijazna gostiteljica Jožica Medle je poskrbela tudi za družabno življenje likovnih udeležencev, saj so si ti ogledali številne kulturne znamenitosti, kot so kartuzijanski samostan Pleterje, Galerijo Božidarja Jakca v nekdanjem kostanjeviškem cistercijanskem samostanu, znameniti grad Prežek, kamor je zahajal veseljačit dr. France Prešeren, in drugo … Na koncu je bila dr. Jožica Medle prepričana, da bo slikarska kolonija v Šentjerneju spet postala priljubljena kulturna tradicija.

Viri in fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

PREDSTAVITEV KRONIKE KD SEVERINA ŠALIJA 2017–2018 ODDALJENE BLIŽINE

V četrtek, 10. septembra 2020 ob 18.00, je v Knjižnici Mirana Jarca v Novem mestu potekal 3. občni zbor KD Severina Šalija, ki mu je sledila predstavitev kronike kulturnega društva za obdobje 2017–2018, z naslovom Oddaljene bližine. Zaradi trenutnih razmer je srečanje potekalo v skladu s predpisi, vodil pa ga je namestnik predsednika društva Franci Koncilija.

V prvem delu večera je poleg formalnosti potekal pregled dejavnosti KDSŠ v letu 2019. Namestnik predsednika je posebej izpostavil najpomembnejša Šalijeva večera: predstavitev monografije  novomeške pisateljice in članice društva Ivanke Mestnik – Krka, zelena žila do srca ter predstavitev monografije o Severinu Šaliju – Severin Šali. Popotnik, zaljubljen v življenje.

Ob 18.30 je sledila predstavitev kar 348 strani dolge kronike, kjer lahko najdemo izbor najpomembnejših člankov, ki so sicer objavljeni na spletni strani društva. Franci Koncilija, urednik kronike, je povedal, da sam kulturo razume zelo široko, vidi jo v vsakem trenutku naših življenj, vlogo KDSŠ, predvsem spletne strani KDSŠ, pa vidi v deljenju kulturnih zanimivosti in zvrsti z drugimi. Cilj kronike je predstaviti kulturno dogajanje na ravni društva, na ravni lokalne skupnosti in širše, predvsem pa v bralcih vzbuditi ljubezen do kulture.

Pripravila: Ema Koncilija

Fotografije: Ema Koncilija

NAGRADO NOVO MESTO JE PREJEL SERGEJ CURANOVIĆ

V petek, 28. avgusta, je na gradu Grm potekala slovesna razglasitev zmagovalca festivala Novo mesto short. Nagrado novo mesto je za svoj kratkoprozni prvenec Plavalec prejel Sergej Curanović.

Žirija je v utemeljitvi svoje odločitve poudarila izčiščen knjižni jezik, ritmično enakomeren pripovedni ton, zgodbe pa opisala kot brezčasne in nepredvidljive. Vseh šest kratkih zgodb povezuje podobna atmosfera in pripovedni ton, prav tako v vseh izstopa občutje samotnosti pripovednih oseb, ki plavajo proti toku in se poskušajo obdržati na gladini.

Sergej Curanović, sicer iz Kranja, z družino živi na Poljskem, kjer dela kot prevajalec pravnih besedil iz nemščine, španščine, italijanščine in poljščine v slovenščino. Pred izidom Plavalca je nekaj njegovih kratkih zgodb že izšlo v slovenskih literarnih revijah.

Curanović je ob zaključku festivala povedal, da je nagrade novo mesto zelo vesel, saj se mu to zdi lepa spodbuda za nadaljnje pisanje. Lepo se je zahvalil tudi organizatorjem festivala Novo mesto short, ki mu je bil zelo všeč in se ga bo z veseljem, sicer le kot gledalec, udeležil prihodnje leto.

Pripravila: Ema Koncilija

NOVO MESTO SHORT 2020

V Novem mestu trenutno že četrto leto zapored poteka festival kratke proze Novo mesto short, ki ga organizira novomeška Založba Goga. Danes, 28. avgusta ob 19.00, bo na gradu Grm razglašena zmagovalna zbirka kratke proze. Za nagrado novo mesto so nominirani štirje pisatelji, ki smo jih pretekle dni lahko spoznali na literarnih večerih: Veronika Simoniti, z zbirko Fugato, Sergej Curanović z zbirko Plavalec, Ana Svetel z zbirko Dobra družba in Zarja Vršič z zbirko Kozjeglavka.

Žirija za nagrado novo mesto, ki jo sestavljajo Vanesa Matajc, Matej Bogataj, Žiga Rus in Ana Geršak, letos res ni imela lahkega dela. Pregledala je več kot 50 zbirk kratke proze, izmed katerih je izbrala štiri finalistke.

Na prvem večeru festivala se je z Veroniko Simoniti o literarni zbirki Fugato pogovarjala Mojca Kumerdej. Simonitijeva, ki je letos za roman Ivana pred morjem prejela kresnika, je povedala, da sta obe deli več let nastajali vzporedno. Osrednja tema Fugata je beg, kar je razvidno že v naslovu – fuga je italijanska beseda za beg, fugata pa glasbena oblika, ki je manj stroga od fuge.

Foto: Ema Koncilija

Še isti večer je potekal literarni pogovor z Sergejem Curanovićem, ki ga je vodil Boštjan Gorenc – Pižama. Plavalec je Curanovićev prvenec, kjer v šestih zgodbah raziskuje človeško naravo in prikazuje človekov trud, da bi se obdržal na gladini.

Foto: Ema Koncilija

Naslednji dan, 26. avgusta, je najprej potekal pogovor z Ano Svetel, vodil pa ga je (prav tako) Boštjan Gorenc – Pižama. V zbirki Dobra družba so osrednja nit prevozi, kjer se spoznavajo različne osebe, ki se skupaj vozijo na isto končno lokacijo. V avtu polnem neznancev se pogosto zgodi, da osebe postanejo bolj iskrene, kot so drugače.

Foto: Ema Koncilija

Sledila je predstavitev še zadnje nominiranke Zarje Vršič, s katero se je pogovarjala prva prejemnica nagrade novo mesto Suzana Tratnik. Vršičeva v Kozjeglavki eksperimentira z jezikom in podobami, ves čas pa se pojavlja tesnobna atmosfera, ki jo poudarijo številni nadrealistični elementi.

A group of people sitting at a desk in front of a computer screen

Description automatically generated
Foto: Ema Koncilija

V okviru festivala Novo mesto short je včeraj, 27. avgusta, potekal tudi pogovorni večer na temo azila, kjer se je z avtorji, ki pišejo v jeziku, ki ni njihov materni jezik, ali pa ustvarjajo v tujejezičnem okolju – Ahmedom Burićem, Veliborjem Čolićem, Lidijo Dimkovsko in Svetlano Slapšak, pogovarjala Saša Banjanac Lubej. Pogovoru je sledil še pripovedovalski večer na isto temo, kjer je poleg Veliborja Čolića in Lidije Dimkovske nastopil še Carlos Pascual.

A group of people sitting in front of a crowd

Description automatically generated
Foto: Ema Koncilija

Danes, 28. avgusta ob 19.00, bo na gradu Grm potekala razglasitev zmagovalne zbirke kratke proze, ki jo bo vodila Carmen L. Oven, podelitvi pa bo sledil koncert Boštjana Gombača in Saše Olenjuka. Lepo vabljeni!

Pripravila: Ema Koncilija

ALI IMA BOG ČRNO PIKO?

Konec avgusta 2020 je Collegium Evangelicum, teološko-pastoralni inštitut Evangelijske cerkve Dobrega pastirja v Novem mestu, izdal knjigo Ali ima Bog črno piko?, ki jo je napisal pastor, prof. dr. Daniel Brkič, član Kulturnega društva Severina Šalija, in ji dal podnaslov Eseji o trpljenju. Naklada trdo vezane knjige, ki ima 212 strani, je dvesto izvodov, slikovno gradivo pa je povzeto s spleta. Knjiga, ki jo je oblikoval in natisnil Špes, grafični studio Novo mesto, je izšla ob 100-letnici novomeške pomladi, s finančno podporo MO Novo mesto.

KRATEK UVOD

Knjiga dr. Daniela Brkiča »Ali ima Bog črno piko?« ima globoko povezavo z nedavno prometno nesrečo pri Poljanah, v kateri so umrli štirje ljudje, med njimi celo dva otroka. Kar nekaj ljudi me je v povezavi s tem pobaralo, kako krivično je od Boga, ki je dober in pravičen, da dopusti smrt celo nedolžnih otrok! Tragična smrt štirih ljudi in Brkičeva knjiga sta me spodbudili k temu, da sem napisal naslednje razmišljanje.

TEOLOGIJA O TRPLJENJU

V domala stotih kratkih esejih dr. Daniel Brkič na zanimiv in neobičajen način razmišlja o trpljenju, osnovni večni teološki dilemi, ki je in ostaja skrivnost! Sprašuje se, zakaj dobri Bog na svetu dopušča toliko trpljenja, zla in gorja, ki povrhu vsega običajno doleti prav nedolžne ljudi in celo otroke. Na spoznavni ravni teologije glede vprašanj o trpljenju ni nobenih problemov, tam je vse jasno. Teologi trdijo, da je poleg duhovnosti, nesmrtnosti in svobode povezanost duše in telesa ena od temeljnih predpostavk razumskega spoznanja Boga (objectum formale), njegove volje, spoznanje resnice, smisla in opravičenja. Seveda pa usposobljenost človeškega duha za spoznanje resnice, njenega smisla in opravičenja ni odvisna od tega, kar človek pričakuje.

ČLOVEK TEŽKO RAZUME TRPLJENJE IN ZLO

Na ravni človekovega dojemanja skrivnosti trpljenja pa so stvari zapletene do skrajnih razsežnosti. Človek ne razume trpljenja in zla, sicer pa tako ali drugače na koncu trči ob vero, kjer za razum ni nobenega prostora. Če človek ne obupa, se mu odpre edina možnost, da v duhu spoštovanja in ljubezni do Boga trpljenje vdano sprejme kot Njegovo voljo. Dr. Daniel Brkič nekje zapiše: »Ljudje se dandanes preprosto sploh več ne trudijo dokazovati, da Bog ne obstaja, ampak ga rotijo, da jih naj pusti pri miru, da jih naj neha gnjaviti s svojimi pravili in zapovedmi. Takšno življenje, ki je oropano Boga, je mizerno, bedno in trpljenje za takšnega človeka pač nima nobenega smisla!«

BISTVEN JE ODNOS DO BOGA

Rdeča nit Brkičeve knjige Ali ima Bog črno piko? pa je ravno vprašanje odnosa Boga do trpljenja ljudi, še posebno nedolžnih. Tu pa trčimo na teodicejo v ožjem smislu, ki »raziskuje« odnos Božje vsemogočnosti in dobrote do zla, krivice in trpljenja v svetu, skratka, gre za razmišljanje o spremenljivosti, nekakšnega trpljenja v Bogu. Znameniti francoski teolog Jean Galot je nekje zapisal, da je Bog z učlovečenjem (Jn 1,14) nase sprejel tudi trpljenje in učlovečena Beseda je postala tako trpljiva. Tako sta bila trpljenje in smrt učlovečenega Boga Jezusa Kristusa na križu, vrh izničenja in dopolnitev učlovečenja. Zato lahko trdimo, da je tudi vsako človeško trpljenje, za vernega človeka seveda, soudeleženo v božjem odrešitvenem načrtu. Bog torej vsakega človeškega trpljenja, tudi nedolžnih otrok, seveda noče zavoljo trpljenja samega, ampak zgolj za dosego odrešenja. Bog je človeku tako blizu, da skupaj z njim trpi, in sicer iz ljubezni do njega.

ZAKLJUČEK

Če torej človek v luči božjega razodetja zmore trpljenje razumeti kot eno izmed mnogih razsežnosti njegovega bivanja, mu to pomaga najti svojo pravo podobo in smisel življenja. Bog torej nima črne pike!

Vir: Bogoslovni vestnik št. 4/ 1972 in št. 2/1976, fotografije pa so s spleta.

Zbral in pripravil: Franci Koncilija

MRTVAŠKI PLES JOSIPA VIDMARJA (1895–1992)

Devet let pred smrtjo Josipa Vidmarja je leta 1983 pri Državni založbi Slovenije v Ljubljani izšla njegova drobna knjižica Mrtvaški ples.To je bila antologija pesniških smrtnih motivov v slovenski literaturi od Franceta Prešerna do Ervina Fritza. Okvir tega Vidmarjevega dela pa predstavljata prolog in epilog, kjer avtor odkrito razmišlja o veliki uganki človeškega življenja, o smrti. Avtor je naslov knjige povzel po znameniti umetniški freski v Cerkvi Sv. Trojice v Hrastovljah, ki jo je naslikal slikar Janez iz Kastva leta 1490.

V prologu se Vidmar srečuje z mislimi, ki so jih povedali v zvezi s problemom smrti veliki misleci in jih izražajo tudi duhovni zakladi različnih verstev.Nobena od teh misli ga ne zadovolji. Tudi krščanstvo mu je tuje, ker se mu zdi premalo človeško, preveč neživljenjsko, abstraktno in dogmatično. Vidmar je prepričan, da ravno zato smrt kristjanu ne more vzbujati globljih čustev. Vidmarjevim pomislekom lahko damo kristjani prav samo toliko, kolikor kdaj nad osebnim verskim izkustvom prevladata verski formalizem in dogmatizem, ki zadušita v človeku ne samo pristno in globlje pesniško doživljanje, temveč velikokrat tudi pristno vero.

Josip Vidmar v knjigi Mrtvaški ples na vsak način hoče odgovoriti na vprašanje smrti, zato posebej prisluhne slovenskim pesnikom in se z njimi pogovarja. Seveda pa to stori kritično, s tem pa bralca prisili k sodelovanju, ga izziva k razmišljanju in odločanju. Tako Vidmar pri nekaterih pesnikih najde resnično in pristno izpoved o smrti, pri drugih pa je ta izpoved konvencionalna, površna in plitka.

V nadaljevanju Vidmar razmišlja o prostoru in času, v katerih živi človeštvo in doživlja svojo življenjsko usodo. Smrt je v resnici na svoj način povsod navzoča, zato se Vidmar v tej ogroženosti zateka k zaupanju lastnemu notranjemu glasu, ki je drobec velikega, skupnega človeškega vzgona, kar je neverjetno blizu viziji p. Teilharda de Chardina. Vidmar sicer priznava, da je zavest o smrti moralni korektiv v življenju človeka, vendar brez Boga, saj zatrjuje, da je zavest o človeškem dostojanstvu edini pravi regulativ našega ravnanja. Za Vidmarja ni dileme vprašanja o smrti, saj je prepričan, da se mora človek odločati po svojem notranjem glasu iz spoštovanja do človeškega dostojanstva, ne pa v duhu razodetega Boga in v smislu eshatoloških razsežnosti. Zavrača tudi misel na smrt, ki življenja ne uniči, ampak samo spremeni, kjer ni več časa in prostora. On vztraja pri prepričanju, da je smrt samo slovo in »usodna preselitev v neznano in neznansko«.

Za Josipa Vidmarja tudi po tej knjigi smrt ostaja nerazrešena uganka življenja. Vidmar zapiše: »Povedal sem ji vse (smrti namreč), kar sem ji mogel povedati, kaj pa ima povedati ona meni, bom zvedel zagotovo!« Josip Vidmar nam s to knjigo sporoča, da je smrt prečudežna, da bi jo lahko doumel. Vdano sprejema smrt kot uganko in hkrati veruje in neomajno zaupa v človeštvo, ki mu je pripravljen služiti do konca!

Prepričan sem, da se je Vidmarjev duh po 28 letih telesne minljivosti že zdavnaj srečal s smrtjo in spoznal, da je ves čas živel v zmoti, saj ga neomajna vera v človeštvo ne more osrečiti …

Fotografije so s spleta

Viri: J. Vidmar, Mrtvaški ples in Znamenje

Zbral in uredil: Franci Koncilija

NOVOMEŠKA ZALOŽBA GOGA POSTAJA PREPOZNAVNA V ŠIRŠEM SLOVENSKEM KULTURNEM PROSTORU

Na slovenski knjižni trg je že meseca maja 2020 prišla nova knjiga kratkih zgodb Agate Tomažič z naslovom Nož v ustih, ki je izšla pri novomeški založbi Goga. Avtorica Agata Tomažič je uveljavljena slovenska pisateljica, ki je že s prvo kratkoprozno zbirko Česar ne moreš povedati frizerki pred petimi leti pritegnila pozornost številnih bralcev in slovenske literarne javnosti. Vmes je objavila še roman Tik pod nebom in potopisno knjigo Zakaj potujete v take dežele?, lani pa je skupaj s Tamaro Langus in Teo Kleč izdala knjigo Ne sprašujte za pot, Blodnik po Istri.

Na enih svojih literarnih večerov je Agata Tomažič povedala, da »piše tako, kot Fernando Botero slika ljudi. Niso lepi, so pa toliko bolj zanimivi.« In res, junaki so v njenih najnovejših kratkih zgodbah na videz čisto navadni ljudje.V zgodbah Agate Tomažič lahko samota in zagrenjenost postaneta smrtonosni. Učijo nas, da ljudje niso, kar mislimo, da so! Zgodbe Agate Tomažič so mračne, vendar daleč od zagrenjenosti, saj so obarvane s posebnim humorjem in natančnim optimističnim cinizmom.

V spremni besedi Ana Svetel zapiše, da Nož v ustih ni zgolj zbir zgodb, ki preigravajo družinske in partnerske odnose s podtonom neizkoreninjene samosti. Zanimivo je, da avtorica v številnih zgodbah tematizira trenja med »urbanim in ruralnim«, med »liberalnim in klerikalnim«, med »svetovljanskim in provincialnim«, med »privilegiranim in neprivilegiranim družbenim razredom«. Ana Svetel je prepričana, da so protagonisti dobesedno ukleščeni v predstave o lastni večvrednosti in hkrati prepričani o tem, da so širokosrčni. Skratka, zgodbe, ki jih piše Tomažičeva, delajo najbolj posebne stranski junaki in edinstven literarni slog.

Fotografije so s spleta

Vir: Delo

Zbral in uredil: Franci Koncilija

ALI BO NAŠ KNJIŽNI JEZIK IZUMRL?

UVOD

Znano je, da je vsak jezik vreden občudovanja kot samostojen organizem, ki se je sposoben ne samo spreminjati in dopolnjevati, temveč celo obnavljati, ko mu odmira kak pomemben del. Katerikoli jezik že: slovenščina, globalizirana angleščina ali pa do potankosti izpolnjeni latinščina in grščina, obe mrtvi že več kot tisoč let.

BREZ JEZIKA NI NARODA!

Kultura, knjiga in njen knjižni jezik so vrednote slehernega naroda, ki se jim ni moč odreči ali jih celo zavreči in zanemariti. Zato si jezik zasluži vse občudovanje in globoko spoštovanje, ker ostaja zvest sam sebi vse od svojega nastanka davne dni do lastnega zamrtja v nedoločeni prihodnosti. Jezik je namreč »živo bitje«, ki nikdar ne umre, saj s sposobnostjo prenosa svoje znanosti in kulture na mlajša ljudstva v njih ostaja živ. Tako z nami živita latinščina in grščina, ker sta obe Evropi podarili kulturo, znanost in filozofijo. Zaradi teh in drugih odlik je sleherni jezik uvrščen med najdragocenejše zaklade slehernega naroda, večina majhnih narodov, kot je slovenski, pa vidi v njem svoje najpomembnejše bogastvo in dokaz za svoj obstoj.

SLOVNIČNA PRAVILA ALI ŽIVI GOVOR?

Nekateri slavistični krogi v Ljubljani se v zadnjem času zavzemajo za uporabo slovenščine, osvobojene okostenelih slovničnih pravil iz preteklosti, in za približevanje živim govorom med slovenskimi intelektualci in tudi med navadnimi ljudmi. Trdijo, da bi morala biti slovnica knjižnega jezika bolj pripravljena popuščati in podpreti možnost za večje uveljavljanje pogovornega jezika. Tako v pravorečju kot tudi v pravopisu. Skratka, slovenski knjižni jezik bi moral biti tak, da bi ga brez težav in strahu pred napakami z lahkoto obvladal vsak, kdor govori in piše po slovensko!

ZAKLJUČEK

Naš slovenski jezik se deli na več plasti. Slovenščino torej sestavlja dejansko več jezikov: knjižni, zborni, pogovorni, narečni, rovtarski, pokrajinski, mestni, žargonski, slengovski, obšankovski in še in še. Mednje bi lahko uvrstili tudi »sproščeno slovenščino«. Najbolj spoštovan, izbran in negovan za ves narod pa je knjižni jezik. Knjižni jezik je »star gospod«, ki ne ljubi sprememb. Ne glede na vse povedano ni vsaka plast slovenščine že knjižni jezik, brez upoštevanja slovničnih pravil in reda pa knjižni jezik hitro umre!

prof. Jože Hočevar

Viri: Prof. Jože Hočevar, Primorske novice, fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

SEDEMNAJSTI FESTIVAL PRANGER V ROGAŠKI SLATINI IN V LJUBLJANI

Pranger, pesniško-prevajalsko-kritiški festival, bo od 7. do 11. julija 2020 na Sladki Gori pri Rogaški Slatini, spremljevalni dogodki pa bodo tudi v Ljubljani. To je festival s posebnim in dinamičnim programom, v središču katerega sta poezija in to, kako jo razumemo – s srcem ali razumom? Na srečanju bodo predstavili devet pesniških zbirk, potekali bosta prevodna razprava ter razprava Poezija in množice, predstavljen pa bo tudi prejemnik Stritarjeve nagrade za mlade literarne kritike.

PREDSTAVITEV FESTIVALA

Pred nami je tako eden najbolj izvirnih festivalov pri nas – Festival Pranger – srečevališče pesnikov, kritikov in prevajalcev poezije, ki prvobitno goji sposobnost povedati mnenje dobronamerno v obraz ter po drugi strani neustrašno premisliti o slišani in predvsem dobro utemeljeni in vljudni kritiki. Prevajalci pa na okrogli mizi premišljujejo o prevajanju poezije po manj uhojenih poteh, tokrat je v fokusu nemščina. Kritiške razprave se odvijajo v Rogaški Slatini oziroma na bližnji Sladki Gori in prinašajo plodne refleksije ter premislek tako kritikom kot pesnikom za nadaljnja umetniška in kritiška raziskovanja in ustvarjanja. Vse kritiške razprave spretno vodi novinarka in Stritarjeva nagrajenka 2017 Maja Šučur. Del Prangerja zavzema tudi prevod nekaterih pesmi v nemščino, kar bo festival povezalo s Frankfurtskim knjižnim sejmom v letu, ko naj bi bila Slovenija tam častna gostja. Za ta del festivala bo skrbela dr. Nada Grošelj. Zaključek festivala že vse od leta 2013 pripade slavnostni podelitvi Stritarjeve nagrade Društva slovenskih pisateljev.

FESTIVAL JE DRŽAVNEGA IN EVROPSKEGA POMENA

Soustanoviteljica in vodja Festivala Pranger Urška P. Černe je pred 17. festivalom povedala, da je Festival po duhu in čudi prireditev državnega in evropskega pomena. Na festivalu gre za to, da gojimo kritiko poezije in prevodno analizo poezije. Naše navodilo kritikom, ki izbirajo svoje tri knjige, je samo to, naj se odločijo za zbirke, o katerih bi se bilo treba pogovoriti. Na 17. Prangerju bo potekala tudi konceptualna razprava Poezija in množice, na kateri bodo sodelovali Sergej Harlamov, Saša Pavček in Nataša Velikonja. Snovalec in moderator debate Jernej Kaluža meni, da je koncept množic aktualen še danes, še posebej v navezavi na poezijo, ki je pomembna za animacijo in vodenje množic, za vzpostavljanje narodov. Na žalost pa je danes poezija takšna, da težko postane množično prepoznavna, razen v izjemnih primerih. To odpre veliko vprašanj, ki jih bodo zastavljali na okrogli mizi.

POEZIJA IN MNOŽICE

Poezija se je v svoji zgodovini uveljavila kot umetniška zvrst, ki je posebej intimno zvezana z dušami množic: zmožna naj bi bila, vsaj sledeč zgodovinsko najpogosteje vzpostavljenim stereotipom, povezovati in vzpostavljati narode, iz roda v rod prenašati arhetipske zgodbe in družbene strukture, bodriti vojake, navdihovati zaljubljence … Zaradi vsega tega se zdi še posebej paradoksno, da je, po drugi strani, poezija dandanes pogosto dojeta kot najbolj hermetična in včasih celo elitistična umetniška zvrst, ki ostaja, vsaj kolikor k njej ne prištevamo besedil popularne glasbe, bolj ali manj omejena na ozko publiko literarnega polja.

V kontekstu kulturno-političnega dogajanja v zadnjih mesecih dobiva vprašanje odnosa med umetnostjo in množicami tudi pomembno politično perspektivo. Jasno je, da ne moremo sprejeti poenostavljenega modrovanja, da je mogoče meriti umetnost glede na njeno privlačnost za ljudske množice. Toda po drugi strani je treba priznati, da je marginalizacija kvalitetne umetnosti problem, ki ga je treba naslavljati. Vprašanje je, nadalje, ali bi se morale poezija in ostale umetniške zvrsti danes nekako prilagoditi principom popkulture kot kulture množic, ali pa je ta ista kultura, kot je trdil Adorno, izraz prepletenosti barbarstva in napredka, ki kliče k tvorjenju alternativnih prostorov, neprepustnih za njene omejevalne principe? So problem množice same s svojo inherentno neumnostjo? Ali velja nasprotno in je problem v specifičnih, poneumljajočih principih množične kulture? Je treba bežati pred okusom množic ali je vredno poskusiti od znotraj prevrednotiti obstoječe vrednote? Navsezadnje: kaj, če sploh kaj, lahko v tem kontekstu stori poezija?

ZAKLJUČEK

Že od leta 2013 je vsakokratni slavnostni zaključek Festivala Pranger v znamenju podelitve Stritarjeve nagrade, ki jo podeljuje Društvo slovenskih pisateljev, ki ga trenutno vodi Dušan Merc.Nagrada je namenjena mladim literarnim kritikom, lani pa jo je prejela Martina Potisk.Letošnja novost je, da bo nagrajenka ali nagrajenec znan šele na svečani podelitve nagrade.

Fotografije so s spleta

Viri: Delo, Večer, splet

Zbral in pripravil: Franci Koncilija