Arhiv Značk: predstavljeno

V SPOMIN ALENKI BOLE VRABEC (1937–2020)

UVOD

Ko so 27. marca 2020 gledališčniki praznovali svetovni dan gledališča, je v Kranju v 84. letu starosti umrla Alenka Bole Vrabec. V njenem obsežnem prevajalskem opusu so zlasti pomembni prevodi iz španske in južnoameriške književnosti. Bila je prepoznavna in uveljavljena gledališka igralka, režiserka in organizatorka kulturnega življenja.

KDO JE BILA ALENKA BOLE VRABEC?

  

Alenka Bole Vrabec se je rodila 14. 1. 1937 v Kranju, kjer je končala gimnazijo, na Filozofski fakulteti v Ljubljani je študirala primerjalno književnost, na Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani pa dramsko igro. Med letoma 1961 in 1963 je bila članica Mladinskega gledališča v Ljubljani, pa v uredništvu radijskih iger Radia Ljubljana, kasneje pa je delala na Zvezi kulturnih organizacij (ZKO), nekaj let je bila direktorica Gledališča Toneta Čufarja na Jesenicah, od leta 1999 do upokojitve 2005 pa je bila direktorica Javnega zavoda za kulturo in turizem Linhartova dvorana Radovljica. V vseh nekrologih pa je bilo pozabljeno, da je Boletova domala desetletje delovala tudi v Novem mestu, kot ustanoviteljica in voditeljica Odra mladih.

Alenka Bole Vrabec je prejela vrsto imenitnih priznanj in nagrad, med njimi Sovretovo nagrado leta 1980 ter Župančičevo nagrado mesta Ljubljane za prevod romana Terra nostra Carlosa Fuentesa leta 1992. Leta 2017 je postala častna članica Društva slovenskih književnih prevajalcev, za gledališko delo pa je med drugim prejela Severjevo in Linhartovo plaketo.

ODER MLADIH

  

V poznih šestdesetih letih prejšnjega stoletja je Alenka Bole Vrabec prišla v Novo mesto, kjer je v takratnem Prosvetnem domu, danes Anton Podbevšek Teatru (APT), ustanovila in uspešno vodila ODER MLADIH. To je bila takrat pomembna poživitev novomeške gledališke dejavnosti, saj novomeški gimnazijski maturanti, ki so v letih po drugi svetovni vojni tradicionalno vsako pomlad pripravili odmevno in zelo obiskano gledališko predstavo, že desetletja niso več nastopali v novomeškem kulturnem hramu. Hkrati pa je z novomeškega odra počasi odhajala legendarna povojna novomeška amaterska gledališka generacija, ki so jo sestavljali Polde Cigler, Jože Zamljen – Drejče, Riko Urh, Mica Šali, Staša Vovk, Milan Bratož in drugi.

ZAKLJUČEK

Alenka Bole Vrabec se je po prihodu v Novo mesto hitro in na številnih ravneh vključila v novomeško kulturno življenje. S svojim toplim in vedno vedrim razpoloženjem, predvsem pa s prešernim nasmehom je znala navduševati mlade za nastopanje v gledališču in še posebej na Odru mladih. Bila je odlična pedagoginja, delovna in vztrajna, hkrati pa neverjetno potrpežljiva, zato je bila za nas mlade tudi vzgojiteljica za življenje. Zato so bili z njo srečanja in predvsem vaje za gledališke predstave sicer naporni, a hkrati tudi vedno globoko doživeti.

Alenka, hvala za vse, kar si nam dala. Hvala za zgledno in optimistično življenjsko energijo, za učenje sprejemanja drugih in drugačnih ljudi. Hvala ti za podarjeno ljubezen do umetnosti, literature, gledališča, skratka za ljubezen do kulture v njenem najširšem pomenu besede. Alenka, počivaj v miru.

Viri: Dnevnik, Delo, Primorske novice in osebni arhiv, fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

BIOAKUSTIKA, NOVA ZVRST KOMUNIKACIJE Z ŽIVIM OKOLJEM

Zvočna umetnica Ida Hiršenfelder sklada bioakustično, eksperimentalno in mikrotonalno glasbo. Sodeluje tudi pri intermedijskih instalacijah, zanimajo jo posthumanizem, arhivi in feminizem.

Pri delu na področju zvočne umetnosti se Ida Hiršenfelder podpisuje kot beepblip, svoje kompozicije pa imenuje potopitvene psihogeografske zvočne krajine. Njena orodja pri ustvarjanju bioakustike so analogna elektronika, modularni sintetizatorji zvoka, računalniške manipulacije in terenski posnetki. S somišljeniki se je Ida Hiršenfelder leta 2016 predstavila na festivalu Ars Electronica.

Neslišni zvoki okolja Hiršenfelderjevo še posebej privlačijo. Ko je na terenu, snema v ultrazvočnem pasu, v katerem komunicirajo glodavci in žuželke. Še posebej jo zanimajo netopirji oziroma zvoki zunaj človekovega zaznavnega spektra nasploh. Akustične naprave transponirajo človeku neznane živalske zvoke v slušni spekter, počistijo šume, ostanejo le še organski zvoki, ki so toplejši, kot če bi jih proizvedel stroj. Ido Hiršenfelder zanimajo tudi makro pogled na valove in zvočno oddajanje v vesolje oziroma zvočno onesnaževanje. »Bioakustiki domala vsi težimo k avtohtonosti, želimo si čistih zvokov primarne narave, ki tu žal ne obstaja. Zaznavamo pa razpadanje biodiverzitete, opozarjamo na njen pomen, pa tudi na ugodne učinke poslušanja naravnih zvokov,« je še dodala Ida Hiršenfelder.

Lani je Ida Hiršenfelder pri založbi Kamizdat izdala svoj prvi album Noise for Strings, Vol.1, na katerem so jo zanimali nasičenost zvokov, akuzmatičnost, čas znotraj kvantne fizike in občutek za čas pri človeku. Te dni pa je s kolektivom Čipke, ki ga je soustanovila, na pobudo Mesta žensk prejela skupinsko nagrado WoW (Women on Women).

Vir: Dnevnik, fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

TAJNICA UREDNICA SLOVENSKE MATICE DR. IGNACIJA JARC FRIDL JE POSTALA DRŽAVNA SEKRETARKA NA MINISTRSTVU ZA KULTURO

Sinoči, v ponedeljek,16. marca 2020 smo vsi člani Slovenske matice prejeli njeno sledeče obvestilo:

Spoštovani,

obveščam Vas, da sem zaradi kriznih razmer zelo na hitro nastopila delovno mesto državne sekretarke na Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije, zato se, vsaj za nekaj časa, od vas kot tajnica-urednica Slovenske matice poslavljam. Na naši spletni strani je že objavljen razpis za novega tajnika-urednika oziroma tajnico-urednico. Za ta nenadni korak sem se odločila izključno zato, ker sem prav na Slovenski matici spoznala, koliko je treba še na državni ravni postoriti za naš jezik, ohranitev domače knjige in razcvet slovenske kulture. Časi res niso najbolj naklonjeni, a kljub temu upam, da mi bo uspelo uresničiti vsaj nekaj izmed številnih nalog. Odločitev ni bila lahka, saj me je druženje z vami duhovno bogatilo. Zahvaljujem se vam, ker sem bila vedno deležna vaše odkrite, srčne podpore. Zavedam se, da smo le z vami in z vašo pomočjo v preteklih dveh letih prenovili delovanje in vlogo Slovenske matice. Zato ostanite naše zveste članice, bralke in obiskovalke, naši zvesti člani, bralci in obiskovalci naših prireditev.

Zdaj, ko smo soočeni z virusom, ki ogroža naša življenja, morda še toliko bolj spoznavamo, kako pomembna je lepota vsakega trenutka. Naj jih bo čim več v toplem objemu vaše družine, v svetlem siju radosti in z navdihujočimi knjigami v roki.

 

Z globoko hvaležnostjo, spoštovanjem in željo, da ostanete zdravi,

 

Ignacija J. Fridl

 

Pripis:

Dr. Ignacija J. Fridl je imela izredno spoštljiv odnos do KDSŠ in z njo smo dve leti odlično sodelovali, za kar smo ji neizmerno hvaležni. Pogrešali jo bomo, sočasno pa se veselimo njene nove službe, kjer bo lahko naredila še veliko več za ohranitev pristne materinščine.

Iskreno čestitamo!

 

Franci Koncilija, namestnik predsednika

 

FRANČIŠKAN Z RASTOČO KNJIGO

V sredo, 11. marca 2020, dopoldne je bila novinarska konferenca v starodavnem frančiškanskem samostanu v Novem mestu. Konferenco je sklical Odbor za promocijo kulturne dediščine Novo mesto, ki ga vodi prof. dr. Miha Japelj. Na konferenci so predstavili projekt bronastega kipa »Frančiškan z rastočo knjigo«, ki ga bodo v spomin na 550-letnico (2019) prihoda frančiškanov v Novo mesto postavili pred samostanom na Frančiškanskem trgu. Predstavitev projekta so pripravili: prof. dr. Miha Japelj, dr. Janez Gabrijelčič, gvardijan p. Tomaž Hočevar in Franci Koncilija.

UVOD

S simpozijem ob 550. obletnici prihoda frančiškanov v Novo mesto, ki smo ga slovesno obeležili 6. novembra 2019, smo opozorili na pomen in vlogo frančiškanov v našem prostoru ter na izjemen pomen kulturne dediščine frančiškanskega samostana s celotnim stavbnim in vsebinskim fondom. Zgodovina novomeških frančiškanov je tudi zgodovina Novega mesta, saj samostan hrani bogat arhiv kronike Novega mesta in okolice. Frančiškani so živeli z ljudmi in so pomembni zaradi pastoralne dejavnosti, vzgoje, izobraževanja, kulture ter razvoja mesta. Novomeški frančiškani so postali most med revnimi in bogatimi, med preprostimi in izobraženimi meščani, njihova pripadnost Novemu mestu pa se je kazala tudi v ohranjanju in negovanju slovenskega jezika, kar se je še najbolj izkazalo, ko so patri poučevali na novomeški gimnaziji, prvi v avstro-ogrski monarhiji. Skrbeli so tudi za ohranjanje kulture v najširšem pomenu besede.

POMEN KIPA FRANČIŠKANA Z RASTOČO KNJIGO

Zaradi prepoznavne vloge frančiškanov v Novem mestu in širše ter bogastva arhitekture na Frančiškanskem trgu 1 želi Odbor za promocijo kulturne dediščine Novega mesta na razsežnost pomena frančiškanov opozoriti s postavitvijo kipa Frančiškan z Rastočo knjigo. Rastoča knjiga je projekt, s katerim imamo Slovenci priložnost izraziti svojo hvaležnost za življenje s knjigo od samih začetkov pismenosti pa do danes. V živem stiku s knjigo se je stoletja krepila zavest o sožitju slovenske besede v množici govoric, ki nas obdajajo. Iz slovenske besede so izrasle naša kultura, umetnost in znanost. Vse to je odprlo možnost, da kot posamezniki in narod v duhu sporočila mednarodnega projekta Rastoče knjige, katerega duhovni oče je Novomeščan dr. Janez Gabrijelčič, stopamo po poti nenehne rasti – od dobrega k boljšemu, od boljšega k odličnemu.

Ob tem želimo seznaniti širšo javnost, da je strošek izdelave in postavitve kipa okoli 30.000 €, zato Odbor za promocijo kulturne dediščine Novega mesta prijazno vabi vse meščane Novega mesta, podjetja, organizacije in tiste, ki so z Novim mestom kakorkoli povezani, kakor tudi vse ljudi dobre volje, da omenjeni projekt pomagajo uresničiti z denarnimi prispevki. V Odboru smo prepričani, da bomo postavitev kipa lahko dosegli samo z medsebojnim zaupanjem in s sodelovanjem, zato bomo hvaležni za vsakršen denarni prispevek. Denar lahko nakažete na račun: NLB Novo mesto, LJBASI12X, SI56 0284 3026 3006 950

KRATKA PREDSTAVITEV PROJEKTA

V Odboru za promocijo kulturne dediščine Novo mesto smo že jeseni leta 2018 sprejeli sklep, da bomo v sklopu častitljivega jubileja, ob 550-letnici prihoda frančiškanov v Novo mesto, postavili in odkrili kip Frančiškana z rastočo knjigo, postavljen v okviru mednarodnega projekta Rastoča knjiga, katerega duhovni oče je dr. Janez Gabrijelčič, za kar je prejel tudi priznanje predsednika RS Boruta Pahorja. V ta namen smo ustanovili delovno skupino, ki jo je vodil predsednik Odbora prof. dr. Miha Japelj in v katero smo povabili arhitekta Marjana Lapajneta, akad. kiparja mag. Jerneja Malija iz Ljubljane in podjetje AS Invest inženiring – gradbeno svetovanje iz Smolenje vasi. Delovna srečanja so bila v samostanu, kar nam je omogočil gvardijan p. Tomaž Hočevar.

Glavna in povezovalna značilnost prostorske ureditve Frančiškanskega trga je simetrija! To arhitekturno predpostavko je arhitekt Marjan Lapajne pri zasnovi celostne prostorske ureditve Frančiškanskega trga, elaboriral na dveh ravneh: v primarnem in sekundarnem smislu, kar mu je odlično uspelo. Primarno prostorsko ureditev predstavlja zelenica neposredno vzdolž frančiškanske cerkve in samostana s kipom Frančiškana z rastočo knjigo in ostalo pripadajočo infrastrukturo, sekundarna prostorska ureditev pa se nanaša na preostali del Frančiškanskega trga. Trenutno stanje v tem segmentu projekta je, da smo na osnovi izdelanega projektnega elaborata že pridobili z zakonom predpisano pozitivno soglasje za postavitev kipa in ureditev predmetnega prostora s strani Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Novo mesto, akad. kipar mag. Jernej Mali pa ima s strani delovne skupine potrjeno idejno zasnovo za izdelavo kipa Frančiškana z rastočo knjigo.

KAJ JE SPOROČILO FRANČIŠKANA Z RASTOČO KNJIGO?

Kipar Jernej Mali je zapisal: »Pri oblikovanju kipa sem izhajal iz temeljne frančiškanske duhovnosti, ki jo pooseblja preprostost. Kip predstavlja frančiškanskega meniha s polnim naročjem knjig, ki po peščeni poti prihaja naproti obiskovalcem. Naročje knjig predstavlja rastočnost, znanje, človečnost, ljubezen do bližnjega in do narave, ki je bilo pred več kot pol tisočletja prineseno v Novo mesto … Pri upodobitvi frančiškanove glave kipar ni hotel upodobiti določenega patra, ampak samo impresijo, da gre za človeka, ki nosi knjige. To je bradat, dobrovoljen menih srednjih let s povsem adekvatno frančiškansko kuto. Frančiškanov obraz je kljub naporu, ko nosi knjige, nasmejan, prijeten, vabljiv … Sporočilo Frančiškana z rastočo knjigo je relacija kip – gledalec, ki s pomočjo knjig, ki jih prinaša iz samostanske knjižnice, tvori povezavo med ljudmi, ki so odprti za sodobnost in duhovno rast.«

PREDAVATELJI SO NA KONFERENCI POVEDALI

Uvodoma je docentka dr. Lea-Marija Colarič-Jakše pozdravila vse prisotne, predstavila predavatelje in predala besedo predsedniku Odbora, prof. dr. Mihi Japlju. Japelj je poudaril zgodovinski in duhovni pomen prihoda frančiškanov v Novo mesto, njihovo vlogo pri ustanavljanju in vodenju novomeške gimnazije, prve v habsburški monarhiji, ter predstavil vsebinski program dela Odbora za promocijo kulturne dediščine Novo mesto, ki poleg drugih aktivnosti vsako leto organizira tudi Akademijo. Program letošnje Akademije 2020, ki bo 20. maja, pa je: Digitalizirajmo gradiva kulturne dediščine Novega mesta. Na koncu je še dodal, da je postavitev kipa zahvala Novega mesta frančiškanom za vse, kar so dobrega storili ljudem v teh 550 letih.

Pogovor je nadaljeval duhovni oče projekta Rastoče knjige, dr. Janez Gabrijelčič. Najprej je razložil nastanek in razvoj mednarodnega projekta Rastoča knjiga, ki deluje že od začetka novega tisočletja, to je od 1. januarja 2001. Prva predstavitev projekta je bila malo kasneje prav v frančiškanski knjižnici. Novomeški frančiškani torej sodelujejo v projektu domala od začetka, zato je prav, da bo Frančiškan z rastočo knjigo stal pred frančiškansko cerkvijo. V nadaljevanju je Franci Koncilija na kratko predstavil dinamiko operacionalizacije postavitve kipa z arhitekturno-prostorsko ureditvijo Frančiškanskega trga, vključno s postopki, potrebnimi za pridobitev ustreznega soglasja Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Novo mesto, ki je že pridobljeno. Za vse to ima veliko zaslug znani novomeški arhitekt Marjan Lapajne. Predstavil je tudi mag. akad. kiparja Jerneja Malija iz Ljubljane in njegove ustvarjalne poglede na izdelavo bronaste skulpture, Frančiškana z rastočo knjigo. Na koncu pa je spregovoril še gvardijan p. Tomaž Hočevar, ki se je zahvalil Odboru za promocijo kulturne dediščine Novo mesto za pobudo za postavitev kipa, za vztrajnost pri uresničitvi zamisli in za zgledno sodelovanje sodelujočih na vseh ravneh.

Pripravil: Franci Koncilija

 

Naj vam bodo v branje Bližanja

V letošnjem letu so knjižne police bogatejše za še eno zbirko Manje Žugman. Profesorica slovenščine in pesnica je namreč pri založbi Primus izdala svojo drugo zbirko haikujev, natančneje senryujev, ki jo je poimenovala Bližanja. Uvodno besedo zanjo je napisala Anja Grmovšek, spremno besedo je priskrbel Jože Štucin, naslovnico pa akademska slikarka Dunja Kofler.

Zajetna zbirka senryujev se tematsko osredotoča na ljubezen, ki raste in odrašča ter živi v vseh svojih odtenkih. Na določenih mestih je ta ljubezen naivna in razigrana, spet v drugih vrsticah je grenka in žalostna, na trenutke se zamaje v temnejših tonih, a se naposled (do)konča v svetlobi. Čeprav se je lirski subjektki kdaj dogodila »grenkoba žalitev«, se senryuji iztečejo v svetli, optimistični in vedri tonaliteti, s čimer soglaša tudi pisateljica uvodnih besed, ki presoja, da je tokrat pred bralcem »zbirka, ki prinaša veter, ki ga potrebujemo, da lahko razpremo krila«.

Med senryujskimi vrsticami pa presenečajo tudi čuteče, elegantno izrisane ilustracije, ki tematiko zbirke dodatno obogatijo, bralca in ljubitelja likovne umetnosti pa ob spoznavnih in etičnih razsežnostih zbirke popeljejo še k estetskemu užitku.

Jože Štucin, pisec spremne besede, je svoj zapis k zbirki naslovil »Na pot k drugemu«. Pojasnjuje, da se je haiku nekako preoblikoval v moderni haiku ali, kot mu pravi, »kratkico«, ki se ne nanaša le na naravo in letne čase, ampak se »oplaja z univerzalnostjo in širino«. O avtoričinih senryujih zapiše, da »gre za iskren in unikaten zven. Ljubezen tu ne razmejuje telesnosti in duhovnosti, formalno se ne ustavlja na dualizmu telo-duh, temveč izraža čista stanja, čustva, ki so hkrati duh in telo.« To polje je pisano in pozna le en sam letni čas – čas ljubezni. In Manja Žugman s svojo bogato zbirko stopa na »odrešilno« pot k drugemu, zato je želeti, da bi se sleherni bralec oziroma ljubitelj sanryujev ujel v Bližanja.

Fotografije in sanryuji: Manja Žugman

Pripravil: Franci Koncilija

 

skrivaj rastejo

na planjavah rože v maju

samo za naju

 

na poti k tebi

razumem odrevenelost

včerajšnjega dne

 

na starem mestu

bom (po)iskala srečo

približevanja

   

 

V KRKI SO Z BALETNIM KONCERTOM OBELEŽILI SLOVENSKO BALETNO USTVARJANJE

UVOD

V novomeški tovarni zdravil Krka, najuspešnejši v MO Novo mesto in tudi v Sloveniji, so že od ustanovitve zavezani kulturi v najširšem pomenu te besede. Zato ni naključje, da so v sredo, 4. marca 2020, v sodelovanju z Društvom baletnih umetnikov Slovenije v počastitev 100. obletnice slovenskega baleta uprizorili baletni koncert z naslovom Pas de deux, korak v dvoje. Z baletnim koncertom so baletni umetniki SNG Opera in balet Ljubljana prikazali odlomke najbolj znanih klasičnih baletov, pa tudi sodobnejše koreografije. Ob tej priložnosti so v Ločni, poleg upravne stavbe Krke, kjer sta desetletja dolgo živela novomeška baletna virtuoza Pia in Pino Mlakar, postavili razstavne panoje v spomin na njuno bogato umetniško pot. Panoje so postavili v sodelovanju z Društvom baletnih umetnikov Slovenije. Tako so tudi v Krki izkazali pozornost plesni umetnosti in njenim ustvarjalcem, ki s svojim umetniškim ustvarjanjem bogatijo slovensko družbo.

     

BOGAT KULTURNI PROGRAM

Program baletne predstave je sestavil Tomaž Rode, predsednik Društva baletnih umetnikov Slovenije, v sodelovanju z umetniškim vodjem Baleta SNG Opera in balet Ljubljana Petrom Đorčevskim. Ljubitelji baleta so si v kratkih video zapisih lahko ogledali tudi delček opusa in mednarodnega ustvarjanja nestorjev slovenskega baleta Pie in Pina Mlakar, edinstvenega plesnega, koreografskega in življenjskega para, ki je slovenskemu baletu s 50 baleti, od tega 12 celovečernimi, vtisnil pomemben pečat. Krajše odlomke znanih klasičnih baletov so prikazali priznani baletni umetniki SNG Opera in balet Ljubljana. Nastopili so s suito Lok (Marin Ino in Filippo Jorio) in plesnimi odlomki iz baletnih stvaritev Giselle (Maria Pavlyukova in Filip Viljušić), Žar (Petar Đorčevski in Emilli Tassinari), Trnuljčica (Ana Klašnja in Kenta Yamamoto), Largo (Urša Vidmar in Filip Viljušić) in Labodje jezero (Nina Noč in Petar Đorčevski).

  

RAZSTAVNI PANOJI V SPOMIN PIE IN PINA MLAKARJA

V spomin na bogato umetniško pot zakoncev Mlakar smo v Krki v sodelovanju z Društvom baletnih umetnikov Slovenije v bližini njunega doma postavili štiri razstavne panoje, na katerih smo s fotografijo in besedo predstavili njuno umetniško ustvarjanje in življenje. Avtorica razstave Danica Dolinar, diplomirana muzikologinja, strokovnjakinja za baletno umetnost in članica Društva baletnih umetnikov Slovenije, ter arhitektka in oblikovalka razstav Mojca Turk, ki je eksponate oblikovala, sta imenitno ujeli duh življenja in plesa znamenitih slovenskih in novomeških umetnikov.

   

Simona Gorjup, Služba za odnose z javnostmi, Krka d.d. Novo mesto

ŠALIJEV HVALOSPEV KNJIGI

Sredi februarja 2020 smo se na seji Odbora za promocijo kulturne dediščine Novo mesto pogovarjali tudi o kulturi v najširšem pomenu te besede, o pomenu frančiškanske knjižnice za novomeško kulturno dediščino in o njenih dragocenih knjigah iz 15. stoletja, ki so jih Frančiškani rešili v begu pred Turki pred 550 leti in jih prinesli s seboj v Novo mesto. Pogovarjali pa smo se tudi o Severinu Šaliju. Cecilija Smolič je namreč opozorila, da je na vrata v knjižnico pritrjena Šalijeva pesem z naslovom Knjiga, ki jo je že pred leti ohranil takratni frančiškanski knjižničar, sedaj že pokojni pater Felicijan Pevec. Seveda je to »odkritje« za prepoznavnost KDSŠ in pesnika samega zelo pomembno.

KAKO JE NASTALA PESEM KNJIGA?

France Pibernik je kot avtor Šalijeve monografije Severin Šali. Popotnik, zaljubljen v življenje zapisal takole: »Prva povojna leta so bila za Šalija težavna. Znašel se je na cesti, ostal brez redne službe. Živel je kot svobodni umetnik. Šali je zapustil Ljubljano in se odpravil v Novo mesto, kjer je našel zatočišče v tamkajšnjem frančiškanskem samostanu. Domnevati je mogoče, da so mu to pot nakazali ljubljanski frančiškani, morda znani p. dr. Roman Tominec. Vsekakor novomeški frančiškani hranijo zapis v Kroniki Frančiškanskega samostana Novo mesto, 7. julija 1949, iz katerega izhaja, da je Šali nekaj časa prebil za samostanskimi zidovi v Novem mestu, kjer je bival leto ali dve.«

   

Kdaj je nastal ta čudoviti Šalijev hvalospev knjigi, ni znano. Šali namreč ni bil arhivist, ampak predvsem pesnik, poet, zanesenjak v pristnem pomenu besede, zato ni čudno, da je pod pesmijo pozabil napisati datum njenega nastanka. Sicer pa je nemalo njegovih stvaritev za vedno izgubljenih. Škoda. Pesem Knjiga je sonet v štirih verzih, v katerem Šali mojstrsko opisuje svoj odnos do knjige in kako knjiga nagovarja in oblikuje njega: »Ko vse postaja prazno in ubožno, ti bogatiš me, znanka moja tiha …«

V upanju, da knjige nagovarjajo tudi Vas, želim, da Vas tudi ta Šalijeva pesem duhovno obogati in osreči …

Fotografije: Franci Koncilija in s spleta

 

Pripravil: Franci Koncilija

RAZMISLEK OB MEDNARODNEM DNEVU MATERNEGA JEZIKA

V petek, 21. februarja 2020, smo se spominjali mednarodnega dneva maternega jezika. Njegov namen je spodbujati spoštovanje lastnega in hkrati drugih maternih jezikov po vsem svetu oziroma ohranjati večjezičnost ter jezikovno in kulturno raznolikost. Poslanico o pomenu ohranjanja materinščine je za Slovensko matico napisal njen nekdanji predsednik, akademik prof. dr. Milček Komelj, ki je tudi predsednik Kulturnega društva Severina Šalija v Novem mestu.

JEZIK MATERIN

     

Materni jezik določa način izražanja našega dojemanja sveta, z vanj zajeto mislijo nam omogoča izraziti stik s samim sabo in sočlovekom in je najbolj avtentičen, primaren in intimen izraz našega bitja. Materni jezik za nas zajema vse, kar je, in izraža vse, kar je mogoče domisliti in, v okvirih umetnosti, tudi vse, kar je mogoče začutiti. Prav jezik, ki smo ga ohranjali skozi tisočletja, nas najbolj temeljno povezuje v narodno skupnost, in le na temelju neomajne zavzetosti zanj smo Slovenci lahko vzpostavili lastno državo. Zato je vsak naš človek z njim usodno sprijet in zato smo ga dolžni ohranjati, negovati in zagotavljati pogoje za njegovo nadaljnjo rast.

Šele na njegovi osnovi se lahko učimo sporazumevanja tudi v tujih jezikih, šele z močjo materinščine pa lahko poslovenimo tudi vse, kar je bilo izoblikovano v svetu, in s tem tudi svetovno izročilo spremenimo v del naše kulture, ki preprečuje sleherno omejenost. Materni jezik Slovencev ima srečo, da je danes eden od uradnih jezikov Evropske zveze. Vendar se tega pomena ne zavedamo dovolj, saj v duhu neprimerno dojete globalizacije podlegamo dominaciji le po številu govorcev večjega angleškega jezika, zaradi česar celo v javni medijski rabi njegov sistem vse bolj razpada, v mišljenju številnih se prilega tujemu pravopisu in zaradi prilagajanja elektronskim medijem številni že od otroštva izgubljajo izrazno sposobnost in se odtujujejo od dojemljivosti za njegovo bogastvo, kar povzroča veliko duhovno siromašenje.

   

Take težnje se vse bolj kažejo tudi v našem šolstvu od začetnih stopenj dalje, na univerzi, ki je nastala kot zagotovilo za razcvet slovenskega jezika in duha, pa se je treba zanj ponovno boriti, kar je nezaslišano. Številni bi ga zamenjali celo z angleščino, čemur se je treba z vsemi močmi upreti. Obuditi je treba zavest, da brez materinščine izgubimo sami sebe. Le materni jezik je sinonim za brezmejno kreativnost, s katero edino lahko približamo tudi kreativnost drugih kultur, katerih jezik je lahko prav tako zraščen s človekom, vendar je druge vrste, medtem ko je materni jezik naša najtesnejša medsebojna vez, ki sega v naše bistvo. Tega pa naj bi se zavedali nenehno, ne le na dan, posvečen maternemu jeziku.

Milček Komelj

 

 

SMILJAN TROBIŠ OBJAVLJA PESMI PO VSEJ SLOVENIJI

Novomeščan Smiljan Trobiš, prepoznaven in uveljavljen pesnik ter član Kulturnega društva Severina Šalija, neumorno ustvarja že desetletja. Zadnja leta v sodelovanju s KDSŠ domala vsako leto izda najmanj dve pesniški zbirki, zadnje čase pa se uspešno uveljavlja tudi v drugih kulturnih sredinah naše domovine.  

 .   

Tako se je že kar »ukoreninil« na Obali, v Kopru, kjer uspešno deluje Društvo za sobivanje starejših (DSS) Koper, ki poleg številnih drugih dejavnosti neguje in ceni tudi kulturo, še posebej literaturo in poezijo. Smiljan Trobiš je z njimi najprej sodeloval z objavljanjem pesmi v njihovem priljubljenem društvenem glasilu, že lani pa tudi v njihovi prvi pesniški zbirki z več avtorji, ki so jo naslovili Iskrice našega navdiha. Zbirko pesmi je natisnil grafični studio Andrej Špes, istoimenska založba iz Novega mesta pa je pesniško zbirko soizdala skupaj s Kulturnim društvom Severina Šalija. Pesniška zbirka je bila natisnjena v 300 izvodih in je že skoraj pošla. Gre torej za zgledno kulturno sodelovanje dveh slovenskih regij: Dolenjske in Primorske.

Fotografije: Franci Koncilija

Pripravil: Franci Koncilija

 

O PESNIKU SMILJANU TROBIŠU

Rojen je 2. 11. 1956 v Novem mestu, tu je leta 1975 tudi zaključil gimnazijo. Študiral je medicino na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Diplomiral je na Pedagoški akademiji v Ljubljani. Po poklicu je predmetni učitelj kemije, biologije in angleščine. Od leta 1999 ima status svobodnega ustvarjalca na področju kulture − književnika. Je član Društva slovenskih pisateljev. Leta 2005 je prejel Trdinovo nagrado Mestne občine Novo mesto za uspehe na kulturnem in literarnem področju. Živi in ustvarja v Novem mestu.

  

Objavljati je začel že v gimnaziji, v glasilih Stezice in Izvestja ter v Dolenjskem listu, nato v literarnih revijah in časopisih: Otočje O, Oznanjenje, Rast, Literatura, Znamenja, Revija 2000, Pesniška tribuna, Tretji dan, Mentor, Družina, Apokalipsa, Letni časi, Park, Ognjišče, Vsesledje, Vpogled, Poetikon, Primorska srečanja, Locutio, Prijatelj, Zvon. V revijah objavlja tudi eseje. Sodeloval je v skupnih projektih Literarnega kluba Dragotina Ketteja v Novem mestu in s poezijo v katalogih slikarjev in likovnih monografijah. Izdal je pesniško-likovni zbornik Prelivi slik, besed in oblik. Sodeloval je v zbornikih molitvene poezije in v mednarodni antologiji haiku poezije. Izdal je zgoščenko ljubezenskih pesmi. Zastopan je v antologiji Novomeška knjiga urednika Milčka Komelja. Izdal je zbirko poezije v prozi in refleksivnih tekstov ter domislic in spoznanj Tam so daljave čiste ter izbor izrekov Domislice in spoznanja. Sodeloval je v zbornikih slovenskega aforizma.

Izdal je tri zbirke meditacij O lepoti krščanskega življenja in zbirko molitev Ko tišina me objame ter križeva pota Mali križev pot in Mali križev pot z vstajenjem. Napisal je tri knjige o kreativnem pisanju: Živeti s pisanjem, Pisanje kot terapija in Kako naj povem?. Objavljenih ima več elektronskih knjig, nekatere s prevodi v tuje jezike, pri različnih založbah.

Izdal je naslednje samostojne pesniške zbirke: V modro (1994), Srečanja (1995), Očiščeno jutro (1998), Dan je globok (2002), Ti si meni dar (2004), Zaveza (2004), Košček neba med vejami (2006), Beli krog (2006), Po lahki teži hrepenim (2007), Hvalnica lepoti (2007), Kakor oblaki … (2009), Topli dež (2009), Trenutki (2011), Sreča tišine (2012), Tiha želja (2012), Zatišje (2013), Trepet (2013), Trialog (2014), Spreminjanja (2014), Pod zasviti zvezd (2015), Meander (2015), Nad besedami je nebo (izbrane pesmi, 2016), Prelepi večer (2017), Oboki tihe svetlobe (2017), Tančine (2018), Plivkanja (2018).

V LENDAVI JE BILO EKUMENSKO SREČANJE ŽENSK EVANGELIJSKE, BINKOŠTNE IN KATOLIŠKE VEROIZPOVEDI

UVOD

Prekmursko žensko društvo Evangeličanka je od 7. do 9. februarja 2020 v Lendavi pripravilo tridnevni seminar, na katerem se je zbralo 40 žensk iz vseh slovenskih evangeličanskih skupnosti, v ospredju srečanja pa je bil aktualen pogovor o TEORIJI SPOLA (Gender Theory). Srečanje je potekalo v ekumenskem duhu, saj so se evangeličankam pridružile tudi predstavnice binkoštnih in katoliških verskih skupnosti.

KAJ JE TEORIJA SPOLA?

Teorija spola ni znanstvena teorija in v osnovi zanika obstoj dveh naravnih spolov, to je moškega in ženskega. Zagovorniki teorije spola trdijo, da je heteroseksualnost »prisila« družbe, ki nam diktira, da morajo biti spolni odnosi samo med dvema različnima spoloma in posledično usmerjeni v novo rojstvo človeka. Teorija spola prvenstveno uči, da se človekov spol ne določa po njegovih genitalijah, ampak se posameznik sam odloči, kakšnega spola bo. Tako je »resnični spol« le tisti, ki ga posameznik čuti v svoji glavi.

Teorijo je po letu 1950 začela razvijati francoska marksistična feministka Simone de Beauvoir. V letih 1990 jo je radikalizirala feministka Judith Butler (in njeni somišljeniki), ki še danes trdi, da je spolna identiteta le iluzija. Po njenem niti biološka telesa niso naravna danost, ampak jih je izoblikovala kultura, družba. Feministke so svoja prepričanja temeljile na družbenem ohranjanju podrejenega socialnega položaja žensk. Tako je OZN leta 1995 na Svetovni konferenci žensk v Pekingu sprejela nov izraz »gender« in s tem dala vedeti, da o spolu ne bomo več govorili kot o trdni naravni danosti (biološki spol), ampak zgolj kot o nestabilni in spremenljivi kategoriji, družbenem spolu (ang. gender), ki nima vnaprej danega bistva in smisla. Danes se spolna identiteta smatra le za globoko notranje občutje pripadnosti spolu, ki se ujema s prirojenim spolom ali pa tudi ne. Veliko vlogo pri tej revoluciji so imeli razni LGBT lobiji in vplivne nevladne organizacije pri glavnih evropskih institucijah (ILGA) in drugod.

SREČANJE JE POTEKALO V EKUMENSKEM DUHU

Predsednica društva Evangeličanke in evangeličanska duhovnica Simona Prosič Filip je povedala, da so se za tako pomembno temo odločili tudi na pobudo Svetovne luteranske zveze (SLZ), ki želi, da se problematiki enakosti med spoloma da večji poudarek. Zato ni bilo nič nenavadno, da so zbrane ženske v razpravah izhajale tudi iz življenjskih izkušenj, pogovori pa so temeljili na svetopisemskih odlomkih, dokumentu SLZ in Istanbulski konvenciji. K sodelovanju na seminarju so povabili tudi Katjo Vlaj Golež, svetovalko za vidik spola v Centru vojaških šol v Mariboru, ki je poudarila, da morajo ženske najprej dovolj ceniti same sebe.

Pri razpravi pa so udeleženke izhajale tudi iz Svetega pisma in tega, kar v njem piše o moškem in ženski. V prvi Mojzesovi knjigi (Genesis) beremo: »In Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po božji podobi ga je ustvaril, moža in ženo ju je ustvaril!« (1Mz 1,27). Bog ni ustvaril dveh Adamov ali samo dveh Ev, ampak Adama in Evo, različna po spolu, vendar povsem enakovredna pred Bogom. Med pridigo je duhovnica Simona Prosič Filip še povedala: »Ženske se morajo med seboj bolj spoštovati in najprej ceniti sebe, da jih bodo potem cenili tudi drugi. Nikakor se ne smejo pustiti podcenjevati, žaliti ali molčati, ko se jim godi krivica … Predvsem pa ne smejo dopustiti, da jim kdorkoli jemlje dostojanstvo ali jih celo ponižuje!«

Viri: Večer in Vestnik, fotografije pa so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija