Arhiv Značk: predstavljeno

SPOROČILNOST UMETNOSTI

Človek, ki ljubi umetnost, ki jo utelešajo slike, pesmi, glasba, literatura in drugo, doživlja ob njej globoka čustva. Gre torej za čudovit odnos med človekom, ki umetnost sprejema in jo občuduje, ter med človekom, ki umetnost ustvarja. Tako umetnost na poseben način pričuje o skrivnostnem zagonu, ki gre od srca enega k obličju drugega. Umetnost je v teh najbolj avtentičnih oblikah izraz človeka in v določenem pomenu tudi vsega človeštva. Na ta način je umetnost univerzalna. Umetnost je krasna govorica človeka, njegove biti, ki ima zmožnost čuditi se, dokler se ne pusti použiti v razsežnostih pristnega življenja. Ta čudež umetnosti je ogledalo duše in po njej celotne resničnosti.    

Na teh izhodiščih je umetnost privilegiran izraz simpatije enega človeka do drugega, izraz ljubezni, ki je dana tistemu, kar je najgloblje v človeku. Svet brez umetnosti bi bil v veliki nevarnosti, da bi bil zaprt za ljubezen. Zato je obličje človeka najlepše, ko se pusti prežariti z ljubeznijo do umetnosti.

Takrat umetnost spregovori o skrivnosti človeka, ki se ga hoče venomer spominjati, ga predstavljati, slikati, opevati in na ta način ustvarjati trdno povezavo med vsemi ljudmi, ki umetnost živijo, o njej premišljujejo in se v njej tudi razveseljujejo. To pa pomeni, da tudi umetnost vsebuje svoje zahteve. Kakšen pomen ji daje človek? Kakšno podobo ljubezni predstavlja z vprašanji? Kakšne odnose med ljudmi navdihuje? S kakšnim spoštovanjem se obrača na človekovo vest, na njegov notranji čut? Takšno spoštovanje človeka v tem, kar mu je najbolj dragoceno, je temeljno za dostojanstvo umetnosti!

Jošt Snoj, rojen leta 1967 v Ljubljani, je slikarstvo študiral na Akademiji za likovno umetnost, kjer je diplomiral s serijo slik na temo Imago pietatis pri prof. Gustavu Gnamušu leta 1993. Leta 1998 je diplomiral na Teološki fakulteti v Ljubljani. Med 2004 in 2008 je na papeški univerzi Gregorijana v Rimu študiral krščansko umetnost na Fakulteti za zgodovino in kulturno dediščino Cerkve. Pod vodstvom jezuita p. Marka I. Rupnika je opravil formacijo za sakralno umetnost in magistriral na teološko temo svetega Efrema Sirskega. Med leti 2000 in 2015 je opravljal duhovniško službo in sočasno tudi ustvarjal, razstavljal in predaval o umetnosti, sedaj pa se je v celoti posvetil slikarskemu poklicu. Živi in ustvarja v Ljubljani.

Avtor slik je akademski slikar Jošt Snoj

Vir: Tretji dan

Zbral in uredil: Franci Koncilija

V ISKANJU NEBA

Beseda v nadaljevanju bo kratek oris zbirke misli in pesmi, avtorja Smiljana Trobiša, naslovljeni Tu, kjer smo, iščemo nebo. Knjigo je izdalo Kulturno društvo Severina Šalija, uvodni pospremek podpisuje Andrej Špes, spremni besedi pa sta prispevala akad. prof. dr. Milček Komelj in teolog dr. Stanislav Matičič. Tenkočutno podobo naslovnice je ustvarila roka akad. slikarja Jošta Snoja, naslovljena pa je Zavesa, sicer v tehniki akril na platnu.

Jošt Snoj
Manja Žugman

Zbirko je moč razumeti kot večno iščočega se pisca, ki v svojem dosedanjem ustvarjalnem opusu venomer hrepeni in se zateka k nebu, v višave. Andrej Špes v uvodnem premišljevanju o pričujoči knjigi zapiše, da vsebina nikakor ni ne teološka ne filozofska, ampak »želi pomagati bralcu pri bogatenju njegove osebnosti in njegove osebne filozofije«. Strinjati se je, da premišljenost ubesedenega vsekakor plemeniti človekovega duha, ga vodi v razmišljanje o samem sebi, o svojem ravnanju in poteh usode. Vsebino oblikujejo misli in poezija. Le-ta dopolnjuje razumske sentence na poetičen, drugače izpoveden način. Z njo se dopolni posameznikovo znanje in védenje ter le še globlje (lahko) seže do njegovega srca.

Pred bralcem se razgrinja pesnikov svet, nekaj novega, čudovitega, nekaj, kar je tesno prepletenega to- in onstran. Trobiš se predstavlja kot ustvarjalec, ki se zahvaljuje za dano življenje, kot nekdo, ki mu je (bila) dana moč zrenja in zorenja, kot nekdo, ki sega više v višave in hrepeni po občutenju in lepotah neba. Svoj svet ubeseduje in ga pretaplja v misli in verze, da bi z njimi svojega bralca popeljal bliže k naravi in da bi le-ta uvidel, da lahko s pričujočimi vrsticami laže in lepše živi. Vsekakor ima knjiga (tudi) terapevtski pomen. Zdravi in ozdravlja. Poudarja pomen umetnosti in etike, saj le-ta v pestrosti človeških odločitev edina ponuja, podaja in človeka spomni na univerzalne vrednote, ki so v vesolju in v duhu že od samega začetka, od stvarjenja naprej.

Avtor je svojim ljubiteljem poezije obrazložil tudi naslov. Po njegovih besedah je: »V nas /…/ položeno hrepenenje po popolni in večni sreči in ko se po mnogih zmotah in napakah tega zavemo, spoznamo, da pravzaprav iščemo nebo, bolje napisano: Nebo.«Zakaj tako – boste bralci s svojim prebiranjem danega sami odkrivali, zaznavali, spoznavali, premlevali, občutili, zapuščali svoj dom in se ne nazadnje vanj tudi vračali – raziskovali in/ali (raz)iskali svoje nebo. Pri tem običajno pesem služi enako kot ljubezen, kot želja po uvidu, pisec spremne besede, akad. prof. dr. Milček Komelj, pa dodaja, da Trobiš »predstavlja svoja spoznanja o poeziji, tako da označuje njene aksiome ter opozarja na etično zavezanost ustvarjalni nujnosti in na njeno moč, ki lahko spreminja umetnika in svet«.

dr. Stanislav Matičič
prof. dr. Milček Komelj

Knjiga ne nazadnje govori tudi o modrosti. Le-ta pomirja človeške strasti in vse hudo, kar preži na posameznika bodisi ždi v njem samem, a hkrati daje moč za ustvarjalno življenje, med ljudmi ustvarja mir, pomirja dušne globine in povezuje. Trobiš sledi sebi, svojemu poetičnemu duhu, svoji (ustaljeni) pesniški govorici. Sledi preizkušenim in trdnim postulatom modrosti, ki so se rojevali tisočletja; v tem času pa so modreci in preroki spoznavali univerzalne vrednote, ki veljajo ob vsakem času in za vse ljudi.

Zaključiti velja z besedami teologa dr. Stanislava Matičiča »Kaj pa ostane od sveta? Pesem, ki bo v-spesnila njegovo minljivost, je seveda popolna izročitev, to je resničnost, kjer bo svet potihnil v mir noči

Manja Žugman

17. NOVEMBRA PRAZNUJEMO SVETOVNI DAN IZSELJENCEV

UVOD

17. november je svetovni dan izseljencev, spomnimo se jih ob tem dnevu in še bolj poglobimo svojo povezanost z njimi. Čeprav so potomci Slovencev že dolgo državljani nekih drugih držav, nosijo v sebi še vedno slovenske korenine, in hvaležni smo jim lahko, da še vedno ohranjajo naš jezik in kulturo.

Življenje naših pradedov in prababic ni bilo nič kaj lahko. Poznali so samo trdo delo, kljub temu pa je družina večinoma stradala in bila gola in bosa. Majhne skope njive, običajno na močvirnatih krajih ali pa kamnite, kljub težkemu garanju niso dajale dovolj pridelka. Boljša zemljišča so bila seveda v lasti velikih posestnikov. Takratna politika si je zatiskala oči pred revščino. Še posebej so bili naši ljudje – Slovenci, ki so živeli v takratnih Avstriji in Italiji – pozabljeni od matične domovine in prikrajšani za vse. Ni jim preostalo drugega, kakor da se počasi asimilirajo in sprejmejo njihovo državljanstvo, vse z namenom, da bi si izboljšali status in tudi življenje. Toda tudi tako ni bilo njihovo življenje nič kaj rožnato. Ni jim preostalo drugega, kakor da se v iskanju boljšega življenja izselijo v tujino. Po navadi so prvi odšli moški – očetje –, in ko so si z garanjem uspeli urediti vsaj zasilno bivališče in doseči soliden dohodek, so jim sledile še matere z otroki.

Slovenski nacionalni dom
Titanik

AMERIKA, OBLJUBLJENA DEŽELA

V desetletjih pred 1. svetovno vojno so se Slovenci največ izseljevali v Ameriko, saj je vladalo splošno prepričanje, da se tam cedita mleko in med. Tam je bilo veliko povpraševanja po delavcih za delo v rudnikih, jeklarski in železarski industriji. Da so si lahko privoščili potovanje z ladjo v Ameriko, so morali doma prodati vse, kar je bilo vrednega. Pot ni bila lahka, bili so potniki 3. razreda, trpeli so vročino in žejo, hrano so morali vzeti s seboj in marsikdo v svoji culici ni imel drugega kot trd hlebček koruznega ali rženega kruha. Ja, potovali so s culicami, kdor je imel lesen kovček, je bil že dobro stoječ. Oblečeni so bili v edino obleko, ki jim je doma rabila za boljšo, primerno za k maši. Potovanje je bilo dolgo, tudi do 24 dni, vsi izčrpani so končno zagledali Kip svobode. Slišalo se je vzdihe olajšanja, toda trnova pot se je šele začela. Po obveznem zdravniškem pregledu so jih glede na starost in fizično moč razporedili in poslali v različne kraje po Ameriki. Marsikoga je ves ta napor zlomil, spet drugi so se znašli, in ker so Slovenci znani kot pridni delavci, so tudi uspeli in kaj kmalu so jim sledile celotne družine. Počasi so se vživeli v tamkajšnji način življenja, otroci so obiskovali tuje šole, vendar so zavedni Slovenci vedno ohranjali svoje šege, običaje in kulturo, pa tudi gojili slovenski jezik. Kmalu so začeli ustanavljati slovenska društva, kjer so se zbirali in obujali spomine na svojo domovino, ki ni bila nič kaj prijazna do njih. Kaj kmalu je Amerika zaprla pot izseljencem, imeli so dovolj delovne sile, in tako se je izseljeniški val med svetovnima vojnama preusmeril v Južno Ameriko, pa tudi Zahodno Evropo. Razlogi za izseljevanje pa niso bili samo ekonomski, temveč tudi socialni in politični. Posebej po 2. svetovni vojni se jih je veliko izselilo zaradi nestrinjanja s takratno politiko Jugoslavije. Njihov cilj sta takrat postali Kanada in Avstralija.

ZAKLJUČEK

Izseljevanje se nadaljuje tudi v današnjem času, sedaj ga imenujemo beg možganov. Mladi študirani ljudje si želijo boljšega plačila za svoje delo in ne nazadnje boljših možnosti za raziskovanje v svoji stroki in nadgraditev svoje kariere ter priznanj za uspehe, ki jih v tujini tudi dosegajo. Na žalost nas še ni izučilo, da je to velika škoda za našo državo, in še nihče ni storil ničesar, da bi mlade zadržali doma. Če se malo ozremo po svetu, lahko rečemo, da skoraj ni kraja, kjer ne bi našli Slovenca oziroma potomcev Slovencev in obstali s široko odprtimi očmi, ker smo zaslišali slovensko govorico, čeprav so to sedaj že tretji rod. Mi doma pa uživamo v uporabi tujk in

Ladja Princesa Mafalda, ki se je potopila pred brazilsko obalo. Na njenem krovu je bilo 1927 izseljencev.

povzemamo ob praznikih tuje navade, svoje pa pozabljamo. Marsikaj nas lahko tretji rod potomcev slovenskih korenin nauči, predvsem pa spoštovanja do svojega jezika, kulture, šeg in običajev ter slovenske ljudske pesmi, ki jo pri nas redkokdaj slišiš. Če bomo zanemarili in pozabili na to, bo, kakor bi zatajili svojo zgodovino in svoje prednike. 17. november je svetovni dan izseljencev, spomnimo se jih in še bolj poglobimo vez z njimi. Čeprav so potomci državljani druge države, tudi rojeni tam, nosijo v sebi še vedno slovenske korenine, in hvaležni smo jim lahko samo, da tako zvesto ohranjajo naš jezik in kulturo.

Pripravila: Emilijana Crgol

Fotografije so s spleta

MONOGRAFIJA O PUŠČI, NAJVEČJEM ROMSKEM NASELJU V SLOVENIJI

UVOD

V začetku oktobra 2020 so javnosti predstavili monografijo o Pušči, naselju, kjer živi največ Romov v Sloveniji. Ob tistih na Dolenjskem (Žabjek) so velika romska naselja tudi v Beli krajini, blizu Črnomlja. Zanimivo je, da pa na Primorskem ni romskih naselji. Monografija o Pušči je znanstvena publikacija, ki je napisana tako, da ji zlahka sledi vsakdo. Avtor je znani prekmurski Rom, pisatelj in romolog Jožek Horvat – Muc, ki na več kot 200 straneh opisuje življenje Romov v tem kraju blizu Murske Sobote skozi zgodovino. Monografija bralcem ponuja vpogled v družbeno-geografske značilnosti kraja ter številne druge zanimivosti in anekdote iz preteklega življenja Romov v Pušči.

PREDSTAVITEV MONOGRAFIJE

Po besedah avtorja Jožka Horvata – Muca je knjiga pomembna predvsem zato, ker gre za spoznavanje romske skupnosti in njihove kulture skozi zgodovino in raznovrstnost življenjskega okolja: »Knjiga prinaša sporočilo, da smo z razumevanjem, spoznavanjem, dialogom in z veliko volje širše družbe, lokalne politike, romske skupnosti in različnih ustanov na območju mestne občine Murska Sobota zgled celotni Sloveniji in tudi širše. To nam je uspelo, čeprav nekoč Romi nismo bili ustavno priznana manjšina in nismo imeli zakona o Romih, s katerim so urejeni položaj in pravice Romov. Vendar Slovenija žal še danes kljub vsem ustavnim in zakonskim določilom še vedno nima ustreznega sistema reševanja romske problematike,« je na predstavitvi monografije dejal avtor Jožek Horvat – Muc.

Monografija o Pušči je nastajala malo več kot leto dni, k pisanju pa je Horvata spodbudila želja po prebiranju številnega gradiva o romski zgodovini v Sloveniji in drugod po svetu. Kot središčni del monografije so v knjigi predstavljeni različni statistični podatki o zaposlovanju, izobraževanju in naselitvi Romov v Prekmurju. Pomembne pa so tudi razprave o Romih v soboški občini in kronologija dogodkov na Pušči.

ROMSKO NASELJE PUŠČA JE ZGLED SOBIVANJA ROMOV IN NEROMOV V SLOVENIJI IN ŠIRŠE!

Romsko naselje Pušča se je skozi čas razvijalo, dopolnjevalo in tako postalo najbolj prepoznavno romsko naselje v Sloveniji. Avtor monografije Jožek Horvat – Muc je prepričan, da so k razvoju najbolj znanega, razvitega in socializiranega romskega naselja v Sloveniji veliko pripomogli Romi sami, pa tudi Vanek Šiftar, ki je bil pionir na področju poznavanja Romov in romologije v Prekmurju.

Občinski svetnik Bojan Tudija 
Romski pesnik Rajko Šajnovič

ZAKLJUČEK

Kot je bilo uvodoma že rečeno, Romi ne živijo samo v Prekmurju, ampak tudi na Dolenjskem in v Beli krajini. Žal pa novomeško romsko naselje Žabjek in kakovost življenja tamkajšnjih Romov še zdaleč nista primerljiva z življenjem Romov v Pušči. Vsemu navkljub pa tudi na Dolenjskem živijo zelo prepoznavni Romi. Naj imenujem samo dva: prvi je romski pesnik Rajko Šajnovič, ki je izdal več pesniških zbirk in sestavil slovar romskega jezika, drugi pa je ugledni in dolgoletni romski občinski svetnik Bojan Tudija. Pred leti pa je za dvig prepoznavnosti kulturne ravni Romov na Dolenjskem in v Beli krajini z izdajanjem znanstvenih publikacij veliko storila odlična poznavalka Romov, sedaj žal že pokojna publicistka in etnologinja dr. Pavla Štrukelj (1921-2015), sestra nekdanjega dolgoletnega novomeškega prošta (1956-1973) Alojzija Štruklja (1896-1973). Na FF v Ljubljani je leta 1965 doktorirala z disertacijo »Kultura Ciganov v Sloveniji in problem njihove asimilacije«.

Vir: Večer in Franci Koncilija, fotografije so iz arhiva Francija Koncilije in s spleta

Zbral in pripravil: Franci Koncilija

CANKARJEVA HIŠA MARIJE POMOČNICE KOT ZVOČNA KNJIGA

Znano je, da Cankarjev rokopis Hiše Marije Pomočnice hranijo v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani. Te dni, v začetku oktobra 2020, pa je postala Zbirka Slovenski literarni klasiki in sodobniki bogatejša še za novo »zvočno knjigo«, Hišo Marije Pomočnice najpomembnejšega slovenskega pisatelja Ivana Cankarja. Zvočna knjiga je nastala v režiji Alena Jelena in interpretaciji Branka Jordana. Zgodbi v devetih poglavjih je mogoče prisluhniti vsak delavnik ob 19.00 na tretjem programu Radia Slovenije – Programu ARS. Nova zvočna knjiga Hiša Marije Pomočnice je na voljo tudi na spletnem naslovu cutt.ly/hisa.

Zbirka Slovenski literarni klasiki in sodobniki prinaša temeljna dela slovenske besedne umetnosti v obliki zvočnih knjig: prozo, poezijo in dramatiko z mojstri interpretacije umetniške besede, vrhunskimi dramskimi igralci ali avtorji samimi. Skupaj so jo zasnovali Program ARS Radia Slovenija, ZKP RTV Slovenija in Slovenski kulturni center v Berlinu.

Ivan Cankar se je leta 1899 na Dunaju preživljal kot časnikar. Stanoval je v delavskem predmestju Ottaring pri ločeni šivilji Albini Löffler, ki je živela sama s štirimi otroki. Cankar se je zelo navezal na hudo bolno Amalijo, ki je v bolnišnici, kjer jo je večkrat obiskal, kmalu umrla. Tako je nastal roman Hiša Marije Pomočnice. Delo je izšlo leta 1904 in je eden vrhuncev Cankarjevega proznega ustvarjanja. Hiša Marije Pomočnice je pripoved o štirinajstih neozdravljivo bolnih deklicah, njihovih strahovih, trpljenju in upanju, o tihem junaštvu šibkih, ponižanih in razžaljenih. Pripoved poznavalci uvrščajo v Cankarjevo »hrepenenjsko prozo«: romaneskno zgodbo »ozarja dekliško hrepenenje po čistejšem in lepšem življenju«, pojasnjuje odgovorni urednik Programa ARS Matej Venier. Režiser Alen Jelen pa meni, da subtilno tkano Cankarjevo delo v interpretaciji igralca Branka Jordana zveni v zvočni podobi še bolj pretresljivo in umetniško dovršeno.

Viri: AG, STA in Primorske novice, fotografije pa so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

OBUJANJE SPOMINOV IN POKLON LJUBLJENIM

Že pred našim štetjem so naši predniki po takratnih poganskih verovanjih praznovali dan mrtvih in sicer 1. novembra. To je bil čas, ko se je poletje končalo in nastopilo je zimsko obdobje. Ta dan se je po njihovem verovanju preselil tudi v drugo dimenzijo, kjer niso obstajali ne preteklost, sedanjost in prihodnost. Bil je nekakšna tančica med življenjem in smrtjo. Duše umrlih so se vračale na Zemljo in obiskovale svoje še živeče sorodnike, ki so jih tudi primerno počastili. Pripravljali so pojedine in jih poskušali čim lepše pogostiti, saj so bili prepričani, da jim bodo pomagali naslednje leto in bo obilo pridelkov in tudi, da jih bodo varovali pred vsemi zli duhovi, skratka, da jim bodo olajšali življenje.

Ta poganski praznik se je obdržal skoraj vse do leta  osemsto našega štetja. Ko je svet preplavilo krščanstvo, je to animistično-pogansko čaščenje zatrlo. Krščanstvo je na podlagi poganskih verovanj za vsakega svetnika oziroma mučenika posvetilo en dan v letu, ker pa je v letu premalo dni za vse, je papež Gregor III. v Baziliki Sv. Petra v Rimu posvetil poseben oratorij in vse združil na en dan. Tako je 13. maj sčasoma postal dan mrtvih oz. vseh Svetih. Ker pa se je v Rim tega dne vedno zgrinjala množica romarjev, hrane pa ni bilo dovolj za vse v tem letnem času, je leta 835 našega štetja papež Gregor IV. praznik prestavil na 1. november, ko je bilo hrane na pretek.

Praznik spomina na mrtve v različnih kulturah počastijo na različne načine. Recimo v Mehiki prinašajo na grobove hrano in pijačo, prav tako na Kitajskem, Japonskem in v Indiji. Tibetanci izgovarjajo budistične mantre ob mogočnih zvokih gonga, Filipinci  namesto žalosti izražajo svoja čustva s plesom. V Afriki je dan posvečen plesu v maskah.

Pri nas počastimo pokojne s svečami in rožami, pri čemer pa pretiravamo. Smo poleg Hrvatov in Poljakov država, ki porabi največ sveč in pri tem ne mislimo na onesnaževanje okolja in na naše potomce, saj minejo stoletja preden se plastika razgradi. Na žalost pa je tudi ta praznik skomercializiran in vse se gleda samo skozi denar.

Pokopališča so prepolna ljudi, ki ustvarjajo velik hrup in se postavljajo eden pred drugim, kdo ima lepši spomenik, več sveč in lepši šopek. Pozabljajo, da je pokopališče kraj miru in tišine, kraj razmišljanja in povezanosti z umrlim. Njemu sveče in rože ne pomagajo nič, ne morejo ga oživeti. Vsa svetost in intimnost tega kraja se je izgubila. Bilo bi boljše, če bi grobove obiskali večkrat na leto in se kakšno minuto v mislih poklonili spominu, tako pa na ta dan pretiravajo, ogovarjajo drug drugega in pravzaprav pozabijo, da so prišli počastit svojega preminulega.

Sama grem na pokopališče večkrat na leto in se lahko v miru in tišini pogovorim s svojimi ljubljenimi, jim povem žalostne in tudi vesele trenutke, ki jih živim in se s hvaležnostjo zahvaljujem za vse lepo in dobro, kar so storili zame, za vse njihove nauke in prosim naj me v duhu vodijo še naprej. Domov se vrnem pomirjena saj je v mojem srcu njihova duša, ki me spremlja in daje moč za naprej. Tako niso mrtvi, živijo z menoj.

Dan mrtvih ali lepše rečeno dan spomina na naše ljubljene je tudi družinski praznik. Bližnja in daljna rodbina se zbere in obuja spomine, ki so bili lepi in jih ne bomo nikdar pozabili. Čutimo, kakor, da so z nami in sodelujejo v našem pogovoru. Morebitne zamere so na ta dan pozabljene. Lahko bi rekla, da smo res poganskih korenin pri našem verovanju in tega se ne smemo sramovati, saj to je naša dediščina, ki jo vse premalo spoštujemo.

Vsako leto se na pokopališče drenjajo nepregledne množice, promet je obupen. Kako bo pa letos, saj nas ta virus ovira pri vsem. Kako se bodo ljudje držali proti koronskih ukrepov. Saj bo nemogoče držati razdaljo 1,5–2,0 metra in ali bodo nosili vsi zaščitne maske. Upajmo, da bodo omejitve vse to res preprečile, sicer bo nemogoče zajeziti virus. Mislim, da bi pokojni razumeli, če jih to leto ne bi obiskovali tako množično, saj je otroško zdravje in življenje vseh najbolj pomembno in ni potrebno, da virusu dovolimo prevlado.

Vsem želim lep družinski praznik, ki naj poteka v miru ob pripovedovanju življenjskih resnic svojim otrokom in vnukom in naj jih učijo spoštovanja tako do živih, kakor tudi do mrtvih.

Emilijana Crgol

150 LET ROJSTVA SLOVENSKEGA SLIKARJA MATEJA STERNENA (1870–1949)

KDO JE BIL MATEJ STERNEN?

Matej Sternen je eden izmed velike četverice slovenskih impresionistov, a je v nasprotju z Rihardom Jakopičem, Matijo Jamo in Ivanom Groharjem manj znan po krajinskih slikah, uveljavil se je z upodabljanjem človeške figure, predvsem portreta in ženskega akta; poleg oljnega in stenskega slikarstva, s katerima se je največ ukvarjal, je odlično obvladal tudi risbo. V zrelih letih je živel predvsem od restavratorstva, likovno ustvarjanje pa je bilo njegovo povsem svobodno področje, kjer se mu ni bilo treba prilagajati naročnikom. Umetnostni zgodovinar in kustos v Narodni galeriji Andrej Smrekar je dejal: »Četverica impresionistov je bila namreč prva generacija slikarjev, ki je spremenila značaj umetnostnih inštitucij na Kranjskem: od tradicionalnega naročništva so prešli na tržni način. Se pravi, da so ustvarjali po svoji presoji, po navdihu in to ponudili na trgu.« Sternen je bil tudi edini od četverice impresionistov, ki je dokončal umetnostno akademijo na Dunaju.

Z VRHNIKE NA DUNAJ, USTALIL SE JE V LJUBLJANI

Matej Sternen se je rodil 20. 9. 1870 na Verdu pri Vrhniki. Po treh letih meščanske šole v Krškem je štiri leta obiskoval Državno obrtno šolo v Gradcu. Tam se je seznanil z Ivanom Groharjem in Jožetom Plečnikom. Na Dunaju je leta 1892 obiskoval umetnoobrtno šolo, nato pa je v letih 1892–96 študiral na dunajski Akademiji za likovno umetnost. Že med študijem si je služil denar z risanjem, kopiranjem in portretiranjem. Kot pomočnik Alojzija Šubica je že leta 1898 prvič restavriral Jelovškove freske v cerkvi na Skaručni. Leto kasneje je odšel v šolo Antona Ažbeta v Münchnu, kjer je spoznal Jakopiča in Jamo ter ponovno srečal Groharja. Kasneje so leta 1904 na Dunaju skupaj ustanovili klub Sava. V Münchnu je spoznal slikarko Rozo Klein in se z njo poročil. Živel in delal je v različnih mestih po Sloveniji, Hrvaški in Nemčiji. Po prvi svetovni vojni si je zgradil hišo na Mirju in se ustalil v Ljubljani. Po letu 1921 je bil tudi profesor risanja na oddelku za arhitekturo Tehnične fakultete v Ljubljani, slikarstvo in restavriranje pa je zasebno poučeval v svojem ateljeju.

STERNENOVO SAKRALNO SLIKARSTVO

Sternen je v svojem skoraj 80 let dolgem življenju ustvaril izjemen slikarski opus. V Narodni galeriji hranijo kar 107 njegovih oljnih slik ter 1195 pastelov, risb in grafik. Slovencem je najbolj poznana slika Rdeči parazol, ki jo je naslikal leta 1904 in je na ogled na stalni razstavi. Kustos Smrekar je o njem zapisal: »Sternen je s sliko v provincialno okolje popotresne Ljubljane prinesel velemestnega duha Pariza in drugih evropskih prestolnic in zdi se, kot da se umetnikova žena Rozi sprehaja po Tivoliju. Slika je zmagoslavje barve, vtisa in modernosti.«

Sternen je naslikal tudi številne portrete znanih in manj znanih Slovencev. Narodna galerija hrani portreta škofov Antona Jegliča in Gregorija Rožmana, oba portreta sta bila na razstavi Upodobitve ljubljanskih škofov (2007), ki so jo pripravili ob 300-letnici ljubljanske stolnice. Eno prvih naročil za restavracijo poslikav v slovenskih cerkvah pa je po besedah Andreja Smrekarja Sternen dobil skupaj z Groharjem, za trnovsko cerkev v Ljubljani. Grohar naj bi poslikal kupolo, Sternen pa dekorativne dele. Tako sta v prezbiteriju še danes ohranjeni Sternenovi sliki Kristus pred Pilatom in Sveta družina.

VELIČASTNO STERNENOVO DELO V FRANČIŠKANSKI CERKVI PRI TROMOSTOVJU V LJUBLJANI

Poleg tega, da je bil odličen slikar, je bil tudi sijajen restavrator, je povedal kustos Smrekar in še dodal: »Po vojni je bil Sternen vključen v vse velike restavratorske projekte pri nas. Uveljavil se je že pri restavriranju Jelovškovih fresk na Skaručni, izjemno pa je dvignilo njegov ugled restavriranje fresk v cerkvi sv. Primoža nad Kamnikom in v cerkvi na Jezerskem. Ko se je leta 1914 vrnil v Ljubljano France Stele in odprl deželno spomeniško pisarno za Kranjsko, je Stele postal njegov najtesnejši sodelavec. Po prvi svetovni vojni je bil tudi uradni restavrator v narodni galeriji. Ogromno je delal, bil je garač,« je razložil Smrekar.

Tako ni čudno, da so ga sredi prve polovice 20. stoletja vključili v obnovo poslikav v frančiškanski cerkvi Marijinega oznanjenja pri Tromostovju v Ljubljani. Baročna cerkev je bila do sredine 19. stoletja povsem bela, ne poslikana, šele v letih 1845–1855 je šest stranskih kapel ter obok in strop ladje in prezbiterija v fresco tehniki poslikal v tistem času najbolj iskani slikar Matevž Langus. Po uničujočem potresu leta 1895 sta jih z uporabo oljnih barv preslikala dunajska slikarja Joseph Kastner in Josef Kleiner ter povzročila veliko škode. Slovenski narod je takrat pisal: »Avstrijca sta po potresu strop prepleskala prav po obrtniško, da od Langusove umetnine ni ostalo nič več. Ta oljnati oplesk se je naravno naglo okrušil in odluščil z zidu ter popolnoma razdejal tudi Langusove freske.«

STERNEN JE LANGUSU DODAL IMPRESIONISTIČNE MANIRE

Frančiškani, spomeniško varstvo, predvsem pa France Stele so se v začetku tridesetih let odločili, da je treba strop naslikati na novo, in nalogo zaupali Sternenu. »Očetje frančiškani niso mogli najti boljšega mojstra za izvršitev velike in težke naloge, poslikati cerkev tako, da se bo novo docela zlilo s starim v celoto, da bo pa nova slikarija le ohranila vse znake sodobnega umetnostnega pojmovanja,« je zapisal Karel Dobida v reviji Mladika. »Najprej so Mateja Sternena poslali v Benetke študirat beneški iluzionizem, ko se je po vrnitvi lotil dela v cerkvi, je ustvarjal zelo hitro. Prek 600 kvadratnih metrov je poslikal le v nekaj mesecih. Upošteval je željo frančiškanov, naj pri slikanju stropa prezbiterija uničen Langusov del vsebinsko posname. Ohranil je Langusovo ikonografsko izhodišče Marijinega vnebovzetja, a ga je naslikal v sodobnejši, impresionistično naravnani maniri. Marijina figura se na prepletu oblakov in angelov dviga proti nebesom, proti Kristusu. V spodnjem, zemeljskem delu pa se dogodka veselijo apostoli. Nad stopniščem je Marijin grob. Marijo obdaja svetloba, ki se spušča iz goloba Svetega Duha. Sternen je z modernim načinom slikanja dosegel učinke, ki delujejo na daljavo izjemno prepričljivo,« je še povedal kustos Smrekar.

ZAKLJUČEK

Z delom so bili zadovoljni vsi: naročniki, restavratorji in slikar sam. Freske so označevali za največje delo slovenskega stenskega slikarstva zadnjih stotih let, Sternena pa opevali kot največjega freskanta. Časnik Slovenski narod je slikarju in poslikavi 14. avgusta 1936, dan pred blagoslovom, namenil dolg članek, kjer je bilo zapisano: »Ko mojster zaključuje svoje 65. leto, obhaja jubilej petdesetletnega dela za slovensko umetnost, ne sprejema darov od nas, temveč nam sam poklanja najzrelejši plod svojega petdesetletnega truda in bojev, svojega hrepenenja in zorenja. Veličastno Marijino kronanje! Hvalimo ga in občudujemo. Odkritosrčna je naša hvaležnost in veliko je spoštovanje, ki priklanja naše glave pred mojstrom te umetnine in vsem se nam zdi, da ni več treba nikogar, ki bi mu položil venec na glavo. Čutimo: To je njegovo kronanje!«

Avtorica: Ksenja Hočevar

ZNAMENITA SLIKARSKA RAZSTAVA MOJSTROVINE PINAKOTEKE PRAŠKEGA GRADU V NARODNI GALERIJI V LJUBLJANI

V četrtek, 1. oktobra 2020, so v Narodni galeriji v Ljubljani odprli znamenito slikarsko razstavo Mojstrovine Pinakoteke Praškega gradu z deli Tiziana, Tintoretta, Veroneseja in Rubensa. Slikarske mojstrovine predstavlja 46 vrhunskih umetnin iz zbirke, ki temelji na zbirateljski vnemi cesarja Rudolfa II. Habsburškega (1552–1612). Intenzivno sodelovanje med Narodno galerijo in Praškim gradom se je začelo pred dvema letoma, s pripravo projekta Impresionizem od zore do mraka, Slovenska umetnost 1870–1930. O tem dogodku smo poročali tudi na spletni strani KDSŠ, ko so 16. maja 2019 odprli zgoraj omenjeno razstavo v Pragi. Razstava bo odprta do 3. januarja 2021.

»Razstava je edinstvena v tem, da v tej podobi ni bila izvedena še nikoli v preteklosti, in ni verjetno, da bi se to zgodilo še kdaj v prihodnosti.« Tako je razstavni projekt Mojstrovine Pinakoteke Praškega gradu ocenil Ivo Velišek, direktor uprave Praškega gradu. Po besedah direktorice Narodne galerije Barbare Jaki je sodelovanje obeh institucij na visoki ravni, saj si je razstavo Slovenska umetnost 1870–1930 v Pragi ogledalo domala 80 tisoč obiskovalcev, obojestransko spoštovanje ob delu obeh institucij pa je preraslo v globoko zaupanje. Barbara Jaki je še poudarila, da so izbor del naredili v Pragi, pripravili pa so ga tako, da ustreza prostorskim razmeram Narodne galerije in zajema najboljša dela ter predstavlja ustrezen prerez likovne zbirke Rudolfa II.

Galerija slik Praškega gradu sodi med redke primere umetniških zbirk v Evropi, ki kontinuirano obstajajo že več stoletij, vse do danes. V njen obstoj in usodo so se vidno vtisnili dramatični dogodki češke in evropske zgodovine. Gre za dela zgodnjih nizozemskih, flamskih, nemških in italijanskih slikarjev. Razporeditev razstave je zasnovana deloma kronološko, deloma pa so umetnine združene po slikarskih šolah. V osrčju prostora pa so zbrane umetnine, ki so bile Rudolfu II. najljubše.

Rudolf II. Habsburški (1552–1612), ogrski in češki kralj ter od leta 1576 cesar Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti, je veljal za strastnega zbiratelja umetnin. Svojo rezidenco je iz Dunaja prenesel v Prago. V njegovi galeriji je bilo okoli tri tisoč slik in drugih zbirk dragocenega nakita, iluminarnih rokopisov, naravnih posebnosti itd. Tako je Praga v času vladanja Rudolfa II. drugič v svojem obstoju postala metropola Svetega rimskega cesarstva in prava »Meka znanosti in umetnosti«.

Viri: Delo, Večer, Družina, Reporter, fotografije so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

V DUNAJSKI ALBERTINI RAZSTAVLJAJO DELA FRANCOSKIH IN ŠVICARSKIH SLIKARJEV

V dunajskem muzeju Albertina je od 27. avgusta do 15. novembra 2020 na ogled razstava iz zbirke vrhunskih evropskih slikarjev, kot so Vincent van Gogh (1853–1890), Paul Cezanne (1839–1906), Henri Matisse (1869–1954), Edouard Vuillard (1868–1940) in drugi. Razstavljeno je okoli 120 njihovih del.

Švicarsko mesto Winterthur
Dunajska Albertina

ŠVICARSKO MESTECE WINTERTHUR, ZBIRALIŠČE UMETNIKOV

Zbirka velja za eno najpomembnejših zasebnih zbirk švicarske in francoske umetnosti 19. in 20. stoletja. Njihova slikarska dela sta na začetku 20. stoletja, od leta 1905 do 1936, zbirala navdušenca nad slikarsko umetnostjo, švicarski oftalmolog Arthur Hahnloser (1870–1936) in njegova žena Hedy Hahnloser-Bϋhler (1873–1952).

Arthur in Hedy Hanloser

Zakonca Hahnloser sta veliko teh slik kupila od prijateljev slikarjev. Najprej sta se zanimala samo za sodobnejše umetnine, kasneje pa tudi za slike van Gogha, Cezanna, Renoira in drugih … S slikami sta obdala stene v svoji Villi Flora v švicarskem mestu Winterthur v bližini Züricha, ki je pravo zbirateljsko mesto slikarskih umetnin. Tako je njuna vila postala stičišče za številne umetnike in ljubitelje umetnosti. Večina del, ki so na razstavi v Albertini, sodi pod okrilje fundacije Hahnloser / Jaeggli in drugih posameznikov in muzejev v Bernu. Ker Villo Flora še obnavljajo, bodo slike po razstavi poslane v bernski Kunstmuseum.

NERAZUMLJENI VAN GOGH

Med razstavljenimi deli je tudi znamenita slika nočne kavarne v francoskem mestu Arles umetnika Vincenta van Gogha iz leta 1888. O sliki je van Gogh pisal bratu Theu, da je prav z rdečo in zeleno barvo hotel poudariti, da je kavarna kraj, kjer lahko človek znori ali zagreši zločin. Za Gogha sta se v kavarni srečevala obup in strast. To je bila revolucionarna uporaba barv in tako ni tedaj slikal noben drug slikar. V času svojega življenja je bil van Gogh neuspešen, saj ljudje in kritiki niso razumeli njegova dela. Šele po njegovi smrti so prepoznali njegovo genialnost. Ko sta zakonca Hahnloser kupila njegovo sliko, je van Gogh že veljal za enega od utemeljiteljev modernizma. V zbirki sta tudi sliki dveh ovenelih sončnic in sejalca.

ZAKLJUČEK

Enkratna razstava bi morala biti odprta že od februarja do maja 2020, a je bila zaradi pandemije prestavljena na konec avgusta. Direktor Albertine Klaus Albrecht Schröder je v svojem govoru na otvoritvi poudaril, da je to zanj letos najpomembnejša razstava v Albertini.

Henri Matisse

»Razstava prikazuje revolucionarna umetniška dela francoskega modernizma – impresionistov, ekspresionistov, fauvistov in kubistov. V 20. stoletju so te nove stilske smeri doživele vrhunec v slikarstvu,« je dejal Schrӧder.

Paul Cezanne

Na razstavi je na ogled 120 različnih del, od olj na platnu, risb, kipov do fotografij zbirke iz vile Flore v Winterthuru in Bernu. Muzej Albertina je razstavi dodal še 25 del iz lastne zbirke.

Vir: Reporter, fotografije pa so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

poklon novomeški POmladi

26. septembra 2020 smo v Novem mestu obeleževali 100-letnico novomeške pomladi, kakor je Marjan Mušič poimenoval enodnevni dogodek, ki je potekal na isti datum natanko sto let nazaj. Leta 1920 so se v Novem mestu povezali mladi umetniki stari od 16 do 23 let in izvedli več kulturnih dogodkov – umetniško razstavo v hotelu Windischer, literarni recital v Narodnem domu in glasbeni večer na gradu Kamen. 

Foto: Boštjan Pucelj
Foto: Boštjan Pucelj

Novomeščani smo se novomeški pomladi poklonili z dvema dogodkoma – najprej, ob 17.00, z otvoritvijo razstave Let novomeške pomladi v Dolenjskem muzeju, nato pa še z veličastno soarejo Nekaj dni v septembru – Novo mesto 1920–2020, ki je potekala na Kandijskem mostu.

Foto: Boštjan Pucelj
Foto: Boštjan Pucelj

Na otvoritvi razstave je najprej spregovorila kustosinja Jasna Kocuvan Štukelj, ki je poudarila pomembnost novomeške pomladi za slovensko umetnost, nato pa spregovorila o sami vsebini razstave. Gre za zbirko skoraj vseh likovnih del, ki so bila razstavljena leta 1920 v Windischerjevem salonu. Za ogled bo na voljo do 8. februarja 2021. Kot častni gost je spregovoril tudi predsednik KDSŠ akad. prof. dr. Milček Komelj (njegov govor je na voljo na dnu strani). Novomeščane pa je nagovoril tudi župan Novega mesta Gregor Macedoni, ki je razstavo uradno odprl.

Foto: Boštjan Pucelj
Foto: Boštjan Pucelj

Prireditvi v muzeju je sledila veličastna soareja v režiji Matjaža Bergerja. Otvorila sta jo dva padalca, ki sta ob opernem petju Irene Yebuah Tiran, pristala na Kandijskem mostu. Avantgarno vzdušje dvajsetih let 20. stoletja so soustvarjali člani zasedbe Anton Podbevšek teatra. Publiko sta nagovorila slavnostni gost Miran Mohar, član umetniške skupine Irwin in soustanovitelj umetniškega kolektiva Neue Slowenische Kunst, in župan Mestne občine Novo mesto Gregor Macedoni.

Pripravila E. K.

Fotografije: Boštjan Pucelj

         SLAVNOSTNI GOVOR akad. prof. dr. MILČKA KOMELJA OB OTVORITVI JUBILEJNE UMETNIŠKE RAZSTAVE OB STOLETNICI NOVOMEŠKE POMLADI, KI JE BILA V SOBOTO, 26. NOVEMBRA 2020, V DOLENJSKEM MUZEJU    

          Spoštovani,

         dovolite mi, da Vam, še preden skušam predstaviti podobo in pomen slavnih novomeških dogajanj izpred stotih let, izročim pozdrave s Slovenske akademije znanosti in umetnosti, kajti njeni ugledni redni člani so bili tudi pobudniki, akterji in sotrudniki novomeške pomladi, tako njen pokrovitelj Rihard Jakopič kot Božidar Jakac, Marjan Mušič in predsednik Josip Vidmar; akademijski uslužbenec pa je bil Anton Podbevšek, ki ga je akademik Marjan Kozina v nekem pismu mojemu očetu imenoval desno roko Akademije in zavednega Novomeščana. Podbevšek pa mu je v petdesetih letih, ko še ni bilo Dolenjske galerije, napisal, da si bo vzel tri dni samo za to, da bo obiskal novomeško knjižnico in muzej. Vse do zadnjega je negoval spomin na tedanja dogajanja in jih rad komentiral tudi Božidar Jakac, ki je vse imenovane in številne druge privržence novomeške pomladi ohranil mlade in žive tudi na portretih.

                                             ***

         Natanko sto let je poteklo, odkar so se v Novem mestu v organizaciji kulturne sekcije novoustanovljenega Kluba dolenjskih visokošolcev zvrstile umetniške prireditve, ki so jih njihovi mladi pobudniki označevali kot novomeške kulturne dneve. Njihovo izhodišče je bila 1. pokrajinska umetniška razstava, zajele pa so tudi literarne in glasbene nastope. S tem so prinesle prvo celovito manifestacijo slovenske moderne umetnosti po prvi svetovni vojni in si pridobile tudi širši vseslovenski pomen.

         Pričujoča razstava je kot oživljen spomin na takratno razstavo nekakšna njena prirejena replika. Njena nosilna osebnost, pobudnik in avtor večine del je bil Božidar Jakac. V septembru 1920 je bil že skorajda leto dni študent praške umetniške akademije in dotlej se je osebno seznanil s pionirji slovenske moderne umetnosti in najvidnejšimi vrstniki z vseh kulturnih področij, ki so se nato pridružili novomeškemu dogajanju; že spočetka pa je najplodneje prijateljeval s sošolcema Miranom Jarcem in Antonom Podbevškom – z njim sta snovala celo skupne umetnine – in v Novem mestu razglabljal o slikarski umetnosti s primorskim beguncem Ivanom Čargom. 

         Duhovno formiranje nosilcev tedanjega novomeškega kulturnega dogajanja sega v tesnobni čas prve svetovne vojne, ko so se mladeniči, med katere sodijo tudi številni danes že pozabljeni snovalci, v iskanju osmislitve življenja zastrmeli v duhovna prostranstva, kakršna lahko razpira predvsem umetnost, in le v njenem naročju je Jakac dojemal drugo, srečnejše življenje. Med njimi je imel daleč največji vpliv na mlado generacijo za nekatere tedaj že kar demonsko sugestivni Podbevšek. »Obseden od novih oblik« je presenečal s futurističnimi verzi in oznanjal ničejansko voljo do moči, s katero naj bi umetniki kot titani nadvladali strašno realnost, ki jo je Podbevšek doživel na »krvavi cesti« soške fronte, kjer sta jo okusila tudi Čargo in Jakac; snoval pa je tudi tematsko nadvse pomenljivo dramo o boju dveh umetnikov, pripadnikov stare in moderne struje. 

         Novomeška razstava je bila v bistvu prikaz Jakčeve ustvarjalnosti od leta 1918 z impresionistično obarvanimi deli in modernejšimi podobami iz Prage, v katerih je že občuten dih ekspresionizma. Ker je Jakac med obiski domá navdušil tudi mlajše občudovalce, ki so se mu radi pridružili pri slikanju, je nanjo uvrstil še dijaka Marjana Mušiča in Zdenka Skalickega ter jima dodal »naraščajnika« Borisa Grada in Ferda Avsca. Razstavljena so bila tudi dela tedaj že pokojnega Jožeta Cvelbarja, kot gosta Jakčevega starejšega prijatelja Franceta Zupana, Jakčevega praškega kolega Franja Ančika in odsotnega Ivana Čarga, ki je bil takrat že na študiju v Italiji, eno sliko pa je pokroviteljsko prispeval karizmatični mentor mladih Rihard Jakopič, ki se je otvoritve osebno udeležil, tako kot tudi predhodnik ekspresionizma Fran Tratnik. Na spremnih prireditvah sta sodelovala še gosta Josip Vidmar in Marij Kogoj in se skupaj s Podbevškom že takrat v Novem mestu povezala v »trojko«, ki se je odločila osnovati Klub mladih in izdajati trem umetnostim posvečeno revijo, ki ji je Podbevšek predlagal ime Trije labodje.

         Novomeške septembrske prireditve so mladeniči novembra v prirejeni in dopolnjeni obliki ponovili še v Ljubljani, kjer so se na razstavi v Jakopičevem paviljonu Jakcu, Mušiču in Skalickemu pridružili kipar Napotnik in brata Kralja in tako je postala novomeška pobuda manifestativno izhodišče za celovit povojni razmah ekspresionistične umetniške generacije na Slovenskem. Novomeška in nato ljubljanska dogajanja so doživela živ odmev, polarno razpet za in zoper moderno umetnost. Ob nevralgično prevratniškem Podbevšku in vznesenem Jakcu se je zgostil zanos pretežnega dela tedanjega mladega ustvarjalnega rodu, in z zastavami okrašeno Novo mesto, v katerem se je tiste dni kot še nikoli dotlej trlo naših največjih talentov, je po Jakčevih besedah dobesedno vrelo.

         Spomin na tedanja dogajanja ni v Novem mestu nikoli povsem usahnil, v najširšo slovensko kulturno zavest pa se je razstava s spremnimi prireditvami usidrala šele po letu 1974, ko se je za poimenovanje dogajanja ustalil metaforični termin Novomeška pomlad, povzet po naslovu tedaj izdane knjige mladostnih spominov arhitekta Marjana Mušiča. Optimizem tega poimenovanja se nanaša na duhovni zagon, ki se je po vojni na pogorišču starih vrednot formiral v znamenju ustvarjalnih iskanj in novih umetnostnih pristopov in oblik. Božidar Jakac je v tedanjem mladostnem žaru pozival celo »na boj! v novomeško revolucijo« in je reprizo prireditev na likovnih zasnutkih za plakate napovedoval tudi kot troje rdečih dni, s čimer je želel živo prislikati njihovo izrecno čustveno intenziteto.

         Sama revolucionarnost se je pri tem nanašala le na umetniško oblikovanje in je bila že v osnovi relativna, saj so v luči akademskega realizma, kakršnega je tedaj zagovarjal novomeški profesor risanja Josip Germ, lahko videti predrzna novost že poznoimpresionistične podobe; Jakčev ekspresionizem pa je izhajal iz starejše secesijske valovite risbe, s katero je umetnik povzel značilno mehkobo dolenjske pokrajine, a jo je v Pragi intenzivneje zvrtinčil tudi v tesnobnejše ponotranjene vizije. Najdrznejši se je izkazal kot slikar prireditvenih plakatov, a je tudi njihovim abstraktnim oblikam pripisoval simboličen pomen, saj si je s tremi trikotniki v svojem »grbu«, natisnjenem na naslovnici kataloga ljubljanske razstave, zamislil troje umetnosti, ki se povezujejo v celostno umetnino, h kateri so novomeški ustvarjalci težili. V javnosti so najbolj odmevale z atraktivnim recitacijskim zanosom oznanjane Podbevškove besede, vendar je pesnik z govorjenjem o titanizmu in rojenosti umetnikov sčasoma postal preveč bombastičen celo za pojmovanje tistih prijateljskih vrstnikov, ki so se sprva nanj opirali in ga občudovali, zato so se mu po vojni naglo bolj ali manj odrekli. Trije labodje pa so že po drugi številki umolknili, ker se Kogoj in Vidmar nista bila pripravljena ukloniti sugestiji sourednika Antona Podbevška, ki so ga tedaj življenjske okoliščine približale socializmu, da bi se revija usmerila tudi v politična vprašanja.

         Odrešitev iz življenjskih napetosti so mladeniči ves dotedanji čas iskali v samonadzorovanju stopenj zrelosti svojega duhovnega razvoja in v ustvarjalni artikulaciji lastne iščoče notranjosti, ki naj bi se izpopolnjevala na poti k najvišji resnici; to »najvišjo resnico« pa je Jakac enačil s svetostjo in lepoto, pri čemer je umetnost imenoval »visoki evangelij človeštva«. Zato je na razstavi tudi ob slikah, ki so lahko danes videti predvsem poskusi ali odslikavajo zlasti navdušenje srednješolcev nad novimi izraznimi sredstvi, smiselno dojemati predvsem njihovo duhovno ozadje, zajeto v hrepenenju po ustvarjalnem prerodu novega, poduhovljenega človeka. Sočutni so bili do trpljenja ljudi na Zemlji, a usmerjeni v nadživljenje, med bleščeče zvezde, kjer sta Jakac in Jarc še bolj občutila nedosežnost večnostnih ciljev in kozmično samoto. S podobotvorjem iz futuristične orožarne opremljeni Podbevšek, ki je hotel z brezmejno hladnokrvnostjo premagati sleherno človeško šibkost ter »s titansko roko pretresti svet«, kot ga je označil že pesniški vrstnik Anton Puc, pa se je iz življenjskega pekla dvigal v nebesne planetarne sfere v fantastičnih vizijah, in z njimi pred očmi ga je nekajkrat narisal tudi Jakac, ki je ilustriral tudi nekatere njegove pesmi. A kaj kmalu so šli prijatelji vsak po svojih potih – vsakdo z mislijo na nemirno skupno mladost, v katero sta mladim likovnim umetnikom s svojim ustvarjalnim zgledom najusodneje posvetila Rihard Jakopič in Edvard Munch in novomeškim gimnazijcem še posebej Božidar Jakac. 

         V podobah na nekdanji in današnji razstavi je bilo in je mogoče razbrati idilo, hrepenenje in tesnobo, nekdanjo poetično Dolenjsko, oživljeno z melodijo spevnih linij in srčno svetlobo, ter krčevite odseve praškega velemesta in fantastične pokrajine, porojene iz mladih duš v ognjevitosti barvno intenzivirane čustvene vznesenosti. Na njej so predstavljeni Jakčevi začetki, še preden se je slikar odločilno oprijel grafike, in poskusi ter študijska dela večine tistih, ki se pozneje niso več izražali kot slikarji, a so bili živo vpeti v brsteči nemir takratnih iskanj, medtem ko zveni otožni še tradicionalnejši Cvelbar kot neizpet smrtni spomin na nepopravljivo tragiko svetovne vojne. Taka pomlad je videti v svojem raznolikem vrenju mnogoobrazna in večpomenska. Vznemirljiva kulturna dogajanja, ki so postala sinonim zanjo, pa so v novomeško tišino sunkovito zažarela kot enkraten gromovit blisk; zato je pomenljivo, da je nameraval Marjan Mušič knjigo Novomeška pomlad sprva nasloviti Zviharjena tišina.       

         Božidar Jakac je še slabi desetletji po tem dogajanju v nekem predavanju pojasnjeval, kako se je vrenje in kipenje s praške akademije, kjer je mladina »napovedala starim tradicijam neizprosen boj ter vedno bolj zmagovala«, z njim, se pravi z novomeško razstavo, naselilo tudi v dolenjsko prestolnico, od koder se je »ta udar preselil v Ljubljano in vzbudil mnogo prahu in polemike«. In zaključil: »Sodbe so bile deljene, vendar prelom je bil narejen in pot pripravljena. In vse, kar je kasneje pristopilo in se pojavljalo, je imelo svoje korenike v tem novembrskem nastopu.«

         Ta pot, ki naj bi jo po njegovih besedah skupen javni nastop njegovih privržencev tlakoval kot »granitno cesto slovenski umetnosti«, se je tedaj odprla pred umetniki kot v resnici še neznana prihodnost; a se je iz mladostnega viharništva kmalu usmerila k manj vzvihrani in bolj z zemeljsko, družbeno in predmetno realnostjo povezani ustvarjalnosti, pri Jakcu tudi k spet bolj idilični krajinarski tišini. Iz nje se je umetniku oglašal spomin na razviharjeno in sanjam predano mladost, ki mu je postala osrednja opora za vse poznejše ustvarjalne poglobitve; v poznejšem dnevniškem soočenju s samim seboj, ko je na trenutke o sebi tudi podvomil, pa je o burnih študijskih letih svoje umetniške generacije celo resignirano zapisal: »Koliko napetosti je bilo tedaj in kako smo zafurali vse skup potem.«

        Ustvarjalne mladosti se je rad spominjal tudi Podbevšek, ki je bil spiritus agens tudi pri novomeški razstavi in je skrbel za njeno propagando, tako za razmestitev plakatov kot celo za organizacijo prodaje vstopnic; še pred izidom pesniške zbirke je nenadoma umolknil, a si je za oživitev spomina na novomeška kulturna dogajanja prizadeval tudi še pozneje, ko je kot urednik in publicist k pisnemu pričevanju o njih privabil Riharda Jakopiča. Miran Jarc je medvojna iskanja svojega rodu kot duhovno zasnovo za poznejše kulturno dogajanje oživil v romanu Novo mesto, v katerem Jakac sicer ne nastopa, ker se je vse do t. i. vojne mature šolal v Idriji, iz svoje tišine pa je tedanjo Jakčevo slikarsko umetnost s pogledom božal tudi pisatelj in dramatik Slavko Grum. V desetletjih po drugi svetovni vojni, ko se je po vzniku t. i. neoavantgardistov stopnjevalo zanimanje za njihove prevratniške predhodnike, pa je Novo mesto predvsem zaradi Podbevška, a tudi zaradi Jakca, obveljalo celo za izhodišče naše t. i. zgodovinske avantgarde.

         Zgodba o novomeški pomladi, med katero so vzbrsteli in nase opozorili tako izraziti ustvarjalci, je zveneča hvalnica mladostnemu zaupanju v ideal umetnosti, do katerega se ljudje lahko povzpnejo ob vsej podpori ustreznih vzornikov le iz lastnih duhovnih vzgibov, če po njej avtentično stremijo kot po posvečenem načinu za najglobljo izpoved, ki naj bi jih pripeljala k življenjski izpopolnitvi in odrešitvi. To najbrž velja za iskanje vsakega vzvišenemu idealu ustvarjalnosti zavezanega rodu, ki si v nepopolnem svetu vsakič na novo postavlja svoje najvišje vrednote; toliko bolj usodno pa je tovrstno ustvarjalno iskanje prežarilo mladost neuklonljivih jetnikov in pričevalcev prelomnega časa med véliko vojno, med katero so s svojim ustvarjanjem stremeli po vstajenju, tako kot v Podobah iz sanj Ivan Cankar, in po njenem koncu leta 1920 v Novem mestu svoj ustvarjalni razmah v manifestativnem poletu tudi prvič družno javno razglasili. Vse to dogajanje, ki ga danes praznujemo, je postalo eden temeljev novomeškega kulturnega ponosa ter za zdaj najvišje merilo, ki nam ga simbolizirajo tedanja ključna ustvarjalna imena Božidar Jakac, Anton Podbevšek in Miran Jarc, od primorskih prijateljev pa se jim je v glasbenem zagonu naravno pridružil še ekstatični Marij Kogoj.

         Na te novomeške umetnike se v prizadevanju za kulturni dvig našega mesta Novomeščani poslej vedno znova sklicujemo. O tem več kot jasno pričajo že poimenovanja novomeških kulturnih ustanov, pa tudi današnja obuditev prve pokrajinske umetniške razstave s pomenljivim naslovom Let novomeške pomladi nam, pospremljena z zgodovinsko osvetljavo, potrjuje, da Novo mesto svojih znanilcev vseslovenskega umetniškega preroda nikakor ne bo pozabilo. Novomeška pomlad je v Novem mestu postala celo osrednji mitični ideal: simbol zazrtosti v ustvarjalne sanje, ki jih je porodilo silno, a nikoli docela izživeto koprnenje po umetnosti kot najvišji emanaciji človeškega duha. Glasniki tega zanosa so v novomeško kulturno zgodovino preteklega stoletja vrisali doslej najvznemirljivejše umetniško poglavje. V naši kulturni zavesti ostajajo še tako nepogrešljivi, da so se zaradi strastne mladostne predanosti vzvišenim ustvarjalnim ciljem vanjo usidrali tudi kot trajna spodbuda. Stoletje za tem, ko so usmerili svojo pot iz utesnjenosti v mraku časov k soncu nad Krko, s katerim je Jakac ožaril plakate za razstavo, in še više v kozmične sfere, nam s svojo duhovno energijo od tamkaj živo svetijo še v prihodnost. 

         Danes pa so k nam prisijali iznad oblaka z veličastnim napisom »Hokus pokus čarovnija – Novo mesto, popek sveta!«. Od tamkaj nad Kapitljem kot svetniki bdijo. V skrbi za svoje mesto večne pomladi nam želijo, ki bi pregnala vse mrtvilo, in za poti umetnosti granitno cesto. Jakac od tam še zre v življenje. Jarc še na razsvetljenje čaka. Podbevšek uživa pozno zadoščenje in Mušič vzklika: Še je tu pomlad, kot da sto let bi nikdar ne minilo. Spet tu smo, kakor tistikrat. 

         Milček Komelj