Arhiv Značk: predstavljeno

MIĆEVIĆEV PREŠEREN MALO DRUGAČE

3. decembra 2018 je minilo 218 let, odkar se je rodil najpomembnejši slovenski pesnik dr. France Prešeren. V spomin na ta dan, ki ga v Sloveniji obeležujemo kot »Ta veseli dan kulture«, je prav, da se Prešerna spomnimo tudi na spletni strani Kulturnega društva Severina Šalija. Pri založbi Mladinska knjiga je leta 2004 izšla knjiga Kolje Mićevića Prešeren, malo drugače. Že naslov izvirnika vzbuja radovednost in izziv. Prešerna smo vajeni sprejemati neposredno in na podlagi literarnozgodovinskih ugotovitev in razlag. Vse, kar so o Prešernu napisali Anton Slodnjak, Boris Paternu in Janko Kos, je že dolgo kanonizirano,  kljub temu da se njihovi pogledi na velikega pesnika med seboj lahko razlikujejo. Marsikdo bi pomislil, da je o Prešernu in njegovih Poezijah že vse povedano, pa ni tako. Da je Prešeren neizčrpna tema, nas na svojevrsten način prepričuje pesnik, prevajalec, estet, esejist, muzikolog  in odličen prešernoslovec Kolja Mićević (1941).

KDO JE KOLJA MIĆEVIĆ?

Kolja Mićević se s Prešernovo poezijo ukvarja že vrsto let. Prevaja jo v srbščino in francoščino, v obeh jezikih pa je objavil tudi dva lastna soneta z akrostihom France Prešeren. V Banjaluki je umetnik izdal trojezično – slovensko, srbsko in francosko – izdajo prevoda Sonetnega venca in Sonetov nesreče. Delo Prešeren, malo drugače je zbirka esejev, polnih asociacij, ki poleg poznavanja Prešernove poezije dokazujejo tudi poseben pogled na pesnika in njegovo delo. Asociacije, ki so na prvi pogled poljubne, so v resnici prežete s strogo notranjo logiko povezanih miselnih preskokov. Eseji so nastali iz opažanj, zapiskov in domnev, ki si jih je Mićević ustvaril in zapisal ob prevajanju Prešernovih del.

SAMOSTOJNI UMETNIK IZ BANJA LUKE
Kolja Mićević se je rodil leta 1941 v Banjaluki, sedaj pa živi in ustvarja v Parizu. Na Filološki fakulteti v Beogradu je končal študij svetovne književnosti in je samostojni umetnik, ki se ukvarja s pisanjem in prevajanjem poezije ter z esejistiko. Objavil je več pesniških zbirk v srbskem jeziku, med katere sodijo na primer Stopa sna, Stanje nikoga, Niti, Eros in Melos, trenutno prevaja srednjeveški francoski spev Roman o roži, v zadnjih letih pa je Mićević prevedel tudi celoten pesniški opus Franceta Prešerna.

ZAKLJUČEK

Spremno besedo o Mićevićevi knjigi Prešeren, malo drugače je napisal Boris A. Novak. Očarala ga je avtorjeva prevajalska strast in mu priznava temeljito poglobitev v prešernoslovje in literarno zgodovino. Takole je zapisal: »Kvalitete, ki Mićivićeve eseje dvigajo nad velik del sodobne prešernoslovne produkcije, pa so inovativnost, lucidnost in povsem drugačen, svež pogled na fenomene, ki se nam zdijo tako znani, da jih sprejemamo kot samoumevne.« Boris A. Novak v nadaljevanju zapiše, da je Mićićev Prešeren, malo drugače izziv čisto posebne vrste. Z esejističnimi prebliski najde drzne primerjave in vnaša anekdotičnost. Parcialnost problema pa bi potrebovala širšo analitično osvetlitev. Knjiga esejev o Prešernu bralca ne pusti nevtralnega, prisili ga k izoblikovanju lastnega stališča.

(Vir : Wikipedija in Revija 2000, fotografije so s spleta.)

Zbral in pripravil: Franci Koncilija

TA VESELI DAN KULTURE

V ponedeljek, 3. decembra 2018, je minilo 218 let od rojstva   najpomembnejšega slovenskega pesnika Franceta Prešerna. Ministrstvo za kulturo je 3. december leta 2000 razglasilo za dan odprtih vrat v slovenskih kulturnih ustanovah in ga imenovalo ta veseli dan kulture. Tudi letos so kulturni ustvarjalci vseh vrst na ta dan ljubiteljem kulture na različne načine omogočili doživetje kulture v vseh njenih razsežnostih. Tako so se nekateri člani KDSŠ odzvali povabilu Dolenjskega muzeja in si v Jakčevem domu ogledali čudovito razstavo IVAN VAVPOTIČ, VELIKAN PORTRETA. Po razstavi jih je popeljala njena avtorica Katarina Dajčman,  kustosinja in umetnostna zgodovinarka.

       

Razstavo, ki je bila odprta 12. oktobra 2018, so pripravili v sodelovanju z Galerijo Mihe Maleša in kamniškim muzejem, saj se je portretist in figuralik Ivan Vavpotič rodil prav v Kamniku leta 1877. Družina se je preselila v Novo mesto in Vavpotič je tu obiskoval gimnazijo. Spoznal je tudi pesnika Dragotina Ketteja; oba hkrati sta bila nesrečno zaljubljena v Novomeščanko Angelo Smola, ki jo je Vavpotič naslikal v ozadju Kettejevega portreta. Kasneje je prijateljeval tudi s pesnikom Otonom Župančičem in ga prav tako portretiral. Po maturi je Vavpotič študiral v Pragi, na Dunaju in v Parizu, domov pa se je vrnil leta 1910. Umrl je v Ljubljani 11. januarja 1943.

  

Osnovni vsebinski poudarek razstave predstavljajo umetnikovi portreti, ki so pomemben del ne le umetnostne, ampak tudi kulturnozgodovinske dediščine. Ob umetnikovem širšem ustvarjalnem opusu so poleg obširnega scenografskega dela za Grumovo dramo Dogodek v mestu Gogi predstavljene tudi skice scenografije ter kostumografije za dramo. Slikar pa je postal slaven leta 1918, ko je izdelal znamenite osnutke serije prve slovenske znamke, ki jo je imenoval Verigar. Ob razstavi so izdali tudi lično monografijo Ivan Vavpotič s številnimi fotografijami njegovih del.

Razstava bo odprta do 2. februarja 2019.

Pripravil in fotografiral:

Franci Koncilija

OKRNJENA LEPOTA DOLENJSKE

 

Ko se popotnik, teh domala ni več, ustavi na koncu vasi Mačkovec, se lahko zazre v dve čudoviti podružnični cerkvi, ki sodijo v župnijo Št. Peter -Otočec. To sta romarska Marijina cerkev na Trški gori in cerkvica sv. Janeza Krstnika na hribčku pri Mačkovcu. Pogled na Trško goro s številnimi zidanicami in vinogradi že dolgo zelo moti avtocestni viadukt, velikanska pletena steklenica iz železa v krožišču pa se sicer izvirno in lepo vključuje v vinogradniško okolje… Domala popolnoma razpadajoči leseni kozolec, ki stoji v bližini picerije, pa predstavlja pravo sramoto, pa ne samo za lastnika in krajevno skupnost Ločna -Mačkovec, ampak tudi za MO Novo mesto in širše. Zasebna lastnina je sicer ustavna kategorija, vendar samo do neke mere. Nekatere lokalne skupnosti v Sloveniji imajo sprejete občinske odloke, s katerimi pritiskajo na lastnike, da s skupnimi močmi, torej tudi s pomočjo javnega denarja, sanirajo (porušijo) moteč objekt…Nekateri občani se že nekaj časa sprašujejo, do kdaj bo ta podrtija še kazila našo lepo Dolenjsko?!

   

 

Pripravil in fotografiral: Franci Koncilija

 

NAŠ INTERVJU

Fotografija: Luka Petravič

K pogovoru smo povabili Suzano Krvavico, profesorico   slovenščine in umetnostne zgodovine. Na novomeški gimnaziji, kjer poučuje slovenščino, je koordinatorka za kulturne dejavnosti in mentorica prostovoljstva na RK in DRPD, vključena pa je tudi v številne šolske dejavnosti in projekte, povezane s kulturo in medkulturnostjo. V KDSŠ je članica upravnega odbora in lektorira nekatere prispevkeza društveno spletno stran. Ob izidu jubilejne monografije ob 70-letnici rojstva predsednika društva akad. prof. dr. Milčka Komelja smo ji postavili nekaj vprašanj, povezanih z monografijo.

Predstavitev jubilejne monografije je potekala dvakrat – prvič 6. 11. 2018 v Anton Podbevšek teatru, drugič pa 16. 11. 2018 v Knjižnici Mirana Jarca. Kako ste doživeli eno in drugo predstavitev?Je bilo med njima kaj podobnosti ali celo ponavljanja? Kje je bilo vzdušje bolj sproščeno, domače?

Z veseljem sem se udeležila obeh prireditev in čeprav so monografijo obakrat predstavljali isti gostje, torej avtor in jubilant Milček Komelj, urednica Nada Šumi in njun sin Miklavž Komelj, in so se nekatere vsebine seveda ponovile, sta bila oba večera nepozabna in zelo dobro pripravljena. Soareja v APT-u je bila zelo svečana, dogodek v knjižnici pa bolj sproščen. Prav na dan predstavitve monografije v knjižnici, 16. 11., je Milček Komelj praznoval svojo 70-letnico, kar je dalo dogodku posebno čustveno noto. Večer v prostorih knjižnice, katere prvi ravnatelj je bil jubilantov oče Bogo Komelj, je bil izjemen tudi zato, ker je bilo čutiti, da gospod Milček Komeljta prostor doživlja kot svoj drugi dom, saj je v njem preživel številne otroške in mladostne ure. To, da smo jubilej preživeli s slavljenčevo družino in da so nam odstrli del svojega družinskega sveta, sem doživela kot poseben privilegij. Ganljiv je bil tudi pevski nastop Talite Sofije Komelj, slavljenčeve vnukinje, večer pa je tako povezalo več področij umetnosti. Čutile so se tudi prijateljske vezi iz otroštva med Milčkom Komeljem in vami v vlogi moderatorja.

Fotografija: Marko Klinc

Ste že prelistali monografijo Milček Komelj, Življenje z umetnostjo? Kakšni so Vaši prvi vtisi o knjigi?

Seveda sem jo prelistala in tudi začela prebirati. Gre za zelo obsežno in lepo opremljeno monografijo v dveh delih, v katerih se nam Milček Komelj predstavlja s svojim izjemnim strokovnim opusom na različnih področjih, hkrati pa pred nami zaživi kot umetnik in človek. Poznala sem ga predvsem kot enega od vodilnih slovenskih umetnostnih zgodovinarjev, v monografiji pa se nam predstavi še drugače, kot pesnik, pisatelj, slikar in risar. Ker je v knjigi objavil tudi svoje najzgodnejše literarne spise, pesmi in slike, lahko spremljamo razvoj mladega umetnika od začetkov do zrelosti.

V statutu KDSŠ je določilo, da društvo izdaja tudi knjige. Kakšno mesto zavzema med do sedaj izdanimi knjigami društva monografija o ustvarjalnem opusu našega predsednika?

V statutu je določeno, da KDSŠ lahko izdaja različne vrste knjig, ne samo leposlovja. Monografija Življenje z umetnostjo je prva društvena knjiga, ki ni zgolj leposlovna, pač pa tudi strokovna, esejistična, spominska itn. Skratka, gre za polihistorsko delo. Tudi po obsegu je monografija nekaj izjemnega.

  
Fotografiji: Marko Klinc

Kateri del knjige Vas je osebno najbolj nagovoril?

Knjiga je zame zelo zanimiva, saj obravnava kulturo in umetnost, dve področji pa sta posebej povezani z mojo poklicno potjo, to sta literatura in umetnostna zgodovina. Milček Komelj ni le izjemen umetnostni zgodovinar in slovenist, pač pa tudi pesnik, pisateljin slikar, ki umetnosti ne živi samo kot ljubitelj in strokovnjak, ampak tudi kot umetnik. Najprej so me nagovorile njegove pesmi, ilustracije in slike, potem pa sem začela prebirati eseje in spomine na dolenjske, slovenske in druge umetnike. Z zanimanjem listam tudi po poglavju o slovenskih umetnostnih zgodovinarjih, saj so bili nekateri med njimi moji profesorji.

Ali poleg Komeljevih del Novomeška knjiga ter Črnomaljska in metliška knjiga tudi za Vas predstavlja monografija dodano vrednost na področju kulture, še posebej za Dolenjsko in Belo krajino?

Seveda. Tako polihistorsko delo je izjemnega pomena sploh, prvi dve poglavji, to sta Zanimanja iz otroštva in Novo mesto in Dolenjska, novomeški umetnikipa sta tesneje povezani z Novim mestom in Dolenjsko in tako posebej zanimivi za nas. V prvem poglavju pred nami zaživi odraščajoči Milček Komelj, v njegovih besedah, risbah in slikah pa tudi Novo mesto iz časov avtorjevega otroštva in mladosti, njegovi starši, someščani, učitelji, umetniki, ki jih je srečeval itn. V drugem poglavju so spomini in eseji, posvečeni dolenjskim umetnikom. Mnoge med njimi, npr. Božidarja Jakca in Vladimirja Lamuta, je avtor osebno poznal, zato jih je še toliko bolj živo predstavil in ovrednotil njihovo delo.

Fotografija: Marko Klinc

Kateri del Komeljevega ustvarjalnega opusa, poezija, proza ali slikarstvo, Vas najbolj nagovori? Na katerem področju se Vam zdi najbolj ustvarjalen?

Ker nisem literarna ali umetnostna kritičarka, si ne drznem ocenjevati njegovega ustvarjalnega opusa, sem pa nad njim navdušena. Milček Komelj se nam v monografiji kaže kot umetniški multitalent in z veseljem prebiram njegovo pretanjeno poezijo ter se potapljam v nežno barvitost njegovih slik. Besedila iz otroštva in mladosti kažejo zgodaj odraslega in zrelega človeka, ki je z umetnostjo in za umetnost živel od otroštva naprej in vseskozi razglašal njeno etično in odrešenjsko moč.

Kdaj ste spoznali Milčka Komelja? Kakšen je bil kot predavatelj na Filozofski fakulteti?

Ponosna sem, da je bil akademik prof. dr. Milček Komelj moj profesor na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. Takrat, to je sredi 80. let, sem ga prvič srečala in od tedaj spremljam njegovo strokovno delo. Na fakulteti sem obiskovala njegova predavanja o slovenskem ekspresionizmu in tako imenovana poglavja iz slovenske umetnosti. Njegova predavanja so bila, če se lahko tako izrazim, »strokovna poezija«, saj je o strokovnih temah likovne umetnosti govoril v poetičnem, bogatem jeziku. Vsi njegovi nastopi so še vedno taki – strokovno brezhibni in jezikovno edinstveni. Predaval je z navdušenjem, do študentov pa je bil vedno prijazen in pravičen. Občudovali smo tudi njegov čut za estetiko, ki se je med drugim kazal v oblačenju in uglajenosti.

Fotografija: Marko Klinc

Menite, da je KDSŠ z izdajateljsko dejavnostjo postal bolj prepoznaven v prostoru in okolju, v katerem deluje?

Zdi se mi, da je v poplavi različnih društev težko postati in ostati prepoznaven, vendar sem prepričana, da KDSŠ s svojim poslanstvom in številnimi kakovostnimi prireditvami in drugimi dejavnostmi postaja pomembno kulturno društvo v našem prostoru. Izdajateljska dejavnost k temu zagotovo pripomore.

Ali želite še kaj povedati?

Želim vam čestitati in se vam zahvaliti, da ste dali pobudo za nastanek monografije, sodelovali pri njenem nastajanju z iskanjem donatorjev in organizirali slovesnost ob 70. rojstnem dnevu Milčka Komelja.

Profesorica Suzana Krvavica, najlepše se Vam zahvaljujem za odgovore. Želimo si, da bi intervjuji s člani društva postali stalnica naše spletne strani.

 Pogovarjal se je Franci Koncilija.

 

PREDSEDNIK MILČEK KOMELJ NA PREDSTAVITVI KNJIGE O RUDOLFU MAISTRU V MARIBORU

UVOD
V Glazerjevi dvorani Univerzitetne knjižnice Maribor (UKM) so v sredo, 14. novembra 2018  predstavili doslej najobsežnejšo in najcelovitejšo knjigo o življenju in delu slovenskega generala, domoljuba, pesnika, slikarja in bibliofila z naslovom Rudolf Maister – sto let severne meje v obdobju 1874-1934. Reprezentativno knjigo je izdala Mladinska knjiga iz Ljubljane, ki je izšla v zbirki albumov Mladinske knjige. Od mnogih avtorjev, ki so sodelovali pri nastanku knjige, so se predstavili v Mariboru Mihael Glavan, ki je opisal celovito življenjsko zgodbo, Milček Komelj, ki je raziskal pesniškega generala kot likovni spomenik, Aleš Berger, ki je izbral spominske članke, Igor Grdina zgodovinsko ozadje odločilnih dneva in noči v novembru 1918, Vlasta Stavbar, ki je predstavila Maistrovo knjižnico v UKM, Primož Premzl je zbral in uredil bogato dokumentarno in slikovno gradivo, Dejan Kac pa je prispeval bibliografijo del o Maistru. Moderator dogodka je bil Stane Kocutar, ki je poudaril, da smo dobili knjigo, kot si jo Maister po sto letih od velikega dejanja zasluži.

Avtorji, ki niso bili na predstavitvi, pa so prispevali svoje deleže v knjigo o Maistrovem posmrtnem življenju, so še Alenka Puhar, ki je svoj prispevek naslovila Maistrovine v kulturni krajini. Študije o Maistrovi vsestranski ustvarjalnosti in življenju so prispevali še Andrej MissonAlenka JuvanMilan Lovrenčič, ki je predstavil združene potomce borcev za severno mejo, in Peter Krečič, ki je predstavil tri risbe za grob generala Maistra po Plečnikovi zasnovi. Knjigo je uredila Nela Malečkar, oblikoval pa jo je Klemen Kunaver.

PREDSTAVITEV MILČKA KOMELJA 
Milček Komelj je predstavil manj znano zgodbo o Maistru kot likovnem ustvarjalcu. Najbolj znana je njegova podoba Bleda iz 1897, ki ga je večkrat slikal, ko je bil tam v komisiji za meje. Bil je poznavalec in prijatelj umetnikov, Riharda Jakopiča, Frana Tratnika, podpiral je tudi Nikolaja Pirnata, ki je naredil doslej najbolj reprezentativen portretni kip Maistra, ki je v Mariboru. Je odločen in monumentalen. Maister je bil tudi organizator likovnega življenja v Mariboru.Tudi upodobljen je bil večkrat, njegovi spomeniki so po Sloveniji – od Kamnika preko Ljubljane do Maribora, Ptuja. Političen odnos do njega se kaže v prav njegovih upodobitvah, posebno kiparskih. Po vojni je bil prvi spomenik Segulinov v Kamniku, prvi večji spomenik pa so postavili v Mariboru. Lirična kiparka Vlasta Zorko je njegovo odločnost izrazila v gubah plašča in energičnosti kretenj, s sabljo, ki jo izdira iz nožnice. Spomenik ni vojaško napadalen, kaže pa energičnost moža. V Ljubljani imamo v razdalji petih kilometrov kar dva Maistrovega spomenika. Potrebno je še povedati, da je bil Milček Komelj tudi predsednik žirije za postavitev spomenika v Ljubljani. Na natečaju je zmagal Jakov Brdar, delo Boštjana Putriha pa stoji pred ministrstvom za obrambo. Poleg številnih peripetij sta sedaj v Ljubljani dva Maistrova spomenika, kar se zdi Komelju čisto korektno.

KULTURNI SPOMENIK DRŽAVNEGA POMENA
Te dni pa so iz mariborske univerze sporočili, da je vlada RS razglasila Maistrovo knjižnico v Univerzitetni knjižnici Maribor za kulturni spomenik državnega pomena. S tem je država Slovenija prepoznala poseben pomen te knjižne zapuščine generala Rudolfa Maistra, ki predstavlja pomemben  vir za razumevanje zgodovinskih procesov, pojavov ter njihove povezanosti s sedanjo kulturo ter kot spomin na izjemno osebnost Rudolfa Maistra. Zbirka obsega 5945 enot.

(Vir: Večer, foto Andrej Petelinšek)

Pripravil in povzel: Franci Koncilija

REMINISCENCA NA OLIMPIONIKA LEONA ŠTUKLJA

Mestna občina Novo mesto je v spomin na 120-letnico rojstva Leona Štuklja letošnje leto razglasila za Štukljevo leto. Vse leto so bili organizirani številni dogodki v spomin na velikega Novomeščana, vrhunec Štukljevega leta pa je bil v ponedeljek, 11. novembra 2018. Ob 16. uri so v Dolenjskem muzeju odprli spominsko razstavo v poklon rojaku in olimpioniku z naslovom Leon 120 let, osrednja slovesnost pa je bila ob 20. uri na lokaciji veledroma v olimpijskem vadbenem centru. Slavnostni govornik je bil predsednik RS Borut Pahor.

UVOD
Telovadec in olimpionik Leon Štukelj se je rodil 12. 11. 1898 v Novem mestu. Bil je najuspešnejši slovenski športnik, dobitnik osmih zlatih, šestih srebrnih in šestih bronastih kolajn; vse je osvojil med obema svetovnima vojnama. Po poklicu je bil sodnik, po letu1945 pa je vse do svoje smrti 8. 11. 1999 živel v Mariboru. Danes se po njem imenujeta športni dvorani v Novem mestu in Mariboru. V Mariboru se po njem imenuje tudi trg.

AVE TRIUMPHATOR
Ko sem bil leta 1956 šolar v četrtem razredu, nam je učiteljica Ema Kranjec zadnjo popoldansko uro pouka navadno z veseljem prebirala Jurčičevega Jurija Kozjaka in nam navdušeno pripovedovala o veličastnih sprejemih Leona Štuklja v Novem mestu, ki so mu jih pripravili vsakokrat, ko se je vrnil z olimpijade. To sem si zapomnil za vse življenje. Čez več kot 40 let sem se kot prvi župan MO Novo mesto v Radencih prvič srečal z Leonom Štukljem, ki je bil takrat star 98 let. Bil je drobne postave, vendar čil in zdravega duha, in name je napravil izreden vtis. Prešinila me je misel, da bomo ob 100-letnici njegovega rojstva pripravili še veličastnejši sprejem na Glavnem trgu v Novem mestu. Tako je tudi bilo, enkratno in nepozabno! Prireditev je pripravil režiser Matjaž Berger in jo poimenoval Leon Štukelj, Ave Triumphator.

NEMŠKA ZASEDA PRED ŽUŽEMBERKOM
Ob nekem drugem srečanju mi je Leon Štukelj pripovedoval o življenjski preizkušnji med vojno jeseni leta 1943. Leon se je z nekaj znanci peš odpravil na obisk k sorodnikom iz Novega mesta v Zafaro pri Žužemberku. Nenadoma so se sredi poti znašli pred do zob oboroženimi Nemci, ki so »hajkali« za partizani. Situacija je bila napeta, saj bi Nemci lahko z enim samim rafalom pokončali vse ljudi, z Leonom vred. K sreči je Leon odlično govoril nemško, zato se je nemškemu oficirju predstavil in mu začel pripovedovati, da je nastopil in prejel kolajno tudi na olimpijadi v Berlinu leta 1936. To jih je rešilo. Oficir je postajal prijaznejši do Leona in njegovih spremljevalcev, saj je bil leta 1936 tudi on na olimpijadi v Berlinu, kjer je s pozornostjo spremljal prav telovadce.

ZAKLJUČEK
Olimpionika Leona Štuklja, ki so mu v rodnem mestu postavili lep spomenik, imam vedno v lepem spominu. Njegova sestra in starši so pokopani na pokopališču v Ločni. Ob njihovem grobu se večkrat ustavim in se na poseben način družim z njimi in Leonom Štukljem v eshatoloških razsežnostih. Leon je bil dober človek, spoštljiv in pozoren do vseh ljudi, ne glede na njihovo politično in versko prepričanje. Bil je uglajen in izobražen človek, s sogovorniki pa se je pogovarjal z izbranimi in tehtnimi besedami. Užival je v gledališču in pri poslušanju klasične glasbe. Do konca življenja je telovadil na krogih, ki jih je imel pritrjene na podboju vrat. To mu je pomagalo, da je ostal čil in zdrav vse do svoje smrti.

(Fotografije: Marko Klinc in splet)

Franci Koncilija

VABILO NA POGOVOR z AKADEMIKOM DR. MILČKOM KOMELJEM

Kulturno društvo Severina Šalija pripravlja v atriju Knjižnice Mirana Jarca Novo mesto v petek, 16. novembra 2018, ob 18. uri za svoje člane in širšo javnost pogovor z AKADEMIKOM DR. MILČKOM KOMELJEM, častnim meščanom Novega mesta, ob njegovi 70-letnici.

S slavljencem se bo pogovarjal namestnik predsednika društva gospod FRANCI KONCILIJAki je knjigo pobudil in zanjo pridobil sponzorska sredstva.

Na pogovornem druženju, kjer so dobrodošla tudi vprašanja občinstva, bo nastopila mlada umetnica SOPRANISTKA TALITA SOFIJA KOMELJ, slavljenčeva vnukinja, študentka 1. letnika solopetja pri PROF. PII BRODNIK na Akademiji za glasbo v Ljubljani.

Na klavinovi jo bo spremljala korepetitorica TATJANA HADL.

Program:
Josip Pavčič: Ciciban-Cicifuj
Vincenzo Bellini: Vaga luna
Gaetano Donizetti: Quel guardo il cavaliere  (arija Norine iz opere Don Pasquale)

Vstop je prost. Prisrčno povabljeni!

MONOGRAFIJA O USTVARJALNEM OPUSU AKADEMIKA DR. MILČKA KOMELJA OB NJEGOVI 70-LETNICI

Akademik prof. dr. Milček Komelj, Novomeščan, pesnik, pisatelj, slikar, umetnostni zgodovinar in prepoznavni likovni kritik, redni član SAZU in Evropske akademije znanosti in umetnosti, dolgoletni predsednik Slovenske matice, častni občan MO NM in navsezadnje tudi predsednik Kulturnega društva Severina Šalija, se je rodil 16. novembra 1948 v Novem mestu. V čast njegovega življenjskega jubileja je Kulturno društvo Severina Šalija v sodelovanju s spodaj navedenimi ustanovami pripravilo tri odmevne kulturne dogodke. V torek, 6. 11. 2018, je že bila v novomeškem Anton Podbevšek Teatru soareja, v petek, 16. 11. 2018, bo v Knjižnici Mirana Jarca potekalo srečanje z jubilantom na društveni ravni, v mesecu decembru pa bo srečanje še v prostorih Slovenske matice v Ljubljani.   

Ob tej priložnosti je Kulturno društvo Severina Šalija Novo mesto na pobudo Francija Koncilije v sozaložništvu s Slovensko matico izdalo jubilejno monografijo z naslovom Milček Komelj: Življenje z umetnostjo. Knjiga v dveh delih ima 900 strani in 450 barvnih umetniških slik, dokumentarnih fotografij in seznam v knjigi omenjenih osebnih imen. Knjigo je uredila Nada Šumi, oblikovala jo je Barbara Bogataj – Kokalj, natisnila pa tiskarna Formatisk iz Ljubljane.  

Jubilejna monografija ob 70-letnici akademika dr. Milčka Komelja Življenje z umetnostjo je panoramski pregled vseh področij Komeljevega delovanja in ga predstavlja kot umetnostnega zgodovinarja in umetnika. V njej so ponatisi odlomkov besedil iz revij, zbornikov in katalogov, nekatera besedila pa so v knjigi objavljena prvič. Taki so – kot posebej simpatično berilo – tudi Komeljevi spisi iz dijaških let, ki kažejo avtorjevo zgodnjo literarno nadarjenost in zgodnje poznavalsko zanimanje za likovno umetnost. Prvič je objavljena večina portretov, pokrajinskih risb, akvarelov in pastelov, največ iz časa pred začetkom študija, ko se je Komelj pripravljal na umetniški poklic slikarja. V času študija in po njem je začel intenzivno, tako rekoč vsakodnevno, slikati z besedami in poslej z vsakim besedilom s pesniško besedo širi in razcveta izrazne registre slovenskega jezika, ki se mu tudi javno postavlja v bran. Slikarska roka tako ostaja pri roki za priložnostne namene, beseda pa žari v esejih, stihih, v odgovorih na vprašanja v intervjujih, pa tudi v strokovnih pesniško artikuliranih besedilih, značilnih za znamenite klasike slovenske umetnostne zgodovine. Ti so, kot danes Milček Komelj, umetnost ob vsem poznavalstvu želeli približati široki javnosti ljubiteljev in jih tudi z načinom njenega predstavljanja usmeriti v njeno duhovno globino in lepoto.

Življenje z umetnostjo Milčka Komelja je tako svojevrstna avtobiografija zaljubljenca v umetnost, cenjenega interpreta umetnosti, priljubljenega univerzitetnega učitelja, za slovenstvo zavzetega dolgoletnega predsednika Slovenske matice, dejavnega rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti in z vsem svojim delom in povezovalno osebnostjo upoštevane javne moralne avtoritete.

Pripravila: Nada Šumi in Franci Koncilija

Fotografija: Marko Klinc

DOTIK ŠPORTA V KAMNU

Lani je Novo mesto pretežni del svoje kulturne dejavnosti usmerilo v projekte, povezane z jantarjem, kar je po svoje razumljivo, saj je Mestna občina Novo mesto glede na pomembnost jantarnih najdb, odkritih na bogatih novomeških arheoloških lokacijah, leto 2017 razglasila kot Jantarno leto, ki so ga prepletale številne z jantarjem povezane kulturne, turistične in družabne dejavnosti. Člani društva Skulpte so se na to občinsko odločitev odzvali s kiparsko izjemnim in po obsegu monumentalnim skupinskim delom, ki je prekašal vse njihove dotedanje kiparske aktivnosti. Po uspešni kolektivni in resnično dobri izvedbi skrbno načrtovanega projekta so kiparji brez odlašanja svoje ustvarjalne zamisli usmerili v pripravo pregledne skupinske razstave z namenom, da se tako na kulturno umetniški način poklonijo olimpioniku (dobitniku več zlatih medalj na olimpijskih igrah in svetovnih prvenstvih) Leonu Štuklju in športnemu udejstvovanju nasploh, ki mu je Mestna občina Novo mesto posvetila leto 2018 pod geslom Zdrav duh v Novem mestu.

Avtorji, predstavljeni s svojimi deli na skupinski razstavi Dotik športa v kamnu, so, kot že sam naslov poudarja, dosledno zvesti kamnu, temu plemenitemu trdemu gradivu, ki zahteva skrbno in dolgotrajno obdelavo. Najpogosteje pri svojem delu uporabljajo dolenjski apnenec z vmesno stopnjo trdote (med magmatskim granitom, tonalitom, porfirjem in mehkejšim alabastrom in peščencem), tu in tam pa je kakšno njihovo delo izklesano tudi iz kristaliziranega apnenca, ki ga poznamo kot marmor. Po pomenu in namenu se člani društva Skulpte, ko niso angažirani pri večjih skupinskih projektih, odločajo za izdelavo malih kamnitih skulptur zasebnega, intimnega značaja.

Tehnični postopek kiparskega oblikovanja je dvojen: pri prvem sloni na odvzemanju snovi (klesanje in rezljanje kamna in lesa ali morda tudi kakšne druge bolj ali manj trde snovi) in po takšnem postopku narejeno ustvarjalno delo je skulptura, ko pa z gnetenjem gline formalno uresničimo izbrani motiv in po njem naredimo kalup (model) ter odlijemo tridimenzionalno delo, smo dobili plastiko. Po razsežnosti razlikujemo dve temeljni osnovni kiparski obliki: prosto stoječo oblo plastiko in relief, ki je vezan na ploskev. Kip gledalcu nudi ogled z vseh strani, relief pa nam omogoča le čelni, frontalni pogled. Kiparstvo kot specifičen način likovnega izražanja s prostornino in obliko čutimo in doživljamo ne le s pogledom, temveč tudi z dotikom, za razliko od risbe grafike in slikarstva, kjer je tretja razsežnost le navidezna.

Preberi več DOTIK ŠPORTA V KAMNU

IZJEMEN KULTURNI DOGODEK V KARTUZIJI PLETERJE

V petek zvečer, 26. oktobra 2018, je v Kartuziji Pleterje v nabito polniakustični gotski cerkvinastopil vrhunski Ženski komorni zbor ČARNICE pod taktirko nadarjene Monike Fele. Koncert je organiziralo Kulturno društvo Zgovorna tišina, ki si prizadeva za popularizacijokartuzijanske duhovnosti. Vodi ga Novomeščan Zvone Pelko, tudi avtor priljubljene multivizije o Kartuziji Pleterje.

UVOD
Uvodoma je okoli 40 mladih deklet, odetih v meniške kute,zapelo pesem Aleluja. Dekleta s svečami v rokah so stala v poltemi ob steni po vsej cerkvi. Čarnice so v nadaljevanju programa zapele še trinajst pesmi v latinskem jeziku, kar je dalo večeru še poseben čar in mistično vzdušje. Solista sta bila Jaka Mihelač, bariton, in Dominik Fele, deški sopran.

KAKO JE KONCERT USTVARJAL SKLADATELJ ANEJ ČERNE
Skladatelj Anej Černe je koncert poimenoval Circum Tempus (Okrog časa). Zapisal je: »V tem koncertnem prepevanju se ljudje sprašujemo o samem smislu našega obstoja in časa. Odgovor na ta večna vprašanja je vedno razpet med dvema poloma: med dvomom in absolutnostjo.« V nadaljevanju se je skladatelj  spraševal o temeljnih človeških vprašanjih, npr. kdo lahko sodi ipd. Anej Černe je globoko prepričan, da je sporočilnost glasbe za človeka najgloblja izpoved. Glasba po njegovem povezuje naravni red in hkrati neskončno svobodo. Po njegovem sta zato človeški glas in zborovsko petje izraz sožitja med sicer različnimi ljudmi. Preplet petja, besede in tišine v prostoru in času, ki sta temu namenjena, predstavlja mistično poglobitev vase po poti nad lastnim egom v sinergiji z ostalimi ljudmi.

MARIJANSKA RAZSEŽNOST KONCERTA
Iz predstavitve celotnega koncerta je razvidno, da je izrazito marijanski. Sestavljen je iz dveh delov: prvi, Angelus Domini, opisuje Marijino oznanjenje, torej čas, ko se po Mariji izpričuje božanska resničnost stvarjenja in učlovečenja Boga, ki ni sprememba danosti, ampak dar sam, po božji Besedi. V drugem delu koncerta so se udeleženci s poslušanjem ubranega petja preselili z Marijinim trpljenjem pod križ na Golgoti in se soočili s smrtjo Marijinega Sina Jezusa Kristusa. Tako je lahko Marijina pot s pomočjo čudovitega petja posebna preslikava za vsakogar, ki stopa po poti življenja in išče pot do miru.

ZAKLJUČEK
Skladatelj Anej Černe je s tem čudovitim glasbenim stvariteljstvom dosegel neverjeten odziv med poslušalci, ki so se na poseben način počutili globoko povezani. Tovrstno petje ni samo lepo, ampak tudi globoko sporočilno, vključno z eshatološkimi razsežnostmi.  

Pripravil in fotografiral: Franci Koncilija