Arhiv Značk: predstavljeno

MLADI UMETNIKI SO POPESTRILI KULTURNO DEDIŠČINO ZGODOVINSKIH MEST

Decembra lani so v Škofji Loki sklenili domala poldrugo leto trajajoč mednarodni projekt mladih umetnikov na evropski ravni, ki so ga naslovili »OSVEŽITEV« (Refresh). Projekt, ki je bil financiran z evropskim denarjem, je potekal v štirih državah: v Italiji, Španiji, Romuniji in Sloveniji. Mladi plesalci, glasbeniki, slikarji, fotografi in vizualni umetniki so ob spoznavanju bogate kulturne dediščine teh držav na osmih dogodkih predstavili svoja umetniška dela, ki interpretirajo kulturno dediščino s povsem novo mladostno svežino. Ustvarjali so na Ptuju, v Novem mestu in nazadnje v Škofji Loki.

 

V projektu je sodelovalo več kot sto mladih nadarjenih umetnikov, še enkrat toliko pa se jih je udeležilo vzporednih ustvarjalnih delavnic. »Cilj projekta je bil približati kulturno dediščino naših krajev ljudem v okolju, posebej mladim. Prepričani smo, da smo vseh osem dogodkov izvedli uspešno. Vsak dogodek je trajal po en teden,« je povedala generalna sekretarka vodilnega partnerja projekta, Združenja zgodovinskih mest Slovenije, Mateja Hafner Dolenc. Na Ptuju je tako imenovani osvežilni teden potekal v okviru mednarodno uveljavljenega festivala »Art Stays«, ki se mu je pridružilo dvanajst mladih slikarjev, kiparjev in vizualnih umetnikov iz partnerskih držav ter domači umetniki s Ptuja. V Novem mestu pa je na vsakoletnem dogodku »Teden kultur« sodelovalo dvanajst mladih plesalcev iz partnerskih občin ter skupina domačih plesalcev. Prijavili so novo plesno koreografijo na glasbo novomeške glasbene skupine Dan D in jo odplesali na prenovljenem novomeškem Glavnem trgu, naslednji dan pa še na zaključnem dogodku Plesnega studia Novo mesto.

Udeleženci vseh partnerskih organizacij in držav so zelo pohvalili pomen in pozitivne učinke tovrstnega povezovanja in sodelovanja mladih, ki se jim na ta način približa raznovrstna in bogata kulturna dediščina držav in okolja, kjer so ustvarjali in gostovali. Navdušeni so bili tudi nad Matejo Hafner Dolenc, ki je napovedala, da se na osnovi doseženih rezultatov pripravljajo na razpis projekta »OSVEŽITEV« v okviru programa Ustvarjalna Evropa. Upajo, da bodo na razpisu uspešni.

   

V mednarodnem projektu »Osvežitev« (Refresh) je sodelovala tudi MO Novo mesto. O projektu, ki ga je vodila mag. Sandra Boršić iz kabineta župana mag. Gregorja Macedonija, je povedala: »Mladi plesalci so junija 2019 gostovali v Novem mestu v okviru evropskega projekta REFRESH, Young artists refreshing heritage sites, ki je prejel sredstva iz razpisa Ustvarjalna Evropa, katerega vodilni partner je Združenje zgodovinskih mest Slovenije, pridruženi partner pa Mestna občina Novo mesto, ki je tudi članica Združenja. Namen projekta REFRESH je bil vključitev mladih umetnikov v spoznavanje in oživljanje kulturne dediščine zgodovinskih območij z ustvarjanjem na področjih različnih umetnosti, od slikarstva, glasbe, plesa, do filma in video umetnosti. 

V tednu od 9. do 15. junija 2019 so v Novem mestu plesalci sodobnega plesa iz štirih držav, Italije, Španije, Romunije in Slovenije, ustvarjali nove plesne koreografije, za katere so dobili navdih v bogati kulturni dediščini Novega mesta. Skupina 20 plesalcev iz štirih držav je aktivno oblikovala in trenirala novo koreografijo pod mentorstvo Tjaše Žibert in v sodelovanju s Plesnim studiem Novo mesto. Novoustvarjeno plesno koreografijo na glasbo novomeške skupine DAN D so plesalci predstavili na prenovljenem novomeškem Glavnem trgu v okviru Festivala Teden kulture ter na poletni produkciji Plesnega studia Novo mesto v Športni dvorani Leona Štuklja.

V času, ko so plesalci kreirali plesno koreografijo, je v okviru projekta Refresh v Novem mestu potekala tudi video delavnica na temo VIDEO in MLADI in DEDIŠČINA, ki jo je organiziralo Združenje zgodovinskih mest Slovenije v sodelovanju z AGRFT, Ekonomsko šolo Novo mesto in Gimnazijo Novo mesto. Na okrogli mizi sta poleg dijakov Ekonomske šole Novo mesto in Gimnazije Novo mesto sodelovala Marko Naberšnik, režiser, scenarist in profesor na AGRFT, in Ivana Vogrinc Vidali, študentka filmske in televizijske režije na AGRFT ter voditeljica več filmskih delavnic za mlade. Spregovorili so o tem, ali sta danes video in film nosilni medij izražanja, pa tudi kreativnega ustvarjanja mladih in ali je kulturna dediščina lahko tema in navdih za dober video. Dijaki so s predstavitvijo svojih kratkih filmob, ki so jih posneli na lokacijah, ki so del novomeške kulturne dediščine, dokazali, da sta kulturna in naravna dediščina odlična podlaga za turistično promocijo novomeške občine. Udeleženci filmske delavnice REFRESH so svoje kratke filme ustvarjali v času od 11. do 13. junija 2019.«

Vir: Dnevnik, fotografije pa so s spleta in iz arhiva F. K.

Zbral in pripravil: Franci Koncilija

SREČKO KOSOVEL, SILOVITI HLADEN VETER, KI SE S KRASA SPUŠČA NA TRST

Patti Smith (73), znamenita ameriška punk in rock pevka, je v torek, 26. novembra 2019, pred začetkom koncerta v Trstu v angleškem jeziku recitirala Kosovelovo pesem »Majhen plašč«. O tem dogodku najpomembnejši slovenski mediji, razen Primorskih novic, niso poročali.

Srečko Kosovel: MAJHEN PLAŠČ

Jaz bi hodil
v majhnem plaš
ču
besed.

Ali pod tem naj se skriva
topel, svetál svet.

Kaj je bogastvo?
Kaj je razkošje?

Zame je eno:
majhen plaš
č imam
in ta plaš
č ni nobenemu
podoben.

 KOSOVELOV NEMIRNI DUH

    

Avgust Černigoj, portret Srečka Kosovela

Je pa o čudovitem trenutku na Pattijinem koncertu v Trstu obširno poročal zagrebški Jutarnji list. Novinar Miljenko Jergović je v prispevku zapisal: »Rad imam Trst, še posebej jeseni, ko s Krasa zapiha burja in se mraz spusti do morja.« Jergović nadalje piše, da ta Kosovelova pesem sploh ni najlepša in najpomembnejša v njegovem pesniškem ustvarjalnem opusu, pa jo je Patti Smith vseeno izbrala in prebrala v angleškem prevodu … Pesem Majhen plašč je bila objavljena na 297. strani Kosovelove pesniške zbirke, ki jo je leta 2013 izdala Beletrina v Ljubljani. Znano je, da je Srečko Kosovel (1904–1926), lirični pesnik, avantgardist in eksperimentator v svojem kratkem življenju napisal veliko žanrsko različnih pesmi. Čeprav ni živel in ustvarjal v Trstu, je imel na to etnično tako raznoliko mesto kljub temu velik in vsestranski vpliv. Srečko Kosovel, piše novinar Jergović, se je še kot mladenič popolnoma predal viharjenju svoje dobe. To lahko razberemo iz njegovih pesmi, ki nam sporočajo njegovo življenjsko raznolikost in različnost njegovih pesniških osebnosti. Zanimivo je, kako v nadaljevanju Miljenko Jergović povezuje Kosovela z njegovim hrvaškim sodobnikom Antonom Brankom Šimićem – obema je bila skupna nemirna doba, kakor tudi duhovna prodornost, apartnost pesniških pojavov in drugo … Medtem ko je bil Šimić bolj tradicionalen, je bil Kosovel vedoželjen in se z duhom časa ni hotel pomiriti, ampak ga je hotel spremeniti. Oba sta bila zelo navezana na svoja domača kraja, ki sta ju v svojih pesmih strastno opisovala na način, ki je bil glede na njune racionalne književne predhodnike revolucionaren.

   

ZAKLJUČEK

Tudi če bi Srečko Kosovel živel dlje, ne bi imeli takšnega pesnika, kakršen nas danes navdušuje. Na svoje ustvarjalnosti je postal konstruktivist, prijatelj umetniškega genialca Avgusta Černigoja (1898–1985), slikarja, grafika, kiparja, ilustratorja in likovnega pedagoga, Tržačana, ki je narisal konstruktivističen portret Srečka Kosovela. Tudi Černigoj je bil Šimićev sodobnik, ki je umrl v Kosovelovi rodni Sežani. Na koncu prispevka je Jergović zapisal: »Tako sem srečen, ker je Patti Smith v Trstu pred množico udeležencev njenega koncerta v angleščini (zbirka Open – Odprto) prebrala Kosovelovo pesem Majhen plašč. Mati ameriškega, angleškega in svetovnega punka pač ni vedela, da je bil Srečko Kosovel, že davno pred njo, oče slovenskega punka!«

Vir: Jutarnji list (ZG), fotografije so s spleta

Zbral in prevedel: Franci Koncilija

VELIČASTNA MONOGRAFIJA »VSE, KAR JE …« O USTVARJALNEM OPUSU AKADEMSKEGA SLIKARJA PROF. ANDREJA JEMCA

Zadnji pogovorni večer v tem letu, v ponedeljek, 23. decembra, so na Slovenski matici posvetili jubileju akademskega slikarja profesorja Andreja Jemca. Tajnica in urednica Slovenske matice dr. Ignacija Fridl Jarc je na pogovornem večeru gostila eminentna sogovornika: jubilanta, 85-letnega akademika Jemca, in umetnostnega zgodovinarja, akad. prof. dr. Milčka Komelja, ki je za monografijo napisal spremno besedo.

 . 

Da je 80 slik, objavljenih v monografiji, nastalo v zadnjih dveh letih, je povedal Jemec. »Ko smo razmišljali o monografiji vsega ustvarjalnega opusa, od akademijskih let do zadnjih let, sem ugotovil, da je pridobivanje fotografij izjemno zahtevno in težko. Tako sem se odločil, da bom, raje kot zbiral in pridobival staro, slikal in risal na novo.« Ko mu kdo ob razstavi reče, da se je njegovo slikarstvo v večdesetletnem obdobju ustvarjanja spremenilo, mu slikar odgovori, da se je spremenilo tudi življenje. Spomnil se je na vojne čase, ko je bil kaznovan, če je govoril slovensko, spomnil na povojne poboje in čas totalitarizma, ki je tudi pogosta tema njegovih slik, s slikami pa opisal čas, ki ga živimo danes. Po besedah Fridl Jarčeve ima ena najbolj zgovornih slik v monografiji, ki slika današnji čas, naslov »Evropi gori pod nogami«. »Skoraj sto let po Kosovelovem klicu Evropa umira slikar Jemec to sporočilo slika z barvami.«

  

Milček Komelj se je sprehodil skozi različna obdobja Jemčevega ustvarjanja in se ustavil pri slikah iz zadnjega obdobja, objavljenih v monografiji. »Z njimi je slikar izpričal vnovičen ustvarjalni zagon, ki mu je v nenadnem in plodovitem zamahu na novo prerodil življenjsko in s tem ustvarjalno voljo,« je dejal Komelj. Po njegovih besedah se je v teh slikah Jemec ponovno nadvse sproščeno razživel, kot bi se še bolj in na novo zavedel dragocenosti, lepote in radosti življenja, pa tudi vsega, kar ga teži ali v današnjih vse bolj kriznih časih ogroža našo evropsko civilizacijo. »Na nazoren način, z barvami in potezami, pokaže resničnost sveta,« je dejal Komelj in pristavil, da so v Jemčevem opusu zgovorni naslovi slik. »Jezik barve, poteze, svetlobe enači z besedo jezika, sklicuje se na Sveto pismo. Beseda je Luč, v njegovih slikah je njegov rokopis,« je dejal Komelj. S slikarjem sta se spomnila duhovnika in slikarja Staneta Kregarja, družinskega prijatelja Jemčevih. »Nekoč sem ga povabil v atelje. Ko je zagledal eno od slik, je zavzdihnil: Joooj, kakšna modrina! In sem mu rekel: Hvala, Stane, pa imam naslov slike,« se je spominjal Jemec.

    

Andrej Jemec, kot se nam razkriva v slikah, je »prefinjena rahločutnost«, je dejal Komelj in pristavil, da je kljub temu, da spet uporablja veliko temne barve, v osnovi bliže svetlemu kot temnemu: »Ni tema, ampak je luč, ki sveti tudi v temi. Ni dokončnost, ampak je nenehen začetek. Sporočilo njegove pisave se pretaplja v obličje sveta in oznanja njegovo lepoto in živahnost, a tudi bolečo ostrino …« Da je najnovejši opus slik, objavljen v monografiji, nekakšen »dnevnik Jemčevega doživljanja«, je dejal Komelj: »Nastajale so nenačrtovano in impulzivno v skladu z njegovimi notranjimi občutji, spoznanji, upanji in skrbmi.«

Vir in fotografije: Časnik Družina, Ksenja Hočevar

 

(Posvetilna pesem v jubilejno monografijo) 

Andreju Jemcu

 

V svoj rokopis naseljeni slikar

si švignil v luč kot kozmični vratar.

Zapornice lučem sveta si odprl.

 

Kot Bog si pot luči v temo uzrl

in z živo gesto znamenja izpisal.

 

Šelest sveta v barvito luč si vrisal

in vse, kar jè, prepesnil si v duhá

med zemskim dnom in zvezdami neba.

 

Poteze švist zveni in zven utripa

v utrinkih večne harmonije hipa.

V minljivo večnost zvonko se razlega

in iz srca v srce s svetlobo sega.

 

Milček Komelj

 

Jemčevo seizmografsko oznanjanje vsega

Prefinjeni slikarski kolorist Andrej Jemec se v svojem poudarjeno barvitem ustvarjalnem prostranstvu izraža zlasti z rahločutno potezo. Ta je v osnovi rahla, krhka, a energična in sunkovito natrgana, da v poletu skozi barvno osnovo vse prešinja in oživlja; lahko pa je tudi krepka in masivna, da zakoliči arhitektonske temelje, nad katerimi in med katerimi se odvija barvito življenje. V svojem spoju z barvo je videti kot pesniška beseda ali rojevajoč se in minevajoč zvok očarljivo sugestivne vizualne glasbe.

Slikarjeva barvna planjava je za umetnika ocean ali kozmos, v katerem se ritem oblik v svoji mnogoglasnosti ali z nosilnim linijskim zvokom preliva v nadzemsko ali zeleno zemeljsko prostranstvo, ga s svetlobo prižiga ali zatemnjuje in s spleti svojega črtovja in barvnih razmerij v zvenenje prosojnih ali snovno poudarjenih površin vrisuje ali slikarsko vpisuje vse, kar je. Zato je umetnik že v preteklosti svoje delo dojel kot Utrip vsega, kar je, »tematiko« svoje doslej najnovejše razstave v ljubljanski galeriji AS, na kateri je leta 2019 del v tej knjigi zajetih najnovejših slik prvič predstavil, pa je naslovil kar z besedami Vse, kar je … in to »vse« izenačil še s prostranstvi svoje duhovne domovine v sintagmi Moja domovina – Vse, kar je … Vse, kar je, pa je kar najbolj naravno zgostil tudi v naslov pričujoče knjige.  

V svojih slikah se Jemec zataplja v vse okrog sebe in se vsemu temu ustvarjalno predaja. V njih vse izraža, vse komentira in vsemu prisluškuje. Sprašuje se o najsplošnejših, temeljnih stvareh človeške eksistence in se prepušča srečnemu občutenju, da živi, zazrt v lepoto in svetlobo sveta, ki ga prešinja s svojim notranjim soncem. V slike pa priklicuje tudi aluzije na družbene razmere in pojave, ki ga ne morejo pustiti neprizadetega. Zato v njegovih slikah občutimo in razbiramo varnost in zatišje, oaze lepote, sijoče jase poetične nedolžnosti in slast sproščenega trenutka, a tudi nevarnosti, ki svet razjedajo, požigajo in ogrožajo človeštvo. Vse to mu vseskozi oživlja v živahno dinamiko, tudi v spokojnosti pritajen nemir in tudi v nemiru navzočo skladnost, astralno zračnost in zemeljsko zgoščenost, dojeto skozi občutljivo srce človeka, ki ni le opazovalec, ampak je v sliki udeležen kot subjekt. Navzoč je kot dirigent, ki usklaja orkester, v katerem instrumenti barv in zvočnih linij uprizarjajo in prebujajo življenje, v katero je, brez vnaprejšnje partiture pred sabo, kot njegov slikarski stvarnik mnogoglasno raztopljen predvsem on sam.

Preberi več VELIČASTNA MONOGRAFIJA »VSE, KAR JE …« O USTVARJALNEM OPUSU AKADEMSKEGA SLIKARJA PROF. ANDREJA JEMCA

SLOVESNA AKADEMIJA OB 550-LETNICI PRIHODA FRANČIŠKANOV V NOVO MESTO

V ponedeljek, 6. januarja 2020, na praznik Svetih treh kraljev, se je ob 17. uri v novomeški frančiškanski cerkvi sv. Lenarta začela slovesna akademija ob 550. obletnici prihoda frančiškanov v Novo mesto. Ob tem dogodku so frančiškani v trajno last dobili tudi tedanjo kapelo sv. Lenarta, kjer so kasneje sezidali sedanjo cerkev. Slavnostni govornik na akademiji je bil zgodovinar in Novomeščan dr. Stanko Granda, slovesno bogoslužje pa je po kulturnem programu vodil novomeški škof msgr. Andrej Glavan. Na akademiji je bil tudi novomeški župan mag. Gregor Macedoni. Slovesno akademijo je pripravil Odbor za promocijo kulturne dediščine Novo mesto skupaj z novomeškimi Frančiškovimi brati.

    

Za akademijo so pripravili bogat kulturni program. Najprej je vokalni kvartet zapel dve pesmi; na začetku akademije Pogled v nedolžno oko, ki jo je spesnil Hugolin Sattner (1851–1934), na koncu pa pesem Večerni zvon novomeškega organista in skladatelja Ignacija Hladnika (1865–1932). Sledilo je branje najrazličnejših kroniških knjig ter dokumentov civilnih in cerkvenih oblasti v povezavi s prihodom frančiškanov v Novo mesto, vmes pa je pela sopranistka Kristina Kastelic. Na koncu akademije pa je »sprehod« novomeških frančiškanov skozi nemirno tedanjo dobo in vse do današnjih dni izčrpno orisal novomeški rojak dr. Stanko Granda.

   

V nagovoru je dr. Stanko Granda v nabito polni cerkvi spraševal Novomeščane, ali bi se tudi danes upali primerjati s predniki, ki so pred 550 leti medse sprejeli frančiškane, ki so skupaj s kapucini in duhovniki takratnega kolegiatnega kapitlja krojili duhovno podobo tedanjega Novega mesta in uspešno presegali socialne razlike med ljudmi. Družbeno pravičnost so zahtevali v imenu Boga, zato so ljudje hitro sprejeli socialni duh sv. Frančiška Asiškega.

   

Tako so frančiškani postali most med revnimi in bogatimi, med preprostimi in izobraženimi meščani, zato ne smemo nikoli podcenjevati dobrobiti, ki so jo frančiškani prinesli v Novo mesto. Njihova pripadnost Novemu mestu pa se je navsezadnje kazala tudi v ohranjevanju in negovanju slovenskega jezika, kar se je še najbolj izkazalo, ko so patri poučevali na novomeški gimnaziji, prvi v avstro-ogrski monarhiji. Skrbeli so tudi za ohranjanje kulture v najširšem pomenu besede. Z veličastno samostansko knjižnico, ki ima veliko dragocenih knjig in inkunabul, pa samostan še danes predstavlja pomembno kulturno središče Novega mesta.

   

Fotografije: Franci Koncilija in Andrej Goličnik

Pripravil: Franci Koncilija

MINILO JE 170 LET OD ROJSTVA FRANA ŠUKLJETA PLEMENITEGA (1849–1935)

ŠUKLJETOVA MLADOST

Novomeščan, politik in zgodovinar Fran Šuklje plemeniti se je rodil 24.oktobra 1849 v Ljubljani. Še pred maturo na ljubljanski gimnaziji, kjer je bil njegov sošolec kasnejši literarni zgodovinar in esejist Fran Levec, je leta 1868 kot prostovoljec sodeloval v avstrijsko-pruski vojni, kjer je bil tudi ranjen in vojni ujetnik. Po vrnitvi domov in po maturi je na Dunajski univerzi študiral pravo in filozofijo, kjer je kot rigoroz(strog ustni izpit na koncu študija) in Knafljev štipendist uspešno diplomiral tudi iz zgodovine. Kasneje je postal gimnazijski profesor in učil v Ljubljani, Gorici, Novem mestu in Dunajskem Novem mestu.

ŠUKLJE KOT USPEŠEN POLITIK

Fran Šuklje plemeniti je leta 1882 vstopil v aktivno politično življenje. Najprej je bil izvoljen v ljubljanski mestni svet. Že naslednje leto je bil izvoljen v kranjski deželni zbor kot dolenjski poslanec, leta 1885 pa še v dunajski državni zbor. Med letoma 1884 in 1885 je izdajal provladni Ljubljanski list. V deželnem in državnem zboru je deloval tri mandate, kasneje pa je postal še dvorni svetnik. Zanimivo je, da je Fran Šuklje junija 1883 na volitvah za deželni zbor v skupini dolenjskih mest in trgov gladko premagal uglednega protikandidata, novomeškega prošta Petra Urha (1829–1897). Leta1885 pa so Šukljetovi strankarski pristaši iz Slovenske ljudske stranke z Jankom Kersnikom na čelu močno premagali radikalne liberalce s pisateljem Tavčarjem na čelu, priljubljeni novomeški odvetnik dr. Karl Slanc (1851–1916) pa je sijajno premagal grofa Margherija Commandona na gradu Otočec.

   

ŠUKLJETOVI DOSEŽKI

Kot deželni in državni poslanec je bil Fran Šuklje od leta 1889 pa vse do njene otvoritve leta 1893 skupaj z baronom Jožefom Schweglom glavni pobudnik za gradnjo dolenjske železnice, kasneje pa si je prizadeval tudi za nadaljevanje izgradnje železnice v Belo krajino (1905); ta del železnice je bil potem zgrajen tik pred začetkom prve svetovne vojne. Na področju izobraževanja pa je Franu Šukljetu uspelo doseči, da so na slovenskih srednjih šolah uvedli enoten slovenski pravopis. To pa še zdaleč ni vse. Leta 1885 je uspešno premestil vinarsko-sadjarsko šolo iz Slapa v Vipavski dolini na grad Grm v Novem mestu,samo leto kasneje (1886) pa je v Ljubljani ustanovil Slovenske obrtne šole. Kot deželni glavar je Šuklje pripomogel, da je takratna Kranjska dežela dobila visoko denarno posojilo za melioracije kmetijskih zemljišč ter za gradnjo cest in vodovodov in za razvoj kmetijstva.

  

ZAKLJUČEK

Fran Šuklje je leta 1908 postal deželni glavar Kranjske. Zaradi strankarskih nesoglasij s politikom Ivanom Šušteršičem je leta 1911 odstopil s funkcije deželnega glavarja in iz Slovenske ljudske stranke. S tem se je končala njegova izredno uspešna politična pot. Leta 1889 paje Franu Šukljetu cesar Franc Jožef I. za njegove zasluge podelil viteški naslov Leopoldovega reda in ga leta 1908 povzdignil v dedni plemiški stan. Fran Šuklje se je po prenehanju političnega delovanja za stalno preselil v Novo mesto, kjer je 18. avgusta 1935 umrl na gradu Kamen, kjer je od leta 1945 pljučni oddelek novomeške bolnišnice. V Šmihelu so po tem Novomeščanu poimenovali Šukljetovo ulico.

Fotografije: Franci Koncilija in s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

GRIČARJI, KNJIGA ILKE VAŠTETOVE, JE DIGITALIZIRANA

Dr. Jože Gričar, zaslužni profesor Univerze v Mariboru, častni občan MO Novo mesto in aktivni član Odbora za promocijo kulturne dediščine Novo mesto, simpatizer Kulturnega društva Severina Šalija, še posebej prepoznaven pa pri razvoju Kažipota e-storitev za starejše od 55 let: e-vključevanje v aktivno staranje, nam je skupaj z ženo Alenko 20. decembra 2019 voščil vesel božič in srečno novo leto 2020 in poslal naslednje zanimivo sporočilo.

    

ALENKA IN JOŽE SE PREDSTAVITA

Spoštovana članica, spoštovani član Odbora za promocijo kulturne dediščine Novega mesta (https://www.novomesto.si/en/novo-mesto-cultural-heritage-promotion-committee). Kot ste seznanjeni, sva precej aktivna pri razvoju Kažipota e-storitev za starejše od 55 let: e-vključevanje v aktivno staranje za odrasle otroke, starejše od 55 let, ki skrbijo za starše nad 75 let. Alenkina starša sta dočakala visoko starost 95 let. Na podlagi osebnih izkušenj zdaj bolje razumeva vlogo odraslih otrok, starejših od 65 let, ki skrbijo za svoje starše, ki so starejši od 85 let. Jože je zelo aktiven v Medobčinski pobudi: Čezmejno e-sodelovanje v e-regiji (Inter-Municipality Initiative: Cross-border eCollaboration in the eRegion). Pobuda je usmerjena v pospeševanje čezmejnega e-sodelovanja z izkoriščanjem interneta. Spodaj je navedenih nekaj povezav na objave dejavnosti te pobude v letu 2019.

KNJIGA GRIČARJI ILKE VAŠTETOVE

V veselje nama je, da lahko z Vami deliva zgodbo o knjigi, ki opisuje zanimivo obdobje novomeške zgodovine in Jožetovih prednikov z Griča pri Kronovem. Novomeška pisateljica Ilka Vašte (1891–1967) je poleg enajstih drugih napisala tudi dvanajsto knjigo Gričarji. To je novomeška družinska kronika iz obdobja reformacije in protireformacije (1536–1609). Opisuje kmeta Jakoba Gričarja, doma z Griča pri Kronovem, ki je postal svobodnjak in cenjen novomeški trgovec. V kasnejših letih je bil celo mestni sodnik. V Kapiteljski cerkvi ima ob severnih vratih spominsko ploščo.

Že pred leti sva se odločila, da bova svojim vnukom podarila knjigo Gričarji. Tako se je krog sorodnikov, ki jih je knjiga zanimala, hitro širil. Knjiga Gričarji je izšla leta 1956 v takratni novomeški Knjižnici Janeza Trdine, izdal in založil jo je Svet svobod in prosvetnih društev Okraja Novo mesto, za založbo pa je bil odgovoren pesnik Severin Šali. Knjigo, ki ima 350 strani, je oblikoval novomeški arhitekt Marijan Mušič, v njej je tudi nekaj njegovih skic srednjeveškega Novega mesta. V knjigi je tudi portret pisateljice Ilke Vaštetove, ki ga je narisal akad. slikar in Novomeščan Božidar Jakac. Knjigo je v tri tisoč izvodih natisnila tiskarna Časopisno-založniškega podjetja »Slovenski poročevalec« v Ljubljani. Navsezadnje sva meseca decembra pridobila tudi soglasje Maje Visenjak iz Ljubljane, nosilke avtorskih pravic pisateljice Ilke Vaštetove, za digitalizacijo knjige, za kar se ji najlepše zahvaljujeva.

KNJIGA GRIČARJI JE DIGITALIZIRANA

Za digitaliziranje knjige sva se dogovorila s podjetjem Mikrografija Novo mesto. Tako je e-knjiga v slovenskem jeziku sedaj na voljo na spletnem mestu Gričarji . Januarja 2020 bo vključena v Digitalno knjižnico Slovenije, ki deluje v okviru Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK). Vesela in ponosna sva na doseženi uspeh, ki je najin lep prispevek k promociji pisateljice Ilke Vaštetove in bogate novomeške kulturne dediščine. Veseli naju, da sva imela priložnost spoznati koristnost in pomen delovanja digitalne knjižnice.

Z lepimi pozdravi,

Alenka in Jože Gričar

MLADI GIMNAZIJCI SO POČASTILI DAN SAMOSTOJNOSTI IN ENOTNOSTI

V ponedeljek, 23. decembra 2019, zvečer so Mestna občina Novo mesto, dijaki Novomeške gimnazije in Knjižnica Mirana Jarca v prireditvenem atriju, kjer se je zbralo okoli sto ljudi, pripravili kulturni dogodek ob dnevu samostojnosti in enotnosti, ki ga praznujemo 26. decembra.

  

Uvodoma je priložnostni gimnazijski godalni kvartet zaigral državno himno, potem pa sta sledila pozdravna nagovora župana mag. Gregorja Macedonija in ravnateljice gimnazije Mojce Lukšič. V pestrem in izredno domiselnem kulturnem programu, ki ga je pripravil in organiziral Tomaž Koncilija, pa je gledališka gimnazijska skupina Goga pripravila igrani recital z naslovom Po nevihti sladkih rož, v katerem so z antologijskimi verzi iz slovenske in svetovne lirike, pronicljivimi razglabljanji iz Ihanovih Državljanskih esejev in lastnimi reminiscencami občuteno prikazali pomen edinstvene odločitve Slovencev za samostojno državo in njeno devetindvajsetletno potrjevanje kot večplasten ljubezenski odnos med narodom in državo.  

   

V sporočilu za javnost so zapisali, da se je v nekem trenutku slovenska osamosvojitvena zgodba razprla kot ljubezenska prispodoba, segajoča od tisočletnega hrepenenja do njegove uresničitve, od romantično vznesenega pričakovanja do okušanja sadov z drevesa spoznanja, vseh prijetnih, a tudi manj prijetnih posledic tega dejanja in, končno, zorenja v prepletenosti pogosto različnih pogledov na skupno življenje v novozgrajenem domu, obremenjenem in obogatenem z osebno življenjsko izkušnjo vsakega posameznika.

   

Kovičeve naslovne besede iz pesmi Adam in Eva, ki metaforično ugotavljajo, da vedno nastopi trenutek, ko je treba odložiti rožnata očala, se tako kažejo kot spoznanje in izziv, da je treba vsak odnos nenehno graditi in negovati, kar tako v zasebnem kot v javnem oziroma družbenem življenju predstavlja svojevrsten izziv tudi vanj vstopajoči mladi generaciji.

Fotografije: Franci Koncilija

Pripravila: mag. Sandra Boršić in Franci Koncilija

MIKLAVŽ KOMELJ, KLIC VPIJOČEGA V FINŽGARJEVI GALERIJI

Že v četrtek, 7. novembra 2019 so v Ljubljani, v Finžgarjevi galeriji v Trnovem, odprli razstavo slik na papirju Miklavža Komelja, sina predsednika KDSŠ akad. prof. dr. Milčka Komelja, sicer pa umetnostnega in literarnega zgodovinarja, slikarja, teoretika, pesnika in prevajalca. Razstavo je avtor naslovil Vox clamantis in deserto (Glas vpijočega v puščavi). Zanimivo je, da so razstavljene slike majhnega formata in nimajo naslovov. Prireditev sta popestrili odlični glasbenici, pianistka Maja Tanjšek in flavtistka mag. Jurka Zoroja. Obe imata bogate mednarodne koncertne izkušnje.

  

Matej Metlikovič, predsednik društva Finžgarjeva galerija, je v nagovoru pred otvoritvijo razstave takole nagovoril Miklavža Komelja: »Ko gledam te male slike, vidim tvojo puščavo tudi kot nekakšen »mistični vrt«, o katerem poje znameniti pevec Bob Dylan. Podobno kot on, v tej pesmi tudi ti hodiš po puščavi, da bi se lahko oddaljil od sveta špekulacije in se posvetil kontemplaciji, ki je pot duše v neznano, med angele in demone itd… V tem zanosu si čudovito naslikal skalovje, kjer se ti kot Mojzesu razodeva cinobrasto žareč božji plamen in kristalno čist studenec…«  

 .      

V petek, 13. decembra 2019 ob 19.30 pa je bil prav tam še Literarni večer, kjer je pesnik Miklavž Komelj, poleg besedil iz že objavljenih knjig bral tudi iz svojih še neobjavljenih del. Razstava bo odprta do 6. januarja 2020.

Fotografije so s spleta.

Zbral in pripravil: Franci Koncilija

Vir: Časnik, spletni magazin z mero – https://www.casnik.si

TA VESELI DAN KULTURE TUDI V NOVEM MESTU

Tretjega decembra, v spomin na rojstni dan najpomembnejšega slovenskega pesnika dr. Franceta Prešerna, na dan, ki mu rečemo tudi ta veseli dan kulture, ali dan odprtih vrat slovenske kulture, je bilo v Sloveniji več kot 300 različnih prizorišč odprtih obiskovalcem, ki so si jih lahko ogledali brezplačno. Tako je bilo tudi v Novem mestu. V četrtek, 5. decembra 2019, zvečer so v Trdinovi čitalnici Knjižnice Mirana Jarca Društvo Novo mesto, MO Novo mesto in Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, Območna izpostava Novo mesto, pripravili odličen Večer poezije in glasbe. Večer je bil posvečen spominu na pokojno Stašo Vovk, veliko novomeško kulturnico. Na večeru se je zbralo okoli osemdeset ljubiteljev Prešerna in kulture.

 .  

Uvodoma je vse prisotne pozdravil predsednik Društva Novo mesto Tomaž Golob, na rog pa je dovršeno zaigral nadarjeni mladi glasbenik Jernej Slak, ki ga je na klavirju spremljala njegova mama, prof. Petra Slak. Uvod v večer je s predstavitvijo nastopajočih avtoric pesniških zbirk nadaljevala voditeljica večera Klavdija Kotar, ki je poleg Nine Kremžar, Nine Dragičević in Tatjane Pregl Kobe tudi brala svoje pesmi. Na koncu branja pesmi je Klavdija Kotar vse nastopajoče avtorice povabila h kratkemu pogovoru.

Nina Dragičević je povedala, da se še vedno počuti kot Novomeščanka, nagrade za knjižna dela pa razume po svoje. Nagrade sprejema precej ravnodušno, pomenijo pa ji veliko. Prejem nagrade sprejema kot sporočilo, da so nekateri pa vendarle prebrali njene pesmi in so tako z njo postali povezani.

Nina Kremžar se je nekako strinjala z mnenjem predhodne pesnice; za izdajo pesniške zbirke je po njenem mnenju potreben pogum, nagrada pa ji prav tako pomeni veliko.

Tatjana Pregl Kobe piše poezijo za odrasle, ne po naročilu ali celo za preživetje, ampak izključno iz sebe in za sebe, skratka iz notranjega vzgiba. Z žalostjo ugotavlja, da knjižne založbe izdajajo vedno manj kakovostnih pesniških zbirk.

Klavdija Kotar pa je povedala, da izhaja iz novomeške umetniške družine in da so bili njeni prijatelji in ljubimci vsi umetniki. Povedala je, da ji je literatura pomagala živeti in preživeti, še posebej pa ceni poezijo, ki ji pomaga, da je boljši človek. Prepričana je, da dandanašnji svet še kako potrebuje umetnost, ki je poleg znanosti najpomembnejša oblika razuma.

Po tem zanimivem razgovoru je rogist zaigral še eno skladbo, potem pa je sledila podelitev častnih članstev v Društvu Novo mesto, ki so jih prejeli Marjan Moškon, Marjan Lapajne in Matjaž Verbič. Priznanja so prejeli za zasluge za večjo prepoznavnost in ugled društva na širši ravni, podelila pa jim jih je častna članica Eva Simič. Po domala poldrugo uro dolgem večeru je sledilo prijetno druženje ob jedači in pijači, ki jo je pripravilo Gostišče na Trgu, Hiša kulinarike in turizma v Novem mestu.

Fotografiral in napisal:

Franci Koncilija

SLOVENSKA KNJIGA, TE SPLOH ŠE KDO BERE?

Na 35. Slovenskem knjižnem sejmu v ljubljanskem Cankarjevem domu je vsak dan burno in pestro. Veliko obiskovalcev, ki so si sejem ogledali, pa žal ne pozna zatečenega stanja v bralni kulturi, ki je, milo rečeno, bedno.

Znano je, da bo vlada RS s predlogom novele zakona z novim letom obdavčitev knjig in drugih publikacij z 9,5 % znižala na 5 %, kar je že junija podprlo vseh 90 poslancev. Državnemu zboru pa se je za izglasovanje novele na odprtju sejma zahvalil tudi premier Šarec, ki je na otvoritveni slovesnosti med drugim zelo optimistično dejal: »Brati knjige pomeni v njih videti kdaj tudi tisto, česar danes še ni tukaj, pa se zna zgoditi, brati knjige pomeni se izobraževati in ohranjati lepo besedo, predvsem pa brati pomeni ceniti lastni jezik in spoznavati druge jezike.« Govor je bil, milo rečeno, čuden, saj je Šarec dajal vtis, kot da sploh ne pozna zadnje nacionalne raziskave, ki so jo naslovili Knjiga in bralci VI (KiB 6). V tej raziskavi nedvoumno jasno piše, da več kot polovica Slovencev na leto ne prebere niti ene knjige, tudi elektronska knjiga se pri nas sploh še ni uveljavila. Večina ljudi raje kaj prebere v angleškem jeziku.

Ja, pa še to! V Sloveniji letno prodajo pet parov čevljev na prebivalca, a le dve knjigi. Večina pač ne ve, da dobra knjiga ponese človeka bistveno dlje kot še tako izvrstna obutev.

Dejstvo je, da je v Sloveniji v relativnem kratkem času ugasnilo več založb: Prešernova družba, Vale Novak, Nova revija, Tuma, nazadnje še ena osrednjih kakovostnih, založba Modrijan …

Narod, še posebej tako majhen, kot je slovenski, ne bo preživel brez slovenske knjige! V časniku Delo so zapisali, da Slovenci postajamo družba, ki ne bere knjig, hkrati pa minister Pikalo mimo slavistične strokovne javnosti pospešeno uresničuje za usodo slovenskega jezika uničujoč projekt: pouk in predavanja tako na slovenskih gimnazijah kakor tudi na univerzah v angleškem jeziku!

Viri: Večer, Dnevnik, Delo, Primorske novice, fotografije pa so s spleta.

 

Zbral in uredil: Franci Koncilija