Arhiv Značk: predstavljeno

»NE POTREBUJEMO UPANJA, AMPAK DEJANJA!« …

Številni šolarji po Evropi, zadnje čase pa tudi po vsem ostalem svetu, se goreče zavzemajo za spremembe nacionalnih okoljskih zakonodaj, s posebnim poudarkom na podnebnih spremembah. Najprizadevnejša in najbolj prepoznavna je 16-letna Švedinja Greta Thunberg, ki je mobilizirala mlade domala že po vsem svetu. Njeno geslo je»Ne potrebujemo upanja, ampak dejanja!«

 Mediji poročajo, da je 15-letna Švedinja Greta Thunberg med mladimi uspešno spodbudila globalno gibanje za podnebno pravičnost. Nad podnebne spremembe ter pomanjkljivo zakonodajo so se spravili izvirno in na svoj način. Vsak petek protestirajo tako, da ne gredo v šolo, ampak z javnimi pozivi opozarjajo vse odgovorne politike na pereče klimatske razmere po vsem svetu. Ob neki priložnosti je Greta Thunberg izjavila:»Prepričana sem, da je že veliko ljudi spoznalo, kako absurdno je zatečeno stanje podnebnih sprememb, ki ogrožajo življenje ljudi. Smo v središču največje krize v zgodovini človeštva, hkrati pa nihče nič ne ukrepa!«V Nemčiji so šli dijaki še korak naprej. Od oblasti zahtevajo, da v šole uvedejo nove predmete o ekologiji in podnebju. Mlada Greta Thunberg je priljubljena že po vsem svetu. Lani je 2. decembra spregovorila celo na Konvenciji Združenih narodov o podnebnih spremembah (COP24) v Katovicah, eni izmed najbolj onesnaženih poljskih in evropskih regij, kjer so se svetovni voditelji skušali dogovoriti o novih pravilih izvajanja podnebnega sporazuma. Pa to še ni vse, Thunbergova je bila januarja letos prisotna tudi na Svetovnem ekonomskem forumu v Davosu v Švici. Najpomembnejši globalni dogodek zborovanja šolarjev z vsega sveta, kjer se bodo zavzeli za dejanja na področju ekologije podnebja, pa pripravljajo v petek, 15. marca 2019.

    

(Vir: Večernji list, fotografije so s spleta)

Zbral in uredil: Franci Koncilija

BOŽIDAR JAKAC, PODOBA IN MOČ KRAJINE

Jakčev dom, 8.2.–20.4.2019

Z razstavo Podoba in moč krajine obeležujemo 120. obletnico rojstva našega rojaka Božidarja Jakca, akademika, umetnika, ki je v dolenjski pokrajini in njenem glavnem mestu našel trajno spodbudo za svoje ustvarjanje ter ju slavil z mnogimi upodobitvami.

Domala celoten ustvarjalni opus svoje risarske in slikarske ustvarjalnosti, kar 828 del, je Božidar Jakac leta 1984 podaril Novemu mestu oziroma Novomeščanom in ga razstavil v trajen spomin, ki je dobil mesto v stalni zbirki Dolenjskega muzeja, v Jakčevem domu. Izbor darovanih Jakčevih del, ki se vsebinsko nanašajo na podobo krajine, je predstavljen na tokratni razstavi. Razstavljene so krajine, ki so nastale nazačetkih Jakčevega ustvarjanja, pod mentorstvom Riharda Jakopiča, sledijo v ekspresionističnem duhu ustvarjene krajine ter najštevilčnejše krajine, nastale v poznejših fazah, ko je bil njegov osebni likovni izraz zaznamovan z noto liričnega realizma.

Jakac je prepotoval mnogo držav in na teh popotovanjih neprestano risal, slikal, filmal in fotografiral. Tako se je v njegovi zapuščini nabrala množica upodobljenih krajin, ki bi jim lahko rekli kar portreti pokrajin, saj je v njih poleg vizualne podobe iskal in slikal duhovni portret krajine. Jakčeva iskrena in globoka navezanost na domačo pokrajino ter rojstni kraj se kaže v številnih motivih, zato posebno mesto na razstavi predstavlja ravno podoba Dolenjske. 

Pripravila: Jasna Kocuvan Štukelj, kustosinja umetnostna zgodovinarka

OPOMBA: Zaradi izrecne prepovedi dedičev, slik Božidarja Jakca  ni dovoljeno objavljati! Simbolno prilagamo fotografijo Novega mesta. Kdor more, naj razume! (Foto: F. K.)

Franci Koncilija

V STOPIČAH RASTOČA KNJIGA ŽIVI

V četrtek, 7. februarja 2019, je bila v Stopičah pozno popoldne nepopisna gneča. Ljudje so hiteli v šolo, kjer so na večer pred slovenskim kulturnim praznikom pripravili druženje dedkov, babic in mladih vseh starosti. V veliki dvorani se je zbralo nekaj sto ljudi, ki so napeto pričakovali začetek kulturnega dogodka. Na srečanje so bili povabljeni tudi trije člani Kulturnega društva Severina Šalija: dr. Janez Gabrijelčič, ustanovitelj Rastoče knjige, projekta mednarodnih razsežnosti, dr. Miha Japelj, ki vodi Odbor za promocijo kulturne dediščine Novo mesto, in Franci Koncilija, prvi župan MO Novo mesto in namestnik predsednika Kulturnega društva Severina Šalija. Med udeleženci je bil tudi domačin mag. Franci Bačar, geodet, član KDSŠ in  občinskega sveta MO NM ter direktor Geodetske uprave Novo mesto.

Uvodoma je vse prisotne pozdravila prizadevna, uspešna in priljubljena ravnateljica mag. Mateja Andrejčič, ki je poudarila pomen medgeneracijskega druženja, še posebej v okviru slovenskega kulturnega praznika. Naslednji govornik je bil dr. Janez Gabrijelčič, ki je poudaril mednarodno razsežnost projekta Rastoča knjiga. Projekt  že dve leti živi in se uspešno razvija tudi v Stopičah. Govornik dr. Miha Japelj, ki izvira iz učiteljske družine, je svoje misli posvetil mladim, ki bi morali biti veselje celotne Slovenije in upanje slovenskega naroda. Nazadnje je spregovoril še Franci Koncilija, ki je predstavil knjigo v širšem pomenu besede. Spodbujal je šolarje k branju knjig in negovanju slovenskega jezika, mlade pa opozoril na nevarnosti in pasti pametnega telefona. Na vprašanje, kaj imajo raje, mobitel ali knjigo, so vsi soglasno zavpili: »Knjigo!« Ta spontani odziv mladih šolarjev so udeleženci v dvorani nagradili z bučnim ploskanjem.

Po uvodnih govorih so nastopili učenci Osnovne šole Stopiče z najrazličnejšimi in zanimivimi skeči, pel je otroški pevski zbor, nadarjeni glasbeniki pa so zaigrali več lepih pesmi. Na koncu je zapel še mešani pevski zbor DU Stopiče Podgorje, ravnateljica pa je številnim nadarjenim osnovnošolcem podelila nagrade in priznanja.

(Foto: Franci Koncilija in s spleta)

 Pripravil: Franci Koncilija

KVARTET QUATUOR VOCUM SE JE PRVIČ PREDSTAVIL NOVOMEŠKI JAVNOSTI

V soboto, 2. februarja 2019,je v frančiškanski cerkvi sv. Lenarta nastopil pevski kvartet Quatuorvocum (Štirje glasovi). Pevci so se novomeški javnosti s celovečernim koncertom predstavili prvič in zapeli štirinajst skladb različnih glasbenih obdobij in žanrov. V prvem delu koncerta so izvedlirenesančne madrigale in motet Jakoba Petelina Gallusa (1550–1591) ter Ave Mario Jacquesa Arcadelta (1507–1586). V nadaljevanju so zapeli dve skladbi znamenitegabaročnega skladatelja in organista Johanna Sebastiana Bacha (1685–1750), prirejeni za zbor, ter tri črnske duhovne skladbe. Koncert so zaključili z džezovskima baladama My One and Only Love in When I Fall in Love. Slednjo so posvetili priznani zborovodkinji Alenki Podpečan, ki med drugim zelo uspešno vodi tudi novomeški Mešani pevski zbor Pomlad.

Kvartet, ki ga sestavljajo Erna Povh (sopran), Tadeja Dović (alt),Tomaž Koncilija (tenor) in Marijan Dović (bas), je navdušil obiskovalce koncerta, ki so si z glasnim aplavzom izborili še dodatek –ljudsko belokranjsko pesem Tri tičice.

Sledile so iskrene čestitke, pogovori o umetniških vtisih večera in dolgo prijateljsko druženje vseh, ki jih povezuje ljubezen do glasbe in petja.

(Foto: Marko Klinc)

Pripravil: Franci Koncilija

TUDI ZNANOST JE LAHKO UMETNOST

Krka, tovarna zdravil, d.d., Novo mesto je že od ustanovitve leta 1954 zavezana kulturi, zato ni naključje, da se že vrsto let z različnimi projekti pokloni tudi Prešernovemu dnevu, slovenskemu kulturnemu prazniku. Krka je tudi glavna sponzorka Kulturnega društva Severina Šalija (KDSŠ). V počastitev letošnjega praznika kulture so v Krki v torek 5. februarja 2019 ob 18. uri odprli enkratno in nenavadno razstavo mikroskopskih posnetkov kristalov zdravilnih učinkovin, kakršne doslej v Slovenijiše ni bilo. V Dvorani Krka je bil najprej vsebinsko bogat in kakovosten kulturni program, ki so ga izvajali glasbeniki in kulturniki Krke, potem pa je v Krkini galeriji sledila otvoritev razstave. Pobudnik razstave, ki so jo poimenovali Lepota je v majhnih stvareh, je Mitja Pelko, predsednik Kulturno-umetniškega društva Krka. Na tem odmevnem kulturnem dogodku je bil prisoten tudi uspešni in priljubljeni predsednik uprave in generalni direktor Jože Colarič. Preberi več TUDI ZNANOST JE LAHKO UMETNOST

ČASTITLJIV 155-LETNI JUBILEJ DELOVANJA SLOVENSKE MATICE

Slovenska matica (SM), naša najstarejša posvetna kulturna in znanstvena ustanova, je 4. februarja 2019 slovesno proslavila 155 let (1864–2019) svojega obstoja in delovanja. V tem obdobju je pomembno pripomogla k ustanovitvi Univerze v Ljubljani ter Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU). Nastala je na pobudo slovenskih rodoljubov, da je v časih tuje vladavine skrbela za ohranjanje in širjenje našega jezika, kulture in znanosti.

Tako s svojimi vrhunskimi strokovnimi in znanstvenimi knjigami že več kot stoletje in pol predstavlja najnovejša domača odkritja, analize in spoznanja ter v slovenske domove prinaša ljubezen do knjige in domačega jezika, zavest o potrebi po zaščiti naše kulturne in naravne dediščine ter osvajanju in pridobivanju novih znanj. Častni pokrovitelj jubilejnega dogodka je bil predsednik Republike Slovenije Borut Pahor.

UVOD

Slovenska matica je v svojem koledarju za navadno leto 1865 zapisala:Matica mlada, naj Bog te živi. Preskrbno bogato do konca nam dni. Podpora ti bodi: ognjena mladost, podpora ti bodi:premodra krepost; in »mati« nam draga, in svitlo »ognjišče«, in »mačica« marna, in zlato »svetišče«…Cvetite ko roža, cvetite ko hrast – premilo, orjaško – in domu na čast! 

DAN ODPRTIH VRAT

V dvorani Slovenske matice na Kongresnem trgu se je že ob 9. uri zjutraj zbralo okoli sto članov in njenih simpatizerjev, med njimi tudi razred slovenskih dijakov iz Trsta. Uvodoma je predsednik Slovenske matice izr. prof. dr. Aleš Gabrič pozdravil prisotnega predsednika Slovenije Boruta Pahorja in vse ostale udeležence. Poudaril je pomembnost vloge Slovenske matice pri prepoznavanju Slovenije in slovenskega naroda, ki ga je vedno povezovala klena slovenska beseda in knjiga. Predsednik Pahor pa je v nadaljevanju izrazil zadovoljstvo, da so odnosi med državo in Slovensko matico zgledni, ter opozoril na pomen permanentne izgradnje državljanstva in slovenske suverenosti in vse prisotne povabil k negovanju samozavesti in utrjevanju samopodobe Slovencev. Država Slovenija je naš temelj, tako kot je bila to Slovenska matica od začetka do danes.

PESTER IN ZANIMIV PROGRAM

V nadaljevanju je mag. Daniela Juričič Čargo predstavila problematiko zapuščine Slovenske matice v arhivih in knjižnicah, s posebnim poudarkom na gradivu v Arhivu Republike Slovenije, kjer je več deset tisoč enot enkratnega in neprecenljivega arhivskega gradiva. Mag. Marijan Rupert iz NUK-a pa je za uvod povedal, da je sleherni muzej varen prostor za nevarne ideje… Na zanimiv način je predstavil problematiko arhiva založbe Slovenska matica v Narodni in univerzitetni knjižnici v obdobju 1945–2011. Povojni revolucionarni slovenski vladi se je zdela Slovenska matica zaostala in meščanska ustanova, zato je njeno premoženje nacionalizirala in uvedla strog ideološki nadzor, ki ga je »kot stric v ozadju« usmerjal Josip Vidmar.V naslednjih urah je mag. Damjana Zelnik predstavila ustanovnega predsednika Slovenske matice barona Antona Zoisa, dr. Željko Oset je govoril o odnosih med Janezom Bleiweisom in Slovensko matico, dr. Ignacija Fridl Jarc pa je predstavila vlogo pisatelja Frana Levstika kot tajnika Slovenske matice.

Med enajsto in dvanajsto uro je nekdanji dvakratni predsednik Slovenske matice akad. prof. dr. Milček Komelj na poduhovljen, na trenutke eruditski in duhovit način predstavil avtorje in umetniške slike predsednikov Slovenske matice, ki so razstavljene v prostorih matice, ter prisotne popeljal na ogled po razstavi, kjer je poglede še posebej privlačila slika nekdanjega predsednika SM pesnika Otona Župančiča .

V popoldanskem delu dneva odprtih vrat pa se je zvrstilo še veliko zanimivih predavanj in pogovorov z najrazličnejših področij delovanja Slovenske matice. To so bili naslednji pogovori: filozofi Tine Hribar, Marko Uršič in Gorazd Kocjančič so se pogovarjali O nesmrtnosti in neumrljivosti, astrofizik prof. dr. Tomaž Zwitter je predstavil Mnogodimenzionalno vesolje, ddr. Marija Stanonik je predstavila svojo najnovejšo knjigo Slovenska kultura v znamenju čebele itd. Sledili so predavanja in pogovori o problemih slovenske zakonodaje, o kulturi in raziskovalnih dejavnostih porabskih in koroških Slovencev ter Slovencev v Italiji, o pridihu renesanse v literaturi in glasbi, pozno ponoči pa je predsednik Slovenske matice izr. prof. dr. Aleš Gabrič podal zaključno besedo in tako zaključil pester in duhovno zelo bogat dan odprtih vrat Slovenske matice ob njenem 155. jubileju.

(Fotografije: Franci Koncilija in s spleta)

Pripravil: Franci Koncilija

ČLOVEŠTVO BO ŽIVELO TOLIKO ČASA, DOKLER BO ŽIVELA ČEBELA!

V sredo 30. januarja 2019 ob 11.00 uri dopoldne je bila v dvorani Slovenske matice v Ljubljani predstavitev monografije Čebela na cvetu in v svetu, ki jo je napisala akademikinja ddr. Marija Stanonik, izredna članica Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Knjiga je rezultat avtoričinega desetletnega raziskovanja čebel in čebelarjenja v slovenski kulturni zgodovini, slovenskem slovstvu,etnologiji, znanosti in umetnosti ter na področju gospodarstva in politike. Poleg avtorice akad. ddr. Marije Stanonik so knjigo predstavili še prof. dr. Marko Snoj in specialistka leksikologinja Ljudmila Bokal. Dogajanje je vodila in povezovala tajnica urednica Slovenske matice dr. Ignacija Fridl Jarc. Predstavitve knjige se je udeležilo okoli 50 obiskovalcev, med njimi tudi predsednik Slovenske matice, Novomeščan prof. dr. Aleš Gabrič. 

TAJNICA UREDNICA DR. IGNACIJA FRIDL JARC

Tajnica urednica SM – dr. Ignacija Fridl Jarc

Uvodoma je spregovorila tajnica urednica Slovenske matice dr. Ignacija Fridl Jarc, ki je poudarila, da je»knjiga prežeta s pomenom in simboliko čebele v celotnem človeškem okolju, od antike do današnjega dne. Še posebej pa je pomembno, da je čebela izredno zaznamovala slovenskega človeka, njegovo delo in kulturo. Poleg tega je avtorica Stanonikova v knjigi opisala središčno vlogo čebele v slovenski literaturi in kulturi, zgodovini, gospodarstvu in nazadnje tudi v politiki,« je še dodala dr. Ignacija Fridl Jarc.

PROF. DR. MARKO SNOJ

V okviru predstavitve knjige je nadaljeval prof. dr. Marko Snoj iz SAZU, ki je predstavil »etimološko seciranje« slovenske besede čebela. Poudaril je, da se je v zgodovinskem razvoju slovenskega jezika besedica čebela imenovala precej različno: žbela, pčela, bučela, čela, v staroslovanščini pa so čebeli rekli bčela. Vsa ta imena za čebelo so slovanskega izvora, v drugih tujih jezikih pa čebelo imenujejo precej drugače.

LEKSIKOLOGINJA LJUDMILA BOKAL

Bokalova pa je spregovorila še o drugih zanimivostih. Dejala je, da je slovenski človek zelo povezan s čebelami, zato imamo veliko besed, s katerimi enačimo človeške značilnosti s čebelami. Zato ni čudno, da nekateri čebelarstvo dojemajo kot poezijo kmečkega dela, pri poeziji pa gre za pristen odnos, za neke vrste prijateljstvo. Človek je od nekdaj zelo navezan na čebelo in čebela je bila vedno človekova prijateljica, kar navsezadnje potrjujejo tudi pokojni priljubljeni ljudski godec Lojze Slak in njegov kvartet Fantje s Praprotna, ki so že pred desetletjem spesnili in uglasbili večno zimzeleno pesem Mladi čebelar.

AKADEMIKINJA DDR. MARIJA STANONIK

Akad. ddr. Marija Stanonik

»Marija Stanonik je slovenska literarna zgodovinarka, etnologinja in redna profesorica za slovensko književnost z dvema doktoratoma. Je dolgoletna sodelavka Inštituta za slovensko narodopisje SAZU v Ljubljani, ki je utemeljila slovstveno folkloristiko kot samostojno disciplino. Njena bibliografija obsega več kot tisoč enot.«

Potem je spregovorila avtorica knjige Marija Stanonik, ki se je najprej številnim sodelavcem zahvalila za trud pri zbiranju obširnega pisnega in fotografskega gradiva. Povedala je, da je čebela žlahtna spremljevalka slovenske kulture, saj je vedno navdihovala kulturnike in umetnike. Navedla je obširno biblioteko vseh avtorjev, ki so pisali o čebelah, opozorila pa je še na urbano čebelarstvo, ki je nova oblika čebelarjenja tudi v Sloveniji. Takšno urbano čebeljo družino imajo tudi na strehi Cankarjevega doma v Ljubljani.

Stanonikova je opozorila še na politični vidik in pomen čebele, ki je zelo pomemben ne samo za Slovence in Slovenijo, ampak še posebej tudi za Slovence po svetu.

»Organizacija združenih narodov (OZN) je namreč na pobudo slovenskih čebelarjev in države Slovenije 20. decembra 2017 soglasno sprejela resolucijo, s katero je 20. maj razglasila za svetovni dan čebel,Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU pa je lani čebelo razglasil za slovensko besedo leta 2018.«

ZAKLJUČEK

Knjiga Čebela na cvetu in v svetu je posvečena 80-letnici ustanovitve Slovenske akademije znanosti in umetnosti – SAZU (1938–2018) in svetovnemu dnevu čebel. Izšla je leta 2018, založila pa jo je Slovenska matica. Knjiga je trdo vezana z ovitkom in ima okoli 300 strani ter v maloprodaji stane 34 €.

Knjiga akad. ddr. Marije Stanonik Čebela na cvetu in v svetu je za slovenski narod zelo dragocena, ker nosi v sebi izjemno sporočilo za človeštvo, ki bo živelo toliko časa, dokler bo živela čebela!

(Fotografija: Franci Koncilija)

Pripravil: Franci Koncilija

KULTURA DIALOGA

V četrtek 24. januarja 2019 je bil v okviru mednarodnega tedna za edinost kristjanov zvečer ob 19.00 uri v dvorani Baragovega zavoda v Šmihelu osmi Šalijev večer Kulturnega društva Severina Šalija, ki smo ga poimenovali Ekumensko srečanje. Na običajnem kraju, to je v Knjižnici Mirana Jarca, z napovedano vsebino po njihovem prepričanju žal nismo ustrezali kulturnemu poslanstvu knjižnice, zato smo morali poiskati nadomestne prostore. Udeležba je bila pičla, deloma zaradi gripe, spet drugi pa so domnevno zmotno mislili, da gre za verski dogodek. Škoda! Po izjavah prisotnih je bil to doživetij poln in sproščen večer, na izredno visoki ravni kulturološkega dialoga med predstavniki treh krščanskih veroizpovedi: katolištva, pravoslavja in protestantizma. Pobudnik in moderator ekumenskega srečanja je bil Franci Koncilija.

Na začetku je moderator predstavil vse štiri nastopajoče goste: sestro Slavko Cekuta iz redovne skupnosti Kongregacije Šolskih sester de Notre Dame iz Novega mesta, misijonarko v Albaniji, Marka Burgerja, župnika in predstavnika Slovenskega ekumenskega sveta (SES) za novomeško škofijo, mag. Danijela Nikolića, paroha srbske pravoslavne cerkve v Novem mestu, in dr. Daniela Brkiča, pastorja evangelijske cerkve v Novem mestu. V nadaljevanju je na kratko razložil bistvo ekumenizma, ki temelji na edinosti v različnosti, ter zgoščeno predstavil zgodovinski razvoj ekumenizma, ki se je začel v 20. stoletju pri protestantih.

Odlična iztočnica za pristen in odkrit pogovor je bilo kritično in provokativno razmišljanje pastorja dr. Daniela Brkiča o tednu ekumenizma, ki ga Cerkev lansira v svet le osem dni v letu, pa še to s figo v žepu. Za pastorja mora danes kristjan biti ekumenski v srcu, edinost Cerkve pa bomo dosegli takrat, ko bo Cerkev enotna, ne pa poenotena! Kasneje je pastor predstavil Trubarjevo teologijo, s katero se je navezoval na takratne švicarske protestantske teologe, ter nakazal možnost, da bi Trubarjeve posmrtne ostanke iz Derendinga v Nemčiji, kjer je bil pokopan, prenesli na slovenska tla. Ob bližajoči se 490.  obletnici (2020) znamenite Augsburške veroizpovedi pa je pojasnil pomen tega dokumenta za nadaljnji razvoj krščanstva in protestantizma v Evropi.

  

V nadaljevanju pogovora je župnik Marko Burger predstavil pomen in naloge Slovenskega ekumenskega sveta ter delo svoje rodne sestre Anke Burger, sicer usmiljenke, ki deluje v Ruandi v Afriki. Sestra Slavka Cekuta pa je predstavila redovno karizmo Kongregacije Šolskih sester de Notre Dame in bogata osebna doživetja s katoliki, pravoslavci in muslimani v Albaniji.

Paroh mag. Danijel Nikolić je povedal, da se pravoslavci v Sloveniji počutijo dobro, v Novem mestu pa pogrešajo primerno lokacijo, kjer bi radi zgradili cerkev, saj v pokopališki kapeli v Ločni, kjer začasno delujejo, prostor ni primeren. V nadaljevanju je prisotnim pojasnil razlike med avtokefalnimi pravoslavnimi cerkvami in Katoliško cerkvijo ter med papežem in patriarhi in na zanimiv način pojasnil razlike in podobnosti na teološkem, doktrinalnem in dogmatskem področju. Razlogi za »razkol« med rusko in ukrajinsko ortodoksijo pa naj bi bili zgolj politični.

Na koncu srečanja pa je svoje izkušnje na področju pastoralnega delovanja in ekumenizma v Kanadi, v pokrajinah Nunavut, Manitoba in Severozahodni teritoriji, na kratko predstavil še moderator. Na teh območjih so katoliške, protestantsko-binkoštne in anglikanske cerkve. Razmere niso primerljive z razmerami v Evropi. Ljudje živijo v izredni slogi in sožitju ne glede na veroizpoved ter si brez predsodkov medsebojno pomagajo, sicer pri –65 stopinjah ne bi preživeli.

(Fotografije: Marko Klinc)

Pripravil: Franci Koncilija

DRAGOCENI SUPRASELJSKI KODEKS HRANI NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA V LJUBLJANI

Supraseljski kodeks, ki se imenuje tudi Petkov zbornik,je starocerkvenoslovanski cirilski rokopis skonca 10. stoletja. Velja za najobširnejši preostanek starocerkvenoslovanskega kanonskega slovstva in je najstarejši ohranjeni pisni dokument v slovanskem jeziku. Imenuje se po Supraseljskem samostanu pri Bialystoku na Poljskem. Od 20. septembra 2007 je na Unescovem seznamu »Spomini sveta«.

PREDSTAVITEV KODEKSA

Rokopis sestavlja 285 listov finega pergamenta,oblikovan pa je v slogu bizantinskih rokopisov iz tiste dobe. Po vsebini je priročnik za molitve in branja v postnem času. Vsebuje tudi 24 življenjepisov krščanskih svetnikov in 23 homilij. Med temi so podani trije spisi Janeza Zlatousta, in sicer Življenje svetih 40 mučencevŽivljenje meniha Jakoba in Govor za cvetno nedeljo.

KJE JE NASTAL KODEKS?

Supraseljski kodeks je nastal v vzhodni Bolgariji, najverjetneje v preslavski knjižni šoli v času prvega bolgarskega cesarstva (681–1018), natančneje v času vladanja carja Petra (927–969). Ni znano, kdaj in kako je rokopis iz Bolgarije prišel na Poljsko. Domnevajo, da je bil rokopis del začetnega premoženja samostana Suprašel (Supraśel), morda kot darilo bizantinskega patriarha Joahima I. Samostan je namreč že od samega začetka hranil te rokopise, pozneje pa tudi številne druge knjige.To knjižnico je leta 1823 raziskoval ruski slavist Mihail Bobrovski in pri tem odkril 285 pergamentnih listov, med njimi tudi ta znameniti kodeks o začetku pismenosti južnoslovanskih narodov.

NUK HRANI DRAGOCENE STARE ROKOPISE

Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK) hrani številne dragocene srednjeveške rokopise, med njimi je tudi supraseljski kodeks, eden najstarejših ohranjenih pisnih dokumentov v slovanskem jeziku. Supraseljski kodeks je neke vrste Brižinski spomenik v cirilici. Da ima NUK tako dragocen kodeks, ki je po ocenah strokovnjakov vreden najmanj šest milijonov evrov, je gotovo zaslužen rojak Jernej Kopitar, bibliofil in knjižničar v dunajski knjižnici, kjer je imel tudi obsežno zasebno knjižnico.Po zaslugi Franceta Prešerna je Kopitar med Slovenci po krivem zapisan kot negativna osebnost, v resnici pa je bil velik znanstvenik in poznavalec tedanje dobe. Kopitar je poznal ves tedanji znanstveni svet, tako tudi ruskega slavista Bobrovskega, ki mu je poslal 118 začetnih strani Supraseljskega zbornika, ki jih je Kopitar skrbno preučil, ni pa jih nikoli vrnil Bobrovskemu, saj je ta leta 1844 umrl. Tako so listi ostali v njegovi zbirki. Po smrti Jerneja Kopitarja je njegovo izjemno bogato knjižnico v obsegu nekaj tisoč zvezkov s pomočjo državne donacije v celoti odkupila Licejska knjižnica v Ljubljani. Iz Licejske knjižnice pa je kasneje celotna Kopitarjeva zbirka prešla v NUK.

ZAKLJUČEK

Supraseljski kodeks je bil v preteklosti razdeljen na tri dele. Enega hrani Poljska narodna knjižnica, ki ga je šele leta 1968 prejela od zasebnega lastnika. Šestnajst strani zbornika je shranjenih v Ruski narodni knjižnici v Sankt Peterburgu, tretji del pa se nahaja v NUK. Kodeks je priča neke kulture in zgodovine in kot tak del svetovne kulturne dediščine.

(Vir: Wikipedija in Dnevnik, fotografije so s spleta)

Pripravil in uredil: Franci Koncilija

 

POZABLJENI ŠALIJEVI PESMI

Novomeški pesnik in prevajalec ruske književnosti v slovenski jezik Severin Šali, po njem se imenuje tudi naše društvo, je bil med drugo svetovno vojno eden redkih kulturnih ustvarjalcev, ki niso spoštovali ukaza Osvobodilne fronte (OF) KPS o prepovedi kulturnega ustvarjanja med drugo svetovno vojno. Svoje pesmi je pogumno objavljal v Slovenčevem koledarju in drugod.

Severin Šali se je že leta 1938 zaposlil v Jugoslovanski knjigarni v Ljubljani, kjer je hitro napredoval iz prodajalca knjig v lektorja, knjižnega svetovalca in urednika. Tam je leta 1940 izdal svojo prvo pesniško zbirko Slap tišine. Med vojno je bil tudi urednik Slovenčeve knjižnice, kjer je izdal dve pesniški zbirki: Srečevanja s smrtjo (1943) in Spev rodni zemlji (1944). Zaradi tega ga je po vojni nova oblast kaznovala tako, da je bil domala deset let brez službe. Najpomembnejše pa je, da je bil njegov sodelavec in osebni prijatelj prof. France Pibernik, ki je o njem že napisal knjigo z naslovom: Pesnik Severin Šali. Dokumenti, pričevanja in presoje. Predstavitev knjige bo v začetku oktobra letos. Ko sem nedavno malo »pospravljal« svoj knjižni fond, sem z velikim veseljem našel dva Slovenčeva koledarja iz let 1944 in 1945, v njiju pa dve Šalijevi pesmi, ki ju z veseljem objavljamo.

Fotografije: Franci Koncilija in s spleta

Pripravil: Franci Koncilija