Arhiv Značk: predstavljeno

NOVOMEŠKI FESTIVAL FOTOPUB JE ŽE PREPOZNAVEN NA EVROPSKI RAVNI

V Novem mestu je bil med 31. julijem in 4. avgustom 2019  6. Mednarodni festival sodobne fotografije FOTOPUB. Rdeča nit festivala je bila težnja k prepoznavanju šele uveljavljajočih se umetnikov – fotografov – in odpiranju prostora za neodvisno raziskovanje in eksperimentiranje na področju fotografije. Festivala se je udeležilo 27 umetnikov in kuratorjev iz desetih evropskih držav, Kitajske in ZDA. Najvidnejši novomeški predstavnik Fotopuba je bil direktor festivala Dušan Josip Smodej.

Novomeški Fotopub je bil medijsko izredno dobro pokrit in korektno predstavljen. Letos je bilo na Fotopubu opaziti vrsto novih projektov, ki so na kritičen način vznemirjali in raziskovali, kako razni družbeno-politični rituali sodelujejo pri tvorbi novih fotografskih pomenov.

Tako je 27 umetnikov in kuratorjev predstavljalo svoje delo izključno v zapuščenih prostorih zgradb v mestnem središču, novomeške ulice pa so bile prizorišče lokacijsko različnih performansov. V okviru festivalskega programa se je zvrstila vrsta dogodkov: sedem razstav, trije projekti, večerna predavanja, kuriran glasbeni program in Fotopubov pregled portfeljev.

   

Ni mogoče prezreti, da je bil Mariborčan Tadej Vindiš, sicer izvršni direktor Fotopuba, med tistimi ključnimi ljudmi, ki so Fotopub pred petimi leti oživili, posodobili in internacionalizirali. Pohvalno je, da so bili tudi letos za udeležence festivala na voljo brezplačni avtobusi za prevoz od Ljubljane do Novega mesta.

(Vir: Večer, fotografije so s spleta)

 

Pripravil: Franci Koncilija

NANDE VIDMAR, PONOVNO ODKRITI SLOVENSKI SLIKAR (1899–1981)

V ugledni in prepoznavni Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki nameravajo v začetku oktobra letos odpreti retrospektivno razstavo ponovno odkritega slovenskega slikarja in grafika Nandeta Vidmarja ob 120-letnici njegovega rojstva. Med svetovnima vojnama je bil Nande Vidmar pomemben predstavnik generacije slovenskih vizualnih slikarjev. Poleg njegovih grafik in risb nameravajo predstaviti predvsem barvita slikarska dela, ki so nastajala vse do leta 1971, ko je Vidmar prenehal slikati.

Nande Vidmar je bil rojen 17. 8. 1899 v Proseku pri Trstu. Njegov ustvarjalni opus je vrsto let nastajal v sodelovanju z bratom Dragom, ki je bil tudi slikar, vendar manj prepoznaven. Tako sta v zgodnjem obdobju najprej ustvarjala pod vplivom nemške skupine Die Brücke in avstrijskega ekspresionista Oskarja Kokoschke. Likovno uspešnega Nandeta je nadaljnje izobraževanje vodilo na Dunaj, v Dresden in v Pariz, v tridesetih letih pa je študiral tudi na zagrebški akademiji za likovno umetnost, ki pa je ni dokončal.

Vidmarjev umetniški opus izžareva značilnosti številnih evropskih umetnostnih tokov, od ekspresionizma, socialnega in barvnega realizma pa vse do intimizma, v katerega se je Vidmar zatekel s svežim načinom slikanja. Leta 1920 je prvič razstavljal v Mariboru, v sedemdesetih letih pa je za zmeraj prenehal slikati. Leta 1978 je Nande Vidmar skupaj z bratom Dragom prejel Prešernovo nagrado. Umrl je 16. 6. 1981 v Ljubljani.

(Vir:Dnevnik, fotografije so s spleta)

 

Pripravil: Franci Koncilija

BEDNA RESNICA ANGLIZACIJE SLOVENSKEGA VISOKEGA ŠOLSTVA!

Te dni je Kulturno društvo Severina Šalija (KDSŠ) od Slovenske matice prejelo tri pomembna sporočila o zatečenem stanju uporabe slovenskega jezika na slovenskih univerzah. Minister Jernej Pikalo namreč pripravlja novelo Zakona o visokem šolstvu, ki predvideva radikalno uvedbo angleškega učnega jezika. Slovenska matica, s katero KDSŠ odlično sodeluje, želi, da sporočila objavimo na društveni spletni strani in tako seznanimo tudi naše člane o ministrovi nameri, ki je izrazito uperjena proti slovenskemu jeziku. To z veseljem uresničujemo, saj nas k temu navsezadnje zavezuje tudi Statut KDSŠ, kjer je v 5. členu dobesedno napisano:

»Glavna dejavnost društva je zavzemanje za vsestranski razvoj slovenskega jezika in kulture!«

SPOROČILO ZA JAVNOST SLOVENSKE MATICE

Spoštovane članice in spoštovani člani Slovenske matice!

Aleš Gabrič, predsednik

Vodstvo in številne ugledne člane naše ustanove je močno vznemirilo sporočilo, da se pripravlja zakon, ki naj bi omogočil izvajanje učnih programov na slovenskih univerzah v tujem (oz. angleškem) jeziku na račun poučevanja v slovenskem jeziku. Prejeli smo tudi dopis pesnika in izr. člana SAZU prof. dr. Borisa A. Novaka ter našega člana prof. dr. Deana Komela (gl. priponko), ki opozarjata na nevarne posledice načrtovanega izvajanja visokošolskega pouka v tujem jeziku in na nedopustnost financiranja takega pouka iz državnega proračuna. Proti izvajanju visokošolskega programa v angleščini se je v svojem pogovoru za časnik Večer odločno izrekla tudi članica Upravnega odbora  Slovenske matice prof. dr. Silvija Borovnik (https://www.vecer.com/slovenscina-le-se-za-vrtce-in-osnovne-sole-10036860).

Ignacija Fridl Jarc, tajnica-urednica Slovenske matice

Slovenska matica letos praznuje 155 let. Njena ustanovitev sega v čas, ko Slovenke in Slovenci nismo imeli učbenikov v lastnem jeziku, ko slovenščina ni bila priznana kot znanstveni jezik in so tuji oblastniki nadzorovali izdajanje knjig v slovenščini. Nastanek naše najstarejše posvetne kulturne in znanstvene ustanove so podprli številni rodoljubi, ki so želeli Slovencem zagotoviti poučevanje v slovenskem jeziku in se zavedali, da se bo naš materni jezik ohranil in razvijal le, če bomo v njem pisali in prevajali leposlovna in znanstvena dela ter razvijali slovensko terminologijo za posamezna strokovna področja. Zavest o nujnosti negovanja slovenščine na vseh področjih javnega življenja so politični odločevalci po skoraj treh desetletjih samostojne državnosti zdaj pripravljeni podrediti mednarodnemu trgu dela, t. i. internacionalizaciji, v izobraževalnem sistemu.

Slovenska matica se zaveda svojega ustanovnega poslanstva in si z vsem svojim delovanjem prizadeva, da bi slovenski jezik preživel »razprodajo na tržnici evropskih jezikov«. Na tem temelju stojita in bosta obstala slovenski narod in slovenska država. Zato je Upravni odbor Slovenske matice na seji 20. junija 2019 ustanovil samostojni Odsek za slovenski jezik in za njegovo predsednico imenoval prof. dr. Vesno Mikolič. Obenem pa Slovenska matica svoje člane in najširšo slovensko javnost vabi, da se skupaj zavzamemo za slovenski učni jezik na slovenskih univerzah in drugih stopnjah izobraževanja, še naprej podpiramo pouk slovenščine na tujih univerzah in se ponosni veselimo svoje dragocene jezikovne dediščine.

S prijaznimi pozdravi,

Aleš Gabrič, predsednik

Ignacija Fridl Jarc, tajnica-urednica Slovenske matice

ODGOVOR MINISTRSTVA

Zadeva: Obramba slovenskega učnega jezika na univerzah pred globalnim ropom

Zveza:   Vaš elektronska  pošta z dne 28. 6. 2019 (007-68/2019/67 in gs: 61400-3/2019/2)

Spoštovani prof. dr. Boris A. Novak,

22.02.2019 Ljubljana, Ministrstvo za izobraževanje in šport. Portret dr. Jernej Štromajer

Spoštovani prof. dr. Dean Komel,

zahvaljujemo se vam za poslana stališča ob pripravi predloga novele Zakona o visokem šolstvu.

V ta namen je minister za izobraževanje, znanost in šport dr. Jernej Pikalo konec aprila 2019 imenoval delovno skupino za pripravo novele Zakona o visokem šolstvu in se je do sedaj sestala na več sejah.

Ena od nalog delovne skupine je tudi priprava sprememb na področju internacionalizacije, ki zadeva tudi 8. člen (učni jezik).

Najprej poudarjamo, da predlog dopolnitev 8. člena (tako, kot do sedaj) nedvoumno v prvi alineji določa, da je učni jezik slovenski. Namen predloga spremembe 8. člena je zgolj jasneje določiti pogoje oziroma izjeme za dopustno izvajanje študijskih programov (ali njihovih delov) tudi v tujih jezikih, kar, kot ste že sami navedli, v nekaterih primerih že poteka. Predlog s tega vidika tako ne uvaja popolnih novosti, temveč v primerjavi z aktualno zakonodajo nedvoumno vzpostavlja okvir in pogoje za izvajanje teh vsebin.

S predlogom dopolnitve 8. člena ministrstvo sledi zapisanim programskim usmeritvam v Resoluciji o Nacionalnem programu visokega šolstva 2011 – 2020 (v nadaljevanju ReNPVŠ 2011-2020) ter Evropskemu programu posodobitve visokošolskih sistemov, ki poudarja krepitev kakovosti z mobilnostjo in čezmejnim sodelovanjem.

minister Jernej Piakalo

ReNPVŠ 2011-2020 predstavlja izhodišče predlaganih sprememb, ki visokošolskim zavodom nalaga, da se poučevanje lahko izvaja tudi v tujih jezikih, pri čemer je zagotovljen razvoj slovenskega jezika in tudi terminologije. Raba tujih jezikov v študijskem procesu je eden od pomembnih elementov kakovostnega razvoja znanosti. Zaradi razvoja znanja in znanosti je prav, da Slovenija omogoči večjo odprtost slovenskega visokošolskega prostora. Ob tem poudarjamo, da alineja, ki jo izpostavljate v prvem odstavku svojega pisma in ki določa, da se študijski programi lahko izvajajo tudi v tujem jeziku, če se izvajajo v slovenskem jeziku, nikakor ni novost, saj je to zapisano že v trenutno veljavnem zakonu. Še več, predlog zakona z namenom jasnejšega zapisa dopustnosti izvajanja študijskega programa tudi v tujem jeziku, z izrecno uporabo besede »vzporedno« zahteva hkratno izvedbo takšnega študijskega programa tudi v slovenskem jeziku, kar bi sicer na enak način moralo biti razumljeno že ob obstoječi dikciji veljavnega zakona. Preseneča nas, da avtorja odprtega pisma ohlapnost, ki naj bi služila “formalizaciji in uzakonitvi že obstoječe roparske prakse”, očitata formulaciji, ki velja že od sprejetja čisto prve različice Zakona o visokem šolstvu leta 1993.

V ReNPVŠ 2011-2020 je zapisano določilo, ki smo ga smo pri predlagani dopolnitvi 8. člena Zakona o visokem šolstvu o učnem jeziku skrbno upoštevali, in sicer da morajo vsi študijski programi zagotavljati pridobivanje znanja, veščin in spretnosti skladno z nacionalnim ogrodjem kvalifikacij ter ključnih kompetenc: inovativnosti, kritičnega razmišljanja, sporazumevanja v maternem jeziku, kulturne zavesti in izražanja, sposobnosti delovanja v mednarodnem prostoru in informacijske pismenosti.

Namen predloga tako nikakor ni izrivanje slovenskega učnega jezika, ampak bolj jasna določitev načina izvajanja poučevanja v tujih jezikih z namenom skrbi za razvoj in učenje slovenščine v visokem šolstvu, kar je korak k širšemu načinu urejanja slovenskega jezika v visokošolskem prostoru. S predlogom sprememb ni ogroženo ustavno določilo, da je uradni jezik v Sloveniji slovenščina, poudarja pa izvajanje ustavno zagotovljene svobode znanstvenega in umetniškega ustvarjanja.

Hkrati Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport ves čas nadaljuje z ukrepi za krepitev slovenskega strokovnega in znanstvenega jezika, kot tudi s financiranjem različnih ukrepov za kakovostnejšo rabo slovenskega jezika, saj je skrb za njegovo rabo in razvoj ena od primarnih nalog visokošolskih zavodov tako s strokovnega kot znanstvenega vidika. Predlog člena o učnem jeziku določa tudi, da se tujim študentom omogočiti pouk slovenščine kot tujega jezika.

Ob tem naj omenimo stalno in obsežno financiranje ter podporo lektoratov slovenskega jezika  na 59 univerzah v tujini, ki jih obiskuje preko 2000 študentov in drugih slušateljev.

Nadalje v letu 2016 sprejeta Nacionalna strategija za internacionalizacijo slovenskega visokega šolstva, temelji na viziji internacionalizacije slovenskega visokošolskega prostora, kot je opredeljena v ciljih ReNPVŠ 2011-2020, in sicer, da bo leta 2020 slovensko visoko šolstvo del globalnega visokošolskega prostora, ki bo svojo kakovost nenehno izboljševalo v sodelovanju z najboljšimi tujimi institucijami. S tem bo postalo prepoznaven mednarodni center znanja in privlačna destinacija za visokošolski študij ter za pedagoško, znanstveno-raziskovalno in strokovno delo tujih študentov in strokovnjakov.

Tako je eno od petih ključnih področij strategije internacionalizacije »Spodbujanje razvoja medkulturnih kompetenc«, ki poteka v dveh vzporednih in komplementarnih aktivnostih:

– Stalna skrb bo namenjena ohranjanju slovenščine kot jezika stroke, ki je  dominantni jezik poučevanja in raziskovanja v Slovenij. V ta namen bo posebna skrb namenjena tujim študentom in učiteljem, ki bodo prišli v Slovenijo na izmenjave ali pa za dalj časa z zagotavljanjem dodatnih, predvsem jezikovnih vsebin z različnimi krajšimi in daljšimi  jezikovnimi tečaj ter izbirnimi predmeti slovenskega jezika in  kulture. Prav tako bodo zagotovljene dodatne aktivnosti že pred prihodom in ob samem prihodu na visokošolski zavod za lažjo vključitev oz. integracijo v novo učno, družbeno okolje in kulturno okolje

– Hkrati so slovenski visokošolski zavodi odgovorni za razvoj medkulturnih in globalnih kompetenc diplomantov, ki jim bodo omogočale uspešno delovanje bodisi v lokalnem/nacionalnem okolju, vpetem v globalno okolje, bodisi neposredno v mednarodnem okolju. Slovenski visokošolski zavodi bodo zato ponudili kakovostno udejanjanje internacionaliziranega kurikuluma, zlasti sistematično vključevanje medkulturne dimenzije v vse študijske programe in discipline na vseh študijskih stopnjah in področjih. To bo dopolnjevala tudi kakovostna ponudba študijskih programov, modulov in predmetov v tujem jeziku.

Z vašimi sporočilomn opozorilom bomo seveda seznanili tudi delovno skupino. Ko bo delovna skupina končala z delom, pa bo ministrstvo predlog novele Zakona o visokem šolstvu posredovalo v javno obravnavo. V vmesnem času bodo potekale še sestanki z relevantnimi deležniki, med drugim tudi z Akademijo znanosti in umetnosti ter Ministrstvom za kulturo.

S spoštovanjem.                    

                                                                                               Dr. Jernej Štromajer

                                                                                              Državni sekretar

DOVOLJ JE!  SLEDNJIČ JE DOVOLJ!

Slovenija, Ljubljanma, 3.09.2012, 3. September 2012
Boris A. Novak ,kultura , portret
Foto:Srdjan Zivulovic /Bobo

Odgovor Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport RS na najino protestno izjavo Countdown ali Obramba slovenskega učnega jezika na univerzah pred globalnim ropom, je antološki primer birokratskega novoreka. Naj kot primer dvoličnega manipuliranja z ustavnim položajem slovenščine navedeva le naslednji odstavek o predlogu novega Zakona o visokem šolstvu, ki predvideva radikalno uvedbo angleškega učnega jezika na naše univerze:

»Namen predloga tako nikakor ni izrivanje slovenskega učnega jezika, ampak bolj jasna določitev načina izvajanja poučevanja v tujih jezikih z namenom skrbi za razvoj in učenje slovenščine v visokem šolstvu, kar je korak k širšemu načinu urejanja slovenskega jezika v visokošolskem prostoru. S predlogom sprememb ni ogroženo ustavno določilo, da je uradni jezik v Sloveniji slovenščina, poudarja pa izvajanje ustavno zagotovljene svobode znanstvenega in umetniškega ustvarjanja.«

Naj prvi stavek tega praznega sladkorečja prevedeva v slovenščino: »Izrivanje slovenščine kot učnega jezika na univerzah pomeni razvoj slovenščine.« Vredno Orwella.

Kakšno sprevrženo sprenevedanje! Koga vlečete za nos, ministranti Ministrstvaza izobraževanje, znanost in šport?!

Drugi stavek je še hujši in označuje novo stopnjo ciničnega norčevanja iz jezika in prava. Ministrstvo utemeljuje svoje patetično zagotovilo, da predlog novega Zakona o visokem šolstvu ne ogroža ustavno določene zaščite slovenščine, s protislovnim in skrajno problematičnim razlogom,da uvajanje angleškega učnega jezika pomeni: »izvajanje ustavno zagotovljene svobode znanstvenega in umetniškega ustvarjanja.« Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport nam torej sporoča, da

SLOVENŠČINA NE OMOGOČA SVOBODE ZNANSTVENEGA RAZISKOVANJA IN UMETNIŠKEGA USTVARJANJA!

Če imamo tako Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport Republike Slovenije, zunanjih sovražnikov sploh več ne potrebujemo.

Dovolj je! Slednjič je dovolj!

Dean Komel

Ministrstvo trdi, da vzporedna izvedba celotnih študijskih programov v angleščini ni nič novega. To ni res. Doslej je prelivanje denarja iz slovenskih v angleške programe potekalo v pravni praznini, saj zakon ni opredeljeval »javne službe«, torej dejavnosti v javnem interesu. Šele novela zakona, ki jo predlaga ministrstvo, bi ropanje že tako revnega proračuna, namenjenega študiju prebivalcev Slovenije, uzakonila kot dejavnost v javnem interesu, upravičeno do polnega financiranja iz državnega proračuna. Če ministrstvo ne ve, kaj počne, je nesposobno. Če to taji, pa zavestno zavaja javnost in bi ga bilo treba razpustiti.

Dovolj je, dovolj!

Od tolikih pametnih glav na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport bi pričakovali, da poznajo jezikovno teorijo Noama Chomskega, na kateri sloni celotna današnja svetovna lingvistika. A doktorji znanosti na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport so to obvezno čtivo očitno prešpricali, sicer ne bi kvasili takih neslanosti. Nevarnost provincializacije se namreč ne skriva v majhnem številu govorcev slovenščine, temveč v revni angleščini, kakršno vsiljujejo zagovorniki jezikovne »globalizacije«. Med jezikom in mišljenjem vlada namreč tesna soodvisnost: kdor se ne zna natančno in bogato izražati v lastnem – ponavadi, a ne nujno, »maternem« – jeziku, se ne bo znal ustrezno izražati v nobenem jeziku in ne bo znal misliti.

Nisva torej nacionalista in ne zastopava rasističnega izključevanja drugih in drugačnih jezikov in kultur, kot nama očitajo ministranti tega ministrstva in zagrizeni zagovorniki hegemonije angleščine na naših univerzah. Ravno obratno: zagovarjava nujnost učenja čim večjega števila tujih jezikov, ne pa zgolj binarno kvadratne računalniške angleščine, ki nam jo zaradi pritlehnih interesov vsiljujejo servilni birokrati, arogantni politikanti ter univerzitetni in znanstveni inkasanti. 

Poučno svarilo, kam pelje nekritična vpeljava angleščine kot učnega jezika, nam ponuja današnje stanje nizozemščine (v Kraljevini Nizozemski), ki se je  bistveno poslabšalo. Neprimerno boljšo nizozemščino danes govorijo na Flamskem (v Kraljevini Belgiji), kjer vztrajajo pri nizozemskem učnem jeziku.

Najbolj žalosten paradoks sedanje zgodovinske zagate je, da nam po stoletjih jezikovne ogroženosti v večnacionalnih državnih konglomeratih Evropska unija prvič v zgodovini, vsaj kar zadeva jezik, nič hudega noče, pač pa sebe in svoj jezik ogrožamo kar sami. Kot je to analiziral že Dušan Pirjevec, smo sami sebi najhujši sovražniki.In če smo že pri zgodovini: ponovno koraka, zgodovina namreč, zgodovina spet maršira, slovenska politična »elita« pa se obnaša, kot da se nič ne dogaja, ker zgodovinskim izzivom kratko malo ni kos. V skladu s podedovanim klečeplazništvom do Dunaja in Beograda se Ljubljana danes klanja Bruslju in se zaklinja na evropske humanistične vrednote, pri humanitarnem vprašanju beguncev pa v praksi sledi rasistični politiki višegrajske skupine držav ter gradi bodeče in rezalne žice na mejah. Na prvi pogled je videti, kot da sta anglofona »globalizacija« te subalpske deželice in zapiranje meja pred begunci nepovezana in celo medsebojno nasprotujoča si procesa, vendar ni tako − v obeh primerih gre za servilno sledenje zakonom mednarodne politične in ekonomske Moči. Če ta logika zmaga − in z nelagodjem morava priznati, da uživa večinsko podporo na vseh ravneh našega političnega ter celo izobraževalnega in znanstvenega življenja − bo ponosno geslo »Na Slovenskem smo mi gospodar!« treba prilagoditi realnosti. Realnost, ki jo politična, gospodarska in intelektualna »elita« pospešeno vzpostavlja,pa se glasi: NA SLOVENSKEM SMO MI SUŽENJ!

Dovolj je bilo!Dovolj!

Trhla argumentacija ministrstva za uvedbo pouka v tujih jezikih – pozor: množinski evfemizem »tuji jeziki« označuje le angleščino! – ustvarja vtis, kot da je slovenščina na univerzah umetno vsiljen in celo okupacijski jezik ter da je znanstveno raziskovanje in celo umetniško ustvarjanje, ha, ha, treba »osvoboditi« te diktature. Jezik globalistične emancipacije pred omejenostjo slovenščine naj bi bila računalniška angleščina.Poudarjava: ne King’s English, ne univerzitetna angleščina Cambridgea, Oxforda in Harvarda, pač pa poneumljajoč slovar fraz v mednarodnem obtoku, ki na oduren način kvari in potvarja veličino angleškega jezika in njegove zgodovine. In to je tudi bedna resnica anglizacije slovenskega visokega šolstva: da velika večina profesorjev slovenskih univerz ne obvlada angleščine dovolj dobro za tako zahteven pouk. Rezultat bi bil − in pravzaprav že je − da se študentje ne znajo ustrezno izražati ne v angleščini ne v slovenščini. Rezultat je − babilonska katastrofa!

Dovolj! Dovolj!

Kot državljana sprašujeva − in tokrat ne Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, ki zgodovinskemu obzorju tega premisleka očitno ni doraslo – pač pa Predsednika, Vlado in Državni zbor Republike Slovenije, ki bi vsaj po funkciji morali razmišljati nekaj mesecev in let naprej: kaj boste v primeru razpada Evropske unije in ozemeljskih apetitov sosednjih držav ponudili kot vrednoto državljankam in državljanom Slovenije?Kaj boste ponudili kot vezivo, ki naj upraviči nadaljnji obstoj te državne skupnosti? Računalniško angleščino?    

Dovolj je! Slednjič je dovolj!

Podpisana z vso odgovornostjo ponavljava zahtevo po črtanju problematičnega predloga jezikovnega člena za novi Zakon o visokem šolstvu: radikalno uvajanje angleškega učnega jezika ne pomeni obogatitve univerzitetnega pouka, ampak njegovo nedopustno komercializacijo, ne omogoča odpiranja v svet, ampak pošastno provincializacijo, ki bo naslednjim generacijam študentov amputirala materni jezik in zmožnost mišljenja ter jih doživljenjsko pohabila kot jecljalce plehkih računalniških klišejev,manjvredne izvajalce manjvrednih del, sužnje v globalni delitvi produkcije in profita.

So se pesniki, intelektualci in znanstveniki od Trubarja naprej tako požrtvovalno borili za ta jezik le zato, da bi ga vnuki tako zlahka in po neumnosti zapravili? Je bila razglasitev samostojnosti Republike Slovenije z najvišjim smotrom zavarovanja slovenščine res potrebna le zato, da bi se že čez pičlih trideset let prihodnost jezika končala z neprehodnostjo jecljanja, kulturnega provincializma in kramarskega primitivizma?! 

Slednjič je dovolj! Dovolj je!

 Ljubljana, 18. julija 2019

 prof. dr. Boris A. Novak, pesnik

prof. dr. Dean Komel, filozof

FESTIVAL NOVO MESTO SHORT 2019

Kako imenitno in svetovljansko se nekaterim novomeškim kulturnikom sliši Festival Novomesto short, ko z angleško besedo, ki bi jo lahko povsem upravičeno nadomestili z »Novo mesto na kratko«, tudi Novo mesto postaja bolj evropsko, da ne rečem ameriško! Kaj bi na to papagajsko angleščino in pačenje slovenskega jezika v Sloveniji rekli Primož Trubar, France Prešeren, Fran Levstik, Stanislav Škrabec, Anton Breznik, Rajko Nahtigal, Fran Ramovš, Breda Pogorelc, Jože Toporišič in mnogi drugi, ki se zaradi tega gotovo »obračajo v grobu«, kot radi pravimo? Navsezadnje deluje v Novem mestu tudi Slavistično društvo Dolenjske in Bele krajine, ki o tem modro molči. Pri tem se lahko vprašamo, kako bi reagirala javnost, če bi kdo vztrajal pri poimenovanju festivala v nemškem jeziku in bi namesto Novo mesto short zapisali »Novo mesto kurz« (Novo mesto kratko)…?Trdno sem prepričan, da bi poimenovanje festivala v nemškem jeziku vsi soglasno nasprotovali in se zgražali, kako neprimeren izraz bi to bil. Kdor more, naj razume!

In vendar Krka teče naprej, ne glede na Novo mesto short ali Novo mesto kurz, saj so za novomeško nagrado za najboljšo kratko-prozno zbirko nominirani Andrej Blatnik z Ugrizi, Vesna Lemaić s knjigo Dobrodošli, Miha Mazzini s Pohlepom in Andrej Tomažin z Anonimno tehnologijo. Izbranemu literatu bo nagrado v znesku 2000 €, ki jo financira Goga, podelilo Društvo slovenskih literarnih kritikov. Predsednica žirije za nagrado je Ana Geršak. Povedali so, da je bila žirija pozorna na tematsko konsistentnost in zaokroženost celote v odnosu do posameznih zgodb zbirke ter njihovo formalno in slogovno izpeljavo. Zmagovalca bodo razglasili šele 30. avgusta, v okviru festivala Novo mesto short, ki bo potekal na čudovito povsem prenovljenem Glavnem trgu v Novem mestu. Poznavalci sporočajo, da se bodo na kratko-proznem finalu še najbolj posvetili Mazzinijevemu Pohlepu, kar že namiguje tudi na dobitnika literarne nagrade.

(Vir:Večer, fotografije; F. K. in s spleta)

Zbral in uredil: Franci Koncilija

ALI BO NOVO MESTO EVROPSKA PRESTOLNICA KULTURE LETA 2025?

Za ta laskavi naslov se v Sloveniji poleg Ljubljane poteguje še nekaj slovenskih mest, in sicer Lendava, Ptuj, Piran in Kranj, Nova Gorica pa bo kandidirala skupaj z Gorico v Italiji. Novega mesta ni med njimi.

Dejstvo je, da bosta leta 2025 eno od slovenskih mest in eno nemško mesto nosili naziv »evropska prestolnica kulture« (EPK). Katero od naših mest bo imelo ta prestižni naslov, bo jasno šele 30. novembra 2020, kobo po načrtih Ministrstva za kulturo končan izbor najboljšega kandidata. Na ministrstvu so povedali, da velikost mesta ni pomembna, poseben strokovni svet pa bo pri vsaki od prijav ocenjeval »prispevek k dolgoročni strategiji, evropsko razsežnost, kulturno in umetniško vsebino, zmožnost izvedbe, doseg in upravljanje«. Pri tem se nekdanji direktor Cankarjevega doma Mitja Rotovnik javno sprašuje, ali bi bilo tekmovanje Ljubljane z drugimi mesti smiselno, pametno in upravičeno, še posebej zato, ker je Ljubljana že tako ali drugače preobložena s kulturno ponudbo številnih kulturnih institucij.

Za mnenje smo vprašali nekaj pomembnih Novomeščanov, odgovor pa smo prejeli samo od župana mag. Gregorja Macedonija in od našega člana dr. Janeza Grila. 

Župan mag. Gregor Macedoni: »Na zastavljen izziv ne morem podati kakršnegakoli mnenja, ker gre za nerealistično vsebino. Novo mesto namreč ne kandidira za EPK 2025.

Dr. Janez Gril:«Novo mesto je imelo vse od ustanovitve naprej mednarodno duhovno in kulturno razsežnost. Tudi danes jo ima. Torej izpolnjuje osnovni pogoj, da postane evropska prestolnica kulture. Vprašanje je, če si Novomeščani to želimo in če smo sposobni izpeljati program, ki bi imel mednarodni odmev. Potrebovali bi vsaj troje: ideje (program), ljudi, ki bodo sposobni uresničiti projekt in nazadnje tudi denar.«

(Vir: Dnevnik, fotografija je s spleta)

Pripravil: Franci Koncilija

 

ALI JE O SREČKU KOSOVELU (1904–1926) MOGOČE SPLOH ŠE KAJ POVEDATI?

V četrtek, 11. julija 2019, so se zvečer ob 20.00 začeli Novomeški poletni večeri, ki jih že po tradiciji vsako leto pripravlja Založba Goga na Glavnem trgu. Prvi pogovor je potekal z Miklavžem Komeljem, umetnostnim zgodovinarjem in pesnikom, urednikom obeh knjig z naslovom Vsem naj bom neznan – Srečko Kosovel in avtorjem spremnih esejev. Knjigi vsebujeta okoli 2000 strani do sedaj neznane ustvarjalne dediščine Srečka Kosovela. V obeh knjigah je njegova poezija, proza, dramatika, zapisi o literarni teoriji in osnutki pisem. Pogovor je vodila Mateja Kralj, poznavalka in vodja Kosovelove sobe v Sežani. Po pogovoru je sledil kulturni program, koncert klasične glasbe, kjer sta nastopila Komeljeva hčerka, vrhunska sopranistka Talita Sofija Komelj, in pianist Urban Stanič. Dogodka se je udeležilo okoli 80 ljudi.

   

Na prvem Novomeškem poletnem večeru je zbrano občinstvo najprej pozdravil Mitja Ličen, direktor založbe Goga, ki je organizatorica večerov, potem pa še novomeški župan mag. Gregor Macedoni, ki je poudaril, da je knjiga o Srečku Kosovelu impresivna po obsegu in po vsebini.

   

Moderatorka Mateja Kralj in gost večera Miklavž Komelj sta v domala dve uri trajajočem pogovoru predstavila domala vso Kosovelovo zapuščino in rokopise, v katerih se po 120 letih še kako čuti močna sporočilnost. Naslov je izrazito paradoksalen, Komelj pa je poudaril, da se je zavedal, da bolj ko je odkrival zastrte skrivnosti pesnika Kosovela, manj ga je poznal. Miklavž Komelj je še dejal, da je Srečko Kosovel o sebi pisal kot o zvezdnem utrinku, ki ga bodo šli ljudje iskat in ga ne bodo našli – ob tem pa se bodo zavedali, da so sami utrinki velike kozmične volje. Njegov literarni opus, ki je v glavnem nastal v nekaj letih pred njegovo smrtjo, je neverjetno intenzivno pisanje, strahotna ustvarjalna erupcija, predvsem pa popolnoma preobrača takrat uveljavljene predstave o tem, kaj je življenje in kaj je smrt.

   

V dveh knjigah te izdaje, ki jo je mojstrsko oblikoval novomeški arhitekt Jurij Kocuvan, so zbrani vsi zapisi iz Kosovelove zapuščine, ki so ostali neobjavljeni do danes. Prva knjiga obsega poezijo, prozo in dramatiko. Vanjo so vključeni tako dokončani teksti – pesmi, črtice in nekaj drobnih dramskih del – kot tudi številni fragmenti in osnutki. Druga knjiga pa predstavlja Kosovela predvsem kot misleca v razponu od aforizmov do načrta za knjigo Biti ali ne biti. Vključeni so tudi zapisi o literarni teoriji, gradivo za diplomsko nalogo o Alojzu Gradniku in osnutki pisem. V dodatku so nove transkripcije že objavljenih pesmi in drugih besedil. Na koncu knjige pa sta dodana dva spremna eseja Miklavža Komelja. Na koncu pogovora je beseda tekla tudi o Kosovelovih Integralih, ki so bili za tiste čase nekaj izrednega in v katerih Srečko Kosovel deluje zelo sodobno, ter o pesniški zbirki Zlati čoln. Iz obeh knjig je razvidno, koliko načrtov je še imel Kosovel in kako neizčrpna je bila njegova ustvarjalna vizija.

(Foto: Franci Koncilija)

Franci Koncilija

RAZMIŠLJANJA OB POGLEDIH FRANCOSKE PISATELJICE MARIE DESPLECHIN NA ŽIVLJENJE

KDO JE MARIE DESPLECHIN?

Marie Desplechin se je rodila leta 1959 v Roubaixu v Franciji. Diplomirala je iz književnosti in novinarstva, poznana pa je tudi kot filmska scenaristka in esejistka. Marie Desplechin je ena najbolj priljubljenih francoskih mladinskih pisateljic. Izdala je številne romane za mladostnike, v katerih se humor prepleta z nežnostjo in naklonjenostjo mladini. Piše tudi romane za odrasle (Sans moi, Dragons) in eseje. Skupaj s pokojno prijateljico Lydie Violet je napisala esej La vie sauve, za katerega je dobila nagrado Médicis 2005. Januarja leta 2013 je obiskala Slovenijo, kjer je bila gostja Knjigarne Konzorcij in Francoskega inštituta v Ljubljani.

 KAKO RAZMIŠLJA MARIE DESPLICHIN?

Pisateljica Marie Desplichin je plemenita, sodobna ženska, ki govori jasno in razločno razodeva svoj humanizem, svoj pogled na življenje. Iz njenega pisanja vejejo svetopisemska načela in sporočila, ko pravi, da tisti, ki imajo najmanj, dajejo največ. Zato je prepričana, da nas oni najbolje učijo o življenju. Marie je s pisanjem svojih knjig tudi graditeljica mostov med svetovi in še posebej med ljudmi vseh kontinentov. Pri tem se na področjih žurnalistike in literature, ki v Franciji slavita po tradiciji povezovanja različnih žanrov, gotovo vsaj nekoliko zgleduje tudi po Victorju Hugoju, Georgeu Orwellu in drugih. Avtorica pronicljivo razodeva Francijo, Francoze in prelomnost časa, v katerem smo in živimo. Marie je odprta in direktna, svetovnonazorsko pa je bolj krščansko-socialistično usmerjena. Pred življenjem ne beži, ne dopusti pa si omejevanja in zaslepljenosti. Marie obžaluje, da je Francija država, ki ne mara otrok, pozdravlja pa liberalizacijo, tudi na področju istospolno usmerjenih, za katere pravi, da naj se vsak poroči, s komer se hoče. Podobno razmišlja tudi glede evtanazije, ki jo podpira. V Franciji je islam za mnoge velik problem, tudi zato, ker je to religija revnih in koloniziranih. Zato je prepričana, da v resnici ne gre za versko vprašanje, ampak za socialno. Vse to pa nadgrajuje tudi s problematiko vojn, ki so povezane s skrajnim, tj. militarističnim islamizmom, kar pa obsoja, zlasti nasilje. 

  

ZAKLJUČEK

Svetovi Marie Desplechin so zelo zanimivi. V njih se še posebej najdejo otroci, a tudi odrasli najdejo zase dragocena sidrišča za premislek o življenju in ljudeh. Pisati zanjo pomeni prisluhniti drugemu in mu pokloniti besedo …

Ko se je mudila v Sloveniji, je Marie Desplechin v Francoski šoli v Ljubljani odprla knjižnico, poimenovano po njej, na kar je bila zelo ponosna. Knjige je od nekdaj ljubila in brala, zato so zanjo prostori, polni knjig, magični, kajti človeka vabijo v zunanje svetove, v katerih vsak išče svojo srečo.

(Vir: Delo, fotografije pa so s spleta)

Pripravil in izbral: Franci Koncilija  

CIGANSKE NOČI POEZIJE IN VINA V MEDANI

Medana v Goriških Brdih je najbolj znana po pesniku Alojzu Gradniku (1882–1967). Z odprtjem razstave v njegovi rojstni hiši so na ogled postavljeni arhitekturni idejni predlogi za prenovo Gradnikove domačije, ki so jih pripravili študenti arhitekture na ljubljanski fakulteti. V četrtek, 26. junija 2019, pa se je prav tam začel pesniški, pravljični in glasbeni festival Sanje v Medani, ki ga letos izvajajopod sloganom Ciganske noči poezije in vina.

Na Festivalu se srečujejo ustvarjalci in ustvarjalke, ki jih združuje in povezuje slovenska založba Sanje iz Ljubljane, in njihovi bralci in simpatizerji. Poleg treh dni večernih branj poezije bo na festivalu tudi veliko glasbenega dogajanja. V Brda so namreč prišli tudi številni romski glasbeniki. Pred vilo Vipolže in pred gradom Dobrovo so nastopili trikratni zmagovalci festivala trobentačev v Guči Bojan Ristič Brass Band iz Srbije, Romanimo in Monika Lakatos iz Madžarske, romski glasbeniki iz Prekmurja Romano Glauso in drugi. Na Forumu Sanje pa so v nedeljo spregovorile tri ženske: misijonarka Marija Sreš, ki že 40 let deluje v Indiji, Anja Srpčič, ki je kot prostovoljka delovala v Gambiji, in Vlasta Nusdorfer, nekdanja varuhinja človekovih pravic.Rdečo nit letošnjega dogajanja, svobodo, pa predstavljajo tri knjige, izdane ob festivalu. To so: esej ameriškega meniha,trapista in pisatelja Thomasa Mertona O dežju in nosorogu, kjer razmišlja o brezčasni meditaciji o samoti, ki nagovarja k razmisleku, kako ostati človek. Druga knjiga je pesniška zbirka Marka Tomaša Želim postati terorist, tretja pa esej Wilhelma Reicha z naslovom Prisluhni, mali človek.

    

(Vir: Večer, fotografije so s spleta)

Pripravil: Franci Koncilija

KRESNA NOČ SLOVENSKEGA ROMANA

Delovo nagrado kresnik za najboljši slovenski roman je prejela Bronja Žakelj za delo, ki ga je naslovila Belo se pere na devetdeset. Nagrajenka je šele tretja literatinja, ki je prejela Delovo nagrado za roman leta. Pred njo sta kresnika prejeli Berta Bojetu (1996) in Katarina Marinčič (2002). Nagrajeni roman je, ko so ga povsod drugod zavrnili, izdala Beletrina. Avtorica Bronja  Žakelj je dejala, da je roman pisala sproščeno in z lahkoto: »To je bilo zame prelepo potovanje […],kot bi se vračala domov.« Dodala je, »da je pravi čudež, kako so bralci sprejeli roman z navdušenjem, mnogi pa so našli v njem tudi podobe svojega lastnega življenja«.

 

Na Cankarjevem vrhu na ljubljanskem Rožniku se je 23. junija tako iztekel kresni večer, ki je privedel do podelitve letošnje Delove nagrade za najprepričljivejši roman leta. Žirija je odločila. Kresnika je zasluženo prejela nadobudna pisateljica Bronja Žakelj. Predsednica žirije Mimi Podkrižnik je v utemeljitvi zapisala: »Pisateljica Bronja Žakelj s pretresljivim avtobiografskim romanom Belo se pere na devetdeset zmore nekaj, kar obvladajo le redki: po najbolj žalobnih meandrih življenja vodi v jeziku, ki veselo in hudomušno žgečka, včasih pa je tudi ironično. Bronja Žakelj mojstrsko opisuje vsakdanje življenje v domači hiši, kjer sta včasih v bolečem in tesnem objemu lahko mehka nežnost in neizmerna surovost bivanja. Med spomine, ki so deloma lahko tudi naši, kolektivni, med prastrahove, kot so bolezen, izguba, smrt, zanikanje, laži in samost, popelje v iskrivi melodiji literarne duše, ki ni izgubila otroške igrivosti, radoživosti, torej prostosti.« Po besedah žirije Bronja Žakelj s svojim pisanjem »tudi literarno zadene v srce, ker ne moralizira in ni patetična; ker so življenje predvsem umetelni kratki stavki, veliko smeha in solz«. Nagrajenka je šele tretja avtorica, ki je prejela to nagrado. V tekmi pa so letos bili še romani Brez imenaJanija Virka,Najlepša neznanka svetlobaVladimirja P. Štefaneca, Medsočje Mirta Komela in Pogodba Mojce Širok.

(Vir: STA, Dnevnik, Delo, Primorske novice, fotografije so s spleta)

Pripravil: Franci Koncilija

VOŠČILO OB DNEVU DRŽAVNOSTI

Spoštovane članice in člani KDSŠ,

danes mineva 28 let od kar živimo v svobodni, demokratični in samostojni Sloveniji. Slovenska skupščina je 25. junija 1991 sprejela Temeljno ustavno listino, ustavni zakon in Deklaracijo o neodvisnosti.

Zato Vam ob tem jubileju iskreno čestitam in voščim lepo praznovanje dneva državnosti.

 

Franci Koncilija,  namestnik predsednika 

V Novem mestu, 25. junija 2019

   

DOGODKI, KI SO SLOVENIJO PRIPELJALI DO NJENE SAMOSTOJNOSTI

20. februar 1991

Sprejem XIX. amandmaja k Ustavi RS

Skupščina Republike Slovenije sprejme XIX. amandma k Ustavi Republike Slovenije in izstopi iz pravnega reda SFR Jugoslavije.

23. maj 1991

Incident v Pekrah

Incident med JLA in TO v Pekrah – enota JLA z oklepniki obkoli 710. učni center TO v Pekrah pri Mariboru in zahteva predajo.

25. junij 1991

Sprejem Temeljne ustavne listine, ustavnega zakona in Deklaracije o neodvisnosti

Slovenska skupščina sprejme Temeljno ustavno listino, ustavni zakon in Deklaracijo o neodvisnosti.

26. junij 1991

Razglasitev samostojnosti in neodvisnosti Slovenije

Slovesna razglasitev samostojnosti in neodvisnosti Slovenije. Predsednik Predsedstva Republike Slovenije, Milan Kučan, pošlje pismo voditeljem zahodnih držav in generalnemu sekretarju OZN Perezu de Cuellarju s prošnjo za mednarodno priznanje.

27. junij 1991

Začetek 10-dnevne vojne v Sloveniji

Začetek 10-dnevne vojne za samostojnost Slovenije: prvi spopad med TO in JLA se zgodi pri zaselku Poganci pred Novim mestom.

Lojze Grozde: Domovini