Arhiv Značk: predstavljeno

VOŠČILO OB DNEVU DRŽAVNOSTI

Spoštovane članice in člani KDSŠ,

danes mineva 28 let od kar živimo v svobodni, demokratični in samostojni Sloveniji. Slovenska skupščina je 25. junija 1991 sprejela Temeljno ustavno listino, ustavni zakon in Deklaracijo o neodvisnosti.

Zato Vam ob tem jubileju iskreno čestitam in voščim lepo praznovanje dneva državnosti.

 

Franci Koncilija,  namestnik predsednika 

V Novem mestu, 25. junija 2019

   

DOGODKI, KI SO SLOVENIJO PRIPELJALI DO NJENE SAMOSTOJNOSTI

20. februar 1991

Sprejem XIX. amandmaja k Ustavi RS

Skupščina Republike Slovenije sprejme XIX. amandma k Ustavi Republike Slovenije in izstopi iz pravnega reda SFR Jugoslavije.

23. maj 1991

Incident v Pekrah

Incident med JLA in TO v Pekrah – enota JLA z oklepniki obkoli 710. učni center TO v Pekrah pri Mariboru in zahteva predajo.

25. junij 1991

Sprejem Temeljne ustavne listine, ustavnega zakona in Deklaracije o neodvisnosti

Slovenska skupščina sprejme Temeljno ustavno listino, ustavni zakon in Deklaracijo o neodvisnosti.

26. junij 1991

Razglasitev samostojnosti in neodvisnosti Slovenije

Slovesna razglasitev samostojnosti in neodvisnosti Slovenije. Predsednik Predsedstva Republike Slovenije, Milan Kučan, pošlje pismo voditeljem zahodnih držav in generalnemu sekretarju OZN Perezu de Cuellarju s prošnjo za mednarodno priznanje.

27. junij 1991

Začetek 10-dnevne vojne v Sloveniji

Začetek 10-dnevne vojne za samostojnost Slovenije: prvi spopad med TO in JLA se zgodi pri zaselku Poganci pred Novim mestom.

Lojze Grozde: Domovini

 

UMETNIKOM PODELILI ŽUPANČIČEVE NAGRADE

V sredo, 12. junija 2019 zvečer, so na vrtu Plečnikove hiše v Trnovem slavnostno podelili Župančičeve nagrade za leto 2019, najvišja priznanja Mestne občine Ljubljana za izjemne stvaritve na področju umetnosti in kulture, ki trajno bogatijo kulturno zakladnico našega mesta in s svojo vrhunskostjo odmevajo tudi v širšem nacionalnem in mednarodnem prostoru.

  

Nagrado za življenjski opus je prejela velika dama slovenske ilustracije, akademska slikarka Marlenka Stupicaumetnica, ki je povzdignila slovensko knjižno ilustracijo na svetovno raven. Marlenka Stupica že desetletja neprekinjeno soustvarja trdno jedro slovenske ilustracije, v katerem se na svojevrsten način zrcali moderno slikarstvo. S svojimi likovnimi upodobitvami je zaznamovala sleherno otroštvo in mladost na Slovenskem, pa naj gre za mnogokrat ponatisnjene knjige Rdeča kapica, Pika Nogavička, Grdi raček, Palčica, Krojaček Hlaček, Zvezdni tolarji, Pastir idr. ali pa njeno antologijo Drevo pravljic, pravo zakladnico njenih umetnin, ki odpirajo vrata v svet domišljije, lepote in brezčasnosti.

   

Župančičeve nagrade so prejeli še baletna plesalka in koreografinja Sanja Nešković Peršin za koreografijo baletnega večera Kompozicija,pianist in pedagog Bojan Gorišek za opus zvočnih monografij sodobnih skladateljev ter režiserka in scenaristka Urša Menart za celovečerni prvenec Ne bom več luzerka.

(Vir: Wikipedija in Delo, fotografije pa so s spleta)

Pripravil: Franci Koncilija

PREDSEDNIK BORUT PAHOR JE ČLANU KDSŠ DR. JANEZU GABRIJELČIČU PODELIL RED ZA ZASLUGE

V torek, 11. junija 2019, so iz kabineta predsednika Slovenije Boruta Pahorja naspletu objavili sporočilo za javnost, da je na posebni slovesnosti v predsedniški palači Pahor podelildržavna odlikovanja. Med drugimi je red za zaslugeprejel tudi naščlan dr. Janez Gabrijelčič. V obrazložitvi podelitve priznanja je bilo navedeno, da dr. Gabrijelčič državno odlikovanje prejema za izjemno zamisel o Rastoči knjigi in za njeno uveljavljanje v Sloveniji in v tujini.

Dr. Janezu Gabrijelčiču je čestitala tudi mag. Marjeta Tratnik Volasko iz kabineta predsednika Državnega sveta Republike Slovenije. Našemu dragemu članu KDSŠ izrekamo vse članice in čani iskrene čestitke in zahvalo za dosedanje delo, še posebej pa za sočasno pomembno in odmevno prepoznavnost Kulturnega društva Severina Šalija!

Poleg našega člana dr. Gabrijelčiča so različna odličja prejeli tudi drugi. Zlati red za zasluge je za svoj izjemni znanstveni in kulturni opus ter življenjsko delo na področju primerjalne književnosti prejel prof. dr. Janko Kos. Red za zasluge je prejela še dr. Ana Kranjc, za velik prispevek k razvoju izobraževanja odraslih v Sloveniji in drugod ter k uveljavitvi Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje. Medaljo za zasluge pa je prejel Sergij Šlenc, za svoj izjemni prispevek k povezovanju med italijanskim in slovenskim narodom, predvsem na jezikovnem in literarnem področju.

   

UTEMELJITEV :

Za izjemno zamisel o Rastoči knjigi in za njeno uveljavljanje pri nas in v tujini prejme dr. Janez Gabrijelčič red za zasluge.

Dr. Janez Gabrijelčič, doktor ekonomskih znanosti, je bil rojen leta 1939 v Novem mestu. Kjerkoli je deloval, je pustil vidno sled svojega dela. Je duhovni vodja forumov odličnosti in mojstrstva, aktiven član Društva ekonomistov Dolenjske in Bele krajine, častni občan Mestne občine Novo mesto in častni občan Občine Trebnje. Iz vseh njegovih dejavnosti in zanimanj je zrasla Rastoča knjiga, katere idejni vodja in nosilec zamisli ter vseh nadaljnjih nadgradenj je prav dr. Gabrijelčič. 

Že kot ekonomist, zaposlen v Pionirju v Novem mestu, je spodbujal trajno izobraževanje in vseživljenjsko učenje s projektom Pionirka in podprojektom Rastoča knjiga. Ideja je zorela, ko je bil zaposlen na Računskem sodišču Republike Slovenije, izvirno vsebino rastoče knjige je razvijal na podlagi kulturnih, gospodarskih in znanstvenih dosežkov Slovencev. S to vsebino je pridobival nove somišljenike in zamisel vse bolj spreminjal v vseslovensko gibanje, ki ga je nazadnje pod svoje skrbništvo vzel Državni svet, aktivno vlogo v njem pa imajo še Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti ter Mestna občina Ljubljana. 

   

Projekt Rastoča knjiga je slovenska posebnost, dr. Janez Gabrijelčič pa ji je dal tudi svetovno razsežnost z Združenimi rastočimi knjigami sveta, katerih središče je v neposredni bližini Navja v Ljubljani, pokopališča velikanov slovenske kulture. Prva je k Rastoči knjigi pristopila Rusija s Tolstojevim romanom Vojna in mir, letos se ji je kot 13. država pridružila Češka z najslovitejšim disidentskim esejem Vaclava Havla, Moč nemočnih. Dr. Gabrijelčič zamisel Rastoče knjige nenehno nadgrajuje, pravkar snuje Družinske rastoče knjige, leta 2018 pa je Ljubljana gostila tudi prvi mednarodni festival Rastoče knjige in Združenih rastočih knjig sveta. Festival je predstavil dejavnosti osnovnih šol, društev, lokalnih skupnosti in organizacij, ki so vključeni v projekt. 

Če bi hoteli celovito prikazati dejavnost in ustvarjalnost dr. Janeza Gabrijelčiča, bi rekli, da si vse življenje prizadeva za osebnostno rast: od kakovosti k odličnosti stremi na vseh področjih človekovega ustvarjanja in življenja. 

Dr. Janez Gabrijelčič je človek vrednot, pri tem pa ostaja skromen. Republika Slovenija mu je hvaležna za njegovo delo in mu z državnim odlikovanjem izkazuje spoštovanje in zahvalo. S tem dobivajo potrditev njegove besede: »Preberi, napiši. Misli. Deluj. Delaj dobro, bolje, najbolje.«

Viri: Spletna stran, fotografije so s spleta/STA

Pripravil in obdelal: Franci Koncilija

GOVOR PREDSEDNIKA KDSŠ

    

Odmevna Akademiji 2019 – E-promocija kulturne dediščine v porečju Krke in Kolpe, je bila v sredo, 22. maja 2019 v Kulturnem centru Janeza Trdine v Novem mestu. Akademijo je pripravil Odbor za promocijo kulturne dediščine Novo mesto, ki ga vodi naš član prof. dr. Miha Japelj. Enkratni govor je na akademiji prebral tudi predsednik Kulturnega društva Severina Šalija akad. prof. dr. Milček Komelj. 

Kulturna dediščina porečja Krke in Kolpe

Kulturni dediščini v porečjih rek Krke in Kolpe se lahko v duhu približamo že med imaginarnim potopisnim sprehodom skozi čase, o katerih nam prve pričajo najstarejše izkopanine in z njimi povezane legende: znameniti novomeški ilirski knežji oklep, okrašene pivske posode, jantarne ogrlice ali pozneje odkrite situle, pa zgodbe o zakladu na Kučarju ali skrivnostni mitrej v Rožancu. Vse to nam jemlje dih, ko nas kot živa priča umrle nekdanjosti prestavlja v amfiteater prazgodovinskih dob in med zapuščinska pričevanja antike; iz njih pa se skozi nadzemske, a tudi arheološko dokumentirane plasti poznejšega izročila že odpira pogled v čase, ko vse do danes v teh krajih civilizacijsko dominira krščanska kultura, ki jo oznanjajo starodavni samostani, romanska barokizirana cistercijanska Stična ter gotski Kostanjevica in Pleterje, nekdaj z obzidji zavarovana mesta ter raznoliko izzvenevajoči zvoniki cerkva na gričih, ki poživljajo vso deželo in so tudi v najskromnejši podobi, skupaj z obpotnimi znamenji, njen vsaj navzven najvidnejši kulturni znanik.

    

Ob takih živo obstoječih pričah preteklosti oživljamo zgodovinske spomine na nekdanje tuje cerkvene oblastnike in posvetne vladarje, na kakršnega smo Novomeščani nazadnje opozorili na novih bronastih vratih novomeškega kapitlja, pred trinajstimi leti povzdignjenega v škofijo. Nič manj pa nam kulturni pomniki ne govore o verovanjih kmečkih ljudi, ki so se v svojih domačih in romarskih cerkvah tako zavzeto ozirali k upodobitvam svojega Boga, svetnikov in Marije, nazadnje tudi s pesmijo Ignacija Hladnika na ustih.

Kot preostanek kulturne dediščine že dolgo na novo spoštujemo ruševine gradov, v katerih smo nekdaj gledali predvsem priče nepravičnih družbenih razmerij in napuh tuje nadvlade in smo jih skupaj z njihovimi dragocenostmi po nepotrebnem uničevali, a postajajo v današnji zavesti tudi s krajino zlite lepotne, ne le utrdbene postojanke; med njimi je največji biser prenovljeni Otočec, ki se je po uničujoči vojni edini obudil v življenje iz nekdanjih ruševin. Spomin na nekdaj razkošno Sotesko živi vsaj v poslikanem stolpnem paviljonu in kamnitih vrtnih portalih, in nad brzicami Krke še vedno dominira ranjeni mogočni žužemberški grad; vse to pa daje deželi tudi pridih zgodovinske viteške romantike, ki je zašel tudi v slikarstvo in književnost, ki sta oživljali in oživljata njihovega duha vse do danes.

   

Odnos do zgodovinske tradicije v Novem mestu ta čas simbolično poudarjeno zaznamuje pravkar prenovljeni Glavni trg. S svojo izjemno prostranostjo je že dolgo novomeški ponos, o njem je zapel že Dragotin Kette, vsa kultivirana okoliška pokrajina, kulturno bogastvo in slavospevi o njem pa se sproti vpijajo v pestri mozaik naše kulturne dediščine, ki se s pričevanji o dosežkih nekdanjih časov na teh tleh izkazuje kot še danes otipljiva, z očesnim pogledom zaznavna eksistenca. Vsaj toliko in še bolj pa tukajšnja dediščina živi predvsem duhovno, v izročilu besedne umetnosti in pričevanju kulturne zgodovine, v kateri postopoma spremljamo tudi vse močnejše vznike slovenske narodne zavesti; a cenimo tudi vse, kar je ta prostor kulturno obogatilo in oblikovalo, tako delo nemško pišočih nekdanjih domačinov, ki so izpričevali zlasti svojo pokrajinsko kulturno pripadnost in med katerimi dolgujemo največjo hvaležnost epohalnemu Valvasorju, kot redkejše impulze bližnje vzhodne soseščine, ki smo jo v preteklosti bogatili z umetniki iz naših krajev in od koder so prek Metlike iz Bosne pred Turki pribežali in se na pečini nad Krko ugnezdili očetje frančiškani, ki so pozneje naši kulturni zavesti pustili odločilen pečat s starodavno novomeško gimnazijo in še marsičim.

    

Na drugi strani novomeškega trga kot frančiškanska cerkev dominira trdnjavska akropola kapiteljske cerkve, ki je postala najvidnejši simbol dolenjske metropole, s Tintorettovo sliko v glavnem oltarju pa še poseben krajevni ponos. V razmeroma bližnjih Benetkah je seveda Tintorettovih umetnin na pretek, toda za Novomeščane je njegova podoba sv. Miklavža posebej pomembna, ker – a ne edina – izpričuje povezanost tukajšnjih cerkvenih odličnikov z najvišjim kulturnim svetom; sicer pa so svetišča na vseh ravneh svojo umetnost črpala iz splošnih srednjeevropskih in italijanskih evropskih pobud, prav tako kot samostani in gradovi, ki so k nam sčasoma prinesli tudi arhitekturnega duha renesanse, kakršnega v cerkveni arhitekturi sicer izjemoma nakazuje cerkev v Leskovcu pri Krškem. Skozi specifične slogovne prikrojitve, kakršne v pred baročni stopnji ponazarja za Dolenjsko vplivna osmero kotno zaokrožena arhitektura romarske cerkve v Novi Štifti pri Ribnici, pa so taki kulturni spomeniki spričo največkrat omejenih možnosti izkazovali tudi naš značaj in naš okus, ki ga je že pred vojno prvi skušal označiti France Stele v študiji o umetnosti Dolenjske. Ko je pisal o Beli krajini, pa je opažal, da ta postaja s potjo proti vzhodu vse bolj poljudna, če že ne ljudska, in da je bilo v preteklosti veliko uničenega že spričo ponavljajočih se turških vpadov. Zato so tam in na Kočevskem znotraj utrjenega obzidja kot vojaški tabori ponekod zajete celotne vasi.

   

Belokranjska Kolpa je v svojem slovenskem delu mejna reka in že v ljudski pesmi je s svojimi vodami branilka pred roparskimi Turki, ta njena vloga pa se spet na novo obuja danes, ko je evropska civilizacija spet močno ogrožena, kar v srcu Evrope izpričuje uničevanje francoskih cerkva. Že spomin na nedavno zgodovino nas opozarja, da smo bili vzhodno od nas med zadnjo balkansko vojno priče načrtnega uničevanja kulturnih spomenikov prav zato, ker se skoznje kaže civilizacijska, kulturna in tudi narodna pripadnost. Kajti kulturna dediščina je živo utelešenje duha, ki daje ljudem temeljno oporišče za njihovo prepoznavnost, s tem pa samozavest in ponos, in že zato jo moramo varovati, kolikor je le mogoče. Danes pa je ogrožena tudi s strani nas samih, ker ji pogosto grozi odločujoča moč pohlepnega kapitala, ki mu v Sloveniji postajajo pokorne tudi državne instance, čeprav bi jo morale po zakonu varovati, in spričo novih pozidav vse preveč izginjajo tudi specifičnosti, ki dajejo kulturnim pokrajinam njihovo že navzven prepoznavno barvo.

Ničkolikokrat že je bilo v romanih in esejih zapisano in izrečeno, da daje živega duha mestom in pokrajini njihova reka. To ne velja samo za plodni Nil ali lepo modro Donavo, ampak tudi za zelenino z zelenjem obraščene Krke. Njena poosebitev iz baročnih časov poživlja že ljubljanski Robbov vodnjak treh kranjskih rek, Krko in Kolpo pa v širšem geografskem kontekstu drugih slovenskih voda v svoji žalostinki že v 8. stoletju omenja oglejski patriarh, sveti Pavlin II.

Krka in Kolpa s svojimi pritoki kot rečni dominanti območij, ki jim je posvečeno današnje srečanje, z mostovi povezujeta sosednje bregove, oklepata mesta, motrita in zrcalita nad njima postavljene gradove, spremljata življenje okrog sebe in odpirata krajinske razglede, kakršne je tu pa tam slikovito opisal že Janez Trdina, ki so ga sicer zanimali predvsem tukajšnji ljudje, v današnjih časih pa reka lahko daje krstno ime celo ustanovam, kakršna je tovarna Krka.

    

Obe reki s svojo lepoto vzbujata dojemljivost za poezijo in napajata umetnost vseh področij in zvrsti. Zato ni čudno, da so ju v preteklosti tolikanj opevali, posebno zeleno Krko. Njeno celotno pot je tudi esejistično žuboreče pospremil pesnik Tone Pavček, s poudarki na pesmi njenih mlinov in žag se ji je posvetil etnolog dr. Janez Bogataj, Krko z njenimi raki in življenje ob njej tudi z nekdanjimi kulturnimi pričevalci je pred vojno in pozneje v pripovedniških kronikah rekonstruiral pisatelj Jože Dular, ki se je življenjsko posvetil predvsem Beli krajini, in lepoto Krke je nameraval uglasbiti prezgodaj umrli Marjan Kozina. Prav isto pa velja za samotno in poseljeno pokrajino okrog njiju, ki je tolikokrat oživljena v slikarstvu in tudi v literarnih pasažah (pa tudi za krajino ob rekah in potokih, ki se stekajo vanju, tudi za čudovito Mirnsko dolino z gotskimi freskami v Mirni in mogočno šentruperško cerkvijo; tamkajšnja reka se sicer izliva v Savo, a je njen svet najbrž vsaj toliko blizu tudi osrednje dolenjskemu okolišu kot bližnjemu Posavju, sicer pa se kulturne poti med rekami prepletajo prek omejitev, ki jih usmerjajo geografsko določena porečja).

 

Prav z raznovrstnim kulturnim izročilom je postala dolenjska pokrajina v naši zavesti tako oživljena, poduhovljena, spojena z dušo najizrazitejših ustvarjalcev, da jo pogosto že nezavedno gledamo z njihovimi očmi in govorimo o poetično valoviti Jakčevi Dolenjski ali Beli krajini Matije Tomca in Marjane Kozine, čigar s folkloro navdihnjeno simfonično glasbo je želel koreografirati Pino Mlakar, in takó je ne občutijo samo Dolenjci, ampak vsaj toliko slovenski rojaki od vsepovsod. Znotraj krajevne kulturne folklore pa se odpirajo v naši zavesti tudi še drugačna spraševanja o specifičnih razmerjih med ustvarjalci in njihovimi usodami, tako kot za Novo mesto očitno neizbežna primerjava med Jakcem in Lamutom. Medtem ko je Jakac s sijočim soncem nad ovinkom Krke označil že plakat za prireditve novomeške pomladi, živi Lamutova Krka bolj v znamenju skrivnostnega eksistencialnega nelagodja, ki človeka vleče k svojemu dnu in kakršno najznačilneje zaznamuje njegovo Novo mesto v nevihti. A je tak ali vedrejši pogled na naravo, sicer porojen v znamenju kulturne mentalitete, tudi spokojno izglajeno ali raztreščeno zrcalo vsakokratnega stanja umetnikove psihe.

Tako kot pojem novomeške pomladi oznanja upanje, ki je oplajalo še zavest poznejših ustvarjalcev, se je nekdanje Novo mesto, ki je s svojim imenom oživelo celo v Jarčevem romanu, v znamenju kratkotrajnega kulturnega preroda ohranilo v spominu tudi kot domnevni impulz za Grumovo mesto Goga, torej kot provincialno gnezdo, v katerem se nič ne zgodi in v njem životarijo čudaki, in še bolj to velja za literarno Metliko, v kateri pa je bila ustanovljena prva čitalnica na Dolenjskem in od koder izhajajo glavni ustanovitelji slovenskih mladinskih časopisov, kar je moč povezovati z vedro igrivostjo dežele in otroško prisrčnostjo, ki jo izžarevajo tudi črnomaljski običaji z zelenim Jurijem na čelu belo oblečenih sprevodov. Tudi taka spoznanja in izročila dajejo impulze vsemu nadaljnjemu ustvarjalnemu dogajanju, ki množi kulturno dediščino iz zavesti, živo povezane z umetnostjo, in s kulturnimi dejanji, ki jih tudi danes ne manjka. Z njimi se zgodovinsko izročilo množi in na novo dopolnjuje, pri čemer se v folklornih stilizacijah zavestno ohranja in neguje tudi nekdaj spontano nastalo, na starodavnih mitih temelječe ljudsko izročilo.

     

Posebno v Novem mestu je danes kulturno prerajanje ponovno opazno na glasbenem področju, a je očitno bolj prepojeno s spevno barvitostjo preteklosti, kot uperjeno v nepredvidljive novosti, ne glede na to, da prav Dolenjska z novotarskim Podbevškom velja za izhodišče za avantgardo in je tudi ob izpričani konservativnosti v resnici nepredvidljiva; prav na njeno v tradicijo zazrto ustaljenost smo po svoje celo ponosni, morda celo na to, da se tudi novomeški arhitekturni naročniki v srednjem veku in 16. stoletju niso podrejali novim trendom, ampak so se stavbarji očitno prilagajali mestnim zahtevam, kajti cerkve so do konca gotike ohranjale slogovno zastarele križnorebraste oboke; novomeška slovenska posebnost so arkadni loki na Glavnem trgu, pri poznejših slikarjih pa je romantična zagledanost v naravo premagovala sicer povojni čas zaznamujočo odtujenost in disharmonijo in največkrat oznanjala neuničljivost romantike in prerajanje zaupanja v poetično lepoto.

Kadar govorimo o pripadnosti in celo ponosu, ki je izraz novomeškega in prav tako neomajnega belokranjskega lokalpatriotizma, pogosto kdo pripomni, da so tu svetovno pomembne samo arheološke izkopanine, ki vzbujajo ponos na dediščino naših že davno obljudenih krajev, medtem ko se vse drugo utaplja v povprečju in je izraz prizadevanj, ki so jih omogočale in omejevale največkrat skromnejše malomestne oziroma podeželske razmere. A vrsta tukajšnjih kulturnih spomenikov do danes ohranja evropsko zanimivost, tako kot iz lehnjaka Krke sezidana Stična, ki se ji je z raziskovalno ljubeznijo posvečal Marijan Zadnikar, rojen na novomeškem Glavnem trgu. Poseben zaklad je s svojim bogastvom Kostanjevica na Krki, slikarske in kiparske zbirke v zaobjemu traktov edinstvenega arkadnega dvorišča nam še posebno zgovorno kažejo temeljne razsežnosti tukajšnjega ustvarjalnega človeka in njegove razpetosti med zemljo in nebom, modernimi likovnimi iskanji in bujno prvinskim kmetstvom, kar vse ob enovitejšem Tonetu Kralju najmogočneje uteleša strastni France Kralj, in v svojih dolenjsko mehkih pastelih spet drugače bolj lirično čustvujoči Jakac.

Na drugem koncu Slovenije, ob Kolpi, pa obiskovalce vedno znova presenečata imenitna Kambičeva umetnostna galerija v Metliki in tamkajšnji muzejski grad s svojo etnološko zbirko, ki nas opozarja na velik pomen ljudskega izročila, zajetega tako v ornamentiranih predmetih kot v pisnem pričevanju, arhaičnih obrednih pesmih, plesih in biserniških pregovorih, nekdanji noši, šegah in običajih ter celo v prav posebno ljubeče dokumentiranem odnosu do cerkvenih zvonov, ki belokranjskim rojakom pojo, »kakor bi pelo človeško srce«, kot je napisal Engelbert Gangl, in celo do poosebljenih meglic nad reko, v katerih Belokranjci tako radi pesniško ugledajo pravljične prizore plešočih vil. Vse to, zajeto v najrazličnejše oblike kulturnega izročila, prežeto z monotono ritmizirano arhaiko in vedro razigranostjo, je v naši ustvarjalni preteklosti v kar najbolj sončni luči izrazito estetsko zaživelo v slikarski umetnosti Matije Jame, v bolj folklorističnem duhu pa tudi v slikarstvu Maksima Gasparija ali v pogledu filmske kamere Božidarja Jakca; v jezikovnem zvenu z obmejnega obrobja, ki je s svojo gibkostjo presvetlil slovensko središče in se naselil v ustvarjalni kozmos, pa je najbolj odločilno kulminiralo v poeziji Otona Župančiča. In od tam je zašel v širni svet in se šele v mrtvaški žari vrnil v rodno Metliko nesrečni romar kipar Alojz Gangl.

V takem mnogovrstnem izročilu zajeto duhovno bogastvo je vtkano v mnogoličnost kulturnega bogastva drugih evropskih narodov in pokrajin oziroma držav današnje Evropske unije. Med njimi ostajamo Slovenci zanimivi in dragoceni predvsem s svojo mnogovrstno specifičnostjo, ki je je na pretek, ob tem, ko v enaki meri zaznavamo kulturnozgodovinske sorodnosti in prepletanja z drugimi območji, s katerimi smo sosedsko povezani. Zato bi bil nesmisel, če bi merili pomen svoje kulturne dediščine samo po največjih svetovnih dosežkih, ki so nastajali na sedežih vladarjev, kardinalov ali patriarhov, in bi bili do svojega kulturnega ponosa ali že v zgodovini izpričane lokal-patriotske ali deželne samozavesti prizanesljivo zadržani. Vse naše kulturno izročilo je dragoceno najprej za nas same, ker lahko daje samozavest in spodbudo za nadaljnje življenje in delovanje ter ustvarjanje samo ali predvsem nam, ki se lahko z njim tudi intimno identificiramo. Prav zato je široko razgledani Marijan Zadnikar, ki je bil temeljno povezan s slovenskim izročilom, tolikokrat hote poudaril, da so zanj skromni domači spomeniki, kakršnih je v teh krajih največ, pomembnejši od velikih svetovnih katedral. Njegov občudovani učitelj France Stele pa je ob orisu podružničnih cerkva kot najpreprostejših, a z ljudmi čustveno najbolj povezanih pričevalcev našega duhovnega značaja več kot prisrčno zapisal: »Skrivnost prave ljubezni do domačije je, da jo znamo ceniti v njeni skromnosti, in prav posebno v ti!« Pravo bogastvo slovenske zemlje je dojel v celokupni harmoniji njene mnogoličnosti, v harmoniji mnogoličja »narave in umetnosti, v govorici in pesmi, v pojavnosti ljudi in v njihovih značajih«.

Šele s tako zavestjo o lastni identiteti, zaznamovani z dediščino na vseh področjih in ravneh, lahko sproščeno zaobjemamo in sprejemamo izročilo vseh drugih, presojamo in občudujemo svet soseščine in najširših daljav, tako kot lahko drugi, ki poznajo in cenijo svojo lastno kulturo, spoznavajo nas, šele ko odkrivajo in občudujejo naše kulturno izročilo. Svet in njegovo izročilo, tako kot same sebe, moramo dojemati najprej po sebi, in ne po drugih, z merilom v sebi; če se temu odrečemo, nam zavesti o pomenu svoje podobe in s tem samozavesti v lastnih očeh lahko kaj hitro zmanjka. Potrebna nam je predvsem samozavest, ki nam je Slovencem močno primanjkuje na vseh področjih, najbolj žgoče pa se danes njeno pomanjkanje gotovo razkriva v nespoštljivo zanikrnem odnosu do slovenskega jezika, ki se mu vse bolj odpovedujemo, in to po lastni volji, in ne po evropskih direktivah.

Naša kulturna dediščina temelji na specifičnosti pokrajine oziroma dejavnosti njenih vsakokratnih prebivalcev in v zgodovini vse bolj dominira na slovenski kulturni identiteti, ki nam z izročilom jezikovne pripadnosti, h kateremu sodijo na dolenjskih tleh že slovenski Stiški rokopisi, daje trdnost in nas iz korenin sili k novemu poletu. Pričevanje izročila tukajšnjih krajev je že v preteklosti usmerilo vrsto zanesenjakov v preučevanje krajevne in pokrajinske zgodovine in umetnosti, posebno gradov, še pred tem pa je inspiriralo književnike, da so nam s svojo imaginacijo oživili tudi tukajšnje zgodovinske in osebne zgodbe in s svojo umetnostjo posvetili svoj del Dolenjske v naša zgodovinsko klasična kulturna tla. Posebej pomembno mesto ima v tem pogledu v zgodovino in dolenjskega človeka, pa tudi v hajduške Uskoke zazrti Josip Jurčič, že v otroštvu obsijan z lučjo muljavskega zlatega oltarja in oplojen z bogastvom vsakršnega izročila; pridružuje se mu Ivan Tavčar, ki je segel s svojim ustvarjalnim pogledom prek Dolenjske tja do Karlovca, da ne govorimo o Levstiku in njegovem kulturnem programu, še pred vsemi njimi pa o temeljnem pomenu Primoža Trubarja.

   

Očak Trubar je svojo dolenjsko pripadnost v reformatorskem verskem poslanstvu spremenil v žarišče vseslovenske ideje, ki je povezala vse slovenstvo in segala še širše proti vzhodu, pri tem ko je kot izgnanec svoj nikdirdom našel v nemških deželah; a je duhovno vsepovsod domoval v deželi slovenskega jezika, ki ga je, temelječ na dotedanji dediščini, usodno ustanovil kot naš edino zveličavni knjižni jezik, po katerem smo in ostajamo Slovenci bolj razpoznavni in svojski kot po čemerkoli drugem. Ta jezik je že spočetka izpričal tolikšno ubeseditveno moč, da je lahko vase sprejel vse izrazno in pomensko bogastvo Svetega pisma, zatem pa ga je kot izrazilo tudi osebne človeške drame povzdignil na svetovno ustvarjalno raven France Prešeren, ki se je sprva šolal v dolenjski Ribnici in ga je odločilno prepoznal v svojem času najbolj kultivirani Dolenjec Josip Stritar. Ker sta nas jezikovno izročilo in z njim povezani odnos do knjige kulturno utemeljila, pa se je lahko pozneje v novomeški glavi (v glavi dr. Janeza Gabrijelčiča) porodila tudi ideja o Rastoči knjigi, in celo to, da naj bi z izročilom poezije prežeto Novo mesto imenovali ne le mesto situl, ampak, misleč na Ketteja, tudi mesto ljubezni.

Zato naj pred sklepom tega priložnostnega orisa predvsem poudarim, da je naša temeljna živa dediščina, tudi v porečju Krke in Kolpe, prav slovenski jezik, ker se predvsem skozenj uresničuje naš edinstveni način dojemanja sveta, naša bit. V njem je zajeta naša najbolj primarna in intimna duhovna domovina in šele z njim lahko krepimo tudi zavest o pomenu vsega našega kulturnega izročila, ki se mora kot zagotovilo za naš obstoj prerajati še naprej. A se vsega tega najodgovornejši odločevalci, ki sprejemajo zakone o visokem šolstvu in znanstvenem raziskovanju, v svojem hlepenju po zaslužku pod krinko potrebe po internacionalizaciji sploh več ne zavedajo in danes jezik vse bolj čutijo ne kot naše največje bogastvo, marveč kot oviro, ki bi se je najraje iznebili, in s tem razkrajajo našo avtentičnost ter celo izpodkopavajo smisel slovenske države. Zato se morajo v boj za njegovo ohranitev in uveljavitev, celo znotraj Slovenske akademije znanosti in umetnosti, znova podajati ne glede na siceršnje nazorske opredelitve predvsem umetniki in humanisti, še posebno dediči besednih ustvarjalcev, katerih delo zaobjema pokrajine duha kot v brezbrežne daljave hiteča reka, ki pa vedno nosi v sebi nepozaben spomin na posvečeni rojstni kraj svojega izvira.  

  

V pokrajino potopljeno zelenilo Dolenjske, nekdanje Črne Kranjske, z Novim mestom v središču, najbolj poživlja Krka, zelena spokojna reka s skritimi tolmuni, oživela v občudujočih očeh pesnikov, pisateljev, glasbenikov in slikarjev. Srebrno lirična kristalna, a tudi temno nevarna Kolpa, ki obroblja njen belokranjski del na robu države, pa iz bližnje daljave pozdravlja Metliko, obliva prizorišča obrežne idile z belo oblečenimi pastirčki s piščalkami v rokah in s kanjoni varuje deželo Petra Klepca, kjer je vzljubil katedrale bližnjih kočevskih gozdov s tamkajšnjim izročilom in trpljenjskim slovenskim križevim potom zrasli kipar Stane Jarm. Vmes pa mehčajo pogled Trdinovi Gorjanci s spokojno zleknjenimi obronki pod sabo, pod katerimi je zrl v rodni svet svoje matere Božidar Jakac in po katerih so se po legendarnih sledeh svetega Feliksa iz ljudske pesmi zbirali belokranjski romarji in so romali pesniki dolenjske dežele, med njimi v izročilo zagledani Severin Šali ali pesnik Dediščine Tone Pavček, ki se je v svojih spevnih dolenjskih pesmih tako približal dolenjski mentaliteti, da niti ni v neskladju, da se spomin nanj v Mirni peči povezuje s spominsko zbirko široko priljubljenega ljudskega godca Lojzeta Slaka. V letih po vojni je po teh krajih kot cankarjanska figura med zidanicami učiteljeval preganjani Pavle Zidar in te arhaične in omamno lepe kraje doživljal kot nekakšen zagaten ilirski kotel, kulturno zgodovino Dolenjcev je predano pisateljsko rekonstruirala Ilka Vašte, v dolenjsko odmaknjenost se v svojih Obrobnih pesmih potaplja Milan Markelj in vsemu temu še ni videti konca.

    

Kulturno izročilo, ki ga vsi ti umetniki obujajo in na novo ustvarjajo, ostaja z ustvarjalno močjo oživljeno pričevanje o našem za naš kulturno geografski ambient najbolj naravnem in pristnem duhovnem življenju, ki ni v teh krajih nikoli zamrlo, ampak se v sklenjenih, ne vedno enakomernih valovih ohranja in preraja. Spomine nanj negujemo zlasti v knjižničnih, muzejskih, spomeniških, literarnih, galerijskih, tiskarsko-založniških in folklorno živih ter s tem tudi turistično privlačnih kulturnih postojankah, danes vključenih v turistični zemljevid Po poteh dediščine Dolenjske in Bele krajine, razprostrt prek očarljivih naravnih lepot in krajinskih parkov. S svojo enkratno lepoto, prepoznavno mentaliteto in živo neposrednim pričevanjem je táko izročilo mnogo več kot le zgodovinski dokument, v globljem narodotvornem smislu pa postaja resnično živo in spodbudno, kadar je organsko vraščeno ne le v identiteto kulturno najbolj ozaveščenih posameznikov, ampak tudi v našo skupno domovinsko zavest, ker ga lahko šele takrat doživljamo tudi kot trajno izkaznico našega duhovnega obstoja, in šele s to zavestjo ga lahko samozavestno predstavljamo tudi drugim.

Milček Komelj

(Fotografije: Marko Klinc in s spleta)

Pripravil in obdelal : Franci Koncilija

10. ŠALIJEV VEČER JE BIL V ZNAMENJU KULTURE GORNIŠTVA

V torek, 4. junija 2019, je bil v atriju Knjižnice Mirana Jarca v Novem mestu že 10. Šalijev večer, slednjič v znamenju kulture gorništva in planinarjenja. Večer je KDSŠ pripravilo v sodelovanju s PD Dolenjske in Bele krajine. Gost večera je bil najuspešnejši slovenski vrhunski alpinist in himalajec Viki Grošelj, športni pedagog, gorski reševalec in vodnik, pisatelj in humanist. Grošelj je izmed Slovencev preplezal največ osem tisočakov in osvojil najvišje vrhove vseh petih kontinentov sveta, stal je tudi na vrhu Mount Everesta. O smislu alpinizma, o ekstremnih vzponih, o humanizmu in njegovih nepozabnih doživetjih ter ljubezni do gora se je z Vikijem Grošljem pogovarjal Franci Koncilija. Na večeru se je zbralo okoli 40 ljubiteljev gora.

Po krajšem uvodnem pozdravu so vsi prisotni z enominutnim molkom stoje počastili spomin na številne slovenske planince in himalajce, ki so se smrtno ponesrečili v gorah. Imenovani so bili Grošljev brat Silvo, pa Novomeščana Vanja Furlan in Andrej Markovič, Tomaž Humar, legendarni Nejc Zaplotnik, Pavle Kozjak in drugi. Sledil je veselejši del srečanja. Oba, Viki Grošelj in Franci Koncilija, sta dan preje, to je 3. junija, praznovala rojstni dan, zato sta si ob tej priložnosti iskreno čestitala in drug drugemu podarila knjigi.

Sledilo je zanimivo predvajanje slik z večine Grošljevih vzponov in dosežkov na področju alpinizma na Himalaji in ostalih najvišjih vrhovih, ki jih je osvojil na vseh petih kontinentih. Grošelj je najprej predstavil gorsko verigo Himalajo, s posebnim poudarkom na Mount Everestu, ko so Slovenci pred 40 leti, 13. maja 1979, prvič priplezali na sam vrh. Grošlju takrat zaradi hudih ozeblin ni uspelo osvojiti vrha sveta. Viki Grošelj je na Čomolungmo priplezal deset let kasneje, 10. maja 1989.

  

Na koncu pa je še posebej poudaril naravne lepote Nepala, ki je zanj poleg slovenskih gora najlepši na svetu. Tako Viki Grošelj še vedno vsako leto obišče Nepal in ga prehodi v različnih smereh. Hud potres v Nepalu, ki je aprila 2015 presenetil tudi Vikija Grošlja, ki je bil visoko v gorah, pa se mu je najbolj žalostno vtisnil v spomin, še posebej številni ljudje, ki so ostali brez vsega, več tisoč pa jih je tudi umrlo. Po pogovoru je bila v knjižnici še priložnost za druženje in izmenjavo duhovno bogatih doživetij.

(Fotografije: Marko Klinc)           

Pripravil: Franci Koncilija

 

Monografija o Severinu Šaliju bo kmalu natisnjena – Popotnik, zaljubljen v življenje

Življenjska pot Severina Šalija

Življenjska in literarna pot Severina Šalija v marsičem izstopa iz povprečja slovenskih književnikov. Otroška leta je preživljal brez materine ljubezni in očetove roke. Živel je pri krušni materi kot samorastnik in pastir. Toda že v osnovni šoli ga je pritegnila poezija in tako je ostalo tudi vsa gimnazijska leta. Več let je prebil na Hrvaškem in v Srbiji ter ves čas pesnil, ne da bi kaj objavil. Šele po tem, ko se je ustalil v Ljubljani, je našel pot v literarne revije in leta 1940 izdal zelo odmevno pesniško zbirko Slap tišine. Z njo je v slovensko pesništvo vnovič vpeljal izrazito lirično usmerjenost. Med drugo svetovno vojno je izdal pesniški zbirki Srečavanja s smrtjo (1943) in Spev rodni zemlji (1944). V povojnem času je bil nekoliko odrinjen iz javnosti in je šele pozno izdal nove pesniške zbirke, med njimi tudi pesmi za otroke. Veliko dela je opravil tudi kot prevajalec in urednik. Monografija o Severinu Šaliju sloni predvsem na bogati dokumentaciji, knjigo pa dopolnjuje slikovno gradivo.

Uvodne misli Marijana Dovića, urednika

Pesem srečnega popotnika

Počivam v šotoru življenja

v zavetju brezpotne puščave,

zrem mirne vesoljske bleščave

in svet, ki okoli se menja. 

[…]

Pesem srečnega popotnika, Pesek in zelenice, 1982

Prva pesniška zbirka Severina Šalija, ki je izšla po drugi svetovni vojni – po skoraj štirih desetletjih molka –, je izrazito zaznamovana z metaforiko popotovanja. Pesmi v zbirki Pesek in zelenice (1982) stopajo v dinamičen dialog z melanholičnimi, mestoma mrakobnimi umetninami pesnikovega Šalijevega novomeškega rojaka in prijatelja, nesrečnega slikarja in grafika Vladimirja Lamuta, vsebinsko pa jo najbolj opazno določajo ravno popotniški motivi. Lahko bi rekli, da popotne pesmi v tej zbirki tvorijo sklenjen cikel, v katerem razpoloženje nekoliko niha: lirski subjekt se tu in tam nagiba k resignaciji in obupu (takrat se intimno uglasi z atmosfero Lamutovih podob), a naposled se celota vendarle prevesi v mirno sprijaznjen, upajoč pogled brez tragične note, tako značilen za Šalijev pesniški opus. V tem opusu se bralcu razkriva paradigmatska, skoraj stereotipna pesniška figura: občutljivi, ranljivi posameznik, ki nekoliko zasanjano gleda v svet, s čudenjem in spoštovanjem zre v stvarstvo, daje prednost kontemplaciji in namesto aktivističnega poseganja v svet raje filigransko brusi »solze trenutkov« v »bisernine« – kot izpovedo že leta 1940 velike črke v Pesmi pesnikov, pomenljivem motu k prvi Šalijevi zbirki Slap tišine. Res, Šali se nam kaže kot popotnik po pesniški stratosferi duha, ki se klati po brezpotnih puščavah življenja, zagledan v »mirne vesoljske bleščave«, da bi naposled ugotovil, kaj pravzaprav je – popotnik, zaljubljen v življenje, kot pravi v eni izmed pesmi iz svoje zadnje zbirke Pesnik na večerni poti (1991).

Potemtakem ni naključje, da se popotniški cikel iz Peska in zelenic sklene ravno s Pesmijo srečnega popotnika, kot tudi ni naključje, da je Šali – tedaj že proti koncu svoje življenjske poti – ravno to pesem predlagal za uglasbitev prijatelju Zdravku Hribarju, dirigentu tedaj ustanovljenega Novomeškega simfoničnega orkestra. Ustvarjalno srečanje vizionarskega glasbenika, ki kljub mnogim oviram pogumno odpira novo etapo novomeškega kulturnega življenja, z ostarelim pesnikom, ki v zadnjih letih življenja polno začuti pripadnost mestu, v katerem se je dopolnila njegova življenjska pot, je vsekakor lepa iztočnica za pričujoči razmislek o Šaliju. Srečanje dveh umetnosti, pesniške in glasbene kompozicije, je toliko bolj pomenljivo, ker je Šalijeva beseda zaživela v zvočnih pokrajinah kraljevske glasbene zasedbe, simfoničnega orkestra, kakršnega v Novem mestu pred tem nismo imeli – in vse to v avtorstvu in izvedbi domačih sil! Podoba ostaja še danes živa: mladi orkester – v njem tedaj za violinskim pultom sedim tudi sam, še golobradi gimnazijec – ob slovenskem kulturnem prazniku leta 1991 nastopa na (premajhnem) odru tedanjega Doma kulture, dirigira mu ustanovitelj Zdravko Hribar, ki tedaj še ni mogel vedeti, kaj vse bo orkester dosegel v prihodnosti, poje Irena Yebuah, danes priznana vokalna umetnica, v zraku pa se razlega Pesem srečnega popotnika. In na koncu pesnik – živeti mu bo dano le še leto in pol –, ki s kakšno solzo v očeh navdušeno aplavdira premieri …

***

Hribarjev orkestrirani popotniški šanson – ovekovečen je na prvi zgoščenki Novomeškega simfoničnega orkestra (Edition Bizjak, 1994) – seveda ni bil prvo srečanje Šalijeve besede z domišljijo kakega novomeškega komponista. Kot bo spoznal pozorni bralec te knjige, se je Severin v novem okolju hitro uglasil tudi z muzo Marjana Kozine, ki je domovala v prijetnem vinorodnem raju Trške gore; škoda je, da njuna skupna prizadevanja niso obrodila še trajnejših sadov. Toda resnici na ljubo je prvi stik – četudi morda ne povsem zaveden – mnogih Novomeščanov s Šalijevimi besedili ubral nekoliko nepričakovano pot, glasbo novomeške skupine Rudolfovo. Ta uspešna rokovska zasedba, v kateri je kitaro igral pesnikov sin Cveto, je v drugi polovici sedemdesetih let 20. stoletja Šalijevo besedo ponesla po vsej Sloveniji mnogo bolj učinkovito kot papirnata tehnologija literature – prek koncertnih odrov, gramofonov in radijskih valov.

Kakorkoli že, nobenega dvoma ni o tem, da je bil Šali pravi Novomeščan – vse od leta 1949, ko si je tu, nad današnjim barom Pri slonu, z Marijo Per ustvaril dom in družino. Ko smo razmišljali o primernem podnaslovu te knjige, smo morali sicer ugotoviti, da Šali nemara ni ravno »pesnik Krke, reke sanjajoče«, kot se ga spominja Marta Filli: v svojih pesmih presenetljivo redko opeva lepotije lokalne narave, pa še takrat je razmeroma abstrakten. Toda vseeno se zdi, da je ravno tu, v Novem mestu, Šali naposled sklenil svoja nemirna popotna leta, ki so ga z rodne Dolenjske vodila marsikam: v miru in harmoniji, uglašen z družino in mestom, je preživel svojo večerno pot. Nemara je torej vendarle postal srečni popotnik, prav gotovo pa vsaj popotnik, zaljubljen v življenje, kot je Darja Peperko Golob naslovila pregledno razstavo ob stoletnici pesnikovega rojstva – naslov pa se je izkazal kot povsem ustrezna izbira tudi za monografijo, ki obravnava celotno Šalijevo življenjsko in literarno pot. Skratka, tudi če ob strani pustimo dovolj očitno dejstvo, da knjige o Severinu Šaliju še nimamo – in tiho pričakovanje, da bo to vrzel skušalo zapolniti društvo, ki si je nadelo ime tega slovenskega pesnika –, se na Dolenjskem najde več kot dovolj patriotskih razlogov za izdajanje knjige o njem.

 

Toda za izdajanje takšne knjige obstajajo tudi drugi razlogi, ki niso zgolj lokalne narave. Prvi med njimi je gotovo Šalijeva pesniška kvaliteta, ki so jo zelo hitro pripoznali sodobniki – in sicer že v njegovi prvi, najbolj plodoviti fazi. Šali se je v poznih tridesetih letih 20. stoletja pojavil v Ljubljani – prišlek, sirota, potepuh, ki se je vzel od nikoder – in pristal, kot eno izmed poglavij te knjige naslovi njen avtor, »v središču literarnega dogajanja«. Njegova življenjska in umetniška pot je bila vse prej kot gladka; nasprotno, v marsikaterem pogledu je bila izjemna – panoramski pogled nanjo, ki ga odpira ta knjiga, pa jo postavlja v le še bolj zanimivo perspektivo. Začudeni bralec si utegne zastaviti naslednja vprašanja: Kako je mali Severin, nezakonski kmečki otrok in skromni pastirček – ekstravagantnega imena mu niso podtaknili kakšni ambiciozni meščanski starši, kot bi utegnil kdo pomisliti, temveč lokalni župnik –, ki je otroška leta preživljal brez ljubezni bioloških staršev, zrasel v pesnika in leta 1940 s pesniškim prvencem Slap tišine postal vidno ime nove umetniške generacije? Kako se je samorastniški popotnik po tujih krajih, ki je svoje pesniške poskuse sramežljivo skrival celo pred najboljšimi prijatelji, prelevil v pomembno kulturno osebnost (pred)vojne Ljubljane in urednika ugledne Slovenčeve knjižnice, med vojno nemara najboljše leposlovne knjižne zbirke pri nas? In naposled, zakaj po treh zbirkah, izdanih v kratkem obdobju prve polovice štiridesetih let 20. stoletja, skoraj štiri desetletja ni sledila nobena druga?

Ni težko uganiti, da se ključ Šalijeve povojne usode skriva v drugi svetovni vojni in ostri ideološki polarizaciji, ki jo je ta sprožila. S te plati torej nikakor ni naključje, da se je monografije o Šaliju lotil France Pibernik. Omenjeni literarni zgodovinar se je namreč pri svojem raziskovanju osredotočil na opuse tistih slovenskih pesnikov in pisateljev, ki so bili po drugi svetovni vojni iz ideoloških razlogov odrinjeni iz kulturnega življenja in spomina rojakov. Vsaj na prvi pogled se zdi, da tudi Šali sodi v to kategorijo: uveljavil se je v letih pred vojno, se večinoma udejstvoval v krogu krščansko usmerjenih založb in revij, ki med vojno niso spoštovale kulturnega molka, kot si ga je predstavljala Osvobodilna fronta; po vojni se je za kratek čas znašel celo na seznamu prepovedanih. Vsaj posreden dokaz, da je Šalija doletela kazen nove oblasti v obliki značilne tihe, neuradne anateme, pa je seveda mogoče videti v pesnikovi usodi v prvih povojnih letih in zlasti njegovem molku.

Toda zgodba ima še eno plat, ki onemogoča docela enoznačno interpretacijo. Čeprav je bil Šali, kot pravi Pibernik, »po nazorski opredelitvi in tudi po službenem položaju na desnici«, pa tudi njegova mladostna poezija se idejno brez dvoma nagiba v krščanski kulturni horizont, se na medvojni razkol ni odzival nedvoumno: intimno je nasprotoval okupacijskemu terorju in na tragični spor gledal zlasti s človeške plati, zato mu je bil tuj tako desni kot levi ekstremizem. Tako je sodelovanje v pozneje problematičnih kontekstih (Zbornik Zimske pomoči 1944, literarni večeri z domobranskim podtonom) kompenziral z anonimnim sodelovanjem v glasilih OF, še zlasti pa se je izpostavil s tem, da je pogumno zavrnil naročeni panegirik ob Rupnikovem jubileju – za kar so ga domobranski veljaki leta 1944 za krajši čas poslali kopat jarke v nemško taborišče v Postojni. Šali se torej zaradi »slabega obnašanja« med vojno ni znašel v sodni dvorani, temveč se je (lahko) zatekel k frančiškanom v Novo mesto in pozneje v Vavto vas, seveda varno oddaljen od vzvodov kulturne moči, ki jih je po svojih predstavah preoblikovala nova oblast. Pa vendar se zdi, da je njegov ugled vendarle nekako preživel povojne pretrese. Zelo kmalu, že konec štiridesetih let, se je Šali vrnil v kulturno areno kot cenjen literarni prevajalec in se odtlej sproščeno pojavljal v družbi literarnih veljakov; konec koncev mu je bil že leta 1949 za poročnega botra založnik Ciril Vidmar, brat enega osrednjih akterjev nove kulturne politike. Že kratko listanje po orumenelih fotografijah v tej knjigi kaže, da Šalijeva anatema, kolikor o njej sploh lahko govorimo, nikakor ni bila povsem sterilna.  

Kakorkoli že razumemo razloge za Šalijev povojni molk, je abruptna prekinitev njegove javne pesniške kariere zelo verjetno botrovala tudi dejstvu, da so dosedanje literarnozgodovinske obravnave večinoma zajemale le njegovo predvojno in medvojno pesniško ustvarjanje, medtem ko je njegov povojni razvoj ostajal slabo opažen. Vse to je do neke mere razumljivo: že Šalijeva mladostna poezija je bila namreč izrazito tradicionalistična, oddaljena celo od inovacij pesništva zgodnje moderne, seveda tudi od ekstatičnega ekspresionizma dvajsetih let, ni pa se priklanjala niti aktivizmu socialnega realizma tridesetih let. Lahko bi rekli, da je Šalijeva čista lirika, ki se ni uklanjala trendom, le po spletu okoliščin mogla pristati v središču – v neki posebni družbeni in kulturni konstelaciji v letih tik pred izbruhom vojne. Toda pesnik, ki je nekoč segel v literarno »središče«, je svoj labodji spev odpel na obrobju, mirno utirjen v družinsko življenje na Dolenjskem – in sicer po tem, ko so to središče že krepko razburkali valovi neoavantgard in odmevi študentskega maja ’68. Umirjeni, z življenjem sprijaznjeni popotnik, ki piše otroške pesmice za svoje vnučke, si pač gotovo ni želel (niti ni bil sposoben) vstopati v partijo pesniškega »pokra« s formati radikalno novega tipa – Šalamunom, Zagoričnikom, Geistrom in drugimi.

***

Prav zato, ker resne pozornosti »središča« Šali ni bil deležen – če izvzamemo zbirko Sijoče mračine (1985) s pregledno spremno študijo Draga Šege, ki je izšla pri elitni Mladinski knjigi in je pesnika vsaj do neke mere rehabilitirala na slovenski ravni –, je ta knjiga v založništvu Kulturnega društva Severina Šalija še posebej dragocena. Prinaša namreč prvo monografsko obravnavo tega pesnika, ki bi jo sicer nemara še zelo dolgo čakali. Zato me ob koncu tega uvodnega uredniškega premišljevanja čaka prijetna naloga, da se zahvalim vsem, ki so prispevali k njenemu nastanku. Na prvem mestu je seveda avtor besedila France Pibernik – brez njega knjige o Šaliju pač kratko in malo ne bi bilo. Toda nemara velja takoj za njim omeniti še eno osebo, brez katere te knjige ravno tako ne bi držali v rokah: to je Franci Koncilija, podpredsednik KD Severin Šali. Brez njegovih pobud, prizadevanj, gostoljubnosti, neutrudnega organiziranja in iskanja donatorjev izdaja te knjige, zlasti v takšni obliki, ne bi bila mogoča. In naposled, kot je pojasnil sam avtor, ima knjiga vsaj še enega botra – to je dr. Janez Dular, sicer zaslužen tudi za lektorski pregled Pibernikovega besedila: on je namreč avtorja nagovoril k pisanju, mu vseskozi pomagal in ga celo dvakrat peljal na Dolenjsko, da sta si v živo ogledala Šalijeve kraje.

Pibernikov tekst, ki je usmerjen zlasti v kronološko urejeno deskripcijo pesnikove življenjske in umetniške poti, sva z novomeškim oblikovalcem Jurijem Kocuvanom želela opremiti z zanimivimi ilustracijami, fotografijami in dokumentacijo. S tem v zvezi dolgujem zahvalo nekaterim posameznikom, brez katerih bi bila likovna oprema te knjige precej bolj skromna. Na prvem mestu je tu pripravljenost družine pokojnega pesnika, zlasti sina Cveta Šalija, da nam v objavo odstopi gradivo iz Šalijeve osebne zapuščine. Zahvala gre tudi gospe Darji Peperko Golob z Domoznanskega oddelka novomeške Knjižnice Mirana Jarca, ki je stala ob strani avtorju in naposled uredniku ljubeznivo dala na razpolago Šalijeva gradiva, ki jih hrani knjižnica. Uporabno gradivo iz nekdanjega »Šalijevega kotička« na Osnovni šoli Šentrupert – tega kotička žal danes ni več – je dal avtorju in uredniku na razpolago še en veliki Šalijev občudovalec, prof. Jože Zupan, ki se mu prav tako toplo zahvaljujem.

Poleg slikovnega gradiva Pibernikov avtorski tekst dopolnjujeta še dva dodatka, ki se mi zdita posebej dragocena. Prvi prinaša izvirna Šalijeva besedila, ki so jih uglasbili člani skupine Rudolfovo – in sicer zapisana v takšni obliki, kot so bila izvajana oziroma posneta. Ker se tudi tista besedila, ki so bila poprej objavljena kot pesmi, pogosto močno oddaljujejo od tiskanih različic, gre pravzaprav za prvo objavo. Ta glasbeno-literarni dodatek se bo nemara zdel koristen zlasti prepričanim lokalpatriotom, medtem ko ima drugi dodatek, Bibliografija del Severina Šalija, ki jo je pripravil kolega Martin Grum z Inštituta za kulturno zgodovino ZRC SAZU, brez dvoma tudi širšo veljavo in uporabnost. Skupaj s Pibernikovo monografsko študijo namreč ponuja imenitno izhodišče za nove ustvarjalne vpoglede v Šalijevo delo, ki nemara še sledijo.

 

SEVERINU ŠALIJU

Sam, kot je pesnik sam na svetu,

Enigem poln in prepolnega srca,

V višave si dvigal blestečega duha,

Elegije so vrele v tebi, poetu …

Ranjeno dušo si drugim podarjal,

Iz nje je tekla pesem – kri,

Neprepoznan zven resnice zdaj zveni,

Ujet v globoko poezijo zatemnjene radosti.

 

Še više zdaj strune drhtijo;

Angeli vse preustvarijo v angelsko,

Lepota je bila tvoja lestev v nebo

In pela je eno samo melodijo …

Jasnine so čiste, resnične in lepe,

Umirjena pesem je postala zlato …

Smiljan Trobiš

KAKO JE MOGOČE?

Vladi RS

Državnemu zboru RS

Ustavnemu sodišču RS

Slovenski javnosti

Spodaj podpisani redni, izredni in dopisni članice in člani V. razreda za umetnosti ter II. razreda za filološke in literarne vede Slovenske akademije znanosti in umetnosti izražamo osuplost spričo zanemarjanja skrbi za ohranitev in razvoj slovenščine v Republiki Sloveniji. 

Prav nevarnost, ki je grozila jeziku, je bila temeljna motivacija za eno izmed največjih dejanj v zgodovini slovenskega naroda – razglasitev samostojnosti Republike Slovenije. Zato je toliko bolj osupljivo in nesprejemljivo nespoštovanje ustavne in zakonske vloge slovenščine v javnem, izobraževalnem in znanstvenem življenju. V tem smislu odločno podpiramo izjave Komisije za slovenski jezik v javnosti pri SAZU. 

Naj opozorimo le na nekaj najbolj kričečih primerov. 

Kako je mogoče, da je jezikovna krajina na Slovenskem onesnažena z nepreglednim številom angleških napisov?  

Kako je mogoče, da Ministrstvo za kulturo RS ter Inšpektorat za kulturo in medije tolerirata dejstvo, da operacijska sistema multinacionalke Apple, ki sta se uveljavila tudi na slovenskem trgu, ne podpirata slovenščine? Kako je mogoče, da se ob protestih kulturnih in znanstvenih ustanov državni uradniki cinično sprenevedajo, da zakon ne ščiti slovenščine pri osebnih računalnikih in »pametnih telefonih«, češ da ne gre za javne, ampak za zasebne naprave? Kako je mogoče, da pri urejanju tega problema Slovenija ne sledi zgledu Slovaške in sosednje Hrvaške, ki sta to zlahka uredili? Kako je mogoče, da Vlada RS ne zahteva od korporacije Apple spoštovanja slovenske zakonodaje na ozemlju suverene Republike Slovenije?

Kako je mogoče, da uprave slovenskih univerz s podporo velikega dela naravoslovcev in dela družboslovcev vztrajno in zavratno poskušajo uveljaviti angleščino kot učni jezik? Seveda ni s tem nič narobe, če gre za tuje študent(k)e, je pa nesprejemljivo, če gre za slovenske študent(k)e.

Kako je mogoče, da je v Sloveniji v zadnjih desetletjih dramatično upadlo znanje vseh drugih jezikov, ki smo jih nekoč odlično obvladali, in celo jezikov sosednjih dežel? Angleščina je današnja svetovna lingua franca, kar pa ne bi smel biti razlog za zanemarjanje drugih jezikov, revna računalniška angleščina pa prav gotovo ne bi smela izrivati slovenščine.  

Kako je mogoče, da kriteriji za znanstveno raziskovanje izrazito protežirajo angleščino in diskriminirajo slovenščino? Ne more biti nobenega dvoma, da je funkcioniranje v angleščini conditio sine qua non za sodobno znanost, ne le pri nas, temveč povsod po svetu. Ne oporekamo torej potrebi, da se visoko ovrednotijo raziskave in objave člankov slovenskih raziskovalk in raziskovalcev v mednarodno relevantnih znanstvenih revijah. Ogorčeno pa nasprotujemo razvrednotenju člankov tistih znanstvenic in znanstvenikov, ki zaradi narave svojega raziskovalnega in pedagoškega dela svoje analize pišejo in objavljajo v slovenščini.

Kako je mogoče, da predlog novega Zakona o znanstvenoraziskovalni in inovacijski dejavnosti prinaša šokantno poslabšanje položaja slovenščine? Peta alineja 43. člena namreč dopušča, da »ne glede na zakon, ki ureja javno rabo slovenščine, se lahko deli razpisnih postopkov ali prijav na razpis, pri ocenjevanju katerih sodelujejo tuji strokovnjaki, izvajajo v tujem jeziku«. Državni aparat Republike Slovenije na ta način angleščini ne samo de facto, temveč tudi de iure priznava popoln primat, slovenščino pa poriva v jezikovni rezervat.     

Kako je mogoče, da Republika Slovenija tako mačehovsko ravna s slovenščino?

Od Vlade RS in od vseh državnih organov, ki so zadolženi za razvoj in zaščito slovenskega jezika, zahtevamo takojšnje ukrepanje.

Pozivamo javnost, da se aktivno angažira pri skrbi za ohranitev in razvoj slovenščine na vseh področjih življenja.


Boris A. Novak


Milček Komelj


Marko Snoj

Emerik Bernard

Milan Dekleva

Kajetan Gantar

Niko Grafenauer

Marc L. Greenberg

Drago Jančar

Andrej Jemec

Marko Jesenšek

Janko Kos

Jože Krašovec

Stanko Kristl

Ludvik Karničar

Ljubov V. Kurkina  

Lojze Lebič

Janez Matičič

Milan Mihelič

Jožef Muhovič

Marko Marijan Mušič

Boris Pahor

Boris Paternu

Uroš Rojko

Zorko Simčič

Marija Stanonik

Bożena Tokarz

Drago Tršar

Ljubljana, 28. maja 2019

 

Preberi več KAKO JE MOGOČE?

V Novem mestu je odprta razstava ob 150-letnici rojstva slikarja Josipa Germa

Že sredi maja so v Jakčevem domu v Dolenjskem muzeju v Novem mestu odprli odmevno razstavo del Novomeškega slikarja Josipa Germa (1869–1950). Z razstavo ob 150-letnici slikarjevega rojstva Dolenjski muzej po razstavah del Ivana Vavpotiča in Božidarja Jakca nadaljuje razstavni niz, posvečen Novomeškim slikarjem realistom. Odprtja razstave, ki je bilo 17. maja 2019, se je udeležilo okoli sto ljudi, večinoma ljubiteljev slikarske umetnosti. Ob tej priložnosti so izdali zelo lep katalog. Germova razstava bo na ogled do 10. avgusta. V nadaljevanju objavljamo uvodni govor ugledne umetnostne zgodovinarke in kustosinje Katarine Dajčman, ki je razstavo tudi pripravila.

Spoštovani gostje, slikarjevi dediči, vsi ljubitelji umetnosti,

22. februarja letos je minilo 150 let od rojstva slikarja Josipa Germa (1869–1950), čigar življenjska pot je bila tesno povezana z Novim mestom, saj je imel pomembno vlogo v kulturni zgodovini tega območja. V počastitev tega jubileja se v Dolenjskem muzeju umetnika spominjamo s pregledno razstavo njegovega življenjsko-ustvarjalnega opusa.

Josip Germ se je rodil leta 1869 v Adlešičih v Beli krajini, mladost pa je preživel v Novem mestu, kamor se je družina preselila konec osemdesetih let 19. stoletja. Že v času šolanja na novomeški gimnaziji je pokazal nagnjenje k samostojnemu likovnemu izrazju, zato ne preseneča, da se je po maturi odločil za študij slikarstva. Z uspešno opravljenim sprejemnim izpitom se je vpisal neposredno v drugi letnik Akademije za likovno umetnost na Dunaju ter tako pričel svojo slikarsko pot. Ta ga je nato v želji po novem znanju in raziskovanju vodila v eno tedanjih najpomembnejših evropskih kulturnih žarišč, velemestno Prago, kjer so kot rezultat prilagajanja miljeju ter takratnim umetnostnim spodbudam nastala njegova najbolj uglajena dela, v katerih je dosegel svojo najvišjo umetniško raven.

Danes Josipa Germa uvrščamo med predstavnike realističnega načina slikanja, saj je v svojih upodobitvah v duhu akademske podstati stremel k čim večji tehnični popolnosti, pri tem pa ostal tematsko tradicionalen. Tudi v obdobju na prelomu 19. v 20. stoletje, ko so v razumevanju likovnega ustvarjanja nastajale vse večje diferenciacije tako med slikarji kot tudi med kritiki, je neomajno vztrajal v svoji osnovni likovno-nazorski opredelitvi in se ni priključil nobeni od umetniških skupin moderne. Tudi zato mu v slovenski likovni umetnosti pripada povsem svojsko mesto.

    

Na vrhuncu svoje ustvarjalne moči, leta 1898, je v Ljubljani pripravil prvo samostojno razstavo, v času, ko so bile te še redkost in je to pred njim storila le še Ivana Kobilca. S tem pogumnim in samozavestnim dejanjem je uspešno opozoril nase ter zbudil zanimanje in odobravanje likovne kritike in širše javnosti. Odmevni predstavitvi je nato sledilo prvo večje reprezentančno oziroma javno naročilo ljubljanske mestne občine, ki je Germu zaupala upodobitev zgodovinskega dogodka, ko je Ljubljano po potresu v letu 1895 obiskal cesar Franc Jožef I. Slika velikega formata z večjo figuralno kompozicijo, kjer v prvem planu izstopajo anatomsko pravilne, skoraj akademsko idealno obdelane postave, je vrsto let visela v ljubljanskem magistratu, danes pa jo lahko vidite na razstavi.

 

Nesebična domovinska ljubezen je slikarja po 16 letih bivanja v tujini privedla v domovino, saj je sprejel službo profesorja risanja na novomeški gimnaziji. Kar 32 let predanega pedagoškega dela je tako posvetil številnim rodovom novomeških gimnazijcev, med katerimi so bili tudi akterji kulturno-umetniške manifestacije, ki jo danes poznamo pod imenom Novomeška pomlad. Zaradi predanosti pedagoškemu delu je žal poredkoma nastopal v javnosti kot slikar, toliko bolj pa se je udeleževal društvenega in kulturnega življenja v dolenjski metropoli, pri čemer se je izkazal za vsestransko dejavnega človeka z več različnimi interesi in sposobnostmi ter za vnetega organizatorja in akterja novomeške kulturne zgodovine.

Spoštovani, z namenom kar najširše pričevalnosti je razstava ob 150-letnici slikarjevega rojstva zasnovana tako, da prikazuje likovno ustvarjanje Josipa Germa v splošnem pregledu in je sinteza vseh njegovih slikarskih prizadevanj, poznanemu in dostopnemu gradivu adekvatno. Iz sicer dokaj homogenega opusa izbrana dela kažejo njegove začetke, odzive na sočasne evropske tokove na prelomu stoletja ter dela, nastala v času, ko se je zaradi pedagoške in vsestranske kulturne dejavnosti slikanju posvečal vedno manj. Širših raziskav, zbiranja podatkov o slikarju in njegovih delih za razstavo in pripravo kataloga ne bi mogli opraviti brez naklonjenosti številnih posameznikov in ustanov, zato mi dovolite na koncu kratko zahvalo. Iskrena hvala dedičem Germove zapuščine, ki so popolnoma nesebično in z veliko vnemo podpirali naše delo, saj so Dolenjskemu muzeju podarili vsa slikarjeva dela ter nam pomagali poiskati nekatera druga slikarjeva dela v zasebni lasti. Tudi z njihovo pomočjo smo v katalogu, ki je izšel ob razstavi, zbrali in reproducirali 300 slikarjevih del. Hvala tudi vsem zasebnim lastnikom, ki ste z zavestjo, da vrhunci človeške ustvarjalnosti pripadajo vsem in nas vse bogatijo in je zato prav, da so na ogled javnosti, oplemenitili našo razstavo. Hvala gospe Tatjani Matjašič iz Ljubljane, ki je našemu muzeju prijazno podarila eno slikarjevo delo in s tem plemenitim dejanjem obogatila našo zbirko slikarjevih del. Hvala tudi oblikovalki kataloga Katji Keserič Markovič in seveda sodelavcem za vso pomoč pri pripravi ter postavljanju razstave.

Skupaj smo tako strnili dosedanje vedenje o življenju in delu Josipa Germa in tako v najboljšem duhu zaznamovali spomin nanj.

Še enkrat vsem iskrena hvala.

(Gradivo in fotografije je posredovala organizatorica razstave, kustosinja Katarina Dajčman.)

Zbral in pripravil: Franci Koncilija

KULTURNO REŠETO

Rastoča knjiga

V četrtek so Državni svet Republike Slovenije, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Mestna občina Ljubljana, Javni sklad Republike Slovenije za kulturno dejavnost, Narodna in univerzitetna knjižnica ter Društvo Rastoča knjiga pripravili slovesen kulturni dogodek ob kipcu Deklica z rastočo knjigo. Deklica, ki vsako leto zraste za 2 cm, je tokrat dobila misel pesnika Milana Dekleve: »Dokler bo beseda, bo stala gora spoštljiva v svoji višini.«


Dr. Janez Gabrijelčič

Irena Polanec – Pisma Evi

V Galeriji likovnih samorastnikov Trebnje je Irena Polanec razstavila svoja najnovejša umetniška dela, ki jih je združila v cikel Pisma Evi. Polančeva meni, »da je bila Eva ustvarjenav raju in je edina ženska, ki je izkusila popolno skladnost stvarstva. Bila je prva ženska, ki je doživela moč skušnjave, padec in izgon iz raja. Ni bila ustvarjena, da bi preprosto verjela, zato si je želela in drznila, da s svobodno voljo in lastnimi spoznanji spreminja in ustvarja (vesoljstvo) lepoto. To so drzne in ambiciozne želje; njihova uresničitev je mogoča le po poti negotovosti, trpljenja in bolečine. Pa vendar je to veličasten cilj, ki prinaša radost in svetlobo v temačna srca. In to je poslanstvo umetnosti.« Na otvoritvi je bilo izjemno veliko ljudi, spoznali smo nemirno umetnico, svetovljanko, zaljubljeno v Pariz in romantiko, pa tudi gostoljubnost in kakovost Galerije ter Glasbene šole v Trebnjem.

Monument Drago Tršar v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki

Velikan modernega povojnega kiparstva je iz osebne zbirke razstavil svoje čudovite umetnine v keramiki in bronu ter drugih kovinah. V sedmih dvoranah Galerije Božidarja Jakca so pregledno predstavljena njegova kiparska dela, kot na primer zelo poznani napeti Bik, Popis, Figura v notranjosti, Rast in plastike množic. V posebni sobi so njegove keramične skulpture in krožniki, na stenah pa njegove risbe in slike. V zadnji dvorani blestijo mojstrsko izdelane glave slovenskih literatov in umetnikov od Primoža Trubarja, Ivana Cankarja do Staneta Severja idr.Med njimi je tudi kipec našega predsednika dr. Milčka Komelja.

Irwin

Galerija Božidarja Jakca gosti tudi mednarodno razstavo Was ist Kunst Bosna in Hercegovina/Heroji 1941–1945. Namen mednarodno uveljavljenje skupine IRWIN je v nadaljevanju avtorskih projektov Was ist Kunst tokrat poseči v ideološko blokado znotraj države Bosne in Hercegovine. Projekt je zasnovan na interpretaciji portretov vseh narodnih herojev Bosne in Hercegovine iz časa II. svetovne vojne. Razstava je nastala v sodelovanju z Muzejem sodobne umetnosti Republike Srbske in Zgodovinskim muzejem Bosne in Hercegovine. Razstavo so postavili v nekdanjo cistercijansko cerkev v Kostanjevici.

Bralna značka za odrasle

Knjižnica Mirana Jarca nas vabi, da se pridružimo akciji Bralna značka za odrasle. V njenih prostorih dobimo zloženko s seznamom 69 knjig, od katerih jih moramo prebrati vsaj pet. Seznam vsebuje odlične knjige, kot so Donava, Hiša ob mošeji, Most na Drini… Knjige je treba prebrati do 5. januarja 2020, na zloženki pa odgovoriti na tri vprašanja o vsaki prebrani knjigi in jo z osebnimi podatki vred poslati knjižnici. Čudovita pobuda je izjemno vabljiva, vzemite jo za svojo, pridružimo se Bralni znački naših otrok, vnukov, pravnukov …https://www.nm.sik.si/si/odrasli/bralnaznacka/

Knjižni sejem v Galeriji Krka Novo mesto 

Ljubitelji knjig se bodo gotovo zbrali in srečali na knjižnem sejmu, ki ga vsako leto organizirajo Kulturno umetniško društvo Krka, Mladinska knjiga in Knjižnica Mirana Jarca. Sejem je bil odprt v ponedeljek, 20.5.2019, njegova gosta pa bosta pisatelja Tadej Golob in Feri Lainšček. Na enem mestu bo mogoče spoznati celotno tržno ponudbo knjig, ki je v enem letu obogatila našo domovino. Razkošje, ki že 42 let dokazuje odličnost Krke in Dolenjske.

(Fotografije so s spleta)

Pripravila: Joža Miklič

MUHOVIČEVI PRSTNI ODTISI

akad. prof. dr. Milček Komelj

V Galeriji Staneta Kregarja v Zavodu sv. Stanislava v Ljubljani so ob njenem 25-letnem jubileju delovanja že 4. aprila 2019 odprli razstavo slik akademika profesorja Jožefa Muhoviča, profesorja na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost. Razstavo je umetnik naslovil Prstni odtisi. Na odprtju razstave je govoril naš predsednik, akad. prof. dr. Milček Komelj, ki je med drugim povedal: »Slikarstvo Jožefa Muhoviča je usmerjeno v vselej poglobljeno in izrazito kontemplativno dojemanje eksistencialnih vprašanj človeškega življenja, zato v njegovem likovnem izrazu dominira izrazita meditativnost.« V nadaljevanju objavljamo celoten govor. Razstavo so zaprli že 4. maja.

Slikarstvo Jožefa Muhoviča je usmerjeno v vselej poglobljeno in izrazito kontemplativno dojemanje eksistencialnih vprašanj človeškega življenja, zato v njegovem likovnem izrazu dominira izrazita meditativnost. Muhovičeve slike so vsaj na prvi pogled videti v osnovi abstraktne, pomenljive in izrazne že s samimi jasno profiliranimi oblikami, z zadržano pogosto temno in zemeljsko barvitostjo in raznoliko obdelavo kompaktnih ali migetajočih površin, a so hkrati preprežene z znakovnimi liki in figuralnimi aluzijami ali segmenti; pri tem pa so v svoji pretehtanosti, tudi kadar so reducirane le na nekaj oblikovnih prvin, v osnovi monumentalne in s svojo pomensko napetostjo metafizično usmerjene v transcendentalno.

Zavod sv. Stanislava

Njihov avtor je s svojo celotno mnogovrstno in na vseh področjih uspešno dejavnostjo pri nas edinstvena, nadvse kompleksna likovna osebnost: izšolan ustvarjalen slikar, profesor in filozof in naš danes najvidnejši likovni teoretik (med drugim je avtor monumentalnega Leksikona likovne teorije), ki se sprašuje ne le o formalni naravi likovnih sredstev, ampak tudi o njihovih možnostih, da zajamejo nevidno, in še posebej o vprašanjih religioznega v umetnosti. Pri svojem ustvarjalnem snovanju se lahko sklicuje ne le na spoznanja ali razglabljanja relevantnih filozofskih besedil, marveč živi tudi v dejavnem dialogu z umetniško literaturo, posebno pesništvom, pa tudi z glasbo. Pri tem pa mu njegovo védenje ne preprečuje prvinsko ustvarjalne spontanosti, zato sem lahko ob lanski jubilejni razstavi članov SAZU v ljubljanski Narodni galeriji v sentenci o Muhoviču napisal, da med slikarskim ustvarjanjem očitno hodi po prstih, da bi ne zbudil v sebi spečega teoretika, saj kot umetnik prisluškuje le notranjemu glasu intuicije, ki pa se mu poraja iz celovitega, tako intelektualnega kot doživljajskega duhovnega zrenja, usmerjenega v univerzalni svet arhaičnih mitov ter človeških spoznanj in biblijskih sporočil in usod; ponotranjenost njegove razgledanosti pa oplaja še široko kulturno zaledje. Spričo tega pri Muhovičevem umetniškem delovanju, četudi je slikar izrazit intelektualec, ne gre za likovne definicije vnaprejšnjih miselnih spekulacij, ampak je Muhovič kot umetnik – enako kot »zgolj slikarji« – prepuščen negotovosti ustvarjalnega tveganja, ki ga do kraja in energično obvladuje šele med samim ustvarjalnim procesom, ko skuša v inventivnem stiku z likovno materijo izraziti tudi vse tisto, kar je racionalno neobvladljivo. Predvsem pa svoje podobe priklicuje iz notranje polnosti, četudi včasih naslika le z drobcenim človečkom, rastlinskim detajlom ali figuralnim izrezom naseljeno praznino, ki v resnici zaznamuje z duhovnim izžarevanjem nasičeno kozmično prostranstvo.

Akademik profesor Jožef Muhovič je bil rojen leta 1954. Na Univerzi v Ljubljani je študiral slikarstvo, umetniško grafiko, likovno teorijo in filozofijo. Ukvarja se s slikarstvom, umetniško grafiko, likovno teorijo in estetiko. Med leti 1993 in 1996 je v okviru postdoktorske štipendije fondacije Alexandra von Humboldta deloval kot raziskovalec na Inštitutu za filozofijo Univerze Otto-von-Guericke v Magdeburgu in na Inštitutu za filozofijo Svobodne univerze v Berlinu. Zaposlen je kot redni profesor za likovno teorijo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani.

Njegova dela učinkujejo kot vidno uzrti mogočni haikuji, magična sporočila ali biblijski izreki in sentence, polne namigov in filozofskih spoznanj ali vprašanj; tovrstna tematika pa ni nikoli prikazana deklarativno, kaj šele ilustracijsko nazorno, marveč se vseskozi manifestira kot izraz slikarjeve premišljujoče narave, ki suvereno obvladuje znakovno primarni likovni jezik z njegovimi nosilnimi elementi od pike in črte do zaokrožene oblike ter vključenimi kolažno nanesenimi materiali, kot so zrcala, emajl ali kovinske plošče; umetnik pa se med ustvarjanjem ob vsej premišljenosti s sunkovito širokopoteznostjo inventivno prepušča le nepredvidljivim duhovnim vzgibom.

Njegova likovna dela izžarevajo svojo skrivnostno vsebino sama zase, tudi če se ne opirajo na naslove, ki nas lahko v njihovem doumevanju vsaj dodatno potrjujejo, če že ne usmerjajo v bližino njihovih pomenov. Predvsem pa široko razpirajo za umetnika temeljni duhovni dialog s človeškim religioznim, miselnim in vsem drugim zgodovinskim izročilom ter ustvarjalnimi dosežki in na novo oživljajo večna vpraševanja, ki nam jih sproža na primer misel na Antigono ali pogled na vzravnanega človeka, ki s svojo hojo med stebri antične agore sledi izročilu človeške civilizacije kot lastni senci, ne da bi razrešil zadnjo uganko, ki nam jo zastavlja smrt.

Vsa taka vprašanja, od alfe do omege, bolj kot enoznačne odgovore, utelešajo, simbolizirajo ali zagonetno izrekajo slikarjeve mogočne monolitne ali razkosane temne nosilne in včasih že kar mumijsko fosilne forme, zasidrane v premišljenih razmerjih kot nosilni piloti v prostorski panorami Muhovičeve predstave o človeškem bivanju, ki jim dajejo temeljni ton tudi barve s svojo elegično zamolklostjo ali svetleje energično intenziteto. S svojimi vertikalami in križnimi oblikami zaznamujejo navzočnost trpljenja ali skrivnostnost biblijske črke Tau; ponekod postajajo antropomorfne ali se izoblikujejo v silhuete človeških drž, v umetnikove značilne »bivajoče oblike« kot znanilke duhovnih stanj, ki predvsem zaznamujejo potopljenost vase in predanost Bogu. Umetniku je pri tem bistven tudi ritem, ki uravnava človeški kaos v večno fugo in lahko spregovori tudi o srčni aritmiji ali ga ustvarjalec usmerja v arhitektonsko čvrstost kompozicij, kar vedno znova kaže, da je Muhovič tudi izrazit kompozitor, ki svoje like premišljeno razporedi in hkrati povezuje, včasih s posebnim žilno linijskim prepletom, v predvsem navznoter dinamično razčlenjeno ubranost med duhovnimi razmerji.

 

Na Muhovičevih slikarskih duhovnih planjavah so posebej zgovorna razmerja med ploskovno projiciranimi prostorskimi prostranstvi in v njih naseljenimi človeškimi silhuetami. Njegov človek je brezčasen, odprt večnemu spraševanju, pokornosti ali češčenju, ležeč v horizontali trupla, tudi z aluzijo na Kristusov pasijon, poševno stoječ pod nebesnimi prepadi med naletavanjem snežink časa kot eksistencialen spomenik vztrajanju pod ponjavo temnega kozmosa, v katerega obrisu na eni od tovrstnih grafik razberemo celo arhaičen profil božanstva, ali pa je spuščen na kolena, pogosto simptomatično posejan po platnih kot molivec, zgoščen v nerazčlenjeno silhueto sedečega puščavnika, predanega večnemu meditiranju, ali razbit na fragmente in bdeč nad zgodovino kot krilata sfinga. Njegova bivanjska prizorišča pa so v svojih peščenih barvah včasih kot neznane egiptovske puščave, kjer kakšna jasno izrezljana geometrijska oblika spomni na puščavski šotor. V zaledju temne oblike lahko razberemo belo silhueto dvojice, povezane v medsebojnost, ki uteleša medčloveško razmerje ali harmonično dvojnost v posameznem človeku; zlasti slikovitejši obrisi pa se mu ponekod razblinjajo v postave angelskih ali demonskih prividov. In spet drugod se lahko že sama struktura slikovne površine kot razjedene ledene rože ob nosilni vertikali s svojim slikovitim utripanjem, odtenki in srebrnimi prelivi razširja v razprostrto tkanino žive poezije, iz katere nenadoma zaveje čista poetična lepota, katere izvor nam ostaja skrivnosten.

Vse take Muhovičeve silhuete so vtkane v panorame svetovja onstran konkretnega časa in prostora ter utelešajo iščočo človeško misel in nenehno zaupanje v odrešitev, ki jo v simbolnih figurah izpričuje njihova večnostna, s sveto tišino napojena negibnost. Na takih podobah gre vseskozi za vzorčna stanja duhovnega ozračja, pa naj na njih dominira nosilna figura ali pa se pojavljajo na slikah kot dotik živega le vanje vstavljena človeška znamenja, ki oživljajo prostranost sveta kot na brezčasnem duhovnem odru, na sublimiranem zgodovinskem zemljevidu ali v slikarjevem obrisnem gledališču senc. Na sliki prostrane gore, zlato obsijane gomile pod črnim soncem, se kot v proskinezi klanja figurica žalovalca, najbrž v spomin vsem v zemljo zagrebenim žrtvam neusmiljenega življenja, ne politično deklarativno, marveč univerzalno in zato toliko bolj prepričljivo. Na eni od najbolj poetičnih podob iz cikla Horizonti s hrbta vidna figura sedečega samotnega človeka zre s kovinskega podija nad vodovjem v večnostni horizont obale, malone kot v duhu stare romantike, hkrati večnostno in sodobno. Prostorska ploskev slike je premerjena in razmejena z vodoravnimi črtami, morda kot v dialogu s slikarskim svetom Muhovičevega profesorja in kolega Janeza Bernika, čigar Sencam na duši se je umetnik izvirno poklonil z lastno istoimensko sliko; sicer pa ga je, kot nakazujejo že naslovi in posvetila nekaterih slik, mestoma navdihnil ne le dialog z Bernikom, marveč tudi duhovni razgovor s pesniki Balantičem, Celanom, Hölderlinom ali Rilkejem ali skladateljem Messiaenom ter celo s pojmi, kakršni so Pitagorov izrek, »relativnostna teorija pogleda« ali Albertijevo okno, ki ga vidimo na razstavi. Umetnikovi kompaktni obrisi so ponekod kamnito mogočni ali nabreklo monolitni in se drugod spet organsko mehkeje prelivajo v silhuetni preplet, tako da pri njem izstopajo tako boleča ostrina in voljnost, masivno neprodirna zatemnjenost in zračnost; ob vseh bolj ali manj aluzivnih geometriziranih likih se v različnih metamorfozah prikazuje tudi vsaj na prvi pogled povsem hermetična, pomensko enigmatična abstraktna oblika, a se lahko celo ta, če ji prisluhnemo z ustvarjalno domišljijo, izkaže kot v bistvu antropomorfna ali humanoidna, na reliefno otipljivi sliki Temna snov na primer kot velikanska temna glava, v katere mogočnost so kot v nerazpoznaven portret človeka zliti vsi dosedanji kiparski človeški spomeniki. Ali pa se oglata forma v svoji pravokotnosti spreminja v kalup odprtega groba. Drobni človek, vrisan v temino prazgodovinske silhuete, v velikansko arhaično, na moderen kiparski spomenik spominjajočo glavo na krhkih paličastih nosilcih, pa učinkuje kot oko njene neuničljive misli, kot oživeli duh v gmoti snovi.

Med linijske elemente ene izmed takih mogočnih, z aluzivnimi ploskvami in črtovjem ter madeži razčlenjenih podob, slike z naslovom Prstni odtisi ali Fingerprints, je umetnik vključil tudi vzorce prstnih odtisov. Ker so v skladu z orjaškim formatom slike nadnaravno veliki, jih je lastnoročno naslikal kot vse drugo in niso vključeni v podobo kot neposreden odtis njegovih lastnih, torej ustvarjalnih prstov. Po tej sliki oziroma njenih prstnih odtisih je slikar naslovil kar celotno pričujočo razstavo, zato mi je pobudo za njen naslov posebej pojasnil. Usklaja se namreč z mislijo pisatelja in premišljevalca Vinka Ošlaka, ki jo je slikar prebral prav med nastajanjem te slike, da človek prstne odtise skriva, vsaj zločinci, ki jim preiskovalci po njih najlaže pridejo na sled, Bog pa jih kot stvarnik sveta razkriva vsepovsod, v vseh pojavih.

Tako kot se božji stvarnik razkriva v pojavih oziroma čudežih življenja, se razkriva v svojih delih tudi Jožef Muhovič, kot umetnik voljno orodje v nevidnih rokah, hkrati pa živ človek s svobodno voljo, ustvarjalec in torej človeški stvarnik, čigar ustvarjalna dela so prstni odtisi njegovega duha; zato so že sama po sebi najbolj pristni prstni odtis njegove eksistence v vseh njenih temeljnih duhovnih razsežnostih in legah, njegovih občutij, zavesti in podzavesti; umetnik kot mislec, ki premišljuje o svetu in o umetnosti in ki mu kot umetniku goli razum ne zadostuje, pa se očitno tega več kot zaveda. Zato v umetniška dela kot svoje prstne odtise in kot prstne odtise človeštva vtiskuje skozi lastno ustvarjalno osebnost potrjene misli, spoznanja, modrosti in iskanja človeškega rodu; to pa počne vselej skrivnostno in sugestivno ter celo obredno enigmatično, zaupajoč v poseben, malone ezoteričen smisel govorice likovnih elementov, ki v ustrezni, navdihnjeno premišljeni, a ne naključnostno poljubni povezavi, lahko vizualizirajo njegovo zamisel na način, ki učinkuje izrecno s svojo vidno prezentnostjo kot bolj ali manj sugestivna, z diskurzivno mislijo neizrekljiva likovna podoba. Pri tem umetnik prirašča iz izročila modernističnega slikarstva še posebno kot poznavalec in raziskovalec njegovega likovnega jezika, ki ga sam izrecno razlikuje od danes razraščajoče se zgolj vizualne informacijske govorice, ker je lahko ta likovno povsem neartikulirana. V tej luči je Muhovičeva poetika, ki jo je sam imenitno pojasnil v lanskem nastopnem predavanju po sprejemu v SAZU ter nazadnje doslej v intervjuju za Slovenski čas ob izidu svoje najnovejše knjige o vidnem in nevidnem kot uvodu v formalno likovno analizo, tudi izrazito osebna in že dolgo ali celo vse bolj jasno izkristalizirana in slogovno prepoznavna.

Številne od tovrstnih in pričujočih Muhovičevih slik so bile predstavljene že v uglednih galerijskih prostorih na Dunaju in drugod po svetu, najreprezentativneje v umetnostnem muzeju v Budimpešti, kamor so se idealno umestile že s svojo monumentalnostjo. V Zavodu sv. Stanislava, v prostorih, ki so živa priča zgodovinske veličine in tragike in v katerih odzvanja odmev vsega, kar se je kdajkoli oglašalo v njegovih hodnikih in učilnicah, pa dobivajo na novo pomenljiv zven še posebej v bližini galerijske zbirke Staneta Kregarja, umetnika, ki se je prav tako spraševal o razmišljanjih Antigone in antičnih spoznanjih ter dilemah in usodi sveta in človeka v njem, kot se danes Jožef Muhovič, ki si prav tako skuša priti o vsem na jasno, ob tem, ko se zaveda izhodiščne nejasnosti vsega. V tem prizadevanju, razvidnem iz njegove celotne poglobljene življenjske dejavnosti, je hkrati najbolj neposreden in skrivnosten v svojem monumentalnem slikarstvu (monumentalnem ne glede na pogosto velikanski format), kajti slikanju se inventivno prepušča z vso ustvarjalno zbranostjo kot pravcati likovni svečenik, ki z mogočnimi liki in lapidarno odmerjenimi gestami prostrana platna in ponjave vedno na novo posveča le emanaciji svojega likovnega pogleda, v katerega žarišču je v zgodovini sveta zatemnjen človek, izročen upanju na večnost in neskončnost.   

Milček Komelj

Fotografije so s spleta