Verjetno je marsikdo opazil, da pravila ne veljajo več. Morda tudi zato, ker so prezapletena. Pa ne mislim na pravo, politiko, obnašanje ali podobno, moti me predvsem, da je toliko t.i. izjem v jeziku in toliko pravil, da jih celo vsi lektorji ne obvladajo.
»Decembra se zdi, da svet drugače se vrti. Nori december. Ali veseli december, kot vam je ljubše. Mesec, ko se vse blešči. Dnevi, ko je vsega preveč, samo sonca ne. Prazniki, ko pozabimo na diete, zapovedi, zdravstvene nasvete, prepovedi itd.« Tako je provokativno razmetavala misli Sanja Verovnik na vigilijo adventnega časa v mariborskem Večeru. To njeno vihravo pisanje, prežeto z norostmi sedanjega plehkega časa, mi je dalo misliti …
Slovenci smo znani po tem, da nam včasih primanjkuje izvirnosti in še posebej kritičnosti. Vse, kar je »tuje«, nas tako prevzame, da se hitro udomači med nami. Tako je tudi s praznikoma valentinovo in noč čarovnic (halloween), ki ju Slovenci še desetletje nazaj nismo nikoli praznovali.
Povsem običajno je, da se kulture vsakdanjosti največkrat sploh ne zavedamo in zato jo tudi premalo negujemo. Pri kulturi vsakdanjosti gre za vse tisto, kar nas dela bolj človeške, kar plemeniti naše odnose, da postajamo ljubeča bitja, da s tem postajamo tudi drugačni, boljši, plemenitejši, srečnejši …