Arhiv Značk: pomišljaj

ČIVKAČI

Eno najsodobnejših družbenih omrežij je Twitter. Sprva je bil mišljen kot igra, danes pa med slavnimi in vplivnimi velja za eno najmočnejših orodij (samo)promocije.

Do tukaj sem brez naslova že presegla njegovo predpisano dolžino, saj dovoljuje samo 140 znakov, kar je dvajset manj, kot jih dopusti SMS. Po nekaterih podatkih Twitter (Čivkač) uporablja pol milijarde ljudi. Jack Dorsey, Biz Stone in sodelavci so ga ustanovili v Kaliforniji. Najbolj znani so bili čivki mr. Obame, pa njegovega naslednika in tudi nekaj naših politikov spretno krmari med ptičjimi gnezdi.

Sprva so menili, da se »slavni« ne bodo menili zanj, kar je podobno, kot bi se papiga ne menila za ogledalce v kletki. Je pa fino: takoj izveš, kaj je kdo jedel, lopovi so na tekočem, katero bajto je treba oropati, ker se lastniki pečejo na Sejšelih, prepoznaš lahko čivkačevo politično naravnanost, pravijo celo, da lahko povzročijo revolucijo. Na Čivkaču lahko celo izveš za preteklost kakšne novinarke, skratka, tam je dovoljeno pljuvati in bruhati ogenj, čeprav ustavovitelji zatrjujejo, da obstajajo algoritmi, s katerimi lahko nadzorujejo npr. sovražne izjave. Trditev, da so arabsko pomlad (ki se je sprevrgla v polarno zimo), naredili s čivki, je najbrž iz trte zvita, saj za revolucijo potrebuješ kaj več kot pameten telefon.

Na National Geographic je Neil deGrasse Tyson, astronom in ambasador znanosti, z nasmehom ugotovil, da je Twitter podoben ovohavanju zadnjice. Pri tem je mislil na spoznavna orodja živali, ker pa smo ljudje ‘civilizirani’, iščemo bližino in brskamo za življenji drugih na bolj prefinjen način. Nekateri menijo, da je to orodje koristno, ker takoj izveš, za koliko si je kakšna zvezdica povečala zadnjico, kje je eksplodirala bomba … V Sloveniji smo na srečo še malo zadaj, ker bomba iz 2. svetovne vojne lahko pokrije polovico dnevnih in večernih poročil, torej gre vse še bolj slow. Kaj pa naredijo čivki jeziku? Menda se bomo po ugotovitveh znanstvenikov zaradi njih znali izražati bolj osredotočeno, jedrnato.

Zato predlagam, da v poslovnik Državnega zbora vnesejo določilo, da se vsa razprava lahko izpelje samo s čivki.

Barica Smole

O DOPUSTU

Končno smo dočakali pravo in vroče poletje. Mnogi odhajajo na težko pričakovani in zaslužen dopust, kjer bodo izginile vsakdanje napetosti, skrbi in obveznosti. No, tisti pravi deloholiki tudi na morju ali v gorah ne bodo mogli doživeti pristen počitek, ker so pač takšni …

»Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!« (Mr 6, 30 – 34) piše v Svetem pismu. Opazujte stvarstvo v njegovem veličastvu, prisluhnite bitju lastnega srca, šumenju gozdov, frfotanju pisanega metulja in kriku detla v bukovju. Občudujte rosno kapljo, ki se je ujela v pajkovo mrežo, vonjajte divji bezeg in se predajte lepoti in harmoniji bivanja…

Vse resnično velike in pomembne stvari izvirajo iz nevidnih globin, začenjajo se na skrivaj, po tihem, iz srca, ki je središče človekove duhovnosti in svobode. Ljudje smo ustvarjeni po božji podobi, zato moremo ljubiti, razmišljati in izbirati. Sodobni človek pogosto preživi prosti čas v nemiru, lahko pa gre tudi vase, se poglobi v svojo (ne)človečnost ter postane boljši človek. Sredi dolenjskih gozdov in belokranjskih belih brez počiva neskončni mir … Prešerno zadovoljstvo vzbuja mehkobna pokrajina in prijaznost ljudi, kjer iz slehernega koščka te dežele lijejo Lepota, Dobrota in Ljubezen …

Kdor more, naj razume.

Franci Koncilija

KULTURA VSAKDANJOSTI

Povsem običajno je, da se kulture vsakdanjosti največkrat sploh ne zavedamo in zato jo tudi premalo negujemo. Pri kulturi vsakdanjosti gre za vse tisto, kar nas dela bolj človeške, kar plemeniti naše odnose, da postajamo ljubeča bitja, da s tem postajamo tudi drugačni, boljši, plemenitejši, srečnejši …

Veselim se dejstva, da se nekateri ljudje zavedamo svoje omejenosti in umeščenosti v prostor in čas, v rojevanje in umiranje, pa tudi v dotik s presežnostjo … Te silnice večnega, ki presegajo naše bivanje, prežemajo naše življenjske izkušnje, hkrati pa nas treznijo, da smo tukaj in sedaj, včeraj in danes, povzdignjeni nad raven banalnosti, ki človeka ponavadi samo votli, prazni in izničuje. Zdi se, da čas, v katerem živimo, največkrat brez kulture vsakdanjosti, briše v ljudeh zavest o večplastnosti bivanja. Strukturirana doživetja, ki generirajo odnos »daj-dam«, pa ne žlahtnijo naših medčloveških odnosov, ampak jih kvarijo. Zato je kulturo vsakdanjosti potrebno neprenehoma ustvarjati in vanjo vlagati več ljubezni, samospoštovanja in pozornosti do drugih, do naših bližnjih. Za vse to si moramo vzeti več časa, preprosto se moramo ustaviti, dopustiti moramo, da se nas drugi lahko duhovno in telesno dotaknejo. Dotik, nasmeh in lepa beseda delajo čudeže, še posebej, če so ukoreninjeni v naš način življenja. Žarčiti spoštovanje do drugih in jih preprosto imeti rad, lahko dosežemo samo z dialogom, ki mora biti čist, pošten in odprt, drugače sožitja med ljudmi, v duhu kulture vsakdanjosti, ni mogoče doseči.

Trdno sem prepričan in verjamem, da lahko samo iz teh temeljev vznikne bistvo kulture življenja. Samo ta nam lahko prinaša osmišljajoče bivanje, ki tako na poseben način postane dodana vrednost naše izkušnje vsakdanjosti.

Franci Koncilija