Arhiv Značk: Kultura

Kaj sploh počnem tukaj?

Razmišljanja ob knjigi Kaj sploh počnem tukaj subtilnega misleca Jurija Paljka

Franci Koncilija

Ob prebiranju Paljkovih zapisov so se mi neprestano primerjalno vsiljevali zapisi Vinka Ošlaka, ki živi na Koroškem. Oba sta zavedna Slovenca, ki živita in ustvarjata v tujini, eden v Italiji, drugi v Avstriji. Ošlak je izrazito eruptiven, vendar kot človek bolj zaprt, previden, Paljk pa je izrazito subtilen in kot človek na široko odprt, dobrosrčen in nasmejan, prešerno vihrav, kot burja na Vipavskem … Oba sta vsestransko izobražena. Njun pristop do sveta, Boga in do ljudi je na videz diametralno drugačen, vendar pa je globoko v njuni notranjosti kar precej skupnih iztočnic, ki osmišljajo njuno življenje in ustvarjalni opus. Izpostavil bom samo tri njune najpomembnejše iztočnice: biti Slovenec, globoka vera v osebnega Boga in neizmerno spoštovanje sočloveka. Gre jima torej za etnično, teološko in humanistično razsežnost bivanja. Tako Ošlak, ki ga iz knjig poznam že dalj časa, kakor Paljk, ki sem ga odkril šele konec lanskega leta, sta mi izredno blizu. Ob branju njunih knjig preprosto uživam.

Preberi več Kaj sploh počnem tukaj?

GLASNO MORA BITI

S prireditvami, kulturnimi ali zgolj zabavnimi, je dandanes žal tako, da so vse bolj povezane z glasnostjo. Bolj ko je na kakšni prireditvi glasno in hrupno, bolj je menda zabavno. Morda so tisti, ki se veliko »kulturno izpopolnjujejo« na tovrstnih
dogodkih, res že malce naglušni in jih visoke decibelne
vrednosti ne motijo več, a vendar le ne bi smele postati neizbežno pravilo in naša prireditvena vsakdanjost.
Preberi več GLASNO MORA BITI

Orala sta slovensko filmsko ledino

IVAN MARINČEK in DUŠAN POVH

Milan Markelj

Marsikatera bistra glava si je v novomeški gimnaziji nabirala znanje in vednosti ter se predajala sanjarijam, ki se vžigajo v mladih, ko iz šolskih klopi zrejo v takrat še vso obetajočo in svetlo prihodnost. In marsikatera od teh bistrih glav je sanjarije uresničila ali še presegla. Tako lahko danes med znanimi osebnostmi iz političnega, gospodarskega, znanstvenega in kulturnega življenja zasledimo mnoga imena nekdanjih novomeških gimnazijcev, med njimi tudi filmska ustvarjalca Ivana Marinčka in Dušana Povha, ki sta skupaj z drugimi orala ledino slovenskega povojnega filma in se trajno zapisala kot pionirja v slovensko filmsko zgodovino.

Preberi več Orala sta slovensko filmsko ledino

Knjiga brez davka?

Slovenija je zadržana do ukinitve davka na dodano vrednost za knjige.

Finančni ministri Evropske unije razmišljajo o spremembi direktive o davku na dodano vrednost (DDV), s katero bi izenačili davčno obravnavo za tiskane in elektronske knjige ter časopise. Zavzemajo se za znižane stopnje DDV, možna bi bila celo ničelna stopnja davka na knjigo.
Slovenija je glede teh predlogov zelo zadržana in že po tradiciji spet »bolj papeška od papeža«. Strinja se z izenačitvijo davčnih stopenj za tiskane in elektronske publikacije, nasprotuje pa ničelni stopnji. Knjiga je kot temeljna kulturna vrednota za Slovence še posebej pomembna, zato tako stališče za mnoge ni sprejemljivo. Javno so se oglasili že člani slovenskega pisateljskega društva, pri čemer jih podpiramo tudi v Kulturnem društvu Severina Šalija. Nerazumno je, da ne znamo ali pa ne zmoremo zaščititi naših resničnih nacionalnih interesov, da o svoji kulturni identiteti ne mislimo resno.

Lažji od plev

Ta čas, ko se v preobilju vsakršnega kvačkanja tiskanih in elektronskih medijev kot najpomembnejši dogodki zdajšnjega žitja in bitja izpisujejo puhloglava nastopanja junakov
resničnostnih, glasbenih  in vsakršnih drugih šovov ter preganjanja z manjšo ali večjo žogo po zelenicah in parketih, so videti kot brez vsake teže sporočila, da so odprli novo razstavo, da je izšla nova knjiga, da so obnovili kulturni spomenik … Preberi več Lažji od plev

Trije baletni velikani

Razmišljanje o treh baletnih velikanih

Franci Koncilija

TRISHA BROWN

18. maja bosta minila dva meseca, od kar je v San Antoniu v Teksasu po dolgotrajni bolezni umrla ameriška koreografinja in baletna plesalka Trisha Brown (1936–2017). Rodila se je 25.  novembra 1936 v Aberdeenu v Washingtonu. Kmalu se je z družino preselila v Kalifornijo, kjer je leta 1958 diplomirala na plesnem oddelku Mills Collegea in tam začela tudi poučevati.

Preberi več Trije baletni velikani

Da ne gredo v pozabo

Naloga KD Severina Šalija je, da poskrbi za umestitev literarnih ustvarjalcev našega okolja v lokalne šolske učne programe – Pobuda, ki jo je na društvenem srečanju predstavila predsednica Slavističnega društva Dolenjske in Bele krajine dr. Jožica Jožef Beg. 

Nekaj je nedvomno res. Slovenci smo narod pesnikov in Severin Šali sodi med tiste, ki so v petdesetih letih svojega ustvarjanja, pesniškega in prevajalskega, pustil pečat v slovenski literarni zgodovini. Pa vendar … Če bi šli zdaj na ulice in spraševali ljudi, katere pesnike poznajo, bi verjetno odgovarjali: Prešerna, Gregorčiča, Ketteja, Župančiča, Kosovela, morda Toneta Pavčka … Veseli bi bili, če bi se znašel na seznamu tudi Severin Šali. Verjetno bi bilo še slabše, če bi spraševali izključno po dolenjskih pesnikih. Zakaj tako? Odgovor je jasen. Če izvzamemo Toneta Pavčka, dolenjski pesniki niso dobili mesta v literarnem kanonu, to je med tistimi besedili, ki naj bi jih poznal vsak kolikor toliko izobražen človek. Prav tako niso umeščeni v dosti strožji šolski kanon. Ni jih v literarnih leksikonih, ni jih v šolskih berilih. Ostajajo na obrobju in znani le literarnim sladokuscem.

Preberi več Da ne gredo v pozabo

O zvezdniški (celebrity) kulturi

Franci Koncilija

Ameriški novinar, publicist in vojni poročevalec Chris Hedges je napisal knjigo Kraljestvo obsedenosti, v kateri piše o pojavih, ki so popolnoma spremenili sodobno družbo. Piše o koncu pismenosti in o zmagoslavju nenavadnih dogodkov (spektaklov). Piše o domala popolnem moralnem razpadu sodobne družbe. Njegove ugotovitve se sicer prvenstveno nanašajo na ameriško družbo, ki pa povsem sovpadajo tudi z razmerami pri nas.

Preberi več O zvezdniški (celebrity) kulturi

Od večih slišim govoriti …

Četudi si še tako pridušam, da ne bom več slišal, mi prav nič ne pomaga; celo še slabše je, še bolj me vsakič zaboli v ušesih in nekaj jezice se vsakič zgane v meni. In to za tako malenkostno stvar! Vsakič namreč, ko zaslišim iz radia ali po televiziji, kako vztrajno in vse bolj prevladujoče naše vrle novinarke in novinarji, voditeljice in voditelji, ( … dovolj nepotrebne jezikovne emancipacije, naprej bom pisal kar po starem …) sogovorniki, politiki in poznavalci, skratka tisti, ki nam v javnih občilih kaj pripovedujejo, dopovedujejo ali izpovedujejo, maličijo ubogo besedico več. Namesto z več ljudmi, z več sogovorniki, z več izkušnjami večina govori z večimi ljudmi, z večimi sogovorniki, z večimi izkušnjami. Vse kaže, da bomo kmalu tako govorili vsi, nazadnje pa se bodo tako učili pisati tudi otroci v šoli. Saj veste, raba na koncu določa jezikovna pravila.

A tako preprosto bi se lahko tega odvadili. Nič drugega ne bi bilo treba, kot poskusiti enako uporabiti besedo manj. Zakaj pa rečejo z manj ljudmi, z manj sogovorniki, z manj izkušnjami, ne pa z manjimi ljudmi, z manjimi sogovorniki, z manjimi izkušnjami?!

Razumi, kdor more!

Milan Markelj