Arhiv Značk: Kultura

ŠKUFČEVI ZAPISI V KNJIGI

V Trdinovi čitalnici Knjižnice Mirana Jarca v Novem mestu so v sredo, 27. septembra, na kulturnem večeru predstavili knjigo zbranih zapisov Jožeta Škufce.

Pripravil: Milan Markelj

Pred petimi leti umrli Jože Škufca se je v javni spomin zapisal kot profesor slovenščine, pedagoški svetovalec in dolgoletni predstojnik novomeške območne enote Zavoda Republike Slovenije za šolstvo, v kulturnih krogih pa ostaja prepoznaven predvsem kot prvi in večletni odgovorni urednik revije Rast. Ob predanem delu na vseh teh raznoterih področjih je Škufco odlikovala vztrajna zavzetost za urednikovanje in pisanje, o čemer pričajo njegovi številni prispevki, ki jih je za časa svojega življenja objavljal v časopisih in revijah. Tam bi tudi ostali, pozabljeni in težje dostopni bralcem, če ne bi njegov dolgoletni prijatelj Franci Šali poskrbel, da so ponovno ugledali dan v knjigi, ki jo je pod naslovom Zapisi izdala Tiskarna Vesel iz Novega mesta.

O knjigi in avtorju v nji zbranih zapisov se je z voditeljico večera Bojano Medle razgovoril urednik knjige Franci Šali. Kot je povedal, se je po prebiranju in razvrščanju obsežnega gradiva odločil, da v knjigi objavi vse, kar je zbral (razen uredniških uvodnikov v reviji Rast), saj se tako skozi raznolike zvrsti Škufčevih prispevkov najbolj celovito izrisuje njegova duhovna podoba in širina delovanje.

V prvem sklopu se s Škufčevi spominskimi zapisi na otroštvo in vojno ter z intervjujem, ki ga je imel z njim za revijo Rast Ivan Gregorčič, izrisuje njegova življenjska in delovna pot, v naslednji sklopih pa se vrstijo Škufčevi zapisi, ki jih je posvetil šolstvu, raziskovanju zgodovine šolstva predvsem v Suhi krajini in na Kočevskem, usmerjenemu izobraževanju in posameznim pedagoškim delavcem. V naslednjem obsežnem sklopu, posvečenem kulturi, so zbrani raznoteri prispevki od jezikovnih nasvetov, pričevanjih o kulturnih dogodkih (Novomeška pomlad, dolenjski knjižni sejmi, Župančičeva pot) in literarnih likov do zapisov o znanih in manj znanih slovenskih literatih, med katerimi je na prvem mestu Škufčev izbranec, pesnik in pisatelj Miran Jarc. Knjigo zaključujejo Besede v slovo, ki jih je Škufca napisal nekaj svojim znancev, njemu samemu pa Ivan Gregorčič.

Darja Peperko Golob, vodja domoznanstvenega oddelka Knjižnice Mirana Jarca, je večer obogatila s pripovedjo o Jožetu Škufci kot enem najbolj zvestih obiskovalcev knjižnice, ki ni ure in ure le preživljal v čitalnici in prebiral najrazličnejše knjižno gradivo, ampak je bil tudi nepogrešljiv zunanji svetovalec . O avtorju knjige Zapisi sta spregovorila tudi Milan Markelj, ki je obudil spomin na njegovo urednikovanje Rasti, in prof. Dušan Modic, ki je spomnil na Škufčevo predstojniško delo. Dvourno druženje je s pesmijo popestril pevski zbor knjižničark Knjižnice Mirana Jarca.

Nastop knjižničarskega pevskega zbora. (Foto: MiM)

ALI JE SLOVENŠČINA OGROŽENA?

Ponižujoče zapostavljanje in omalovaževanje slovenskega jezika v javni rabi – Nazivi prireditev, trgovin in lokalov pričajo, kako neodgovorno se Slovenci obnašamo do svojega jezika

Besedilo in foto: Franci Koncilija

K današnjemu razmišljanju me je spodbudil pred kratkim objavljeni »pomišljaj« urednika Milana Marklja na naši spletni strani. V članku je opozoril, kako žaljiv in ponižujoč do Slovencev in slovenskega jezika je bil naslov odmevnega novomeškega kulturnega dogodka Festival kratke zgodbe Novo mesto short, ki ga je organizirala Goga. Angleščina ni nikogar zmotila, če pa bi besedo short napisali v nemščini, bi se dogodek imenoval Festival kratke zgodbe Novo mesto kurz in bili bi priče nezaslišanega zgražanja javnosti. Ne samo zaradi nepriljubljene nemščine, ampak tudi zaradi namigovanja na moški spolni organ pri tistih, ki ne poznajo nemškega jezika. Skratka, nemščina NE, angleščina DA!

Preberi več ALI JE SLOVENŠČINA OGROŽENA?

NOVOMEŠKA SVETOVLJANSKA IMENITNOST

Novomeški poletni večeri nam bodo konec tega meseca postregli z zanimivo prireditvijo, na kateri bo literarnih novosti željno občinstvo zvedelo, katera peresa so napisala najboljše kratke zgodbe preteklega leta. Na terasi pred knjigarno Goga bodo namreč slovesno razglasili finaliste natečaja Festival Novo mesto short.
Festival Novo mesto short? Ja, ja, short. Kako pa drugače. Menda ne bomo ime prireditve zapisali v kmetavzarskem in malokomu razumljivem jeziku, ki se mu reče slovenščina in se ga otroci začasno sicer še učijo v šoli, a upajmo, da prav dolgo ne, saj bo svetovljanski duh premagal zatohli jezikovni nacionalizem trdobučih državljanov, ki si pravijo Slovenci. Upanje v svetovljanstvo prihodnjih dni nam krepi dejstvo, da naziv omenjene prireditve še zdaleč ni osamljen primer. Tovrstnega kitenja s tujejezičnim perjem je namreč kolikor hočete.
Lep zgled nam je najimenitnejša kulturna ustanova v svetovljanskem Novem mestu, lepo po nemški skladnji imenovana Anton Podbevšek Teater, ne pa Gledališče Antona Podbevška, kot bi se reklo v zarukani slovenščini.
Pa še to: kratica slovensko imenovane ustanove, GAP, bi znalcem in poveličevalcem angleškega jezika jasno povedala, kje blodimo.

Milan Markelj

KVIZ

V utrujajoči junijski vročini nam, ki smo čez polovico življenja, ne preostane drugega, kot da vsaj nekaj ur preždimo v prostoru, ohlajenem s klimatsko napravo in mirujemo. To je čas, ko si lahko ogledamo kakšen lahkoten kvizič na nacionalni televiziji in se počutimo slabo, ker ne vemo za vse priimke vrhunskih svetovnih smučarjev, ki jih morajo tekmovalci odkriti v zadnjem, tretjem krogu kviza. Pomnenje nepomembnih, nekoristnih in nepovezanih podatkov seveda ne odkriva ničesar drugega kot (ne)iznajdljivost sestavljalcev vprašanj, pri gledalcih pa spoznanje, da so tekmovalci najbolj bosi na področju biologije in literature.
Pa smo pri dijakih, ki so v teh dneh opravljali maturo, tudi iz slovenskega jezika. Založne izdajajo številne pripomočke (Slovenska književnost na maturi …), na strani Republiškega izpitnega centra so na razpolago stare izpitne pole … Dijaki morajo poznati velik del svetovne literature in dobršen kos domače. Ker so najslajše poti najkrajše, najraje preberejo skrajšano vsebino knjig. Tudi jim ne povedo, da imajo velik kos predpisanih literarnih del na portalu dLib.si (Digitalna knjižnica Slovenije), kjer je mogoč dostop do gradiva s področja znanosti, umetnosti in kulture, njegovo nastajanje pa so omogočili Norveški finančni mehanizmi. Poleg tega obstaja tudi portal Europeana, kjer so gradiva dostopna v tujih jezikih. Ker dijaki najraje berejo na priročnih ekrančkih, bi bila uporaba teh portalov smotrna.
Naj se vrnem na kvize, ki na prvi pogled nimajo posebne zveze z našim šolanjem. Množica podatkov je najpomebnejša pri obeh. Da pa jih lahko hitro pozabimo, priča naslednji dogodek z junijskega kviza: voditelj najprej malo počeblja s tekmovalci, jih povpraša po poklicu, konjičkih … Tako je mlada tekmovalka na vprašanje, kaj je po poklicu, odgovorila, da je diplomirana lektorica. Močno upam, da tovrstne dame ne bodo šle čez moja besedila, kajti na vprašanje S katero črko se začne priimek avtorja romana Martin Kačur, ni znala odgovoriti.

Barica Smole

2. Šalijev večer

Predavanje prof. dr. Alenke Šivic-Dular o znamenitem Novomeščanu, jezikoslovcu akad. prof. dr. Rajku Nahtigalu, in izročitev njegove zapuščine v hrambo in trajno last Knjižnici Mirana Jarca.

Pripravil: Milan Markelj

Akad. prof. dr. Rajko Nahtigal

V počastitev 140-letnice rojstva Novomeščana prof. dr. Rajka Nahtigala (1877–1958), jezikoslovca, paleoslavista in rusista, akademika, prvega predsednika Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter prvega dekana Filozofske fakultete v Ljubljani,  je Kulturno društvo Severina Šalija pripravilo 2. društveni večer, ki je včeraj zvečer potekal v  Trdinovi čitalnici Knjižnice Mirana Jarca v Novem mestu.

Preberi več 2. Šalijev večer

KULTURA VSAKDANJOSTI

Povsem običajno je, da se kulture vsakdanjosti največkrat sploh ne zavedamo in zato jo tudi premalo negujemo. Pri kulturi vsakdanjosti gre za vse tisto, kar nas dela bolj človeške, kar plemeniti naše odnose, da postajamo ljubeča bitja, da s tem postajamo tudi drugačni, boljši, plemenitejši, srečnejši …

Veselim se dejstva, da se nekateri ljudje zavedamo svoje omejenosti in umeščenosti v prostor in čas, v rojevanje in umiranje, pa tudi v dotik s presežnostjo … Te silnice večnega, ki presegajo naše bivanje, prežemajo naše življenjske izkušnje, hkrati pa nas treznijo, da smo tukaj in sedaj, včeraj in danes, povzdignjeni nad raven banalnosti, ki človeka ponavadi samo votli, prazni in izničuje. Zdi se, da čas, v katerem živimo, največkrat brez kulture vsakdanjosti, briše v ljudeh zavest o večplastnosti bivanja. Strukturirana doživetja, ki generirajo odnos »daj-dam«, pa ne žlahtnijo naših medčloveških odnosov, ampak jih kvarijo. Zato je kulturo vsakdanjosti potrebno neprenehoma ustvarjati in vanjo vlagati več ljubezni, samospoštovanja in pozornosti do drugih, do naših bližnjih. Za vse to si moramo vzeti več časa, preprosto se moramo ustaviti, dopustiti moramo, da se nas drugi lahko duhovno in telesno dotaknejo. Dotik, nasmeh in lepa beseda delajo čudeže, še posebej, če so ukoreninjeni v naš način življenja. Žarčiti spoštovanje do drugih in jih preprosto imeti rad, lahko dosežemo samo z dialogom, ki mora biti čist, pošten in odprt, drugače sožitja med ljudmi, v duhu kulture vsakdanjosti, ni mogoče doseči.

Trdno sem prepričan in verjamem, da lahko samo iz teh temeljev vznikne bistvo kulture življenja. Samo ta nam lahko prinaša osmišljajoče bivanje, ki tako na poseben način postane dodana vrednost naše izkušnje vsakdanjosti.

Franci Koncilija

Jubilejni Dolenjski knjižni sejem

Dolenjski knjižni sejem je zaokrožil 40. leto svojega delovanja

Dolenjski knjižni sejem, ki ga v dolenjski prestolnici že štiri desetletja pripravljajo Mladinska knjiga, Kulturno društvo Krka in Knjižnica Mirana Jarca, te dni ponuja v prostorih Galerije Krka v Krkini upravni stavbi na ogled in v nekoliko cenejši nakup pretežni del knjižne bere, ki so jo v slovenskih založbah ponudili bralcem v obdobju od lanskega do letošnjega maja. Vsekakor lepa priložnost za ljubitelje knjig, da se za nekaj dni zvedavo sprehodijo po trenutno največji in najbolje založeni “knjigarni” na Slovenskem.

Sejem so slovesno odprli v ponedeljek, 29. maja, zvečer s častnimi gosti: pesnikom Borisom A. Novakom, pisateljem Milanom Deklevo in letošnjima Prešernovima nagrajencema Metko Kraševec in Alešem Bergerjem. 

Prireditveni del drugega dneva sejma je bil bolj dolenjsko obarvan, saj so na večerni prireditvi predstavili zanimivo knjigo pokojnega slavista in bibliotekarja Karla Bačerja Iz dolenjske preteklosti. Knjigo je izdala Knjižnica Mirana Jarca v počastitev stoletnice avtorjevega rojstva. V pogovoru z urednico knjige Matejo Kambič in avtorjevo življenjsko sopotnico Rio Bačer je Carmen L. Oven razgrnila zanimivo vsebino knjižne novosti. Pravzaprav gre za vsebinsko, predvsem pa slikovno dopolnjeno novo izdajo istoimenske knjige, ki je pred več leti izšla pri Dolenjskem listu.

Zanimiv prireditveni program Dolenjskega knjižnega sejma zaokrožuje sredina prireditev Knjižne POPslatice s Klemnom Klemnom in petkovo območno srečanje literatov osnovnih šol V majhnem plašču besed z Mašo Ogrizek.

MiM

Večer z Ivanom Marinčkom

Pogovor s 94-letnim nestorjem slovenskih filmskih snemalcev

Ivan Marinček na pogovornem večeru v Novem mestu. (Foto: MiM)

25. maja je v Trdino čitalnici Knjižnice Mirana Jarca v Novem mestu potekal pogovorni večer v okviru dediščinskega projekta “Nostalgija”, ki ga je pripravilo Društvo Novo mesto v počastitev bližnje 95. letnice Ivana Marinčka, nestorja slovenskih filmskih snemalcev. Njegovo delo je predstavila mag. Tatjana Rezec Stibilj iz Arhiva Republike Slovenije, z obema gostoma pa se je pogovarjala Judita Podgornik Zaletelj. Na večeru so predvajali Marinčkova filmska zapisa o Novem mestu iz let 1941 in 1945, v spomin na njegovo novomeško sokolsko udejstvovanje v mladih letih pa tudi film Božidarja Jakca iz leta 1931 o prireditvi sokolskega društva v Novem mestu.

Preberi več Večer z Ivanom Marinčkom

Kaj sploh počnem tukaj?

Razmišljanja ob knjigi Kaj sploh počnem tukaj subtilnega misleca Jurija Paljka

Franci Koncilija

Ob prebiranju Paljkovih zapisov so se mi neprestano primerjalno vsiljevali zapisi Vinka Ošlaka, ki živi na Koroškem. Oba sta zavedna Slovenca, ki živita in ustvarjata v tujini, eden v Italiji, drugi v Avstriji. Ošlak je izrazito eruptiven, vendar kot človek bolj zaprt, previden, Paljk pa je izrazito subtilen in kot človek na široko odprt, dobrosrčen in nasmejan, prešerno vihrav, kot burja na Vipavskem … Oba sta vsestransko izobražena. Njun pristop do sveta, Boga in do ljudi je na videz diametralno drugačen, vendar pa je globoko v njuni notranjosti kar precej skupnih iztočnic, ki osmišljajo njuno življenje in ustvarjalni opus. Izpostavil bom samo tri njune najpomembnejše iztočnice: biti Slovenec, globoka vera v osebnega Boga in neizmerno spoštovanje sočloveka. Gre jima torej za etnično, teološko in humanistično razsežnost bivanja. Tako Ošlak, ki ga iz knjig poznam že dalj časa, kakor Paljk, ki sem ga odkril šele konec lanskega leta, sta mi izredno blizu. Ob branju njunih knjig preprosto uživam.

Preberi več Kaj sploh počnem tukaj?

GLASNO MORA BITI

S prireditvami, kulturnimi ali zgolj zabavnimi, je dandanes žal tako, da so vse bolj povezane z glasnostjo. Bolj ko je na kakšni prireditvi glasno in hrupno, bolj je menda zabavno. Morda so tisti, ki se veliko »kulturno izpopolnjujejo« na tovrstnih
dogodkih, res že malce naglušni in jih visoke decibelne
vrednosti ne motijo več, a vendar le ne bi smele postati neizbežno pravilo in naša prireditvena vsakdanjost.
Še manj se zdi potrebno, da se po tem zgledujejo
v gostinskih lokalih, trgovskih središčih in
še kje, kjer se ljudje dandanes radi zadržujejo, poleti še
posebej pogosto in radi. Lahko bi rekli, da je tudi tja
vdrla kulturno-prireditvena hrupnost, saj smo hočeš
nočeš pri nakupovanjih ali pitju kavice kot na nekakšnih vsiljenih hrupnih glasbenih festivalih, ki so za nameček običajno še večinsko uglašeni na cenene proizvode zabavnoglasbene mašinerije naših nekdanjih bratskih republik.

Milan Markelj