Arhiv Značk: Kultura

ALI JE SLOVENŠČINA OGROŽENA?

Ponižujoče zapostavljanje in omalovaževanje slovenskega jezika v javni rabi – Nazivi prireditev, trgovin in lokalov pričajo, kako neodgovorno se Slovenci obnašamo do svojega jezika

Besedilo in foto: Franci Koncilija

K današnjemu razmišljanju me je spodbudil pred kratkim objavljeni »pomišljaj« urednika Milana Marklja na naši spletni strani. V članku je opozoril, kako žaljiv in ponižujoč do Slovencev in slovenskega jezika je bil naslov odmevnega novomeškega kulturnega dogodka Festival kratke zgodbe Novo mesto short, ki ga je organizirala Goga. Angleščina ni nikogar zmotila, če pa bi besedo short napisali v nemščini, bi se dogodek imenoval Festival kratke zgodbe Novo mesto kurz in bili bi priče nezaslišanega zgražanja javnosti. Ne samo zaradi nepriljubljene nemščine, ampak tudi zaradi namigovanja na moški spolni organ pri tistih, ki ne poznajo nemškega jezika. Skratka, nemščina NE, angleščina DA!

V petek, 8. 9. 2017, je bila v frančiškanskem samostanu v Novem mestu pomembna slovesnost – počastitev jubileja 300-letnice rojstva cesarice Marije Terezije (1717–1780), ustanoviteljice novomeške gimnazije. Pobudnik slovesnosti je bil Novomeščan prof. dr. Jože Gričar. Srečanja se je udeležilo kar nekaj članov Kulturnega društva Severina Šalija (KDSŠ), med njimi tudi naš predsednik akad. prof. dr. Milček Komelj s soprogo Nado Šumi. Oba sta doživela neljub spodrsljaj prireditelja, ki jima je vabilo na dogodek poslal v angleškem jeziku. To je dr. Milčka Komelja zelo prizadelo. Vse življenje je namreč neizmerno zagledan v razpetost dveh zanj temeljnih razsežnosti bivanja Slovencev – v dragotine umetnosti in kleno izražanje v maternem jeziku. Odziv predsednika dr. Milčka Komelja je bil razumljiv, saj se na ravni KDSŠ zavzemamo za vsestranski razvoj in ohranjanje slovenskega jezika in kulture, še posebej za prepoznavnost slovenskega jezika na Dolenjskem. (Glej: Govor dr. Komelja na srečanju)

Na ustanovnem zboru KDSŠ lani smo soglasno podprli tudi peticijo za vsestranski razvoj slovenskega jezika, ki jo je pred tem sprejelo Slavistično društvo Slovenije.
Razmišljam, kako neodgovorno se Slovenci obnašamo do svojega jezika, ki nas še najbolj opredeljuje kot narod in je prava posebnost med številnimi jeziki 500-milijonske Evrope, kjer večinoma govorijo angleščino. Ta ne pozna dvojine, ki tako čudovito pooseblja ljubezen in je jezik zaljubljencev.

A to še ni vse. Prof. dr. Janez Dular, rojen Stražan, me je opozoril, da je na letošnji, sicer priljubljeni prireditvi Straška jesen opazil napis STRAŽA OPEN 2017. Prireditelji so med številnimi drugimi dogodki pripravili tudi športno prireditev Straža OPEN CUP 2017 itd.

A to sploh še ni vse … V mariborskem časniku Večer sem v začetku septembra na kulturni strani bral, da je tam nastopil bend PIGS PARLAMENT iz Goriških brd. Fantje zatrjujejo, da bendi gradijo, birokracija pa vse podira itd. Po vsem tem sem se pred dnevi radovedno sprehodil po našem ljubem Novem mestu in videl, da na pročeljih stavb na Glavnem trgu kar mrgoli sporočil v angleščini, in nekaterih ni mogoče niti razumeti. Zanimivo je, da sta besedici WC in MERCATOR tako udomačeni, da v nas sploh ne povzročata kakšnega posebnega razburjanja. Naj za konec napišem samo nekatera angleška imena: OBSEŠEN, PARTI BUTIK, RF/ MAX, CHAMPION itd., v Ljubljani pa sem mimogrede fotografiral napisa CAFFE SHOP in THE END. Vse to je nezaslišano ponižujoče zapostavljanje in omalovaževanje slovenskega jezika, posredno pa tudi vseh Slovencev, ki ljubimo in spoštujemo svoj jezik. Kdor more, naj razume!

NOVOMEŠKA SVETOVLJANSKA IMENITNOST

Novomeški poletni večeri nam bodo konec tega meseca postregli z zanimivo prireditvijo, na kateri bo literarnih novosti željno občinstvo zvedelo, katera peresa so napisala najboljše kratke zgodbe preteklega leta. Na terasi pred knjigarno Goga bodo namreč slovesno razglasili finaliste natečaja Festival Novo mesto short.
Festival Novo mesto short? Ja, ja, short. Kako pa drugače. Menda ne bomo ime prireditve zapisali v kmetavzarskem in malokomu razumljivem jeziku, ki se mu reče slovenščina in se ga otroci začasno sicer še učijo v šoli, a upajmo, da prav dolgo ne, saj bo svetovljanski duh premagal zatohli jezikovni nacionalizem trdobučih državljanov, ki si pravijo Slovenci. Upanje v svetovljanstvo prihodnjih dni nam krepi dejstvo, da naziv omenjene prireditve še zdaleč ni osamljen primer. Tovrstnega kitenja s tujejezičnim perjem je namreč kolikor hočete.
Lep zgled nam je najimenitnejša kulturna ustanova v svetovljanskem Novem mestu, lepo po nemški skladnji imenovana Anton Podbevšek Teater, ne pa Gledališče Antona Podbevška, kot bi se reklo v zarukani slovenščini.
Pa še to: kratica slovensko imenovane ustanove, GAP, bi znalcem in poveličevalcem angleškega jezika jasno povedala, kje blodimo.

Milan Markelj

KVIZ

V utrujajoči junijski vročini nam, ki smo čez polovico življenja, ne preostane drugega, kot da vsaj nekaj ur preždimo v prostoru, ohlajenem s klimatsko napravo in mirujemo. To je čas, ko si lahko ogledamo kakšen lahkoten kvizič na nacionalni televiziji in se počutimo slabo, ker ne vemo za vse priimke vrhunskih svetovnih smučarjev, ki jih morajo tekmovalci odkriti v zadnjem, tretjem krogu kviza. Pomnenje nepomembnih, nekoristnih in nepovezanih podatkov seveda ne odkriva ničesar drugega kot (ne)iznajdljivost sestavljalcev vprašanj, pri gledalcih pa spoznanje, da so tekmovalci najbolj bosi na področju biologije in literature.
Pa smo pri dijakih, ki so v teh dneh opravljali maturo, tudi iz slovenskega jezika. Založne izdajajo številne pripomočke (Slovenska književnost na maturi …), na strani Republiškega izpitnega centra so na razpolago stare izpitne pole … Dijaki morajo poznati velik del svetovne literature in dobršen kos domače. Ker so najslajše poti najkrajše, najraje preberejo skrajšano vsebino knjig. Tudi jim ne povedo, da imajo velik kos predpisanih literarnih del na portalu dLib.si (Digitalna knjižnica Slovenije), kjer je mogoč dostop do gradiva s področja znanosti, umetnosti in kulture, njegovo nastajanje pa so omogočili Norveški finančni mehanizmi. Poleg tega obstaja tudi portal Europeana, kjer so gradiva dostopna v tujih jezikih. Ker dijaki najraje berejo na priročnih ekrančkih, bi bila uporaba teh portalov smotrna.
Naj se vrnem na kvize, ki na prvi pogled nimajo posebne zveze z našim šolanjem. Množica podatkov je najpomebnejša pri obeh. Da pa jih lahko hitro pozabimo, priča naslednji dogodek z junijskega kviza: voditelj najprej malo počeblja s tekmovalci, jih povpraša po poklicu, konjičkih … Tako je mlada tekmovalka na vprašanje, kaj je po poklicu, odgovorila, da je diplomirana lektorica. Močno upam, da tovrstne dame ne bodo šle čez moja besedila, kajti na vprašanje S katero črko se začne priimek avtorja romana Martin Kačur, ni znala odgovoriti.

Barica Smole

2. Šalijev večer

Predavanje prof. dr. Alenke Šivic-Dular o znamenitem Novomeščanu, jezikoslovcu akad. prof. dr. Rajku Nahtigalu, in izročitev njegove zapuščine v hrambo in trajno last Knjižnici Mirana Jarca.

Pripravil: Milan Markelj

Akad. prof. dr. Rajko Nahtigal

V počastitev 140-letnice rojstva Novomeščana prof. dr. Rajka Nahtigala (1877–1958), jezikoslovca, paleoslavista in rusista, akademika, prvega predsednika Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter prvega dekana Filozofske fakultete v Ljubljani,  je Kulturno društvo Severina Šalija pripravilo 2. društveni večer, ki je včeraj zvečer potekal v  Trdinovi čitalnici Knjižnice Mirana Jarca v Novem mestu.

Akademikovo življenje, predvsem pa njegov obsežni in za jezikoslovje dragoceni ustvarjalni opus je predstavila zaslužna profesorica dr. Alenka Šivic-Dular, ki je na Oddelku za slavistiko Filozofske fakultete v Ljubljani delovala na področju primerjalnega slovanskega jezikoslovja. Opozorila je trajno vrednost Nahtilovih znanstvenih prizadevanj in na njegovo vizionarsko usmerjenost, ki mu še dandanašnji zagotavlja enega najbolj uglednih mest med našimi jezikoslovci. Strokovno, a za občinstvo dovolj poljudno in zanimivo predavanje je popestril Tomaž Koncilija, ki je prebral nekaj zanimivih besedil iz Nahtigalove zapuščine.

Ob zaključku 2. Šalijevega večera je v imenu Slavističnega društva Slovenije prof.  dr. Alenka Šivic-Dular izročila Knjižnici Mirana Jarca v hrambo in trajno last zapuščino zaslužnega Novomeščana, akad.  prof. dr. Rajka Nahtigala. Gre za njegovo posmrtno masko, namizno lučko in stekleni svečnik. Vse to je skoraj  štiri desetletja hranil Marko Kranjec, vodja knjižnice Oddelka za slovanske jezike in književnost Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ko se je upokojil, pa je zapuščino predal Katedri za primerjalno slovansko jezikoslovje. Zdaj Nahtigalova predmetna zapuščina bogati novomeško knjižnico in se je tako na simbolni način imenitni Novomeščan vrnil v svoj rojstni kraj.

DAROVNICA Slavističnega društva Slovenije Knjižnici Mirana Jarca

DODATNO BRANJE: Govor Franceta Tomšiča o Rajku Nahtigalu, objavljen v reviji Jezik in slovstvo št.2, 1962
 

KULTURA VSAKDANJOSTI

Povsem običajno je, da se kulture vsakdanjosti največkrat sploh ne zavedamo in zato jo tudi premalo negujemo. Pri kulturi vsakdanjosti gre za vse tisto, kar nas dela bolj človeške, kar plemeniti naše odnose, da postajamo ljubeča bitja, da s tem postajamo tudi drugačni, boljši, plemenitejši, srečnejši …

Veselim se dejstva, da se nekateri ljudje zavedamo svoje omejenosti in umeščenosti v prostor in čas, v rojevanje in umiranje, pa tudi v dotik s presežnostjo … Te silnice večnega, ki presegajo naše bivanje, prežemajo naše življenjske izkušnje, hkrati pa nas treznijo, da smo tukaj in sedaj, včeraj in danes, povzdignjeni nad raven banalnosti, ki človeka ponavadi samo votli, prazni in izničuje. Zdi se, da čas, v katerem živimo, največkrat brez kulture vsakdanjosti, briše v ljudeh zavest o večplastnosti bivanja. Strukturirana doživetja, ki generirajo odnos »daj-dam«, pa ne žlahtnijo naših medčloveških odnosov, ampak jih kvarijo. Zato je kulturo vsakdanjosti potrebno neprenehoma ustvarjati in vanjo vlagati več ljubezni, samospoštovanja in pozornosti do drugih, do naših bližnjih. Za vse to si moramo vzeti več časa, preprosto se moramo ustaviti, dopustiti moramo, da se nas drugi lahko duhovno in telesno dotaknejo. Dotik, nasmeh in lepa beseda delajo čudeže, še posebej, če so ukoreninjeni v naš način življenja. Žarčiti spoštovanje do drugih in jih preprosto imeti rad, lahko dosežemo samo z dialogom, ki mora biti čist, pošten in odprt, drugače sožitja med ljudmi, v duhu kulture vsakdanjosti, ni mogoče doseči.

Trdno sem prepričan in verjamem, da lahko samo iz teh temeljev vznikne bistvo kulture življenja. Samo ta nam lahko prinaša osmišljajoče bivanje, ki tako na poseben način postane dodana vrednost naše izkušnje vsakdanjosti.

Franci Koncilija

Jubilejni Dolenjski knjižni sejem

Dolenjski knjižni sejem je zaokrožil 40. leto svojega delovanja

Dolenjski knjižni sejem, ki ga v dolenjski prestolnici že štiri desetletja pripravljajo Mladinska knjiga, Kulturno društvo Krka in Knjižnica Mirana Jarca, te dni ponuja v prostorih Galerije Krka v Krkini upravni stavbi na ogled in v nekoliko cenejši nakup pretežni del knjižne bere, ki so jo v slovenskih založbah ponudili bralcem v obdobju od lanskega do letošnjega maja. Vsekakor lepa priložnost za ljubitelje knjig, da se za nekaj dni zvedavo sprehodijo po trenutno največji in najbolje založeni “knjigarni” na Slovenskem.

Sejem so slovesno odprli v ponedeljek, 29. maja, zvečer s častnimi gosti: pesnikom Borisom A. Novakom, pisateljem Milanom Deklevo in letošnjima Prešernovima nagrajencema Metko Kraševec in Alešem Bergerjem. 

Prireditveni del drugega dneva sejma je bil bolj dolenjsko obarvan, saj so na večerni prireditvi predstavili zanimivo knjigo pokojnega slavista in bibliotekarja Karla Bačerja Iz dolenjske preteklosti. Knjigo je izdala Knjižnica Mirana Jarca v počastitev stoletnice avtorjevega rojstva. V pogovoru z urednico knjige Matejo Kambič in avtorjevo življenjsko sopotnico Rio Bačer je Carmen L. Oven razgrnila zanimivo vsebino knjižne novosti. Pravzaprav gre za vsebinsko, predvsem pa slikovno dopolnjeno novo izdajo istoimenske knjige, ki je pred več leti izšla pri Dolenjskem listu.

Zanimiv prireditveni program Dolenjskega knjižnega sejma zaokrožuje sredina prireditev Knjižne POPslatice s Klemnom Klemnom in petkovo območno srečanje literatov osnovnih šol V majhnem plašču besed z Mašo Ogrizek.

MiM

Večer z Ivanom Marinčkom

Pogovor s 94-letnim nestorjem slovenskih filmskih snemalcev

Ivan Marinček na pogovornem večeru v Novem mestu. (Foto: MiM)

25. maja je v Trdino čitalnici Knjižnice Mirana Jarca v Novem mestu potekal pogovorni večer v okviru dediščinskega projekta “Nostalgija”, ki ga je pripravilo Društvo Novo mesto v počastitev bližnje 95. letnice Ivana Marinčka, nestorja slovenskih filmskih snemalcev. Njegovo delo je predstavila mag. Tatjana Rezec Stibilj iz Arhiva Republike Slovenije, z obema gostoma pa se je pogovarjala Judita Podgornik Zaletelj. Na večeru so predvajali Marinčkova filmska zapisa o Novem mestu iz let 1941 in 1945, v spomin na njegovo novomeško sokolsko udejstvovanje v mladih letih pa tudi film Božidarja Jakca iz leta 1931 o prireditvi sokolskega društva v Novem mestu.

Preberi več Večer z Ivanom Marinčkom

Kaj sploh počnem tukaj?

Razmišljanja ob knjigi Kaj sploh počnem tukaj subtilnega misleca Jurija Paljka

Franci Koncilija

Ob prebiranju Paljkovih zapisov so se mi neprestano primerjalno vsiljevali zapisi Vinka Ošlaka, ki živi na Koroškem. Oba sta zavedna Slovenca, ki živita in ustvarjata v tujini, eden v Italiji, drugi v Avstriji. Ošlak je izrazito eruptiven, vendar kot človek bolj zaprt, previden, Paljk pa je izrazito subtilen in kot človek na široko odprt, dobrosrčen in nasmejan, prešerno vihrav, kot burja na Vipavskem … Oba sta vsestransko izobražena. Njun pristop do sveta, Boga in do ljudi je na videz diametralno drugačen, vendar pa je globoko v njuni notranjosti kar precej skupnih iztočnic, ki osmišljajo njuno življenje in ustvarjalni opus. Izpostavil bom samo tri njune najpomembnejše iztočnice: biti Slovenec, globoka vera v osebnega Boga in neizmerno spoštovanje sočloveka. Gre jima torej za etnično, teološko in humanistično razsežnost bivanja. Tako Ošlak, ki ga iz knjig poznam že dalj časa, kakor Paljk, ki sem ga odkril šele konec lanskega leta, sta mi izredno blizu. Ob branju njunih knjig preprosto uživam.

Preberi več Kaj sploh počnem tukaj?

GLASNO MORA BITI

S prireditvami, kulturnimi ali zgolj zabavnimi, je dandanes žal tako, da so vse bolj povezane z glasnostjo. Bolj ko je na kakšni prireditvi glasno in hrupno, bolj je menda zabavno. Morda so tisti, ki se veliko »kulturno izpopolnjujejo« na tovrstnih
dogodkih, res že malce naglušni in jih visoke decibelne
vrednosti ne motijo več, a vendar le ne bi smele postati neizbežno pravilo in naša prireditvena vsakdanjost.
Še manj se zdi potrebno, da se po tem zgledujejo
v gostinskih lokalih, trgovskih središčih in
še kje, kjer se ljudje dandanes radi zadržujejo, poleti še
posebej pogosto in radi. Lahko bi rekli, da je tudi tja
vdrla kulturno-prireditvena hrupnost, saj smo hočeš
nočeš pri nakupovanjih ali pitju kavice kot na nekakšnih vsiljenih hrupnih glasbenih festivalih, ki so za nameček običajno še večinsko uglašeni na cenene proizvode zabavnoglasbene mašinerije naših nekdanjih bratskih republik.

Milan Markelj

Orala sta slovensko filmsko ledino

IVAN MARINČEK in DUŠAN POVH

Milan Markelj

Marsikatera bistra glava si je v novomeški gimnaziji nabirala znanje in vednosti ter se predajala sanjarijam, ki se vžigajo v mladih, ko iz šolskih klopi zrejo v takrat še vso obetajočo in svetlo prihodnost. In marsikatera od teh bistrih glav je sanjarije uresničila ali še presegla. Tako lahko danes med znanimi osebnostmi iz političnega, gospodarskega, znanstvenega in kulturnega življenja zasledimo mnoga imena nekdanjih novomeških gimnazijcev, med njimi tudi filmska ustvarjalca Ivana Marinčka in Dušana Povha, ki sta skupaj z drugimi orala ledino slovenskega povojnega filma in se trajno zapisala kot pionirja v slovensko filmsko zgodovino.

Preberi več Orala sta slovensko filmsko ledino