Arhiv Značk: knjige

PRIZNANJE DOLENJSKIM AVTORJEM

Trije dolenjski avtorji med nominiranci za najboljšo samozaložniško knjigo leta 2016

Pripravila: Marinka M. Miklič

Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti (JSKD) in revija Mentor razpišeta vsako leto natečaj za najboljšo samozaložniško knjigo. Na natečaj se lahko prijavijo avtorji oziroma samozaložniki, ki so izvirne knjige izdali sami z lastnim financiranjem ali pa so s pomočjo podpornikov krili stroške tiska.

Na razpis, ki je bil odprt od januarja do aprila letošnjega leta, je prispelo 45 knjig 35 avtorjev, največ proznih knjig in pesniških zbirk in pet knjig za otroke. Komisija, ki sta jo sestavljala Goran Gluvić, pisatelj in dramaturg, ter Barbara Rigler, svetovalka za literarno dejavnost, je v obrazložitvi zapisala, da je bil letos izbor precej težji, saj je bila bera prijavljenih knjig na izredno visoki ravni s kvalitetno vsebino in premišljeno oblikovanostjo.

Za najboljšo samozaložniško knjigo leta 2016 je komisija nominirala tri pesniške zbirke in pet proznih del, med njimi kar tri knjige dolenjskih avtorjev, in sicer: Podobice krhanja Milana Marklja, Fatamorgazičnosti Jožeta Simčiča in Bili so hudi, a tudi lepi časi Maksa Starca. Vse tri knjige je uredil, oblikoval in pripravil za tisk naš član Milan Markelj.

Za najboljšo samozaložniško knjigo leta 2016 med proznimi besedili za odrasle in otroke je komisija izbrala knjigo Damjana Jensterleta Porcelanasti človek, med pesniškimi zbirkami pa Dušana Marolta Doživetja naseljenosti.

KRAJ, KJER SPIJO BESEDE

Bilo je še v časih, ko je bila na mestu stopnišča pred današnjo pošto rdeča ročna črpalka za bencin. In sta bila tudi zadružni in kulturni dom, oba zgrajena s prostovoljnim delom. Tudi čez „dolgo vas“ se je dalo lagodno peš … Marsikaj od tega je ostalo le v spominu, tudi moj prvi obisk v naši knjižnici v eni od sob v kulturnem domu. Poribane lesene podnice so škripale pod nogami obiskovalcev in južno sonce je v pramenih vrtinčilo prah s knjig, ki so bile večinoma podarjene. Samo občasno je bila odprta in če me spomin ne vara, so v njej delale prostovoljke. To ni bilo moje prvo srečanje s knjigo, saj smo jih doma imeli kar nekaj. Še zdaj natanko vidim tisto, ki sem jo prvič prebrala sama. Pred tem, v zgodnjem otroštvu, sem že bila v večjem knjižnem hramu, tudi kasneje sem obiskovala bogatejše, tudi specializirane knjižnice, ampak vse to ni zameglilo spomina na knjige pa malce porumenele evidenčne kartone v kulturnem domu in ne na člansko izkaznico iz slabega papirja, ki je kmalu zacvetela na robovih.

Danes so knjižnice sodobne. A največ obiskovalcev je vedno za računalniki, rezervirane pa so največkrat knjige neke Luise Hay. Za tovrstno pogrošno književnost gredo javna sredstva. Večkrat mi je žal, da vsi ljudje poznajo črke (namenoma ne napišem, da so pismeni).

Zelo redko sem izbrala knjigo, ki so mi jo priporočale prijazne knjižničarke. S pogledom še zdaj najraje drsim po hrbtih knjig, vzamem katero s police in jo prelistam. Ker berem počez in prav vsak popisan ali potiskan papirček, je to v današnjih časih, ko je tega preveč, naporno in je potrebno bolj izbirati, ali včasih, ko me napadajo plakati, letaki in bizarni napisi, malo zamižati. Ampak pri naključnem izbiranju knjig (v novejšem času tudi na stojalih z novitetami) se da odkriti prave zaklade, odlične prevode, pesniške zbirke, prozo ali strokovno literaturo z različnih področij, ki so vredni branja, čeprav jih ni v reklamah. Imenitno je, da grem lahko le nekaj več kot sto metrov od svojega doma in si ogledam, kakšna pisma je pisal Trdina, kaj je o zgodovini slovenskega naroda zapisal Bogo Grafenauer (kadar na primer le-to kdo nateguje na svoje kopito), ali kaj o izvoru kakšnega zemljepisnega imena menijo etimologi. Lepo je tudi, če v knjižnico pride kakšen od avtorjev ali avtoric, ki ga/jo cenim. A v nekem obdobju (ko je knjižnica v nekaterih pogledih sicer napredovala) me je motilo poudarjanje zunanje podobe in odnos enega od zaposlenih do mladih obiskovalcev. Nič, niti najboljša računalniška oprema, ne more nadomestiti prijaznega nasveta in pomoči. Moteč se mi zdi tudi prikazovalnik nad sprejemnim pultom. Nič ne morem, če šolarji raje jadrajo po računalnikih kot pa da bi se potapljali v pisani pisani svet. Knjižnica je namreč zame še vedno prostor, kjer spijo besede in čakajo, da se zbudijo pod bralčevim pogledom.

Nove tehnologije prinašajo tudi nove načine dostopa do pisnih virov in nekateri menijo, da bo vse knjižno gradivo kmalu na voljo zgolj v elektronski obliki. Bo potem knjižnica samo računalniški kotiček ali prostor za svetovanje, kaj si lahko „naložimo“? Upam, da ne. Velike oči otrok, ki z mamicami, očki in starimi starši izbirajo med množico slikanic, mi dajejo upanje. In tisti knjižni molji, ki sicer vedo, da je med različnimi tiski mnogo plev, a tudi mnogo zrnja in jemljejo tudi v knjižnicah knjigo v roke, da jo občutijo in začasno posvojijo. In zbudijo besede, ki spijo.

Barica Smole

NAD BESEDAMI JE NEBO

3. Šalijev večer je potekal v znamenju poezije Smiljana Trobiša

Pripravil: Milan Markelj, fotografije: Marko Klinc

Kulturno društvo Severina Šalija je v četrtek, 14. septembra, zvečer pripravilo v Trdinovi čitalnici Knjižnice Mirana Jarca Novo mesto že 3. Šalijev večer, na katerem so predstavili novo knjigo “Nad besedami je nebo” člana društva in novomeškega pesnika Smiljana Trobiša. Pogovor s pesnikom je po pozdravnem nagovoru namestnika predsednika društva Francija Koncilije vodil urednik in avtor spremne besede Marjan Pungartnik, Trobiševe pesmi je bral Tomaž Koncilija, za glasbeno doživetje je poskrbela sopranistka Urška Kastelic ob klavirski spremljavi Aleksandre  Naumovski, program pa je povezovala Irena Potočar Papež.

Preberi več NAD BESEDAMI JE NEBO

ZDELANA PAMET – PREDELANE KNJIGE

Kot smo lahko prebrali na nekaterih spletnih straneh, so se na Švedskem znašle na udaru knjige Astrid Lindgren o simpatični deklici Piki Nogavički, literarni junakinji, ki je (in menda še) navdušuje milijone mladih bralcev po vsem svetu. Po razsvetljenju nekaterih je Pika Nogavička skupaj s svojo pisateljsko mamo postala vprašljiva, ker naj bi domnevno uporabljala rasistične izraze. Vrli najsodobnejši in najbolj napredni dušebrižniki popravljajo ali odstranjujejo, kar naj bi tovrstnega literarna junakinja v svojih izrazih zagrešila, da ja ne bi pokvarila sedanjega mladega naraščaja. Ta naj odrašča v svetu, kot so si ga zamislili ti svobodomiselni duhovi, v svetu, kjer človek nima barve kože, ni nikjer doma, kjer nima spola oziroma si spol in rod svobodno izbira, danes ta jutri oni, ter podobne nebuloze.
Manija popravljanja literarnih besedil pa se ne ustavlja le ob tem. Marljivi skrbniki za razcvet mladega rodu namreč ugotavljajo, da mladi klasičnih in nekoliko starejših literarnih besedil zaradi “zastarelih” izrazov ne razumejo, pa jih že veselo popravljajo in spreminjajo oziroma to v večjem obsegu načrtujejo.
Po moji nazadnjaški pameti bi mladi morali “zastarele” izraze spoznati, jih doumeti in si tako obogatiti besedni zaklad ter prek njega svoj mišljenjski in duhovni svet. Kaj pa je učenje drugega kot spoznavanje?!
Po logiki spreminjevalcev “zastarelih” knjig bomo torej, če bo ta norija šla naprej po tako začrtanih tirnicah, kmalu brali knjige, ki bodo vsebovale vsega sto ali nekaj več vsem razumljivih besed; med njimi najbrž lep delež svetovljanskih vsepomenskih kul, ful, okej, fak itd. Kako razumljiva, dostopna in z zastarelimi pojmi neonesnažena bodo v lepi prihodnosti, kjer ne bo zamorskega kralja Pike Nogavičke, zdaj zatežena literarna dela, denimo: Vojna in mir, Zločin in kazen, Vzhodno od raja, Čarobna gora, Mož brez posebnosti, Nesrečniki, Hiša Marije Pomočnice …
Gaudeamus igitur!

Milan Markelj