Arhiv Značk: jezik

JUHU! ŠOLA

Čeprav je bil petek, je bilo treba začeti novo šolsko leto. Včasih smo se prvega šolskega dne veselili, zdaj pa mnogo otrok in mladostnikov pravi staršem, ko se bliža ta dan: »Ne omenjaj mi šole!« Včasih smo (vsaj nekateri) imeli matematiko za težak predmet, zdaj pa pogosto slišim od mladine, da je to slovenščina. Vzrokov za to je verjetno veliko, a kakšne resne analize zanje ni zaslediti. Zato moram iz teorije v prakso:
Pred nekaj leti je na moja vrata konec septembra potrkala mamica prvošolčka, ki je prišel iz naše nekdanje bratske republike. Otrok niti z njeno pomočjo ni znal narediti domače naloge! Prestrašena je menila, da je v navodilih slovenska beseda, ki je ne razume. Pisalo je nekako takole: »S piktogrami nariši, kaj si delal na posamezen dan v zadnjem tednu.« Spodaj je bila razpredelnica, podobna nekaterim setvenim koledarjem.
Pikotgram je poenostavljena slika za nek predmet. »Če se je v ponedeljek žogal, naj v kvadratek nariše žogo,« je bil moj nasvet. S skupnimi močmi smo torej naredili nalogo, kakršno v prvem mesecu prvega šolskega leta dobi šolarček. Velik dosežek!
Mnogi pravijo, da so šolarji preobremenjeni, da so jim v učne načrte nabasali preveč.
Hiter pogled na medmrežje za 2. letnik gimnazije v obširnem načrtu za pouk slovenščine na primer navaja: Besedotvorni postopek ima več stopenj: 1.določanje SPo (izhajaš iz besedne zveze, ki določajo pomen nove tvorjenke), 2.razčlenjevanje in
izbira tistega dela besedne zveze iz SPo, ki ga ohranimo v Bpo, 3.izbira tistega dela besedne zveze iz SPo, ki ga izločimo oz. nadomestimo z primernim obrazilom, 4.BPo ustrezno prilagodimo novonastali tvorjenki (npr. ji odvzamemo končnico), 5.združimo BPo in O v novo tvorjenko /…/
Prepričana sem, da so bralci te spletne strani izobraženi in imajo svoj materni jezik radi, ampak tega dela (ki je potem še nadrobno razdelan), najbrž večina ne razume. In zakaj bi tudi ga? Vsi znamo tvoriti slovenske besede ne da bi vedeli, kaj je skladenjska in kaj besedotvorna podstava in obrazilo. To naj proučujejo študentje jezikoslovja, tako slovenskega kot tujega. Kljub tej silni teoriji pogosto slišimo v javnih občilih pred dvemi leti (namesto pred dvema letoma) in videl sem tvojo hči (namesto hčer). Naši prvi južni sosedje že tri leta razpravljajo o kurikularni reformi, pa politične volje zanjo ni. Pa so jim jo, že narejeno, lepo spesnili Črnogorci in jo menda po hitrem postopku uveljavljajo.
Kdo skrbi za to, da na hrbte naših mulčkov nalagamo preobilna bremena? Na Zavodu za šolstvo (podatki s strani BIZI.Si) je 155 do 190 zaposlenih. Ni razvidno, ali so v tej številki zajeti tudi zaposleni na devetih območnih enotah. Na ministrstvu za izobraževanje in tako dalje je po podatkih istega portala od 250 do 499 zaposlenih. Nikjer ne piše, koliko je zunanjih sodelavcev, komisij za učbenike, za maturitetna vprašanja itd.)
A da bi v šoli več brali in se tako učili jezika? Da bi se na pamet naučili Uvod h Krstu pri Savici? Dajte no, to bodo ja znali narisati s piktogrami.
Jaz lahko izmed njih na tem mestu izberem samo smeška.
Barica Smole

NOVOMEŠKA SVETOVLJANSKA IMENITNOST

Novomeški poletni večeri nam bodo konec tega meseca postregli z zanimivo prireditvijo, na kateri bo literarnih novosti željno občinstvo zvedelo, katera peresa so napisala najboljše kratke zgodbe preteklega leta. Na terasi pred knjigarno Goga bodo namreč slovesno razglasili finaliste natečaja Festival Novo mesto short.
Festival Novo mesto short? Ja, ja, short. Kako pa drugače. Menda ne bomo ime prireditve zapisali v kmetavzarskem in malokomu razumljivem jeziku, ki se mu reče slovenščina in se ga otroci začasno sicer še učijo v šoli, a upajmo, da prav dolgo ne, saj bo svetovljanski duh premagal zatohli jezikovni nacionalizem trdobučih državljanov, ki si pravijo Slovenci. Upanje v svetovljanstvo prihodnjih dni nam krepi dejstvo, da naziv omenjene prireditve še zdaleč ni osamljen primer. Tovrstnega kitenja s tujejezičnim perjem je namreč kolikor hočete.
Lep zgled nam je najimenitnejša kulturna ustanova v svetovljanskem Novem mestu, lepo po nemški skladnji imenovana Anton Podbevšek Teater, ne pa Gledališče Antona Podbevška, kot bi se reklo v zarukani slovenščini.
Pa še to: kratica slovensko imenovane ustanove, GAP, bi znalcem in poveličevalcem angleškega jezika jasno povedala, kje blodimo.

Milan Markelj

Od večih slišim govoriti …

Četudi si še tako pridušam, da ne bom več slišal, mi prav nič ne pomaga; celo še slabše je, še bolj me vsakič zaboli v ušesih in nekaj jezice se vsakič zgane v meni. In to za tako malenkostno stvar! Vsakič namreč, ko zaslišim iz radia ali po televiziji, kako vztrajno in vse bolj prevladujoče naše vrle novinarke in novinarji, voditeljice in voditelji, ( … dovolj nepotrebne jezikovne emancipacije, naprej bom pisal kar po starem …) sogovorniki, politiki in poznavalci, skratka tisti, ki nam v javnih občilih kaj pripovedujejo, dopovedujejo ali izpovedujejo, maličijo ubogo besedico več. Namesto z več ljudmi, z več sogovorniki, z več izkušnjami večina govori z večimi ljudmi, z večimi sogovorniki, z večimi izkušnjami. Vse kaže, da bomo kmalu tako govorili vsi, nazadnje pa se bodo tako učili pisati tudi otroci v šoli. Saj veste, raba na koncu določa jezikovna pravila.

A tako preprosto bi se lahko tega odvadili. Nič drugega ne bi bilo treba, kot poskusiti enako uporabiti besedo manj. Zakaj pa rečejo z manj ljudmi, z manj sogovorniki, z manj izkušnjami, ne pa z manjimi ljudmi, z manjimi sogovorniki, z manjimi izkušnjami?!

Razumi, kdor more!

Milan Markelj