Na pobudo Sveta Evrope že od leta 2001 vsak 26. september praznujemo evropski dan jezikov. To je dan, ko naj bi spodbujali učenje tujih jezikov in s spoznavanjem njihove različnosti krepili medkulturni dialog.

Sliši se lepo, in prav je. Z zmožnostjo sporazumevanja v različnih jezikih se nedvomno krepi moč medsebojnega razumevanja. Vendar praznovanje postane grenko tisti hip, ko se čaščenje tujih jezikov odvija na račun lastne, materne govorice. V podobno ne samo žalostno, že skoraj tragično situacijo je zabredla tudi sodobna slovenska družba.

Starši množično vpisujejo otroke na tečaje tujih jezikov, ne da bi jih skrbelo, da njihovi otroci ne poznajo temeljnih osnov in slovničnih pravil materne govorice in da so v jeziku, v katerega so se rodili, skoraj polpismeni. Tiho, brez velikega političnega pompa, a zelo vztrajno se zaradi egocentričnih interesov profesorskega kadra za lastno promocijo v svetu in zagotavljanje služb z vpisovanjem tujih študentov izvaja postopna anglizacija univerzitetnega pouka na Slovenskem. Iz, kot temu pravijo, dobro obveščenih krogov pa sem izvedela, da se pripravlja še drznejši načrt, po katerem se bo na vseh slovenskih gimnazijah po en razred v letniku poučevalo kar v angleškem jeziku. O tem, kako bodo potemtakem poučevali slovenščino in slovensko slovnico, se najbrž ne sprašujejo, saj bo tako in tako glavni jezik očitno kar angleški.

Pred 155 leti Slovenci nismo imeli pravice do rabe lastnega jezika v uradih in šolah. Takrat so slovenski rodoljubi v Ljubljani ustanovili Slovensko matico, da bi v izobraževalnem procesu pomagala krepiti slovensko jezikovno zavest in z izdajanjem učbenikov poskrbela za razvoj slovenske znanstvene terminologije. Več kot stoletje in pol kasneje pa malomarno zametujemo to dediščino očetov in malikujemo en sam, univerzalni evropski in svetovni jezik, v katerem se bo različnost kvečjemu izgubila, ne pa okrepila. Če bi bili res dobri, izvrstni znanstveniki, potem bi svet prihajal k nam in se mu mi ne bi prilizovali z zasramovanjem slovenščine. Če bi res ljubili svoj domači jezik, potem ne bi plačevali slovenskih gimnazij zato, da bodo poskrbele za izvoz naše mlade intelektualne elite, ampak bi jih razvili do take stopnje kritičnega mišljenja in znanja, da bi jim bila odprta vsa vrata v svet znanosti. In če bi imeli količkaj zdravorazumske pameti, bi vedeli, da lahko človek resnično osvoji tuj jezik šele takrat, ko kar najodličneje obvlada svojega lastnega.

Zato se ob dnevu evropskih jezikov sprašujem predvsem o tem, kdo in zakaj nam prodaja cesarjeva nova oblačila o jezikovnem bogastvu Evrope, ko je naš jezik že dolgo gol in brez temeljne zaščite, ki se ji pravi ljubezen do lastnega naroda in njegove jezikovne identitete. Bojim se, da je razlogv tem, da je človek brez identitete edini, ki se bo uklonil vsem trendom, kakor nam jih narekuje sodobni svet, tudi samozanikanju lastne pameti, svoje narodne kulture in osebne različnosti. Najprej moramo torej vsak dan živeti svojo lastno jezikovno posebnost, če hočemo kot narod živi in duhovno zdravi še dolgo slaviti in častiti evropsko in tudi svetovno jezikovno različnost in bogastvo.

Ignacija Fridl Jarc, tajnica-urednica Slovenske matice

 

Kategorije: Sporočamo