PRIMOŽ TRUBAR (1508–1586)
Franci Koncilija
Na god sv. Primoža in Felicijana, 9. junija 1508, se je na Raščici pri Turjaku mlinarju Mihi Trubarju in njegovi ženi Jeri rodil sin Primož. Takrat so bili nemirni in strah zbujajoči časi, še posebej za malega Primoža. Najprej je 10. februarja 1515 ves svet razburil izredno redek nebesni pojav, ko so ljudje videli tri sonca (parhelij) in napovedovali grozote, ki se bodo zgodile … Kmalu zatem so puntarji že oblegali Ortnek in razdejali Čušperk, Turjak pa se je ob močnem potresu spomladi 1511 porušil sam. Tudi strah pred neukrotljivimi Turki, ki so še pred Primoževim rojstvom divjali po Kočevskem, je v njem pustil globoke spomine. Skratka, kmečki punti in Turki so protestanta Primoža Trubarja tako ali drugače, zlasti na področju njegove teologije, zaznamovali za vse življenje.
Mesec junij je nekako Trubarjev mesec, saj naj bi se Trubar rodil 9. junija 1508 (točen datum rojstva ni znan) na Raščici, umrl pa je 28. junija 1586 v Derendingenu v Nemčiji. Poleg tega je mednarodna skupnost leto 2017 razglasila še za leto reformacije, zato je ta zapis v duhu jubilejnega leta namenjen bolj predstavitvi Trubarjeve teologije.
TEOLOGIJA PRIMOŽA TRUBARJA
Deset let po smrti profesorja Teološke fakultete Jožeta Rajhmana so izšle izbrane njegove najpomembnejše raziskave o teologiji Primoža Trubarja, ki zaokrožajo podobo Trubarjeve teologije, kakor je nastajala v njegovih delih od nastanka prve slovenske knjige leta 1550 do izdaje celotnega prevoda Nove zaveze leta 1582.
Rajhman v izbranih teoloških raziskavah predstavlja razvoj zgodovinskih dogodkov v slovenskem in širšem evropskem kulturnem prostoru, na katere je vezan izid Katekizma, prve slovenske knjige iz leta 1550, in naslednja Trubarjeva dela teološke ter splošno kulturne vsebine. Primož Trubar je bil vitalno vpet v evropske kulturne in verske tokove in je v svojem sicer verskem in teološkem programu ustvaril pogoje za razvoj slovenske teološke misli v razgibanem 16. stoletju, pri čemer Rajhman poudarja, da je ustvaril svojevrstno “Trubarjevo« smer znotraj evropske reformacije. Poglavitni verski tokovi evropskega 16. stoletja so močno vplivali na razvoj Trubarjeve teologije. Med najpomembnejšimi protestantskimi teologi, ki so vplivali na Primoža Trubarja, so bili zagotovo predvsem Nemec Martin Luther (1483–1546) in vsi trije švicarski reformatorji – Huldrych Zwingli (1484–1531), Jean Calvin (1509–1564) in Henrich Bullinger (1504–1575). Z zadnjim je bil Trubar domala v prijateljskih odnosih. Trubarju pri Luthru ni bilo všeč, da ni podpiral upornih nemških kmetov, ampak se je vezal bolj na nemško plemstvo. Tako je Trubarjeva usmeritev na švicarsko protestantsko teologijo (vsekakor bolj kot na Luthrovo) ustvarila pogoje za svojevrsten vznik slovenske reformacije 16. stoletja. Pri tem je potrebno poudariti, da razvoj Trubarjeve teološke misli med letoma 1550 in 1575 temelji od nastanka prvega katekizma do Katekizma z dveima izlagama.
KAJ JE BISTVO TRUBARJEVE TEOLOGIJE?
V svoji teologiji je Trubar hotel ohraniti predvsem ravnovesje med skrajnostmi znotraj protestantizma, presodil pa je tudi, kaj potrebuje slovenski človek njegovega časa, in je tako prek zavračanja čaščenja svetnikov in poudarjanja razlik med novo in staro vero, za katero se je sam odločil, začrtal meje med protestantizmom in katolicizmom v slovenskem prostoru. Tako je Trubar že leta 1557 ustvaril svoj “slovenski” teološki pogled, ko je zasnoval dolg predgovor Ena dolga predguvor.
Teologija je postala del njegovega celotnega pastoralnega načrta, tudi ko je odgovarjal svojim nasprotnikom ter pred “praznoverjem“ varoval svoje vernike. Z dolgim predgovorom (1557) je utemeljil in zagovarjal svoja teološka stališča, ki so bila v tedanjih razprtijah znotraj protestantizma dokaj zmerna, pri tem pa se je Trubar v svojem kemptenskem obdobju in tudi pozneje v spornih vprašanjih nagibal na bolj tolerantno Bullingerjevo smer. S Katekizmom z dvema razlagama (Katehismus z dvejma izlagama, 1575) je Trubar, ko se je postavil proti delovanju jezuitov v slovenskih deželah, neposredno posegel v sodobne teološke razprave, saj je s tem ustvaril nekakšen prototip polemične teologije. Gotovo je, da se je Trubar s tem, v nasprotju z Enim dolgim predgovorom, dotaknil predvsem poglavij, ki so med protestanti in katoličani povzročila največ nesoglasij, prvenstveno vprašanja o čaščenju svetnikov ter pojmovanja opravičenja in evharistije.
ZAKLJUČEK
Nobenega dvoma ni, da je bil protestant Primož Trubar teolog vsakdanje prakse. Teološke probleme je reševal skladno z vsakdanjo nujo in predvsem za potrebe vernikov.
Viri:
Mirko Rupelj: Primož Trubar, Ljubljana 1962
Jože Rajhman: Teologija Primoža Trubarja, Teološka fakulteta Ljubljana
