PRED 140 LETI SE JE RODIL SLOVENSKI PESNIK JOSIP MURN – ALEKSANDROV (1879–1901)

Josip Murn se je rodil 4. marca 1879 v Ljubljani, kot nezakonski otrok. Njegova mladost je bila težka, saj mu je mama kmalu umrla, sam pa je živel v pomanjkanju in hudi revščini, ki je precej pripomogla, da je mnogo prezgodaj umrl zaradi jetike v ljubljanski Cukrarni, kakor številni drugi mladi kulturni ustvarjalci. V Cukrarni je prijateljeval z Dragotinom Kettejem, Ivanom Cankarjem, Otonom Župančičem in drugimi. Letošnjega 4. marca je minilo 140 let od njegovega rojstva.

Murn je eden glavnih predstavnikov moderne ter sodobnik Cankarja, Ketteja in Župančiča. Za časa svojega življenja ni bil poznan, danes pa njegova dela štejemo med najpomembnejše stvaritve slovenske književnosti. Pesmi je objavljal v mladinskem časopisu Dijaške vaje, kasneje pa v Angelčku, Vrtcu, Slovenskem narodu in Ljubljanskem zvonu. Njegove pesmi so bivanjske, osebnoizpovedne, razpoloženjske, le malo je ljubezenskih, ki so bile namenjene Almi Souvan. Tematika je pogosto kmečka, motivi pa so iz narave. Poleg pesmi je pisal tudi razpoloženjske črtice, pripovedne spise, pripovedne in priložnostne pesmi, fragmente in nemške pesmi, opeval pa je tudi svetnike. Njegove pesmi zaznamujejo brezdomstvo, tujstvo, hrepenenje, melanholija, revščina, duševna osamljenost, odtujenost in slutnja smrti, kar odraža njegovo nagnjenje k pesimizmu in duševnemu nemiru. Težilo ga je dejstvo, da je nezakonski otrok, za katerega se mati ni brigala.

V časniku Dnevnik je Uroš Zupan kot avtor prispevka »Zgubljena kmečka tišina« ob 140-letnici Murnovega rojstva zapisal:

»V pesnike vstopamo skozi posamične pesmi. Za vstop je velikokrat odgovorna literarna veda, literarna veda, ki živi v izobraževalnem sistemu«. Pesnik Dane Zajc pa je o Murnu kot človeku in pesniku zapisal: »Smrt je zelo pohitela z njim. Varovala ga je zase. Strah ga je bilo pred njo, tudi groza ga je bilo pred svojo edino zvesto spremljevalko. Saj ni bil hrast, bil pa je samotni trs … Poznal je pota polhov, skrivnosti semen, obredja letnih časov, skrivnosti polja. Taki, ki zaidejo v kakšno polje, zaslišijo kakšen njegov verz, kot bi jim ga prišepetala zgubljena kmečka tišina.«

Zapuščen od vseh je Josip Murn – Aleksandrov umrl 18. junija 1901 v ljubljanski Cukrarni, na isti postelji kot dve leti prej Dragotin Kette. 

(Vir: Wikipedija in Dnevnik, fotografiji sta s spleta)

Franci Koncilija

Nebo, nebo
Nebo, nebo
in neskončna, brezmejna ravan!

Pijano oko
žari in iskri
in vpija ta svet prostran.

Horizont molči.
Od neba sem mrak hiti …
Le še tam iz daljave
v te proste širjave
brezmejno prost nekdo beži.

Pomladanska slutnja
Pomladanska slutnja
k nam v deželo gre,
zdravo, Bog in sonce,
gora in poljé! 

O vas vedo ptice,
lahno žvrgole,
noči vedo tople,
sivi somrak ve.

O vas vedo bilke,
v log devica spè,
tam za logom, v polju
vsa ko mak cvetè!

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja