Po Slovenije že kar nekaj časa potuje zanimiva razstava arhivskih fotografij Slovenski begunci v Avstriji po letu 1945, ki jo je pripravila Rafaelova družba. Na ogled so jo postavili nazadnje v Škocjanu.
Konec druge svetovne vojne za mnoge Slovence ni pomenil miru, svobode in veselja. Ker so že med vojno izkusili ali se uprli komunističnemu nasilju, so se bali ukrepov povojne komunistične oblasti in so zato maja 1945 zapustili domače kraje. Od 20 do 25 tisoč Slovencev je prebegnilo v Italijo ali čez Ljubelj na Koroško.
Zgodovinarka dr. Helena Jaklitsch.
»To je bila res težka odločitev . Večina je mislila, da odhaja le za nekaj časa, a ni bilo tako. To dogajanje je trajno močno zarezalo v slovenski narod – iz Slovenije je odhajala intelektualna, politična, kulturna in prosvetna elita,« je na predavanju ob otvoritvi razstave v Škocjanu dejala zgodovinarka dr. Helena Jaklitsch.
Med begunci je bilo poleg 12 tisoč slovenskih domobrancev, ki so jih Angleži nato z zvijačo vrnili v Jugoslavijo in večino brezsodno pomorili, tudi okrog deset tisoč civilistov, od tega jih je okrog šest tisoč prebegnilo na Koroško. Prav o njihovi usodi govori pričujoča fotografska razstava, ki dokazuje, da so slovenski begunci v skrajno neugodnih okoliščinah in v barakarskem okolju razvili izredno organizacijo ter visoko kulturo in narodno zavest, »skratka ustvarili so junaško zgodbo o uspehu, ki je fenomen v evropskem prostoru, na kar smo Slovenci lahko ponosni,« pravi Jaklitscheva.
Slovenski begunci so po zahtevni in naporni poti najprej našli zatočišče v taborišču na Vetrinjskem polju. Niso se predali malodušju. Glavna skrb so jim bili otroci in mladina. V nekaj dneh so ustanovili ljudsko šolo, vrtec in slovensko begunsko gimnazijo. Pouk so imeli vsak dan na travniku, brez učbenikov in knjig. Ustanovili so tudi pevski zbor s 130 pevci, začeli so izdajati slovenski časopis.
Šole, zbori, gledališke predstave …
Angleške oblasti so po nekaj mesecih vetrinjsko taborišče zaradi slabih higienskih razmer, nevarnosti epidemij in primanjkovanja hrane zaprle, Slovence pa razporedili po štirih drugih begunskih taboriščih na Koroškem (Peggetz pri Lienzu, Špital ob Dravi, Št. Vid na Glini in Liechtenstein pri Judenburgu). Tudi tu so naši ljudje nadaljevali z organiziranim taboriščnim življenjem. Slovenska begunska gimnazija z maturo je bila npr. tako kvalitetna, da so z njo mnogi kasneje brez težav lahko nadaljevali študij na univerzah. Poleg šol je potekalo tudi neformalno izobraževanje v raznih strokovnih tečajih in delavnicah. Pestro je bilo tudi kulturno življenje – osnovali so tiskarno, ki je tiskala dnevnik, šolske učbenike, pesniške zbirke in druga literarna dela. V taboriščih je zvenela tudi slovenska pesem – enega od koncertov je prišel posnet celo angleški radio BBC. V gledališčih niso pripravljali le preprostih iger, ampak tudi zahtevne predstave, ki so jih hodile gledat celo angleške delegacije.
Škocjanska fotografska razstava (avtor večine fotografij je begunec Marjan Hočevar) zgovorno priča o ustvarjalnosti in organizacijski iznajdljivosti Slovencev v begunskih taboriščih. Kot pravi zgodovinarka Jaklitsceva, »brez globoke vere tega ne bi zdržali in zmogli. Svojo bolečino so pretvorili v ustvarjalnost.« Vse to so kasneje znova in znova potrjevali tudi v slovenski skupnosti v Argentini, ki je nastala, ko so leta 1948 begunska taborišča zaprli.
Izkušnja 95-letnice
Med obiskovalci razstave v Škocjanu je bila tudi 95-letna Ana Arhar iz Trebče vasi, ki je bila med slovenskimi begunci na Koroškem, a se je po letu in pol vrnila domov. Pravi, da je bilo res hudo, ko je kot dvajsetletna odšla z očetom čez Ljubelj. A tu sta se ločila in nikoli več videla. “Jaz sem ostala sama v Avstriji,” pripoveduje. “Bilo je res hudo, večkrat smo bili lačni, ena štruca kruha je bila za deset ljudi za cel dan, a smo potrpeli.” Povedala je še o usodi svojega brata, za katerim je ob vrnitvi v domovino izginila vsaka sled.
Poslušalci predavanja v Škocjanu so si bili enotni, da je treba tudi to plat naše zgodovine odpreti in predstaviti mladim generacijam, da bodo tako lahko razumeli sedanjost.
