UVOD

Olimpionik in gimnastičar Leon Štukelj, vrhunski športnik in sodnik, je bil prva slovenska svetovna športna zvezda. V svoji športni karieri je na vseh tekmovanjih prejel 20 medalj, med njimi naslednje olimpijske medalje: dve zlati v Parizu (1924), zlato in dve bronasti v Amsterdamu (1928) in srebrno v Berlinu (1936). Povsod je bil izjemno priljubljen in cenjen, kot športnik in kot človek, razen v Sloveniji v obdobju od konca druge svetovne vojne do osamosvojitve, pravi Ivan Čuk, eden od soavtorjev nove knjige Gospod Leon Štukelj in Tovarišija.

 DRUGA KNJIGA O LEONU ŠTUKLJU

Univerzitetna knjižnica Maribor je v sredo, 12. februarja 2020, zvečer pripravila pogovor o knjigi Gospod Leon Štukelj in Tovarišija. V njej avtorji dr. Ivan Čuk, Alenka Puhar in Aleks Leo Vest ob Štukljevih izjemnih mednarodnih športnih dosežkih prvič analitično osvetljujejo tudi njegovo profesionalno pot in zamolčano zasebno življenje. Znano je, da Štukljev svetovni nazor ni bil naklonjen jugoslovanskemu boljševizmu, ki se je do potankosti zgledoval po ruskem vzoru. Zato Štukelj ni odobraval komunističnega režima v Jugoslaviji. Iz teh razlogov je bil povojnim komunističnim oblastem sumljiv. Po vojni je bil menda celo dvakrat zaprt, potem pa izpuščen, vendar mu je komunistična oblast trajno prepovedala opravljati sodniški poklic. Primerne športne slave je bil znova deležen šele po razpadu Jugoslavije.

V polni Glazerjevi dvorani v Mariboru je v uvodu Andrej Brvar prebral pesem »Srečanje z Leonom Štukljem«, odlomek iz osebnih zapiskov pa Štukljev pravnuk Jure Orehek. Dogodka sta se udeležili tudi Štukljeva hči Lidija Pauko ter preostala družina. Ne le izjemen športnik, olimpionik Leon Štukelj je bil tudi odličen sodnik, poudarjajo avtorji nove knjige Gospod Leon Štukelj in Tovarišija, v kateri predstavljajo njegovo profesionalno pot in okoliščine, zaradi katerih ni smel več biti sodnik. Iz Štukljevih osebnih zapisov pa je razvidna tudi njegova strast do telovadbe v mladosti, ljubezen do matere, rodnega Novega mesta in domovine …

     

ŠTUKLJEVA ZAMOLČANA OSEBNOST

V vseh dosedanjih zapisih se ni toliko izpostavljalo, da je Štukelj leta 1924 diplomiral na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani ter nato 20 let služboval kot sodnik. Nepojasnjena je bila nato prekinitev njegove sodniške kariere po koncu druge svetovne vojne. Nekaj drobcev iz obdobja druge svetovne vojne in po njej je bilo sicer objavljenih tudi v knjigi Leon Štukelj – prvih sto let, ki sta jo leta 1998 skupaj spisala Štukelj in novinar Franček Jauk. A kot je poudaril Jauk, ki je tudi povezoval pogovor, Štukelj o tem ni želel veliko govoriti: »Dejal je le, da bodo to že drugi vedeli. V njegovih korespondencah ne boste našli obsojanj, iskanja krivcev.« Novinarka in publicistka Alenka Puhar, ki je osvetljevala že več zgodb zamolčanih Slovencev, denimo Angele Vode, je dejala, da običajno še potomci teh, ki se jim dogodijo krivice, občutijo sram.

KAKO JE NASTALA KNJIGA?

Pobudnik knjige je bil Ivan Čuk, predavatelj na ljubljanski Fakulteti za šport, ki je ob pripravi razstave v Novem mestu ob 120. obletnici Štukljevega rojstva odkril sivo knjižico z njegovimi osebnimi zapiski. Kot poznavalcu sokolstva (z Vestom sta tudi avtorja knjige Prevarani Sokoli) mu je pri celotni zgodbi »nekaj manjkalo«, je povedal. Zato sta se obrnila na Puharjevo, ki je nato izbrskala kazenski spis sodnega procesa zoper Štuklja. Jugoslovanska varnostno-obveščevalna služba Ozna je Štuklja označila za modro gardo in belogardista, zaradi česar so mu leta 1945 sodili. Po dveh letih je bil naposled oproščen vseh očitkov, a poklica sodnika ni mogel več opravljati. Umaknjen je bil tudi iz društev, ne nazadnje je Sokole komunistična partija, ker so bili zanjo ideološko nesprejemljivi, ukinila, je izpostavila Puharjeva. Dvakrat je bil Štukelj tudi zaprt, kar pa je izvedela šele iz posrednih dokumentov, ne iz spisa. Čuk je dodal, da so v naslovu uporabili besedo »Tovarišija«, prispodobo Edvarda Kocbeka, ki označuje skupino, ki je Štuklja potisnila na rob družbe.

KDO JE BIL LEON ŠTUKELJ?

Na doživetem večeru, posvečenemu njemu in njegovi novi knjigi, so poleg njegovih človeških vrlin izpostavili, da je bil Štukelj član prvega rotarijskega kluba, ustanovljenega v Mariboru. Erik Vrabič je povedal, da je Rotary klub Maribor ob njegovi 100-letnici ustanovil tudi fundacijo, poimenovano po njem, in od takrat so podelili že več kot 200 štipendij. »Pri njem nisem nikoli opazil sence zagrenjenosti, tudi o svojih športnih uspehih ni veliko govoril. Bil pa je človek z izjemnim spominom, prava enciklopedija dogajanja v mestu in v svetu. Bil je, skratka, polna osebnost z visokimi moralno-etičnimi in demokratičnimi načeli,« je o Štuklju povedal France Prosnik, prav tako rotarijec, sicer pa klinični psiholog.

Viri: Večer in Wikipedija, fotografije pa so s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

 

Kategorije: Spominjamo se