HOMMAGE SLIKARJU RIHARDU JAKOPIČU (1869–1943)

UVOD

Mestna občina Novo mesto je leto 2020 razglasila za leto 100-letnice Novomeške pomladi, kjer je bil slikar Rihard Jakopič poleg Božidarja Jakca, Leona Štuklja, Marjana Mušiča, Mirana Jarca in drugih novomeških kulturnikov osrednja osebnost dogodka, ki je po prvi svetovni vojni pomembno zaznamoval kulturni razvoj na Dolenjskem, v Sloveniji in širše. Hommage Rihardu Jakopiču je bil napisan v zahvalo za njegovo središčno vlogo pri organiziranju predstavitve umetnosti v njegovem času, ki je bila jedro razstave na Novomeški pomladi 1920 v Novem mestu, kakor tudi v spomin na njegovo preteklo 150-letnico rojstva in na bližajočo se 80-letnico smrti, ki bo leta 2023.

Avtoportret

JAKOPIČEV SLIKARSKI PAVILJON IN DRUŽINSKA ZAPUŠČINA

Že novembra leta 2009 je bila v Ljubljani odmevna razstava o Jakopičevih prizadevanjih za uresničitev izgradnje razstavišča na začetku parka Tivoli leta 1909 po načrtih Maksima Fabianija. Jakopičev paviljon, kjer so svoja dela razstavljali številni slovenski umetniki, je deloval vse do druge svetovne vojne. Objekt so leta 1961 podrli zaradi prestavitve železniške proge. V osrednjem delu razstave je bila predstavljena Jakopičeva družinska zapuščina, ki je bila leta 1986 razglašena za kulturni spomenik. Poleg številnih dokumentov in korespondence z mestnimi oblastmi so bili na razstavi razstavljeni slikarjevi dnevniški zapisi, ki so bili, kot je povedala skrbnica in avtorica razstave Dragica Trobec Zadnik, raztreseni po vsem slikarjevem ateljeju, po policah, žepih njegove halje … Ozračje Jakopičevega delovnega okolja je mojster nekje opisal takole: »Po kosilu grem običajno v delavnico. Tam je moje svetišče, skrivališče, moj magacin in moja ječa.«

Jakopičev paviljon v Tivoliju v Ljubljani


Zapuščina se je ohranila po zaslugi Jakopičevega zeta Jožeta Ilca, ki je dolga leta skrbel za slikarjevo stanovanje na Mirju. Po Ilčevi smrti leta 1980 je skrb prevzela njegova žena, Jakopičeva hči Mirjam, leta 2001 pa njuna hči Eva Ilc Fornezza. »Ded mi je dal trajno popotnico za življenje, ki jo lahko izrazim z besedami: lepota, dobrota, ljubezen. Lepoto izžarevajo njegove slike, dobrota mi ponazarja dedov način življenja, ljubezen pa je bila tista sila, ki je povezovala našo družino in vse okrog nas.«

ŽALOSTNA USODA JAKOPIČEVEGA PAVILJONA V LJUBLJANI

Slovenski impresionistični slikar Rihard Jakopič (1869–1943) se je zgodaj zavedel, koliko je za slikarstvo vreden stalen in neoviran stik z javnostjo, ki pa je brez lastnega razstavnega prostora nemogoč. Zato je načrtoval izgradnjo razstavišča, v katerem bi poleg razstav lahko imel še svojo delavnico in šolo. Začel se je dolgoleten boj z mestnimi oblastmi, ki se je končal leta 1909 z odprtjem prve umetniške razstave v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani.

Jakopičeva hčerka Eva Ilc
Maketa Jakopičevega paviljona

Pritlično paviljonsko stavbo s tremi večjimi razstavnimi prostori in z nekaj manjšimi za Jakopičevo zasebno slikarsko šolo je na mestnem travniku ob Lattermanovem drevoredu oblikoval arhitekt Maks Fabiani. Zaradi denarnih težav je Jakopič leta 1923, čeprav je bil sposoben galerist, paviljon prodal mestu Ljubljana, to pa ga je prepustilo Narodni galeriji. Med drugo svetovno vojno zaradi s strani OF ukazanega kulturnega molka razstav ni bilo, po njej pa je Jakopič to dejavnost nadaljeval. Leta 1954 so propadajoči paviljon obnovili in v njem postavili nekaj odmevnih razstav.

Arhitekt Maks Fabiani

Zaradi prestavitve železniške proge pa so leta 1962 Jakopičev paviljon, najstarejše ljubljansko umetniško razstavišče, podrli! Še danes je razširjeno prepričanje, da je bila to v veliki meri programska poteza tedanje komunistične oblasti, saj bi železnico lahko zgradili mimo paviljona. V dobrih petih desetletjih je bilo v njem več kot dvesto razstav, poleg slikarskih, kiparskih in grafičnih tudi fotografske, arhitekturne in druge. Porušitev Jakopičevega paviljona je bila ena največjih arhitekturnih izgub za mesto Ljubljana! Na prostoru, kjer je nekdaj stal paviljon, so leta 2007 postavili kip slikarja Riharda Jakopiča v naravni velikosti.

ZAKLJUČEK

Razstava v Ljubljani leta 2009, ki je bila zadnja predstavitev njegovih del in zapuščine, je poleg slikarskih in organizatorskih sposobnosti umetnika razkrivala tudi Jakopičevo čustveno plat. Zapisal je: »Iz svojega življenja naj vam kaj pripovedujem, da me spoznate? Med vami sem. Oglejte si me od vseh strani naokrog, na razpolago sem vsakemu. Oglejte si moje slike, ki so pravi odsev mene. Poglejte z lastnim očesom v mojo dušo. Iz mojih besed pa me bodete težko spoznali.«

Fotografije so s spleta

Vir: Družina

Zbral in pripravil: Franci Koncilija

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja