200 LET OD SMRTI VALENTINA VODNIKA

O Valentinu Vodniku (3.  2. 1758–8. 1. 1819), slovenskem duhovniku, pesniku, učitelju, jezikoslovcu, prevajalcu, časnikarju, arheologu, numizmatiku, astronomu in politiku smo na društveni spletni strani že pisali. Ob 200-letnici smrti pa želim opozoriti bralce na neko drugo Vodnikovo ustvarjalno razsežnost. Vedno sta me namreč vznemirjala Vodnikov pogum in navdušenje nad Francozi v času Ilirskih provinc (1809–1813). Občudoval je njihovo priznavanje naravnih pravic narodov in upal, da bo slovenski jezik veljaven v šolstvu in drugod. Tako je nastala njegova pesem Ilirija oživljena, v kateri časti Napoleona kot znanilca svobode. Poiskal sem razpravo o Vodniku kot nacionalnopolitičnem pesniku slovenskega razsvetljenstva, ki jo je leta 1988 napisal akad. prof. dr. Janko Kos, in jo pripravil za objavo na spletni strani KDSŠ.

UVOD

Literarni zgodovinar Janko Kos v svojem prispevku Valentin Vodnik kot nacionalnopolitični pesnik slovenskega razsvetljenstva postavlja Vodnikove nacionalnopolitične pesmi, predvsem odi Ilirija oživljena in Ilirija zveličana, v tesnejšo zvezo z nacionalnopolitično miselnostjo tedanjih slovenskih razsvetljencev, zlasti Linharta, Zoisa in Kopitarja. Razčlemba razvoja te miselnosti med letoma 1791 in 1816 vodi do sklepa, da je Vodnikova nacionalnopolitična poezija predvsem poetična formulacija programskih zasnutkov slovenskih razsvetljencev v obdobju francoske revolucije, napoleonskih vojn, jožefinskih reform in restavracije tematizirane nacionalpolitične problematike slovenstva.

POMEN VODNIKOVIH PESMI

Vodnikove nacionalnopolitične pesmi so v marsikaterem pogledu izjemnega pomena, saj so se uveljavljale kot prve v pravem pomenu slovenske politične pesmi. Z njimi se namreč začenja ne samo nacionalnopolitična poezija v slovenskem kulturnem prostoru, ampak že tudi nacionalnopolitična miselnost sploh. Škoda je, da literarna zgodovina pa tudi slovenska politična zgodovina temu nista posvetili zadostne pozornosti. Vodnik je začel pisati politično poezijo z elegijo ob smrti cesarice Terezije, ki ji je posvetil pesem Kraynske modrine žaluvanja nad smertjo Marie Terezije predmodre cesarice in jo objavil leta 1781 v tretjem zvezku Pisanic. V tem času, po smrti Antona Tomaža Linharta, je bil Valentin Vodnik glavni Zoisov literarni sodelavec na področju časnikarstva in jezikoslovja, saj je veliko objavljal v takratnih Lublanskih novicah.

ILIRIJA OŽIVLJENA

Skupaj s pesmijo Ilirija oživljena ter Ilirija zveličana, ki jo je napisal v letu 1816–1817, je dosegel vrh politične ustvarjalne poezije. Obe pesmi obravnavata isto temo, to je restitucijo nekdanje »Ilirije« kot posebne državne tvorbe, vendar vsaka drugače, primerno takratnim zunanjim zgodovinskim razmeram. Ilirija oživljena opeva vrnitev »ilirske« državnosti v okviru političnega zemljevida Evrope, kot ga je ustvarila Napoleonova osvajalna politika, Ilirija zveličana pa govori o isti stvari, vendar o času evropske restavracije po Metternichovih predlogih in po sklepih dunajskega kongresa, potrjenih z ustanovitvijo »svete alianse« po letu 1814. Šele s tem je stopilo slovensko pesništvo v območje tematike, ki je v sklenjeni črti od Prešernove Zdravljice prek Jenkovih, Gregorčičevih, Aškerčevih, Župančičevih pesmi do Gradnikovih, Kajuhovih ali Borovih verzov, v katerih se je prikazoval slovenski narodni položaj od prve do druge svetovne vojne, ustvarjala poseben segment slovenske politične poezije.

ZAKLJUČEK

Dejstvo je, da je bila Vodnikova nacionalnopolitična misel slovenskih razsvetljencev precej zastarela, že kar anahronistična, skratka pod vplivom takratnih podob evropskega humanizma. Navkljub tej navidezni pesniški preobleki pa se v Vodnikovih odah skriva miselnost, ki je sodobna. V obeh »Ilirijah« uveljavlja načela, da narod ni pasiven objekt, ki se prilagaja monarhičnemu legitimizmu, ampak je sam na sebi edini izvir legitimnosti. Tako s pomočjo Vodnikovih pesmi slovenski narod postane historični subjekt s svojo posebno svobodo, voljo in usodo.

(Vir: Slavistična revija, letnik 36, št. 1/1988, str. 13– 32)

 

Na koncu objavljamo Vodnikovo pesem Dramilo.

D R A M I L O

Slovenc, tvoja zemlja je zdrava 
in pridnim nje lega najprava. 
Pólje, vinograd, 
gora, morjé, 
ruda, kupčija 
tebe rede. 

Za uk si prebrisane glave 
pa čedne in trdne postave. 
Išče te sreča, 
um ti je dan, 
našel jo boš, ak 
nisi zaspan. 

Lej, stvarnica vse ti ponudi, 
iz rok ji prejemat ne mudi! 
Lenega čaka 
strgan rokav, 
palca beraška, 
prazen bokal.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja