19. januarja bo minilo 150 let od smrti Friderika Barage, škofa in misijonarja med severnoameriškimi Indijanci, ki se je v kulturno zgodovino Amerike zapisal kot pisec prve slovnice in slovarja enega od indijanskih jezikov. Še vedno ostaja kandidat za beatifikacijo.

Pripravil: Franci Koncilija

Slovenski misijonar med Indijanci v Ameriki, popotnik, slovničar in škof Friderik Baraga, še vedno kandidat za beatifikacijo, se je rodil 28. junija 1797 v gradiču Mala vas pri Dobrniču. Leta 1799 sta starša grad Mala vas prodala in številčna družina se je preselila na Grad Trebnje.

Dvorec v Mali vasi, na Dolenjskem, kjer se je 29. junija 1797 rodil Irenej Friderik Baraga.

Friderik se je šolal v Ljubljani, poletne počitnice pa je preživljal pri stricu Ignaciju na gradu Belnek pri Moravčah. Na Dunaju je najprej študiral pravo, kjer je spoznal redemptorista Klemena Marijo Dvoržaka, ki ga je navdušil za duhovniški poklic. Po dokončanem študiju prava leta 1821 je v Ljubljani vstopil v bogoslovje. Duhovnik je postal leta 1823. Štiri leta je bil kaplan v Šmartinu pri Kranju, nato pa dve leti v Metliki. Med verniki je bil priljubljen, pri ostalih duhovnikih pa je večkrat naletel na nerazumevanje in nasprotovanje.

Škof Friderik Baraga na stara leta, ko je bil tudi po videzu podoben svojim Indijancem.

Misijonar med Indijanci
Že v Metliki se je Baraga odločil za misijonarski poklic med divjimi ameriškimi Indijanci, kamor je prišel leta 1830.Takoj po prihodu se je začel učiti njihovega jezika. Njegova prva misijonska postojanka je bila Arbre Croche (Krivo drevo, danes Harbor Springs) ob Michiganskem jezeru, na ozemlju plemena Otava. Leta 1832 je dal v Detroitu natisniti prvi molitvenik v otavanskem jeziku: Otawa Anamie-Misinaigan. Poleg krivega drevesa je oskrboval še druge misijonske postojanke ob Michiganskem jezeru. Med Otavani je deloval do leta 1835, ko je bil poslan v La Pointe ob Gornjem jezeru, k plemenu Očipva. Po redko poseljenem indijanskem ozemlju se je pogosto peš odpravil na misijonska potovanja, zaradi česar so ga začeli klicati “duhovnik na krpljah”. Leta 1852 je prejel škofovsko posvečenje v Cincinnatiju v Ohio, od leta 1866 naprej pa je vse do smrti 19. januarja 1868 deloval v škofiji Marquette, Michigan, kjer je tudi pokopan v stolnici sv. Petra.

Častitljivi Friderik Baraga je pokopan v stolnici svetega Petra, Marquette

Zasluge
Friderik Baraga je prepoznan po tem, da je napisal vrsto knjig v različnih jezikih, največ v slovenščini ter očipvejski in otavski indijanščini. Tako je njegov molitvenik Dušna paša iz leta 1826 z vsemi ponatisi izšel kar v 150.000 izvodih. V Ameriki pa je pisal nabožne knjige in molitvenike za Indijance, med drugimi tudi Zgodovina, značaj, šege in običaji severnoameriških Indijancev. Friderik Baraga je bil tako prvi, ki je Evropejce seznanil z zgodbo o indijanski princesi Pocahontas, ki je postala svetnica. Pomembni sta predvsem njegova slovnica in slovar očipvejskega jezika. Baraga je prebivalce v Ameriki poučil tudi, kako se sadi in vzgaja sadna drevesa, in jim tako omogočil izboljšati življenje. V svojih misijonih je ustanavljal šole, kjer so se Indijanci učili branja, pisanja in računstva, njegovi sodelavci pa so poučevali različne obrti, predvsem kovaštvo in tesarstvo.

Zakaj Baraga še ni kanoniziran?
Škofijski postopek za beatifikacijo Friderika Barage se je začel 17. avgusta 1972. Papež Benedikt XVI. je 10. maja 2012 podpisal odlok, s katerim je Baragi priznal junaške kreposti in mu dodelil naziv častitljivi Božji služabnik, vse to pa je še daleč od kanonizacije za blaženega ali celo za svetnika. Problem je na dve ravneh. Ko so v Vatikanu pred desetletji raziskovali Baragovo življenje, so odkrili, da je med francosko okupacijo Napoleonove vojske v Sloveniji ena izmed Baragovih sester zanosila in rodila nezakonskega otroka z enim izmed francoskih vojakov, ki so se klatili po takratni Sloveniji. To je bil zadosten razlog, da so postopek za beatifikacijo Friderika Barage zamrznili za nekaj stoletij. Druga težava pa tiči v škofiji Marquette, v kateri vsi tamkajšnji dosedanji škofje, Baragovi nasledniki, njegovi beatifikaciji preprosto niso naklonjeni, brez soglasja krajevnega škofa pa Vatikan tudi ne razglasi nekoga za blaženega in svetnika. Torej razmere niso rožnate in razglasitve za svetnika ni pričakovati kmalu. Pričakovati je, da bodo slovenski svetniški kandidati, kot so frančiškan Vendelin Vošnjak, skopski škof Janez Frančišek Gnidovec, ljubljanski škof Anton Vovk in škof Anton Mahnič s Krka (Hrvaška) verjetneje kanonizirani za blažene pred Friderikom Barago. Naj omenim še pobudo za kanonizacijo našega arhitekta profesorja Jožeta Plečnika, ki pa je slovenski škofje sploh ne podpirajo.

Navkljub vsemu je slovenski misijonar Friderik Baraga pomembno zaznamovan v širšem slovenskem prostoru. Poznamo Baragovo pot, ki povezuje nekatere slovenske kraje, ki so tako ali drugače povezani s Friderikovim življenjem. Tako imamo pred župnijsko cerkvijo v Trebnjem Baragov bronasti kip v naravni velikosti, delo kiparja Franceta Goršeta (1978), Grad Mala vas pa je urejen v muzej. V Novem mestu imamo Baragov zavod, v Kranju pa Baragov trg in otroški katoliški vrtec. Pred leti so bili vsako leto tudi Baragovi dnevi, ki pa so sčasoma zamrli. V Ameriki, v zvezni državi Michigan, pa so Baragovo okrožje, Mestna hiša in Baragova vas.

(Vir: Ognjišče, Wikipedija)