Kot smo lahko prebrali na nekaterih spletnih straneh, so se na Švedskem znašle na udaru knjige Astrid Lindgren o simpatični deklici Piki Nogavički, literarni junakinji, ki je (in menda še) navdušuje milijone mladih bralcev po vsem svetu. Po razsvetljenju nekaterih je Pika Nogavička skupaj s svojo pisateljsko mamo postala vprašljiva, ker naj bi domnevno uporabljala rasistične izraze. Vrli najsodobnejši in najbolj napredni dušebrižniki popravljajo ali odstranjujejo, kar naj bi tovrstnega literarna junakinja v svojih izrazih zagrešila, da ja ne bi pokvarila sedanjega mladega naraščaja. Ta naj odrašča v svetu, kot so si ga zamislili ti svobodomiselni duhovi, v svetu, kjer človek nima barve kože, ni nikjer doma, kjer nima spola oziroma si spol in rod svobodno izbira, danes ta jutri oni, ter podobne nebuloze.
Manija popravljanja literarnih besedil pa se ne ustavlja le ob tem. Marljivi skrbniki za razcvet mladega rodu namreč ugotavljajo, da mladi klasičnih in nekoliko starejših literarnih besedil zaradi “zastarelih” izrazov ne razumejo, pa jih že veselo popravljajo in spreminjajo oziroma to v večjem obsegu načrtujejo.
Po moji nazadnjaški pameti bi mladi morali “zastarele” izraze spoznati, jih doumeti in si tako obogatiti besedni zaklad ter prek njega svoj mišljenjski in duhovni svet. Kaj pa je učenje drugega kot spoznavanje?!
Po logiki spreminjevalcev “zastarelih” knjig bomo torej, če bo ta norija šla naprej po tako začrtanih tirnicah, kmalu brali knjige, ki bodo vsebovale vsega sto ali nekaj več vsem razumljivih besed; med njimi najbrž lep delež svetovljanskih vsepomenskih kul, ful, okej, fak itd. Kako razumljiva, dostopna in z zastarelimi pojmi neonesnažena bodo v lepi prihodnosti, kjer ne bo zamorskega kralja Pike Nogavičke, zdaj zatežena literarna dela, denimo: Vojna in mir, Zločin in kazen, Vzhodno od raja, Čarobna gora, Mož brez posebnosti, Nesrečniki, Hiša Marije Pomočnice …
Gaudeamus igitur!

Milan Markelj