Andy Merrifield v svoji knjigi Novo urbano vprašanje tako prepričljivo piše o urbanizmu, da navduši tudi bralca, ki se ne spozna na to pomembno dejavnost lokalnih skupnosti. Meni namreč, da bi lokalne skupnosti morale materialno podpirati ljudi, ne pa kapitala, še posebej ne trgovskega in finančnega, kar se dogaja v neolibelarizmu, ko si je kapital začel brezobzirno prisvajati denar, namenjen kolektivni porabi, ter napihovati vrednosti zemljišč, saj urbani prostor obravnava zgolj kot finančno sredstvo. Urbano zemljišče je postalo blago in prizorišče prisvajanja razredno monopolnih rent. Po Andyju Merrifieldu je to zajedavski urbanizem, ki grabi in se polašča zemljišč in infrastrukture, pri tem pa ne izbira sredstva za dosego svojih ciljev.
Tak zajedavski urbanizem je po moje prisoten tudi v praksi v vseh slovenskih lokalnih skupnostih, ki izdajajo odloke o zemljiščih posebnega pomena in tako legalizirajo svoje zajedavske apetite v interesu kapitala, ne pa v interesu lastnikov zemljišč, ki po trenutno še veljavnem in obstoječem Zakonu o prostorskem načrtovanju sploh nimajo sicer z ustavo zagotovljenega pravnega varstva, kar je ustavno-pravno zelo sporno in nedopustno! Dejstvo je, da takšno »mešetarjenje« z zemljišči na področju prostorskega načrtovanja permanentno izvaja tudi Mestna občina Novo mesto, kar je še posebej razvidno ob dogajanju na območju OPPN v Irči vasi.
Franci Koncilija
