Poletje je tu in Slovenci kot ptice selivke neustavljivo množično potujemo na morje. Ta navada se nam je nekako pritaknila in mislimo, da se tako spodobi in je edino prav. In ker se ob pomisli na letovanje na katerem od grških otokov, v Turčiji, na egiptovskih plažah ob Rdečem morju ali na sredozemskih plažah severnoafriških arabskih deželah zadnja leta pritika nekaj ne povsem zanemarljivih skrbi in strahu, velika večina Slovencev ponovno potuje predvsem na “naše morje”, se pravi na Hrvaško. In tu smo – kot je slišati v političnih floskulah – zaželjeni in cenjeni gosti. Dejal bi, kako tudi ne, ko statistika beleži, da smo za Nemci in Italijani najbolj številni gostje. Razumljivo torej. Tako zveste goste pač spoštuješ in ceniš.
Mar res?
Že leta se z dopustovanja na hrvaškem morju vračam z enako gnilim občutkom, da sem kot slovenski turist zadnja luknja na piščali. Nikjer me ob nemških, angleških, francoskih, čeških, ruskih, madžarskih in drugih napisih ne pripričaka slovenski napis. V hotelskih sobah med papirji o hišnem redu slovenskega ne najdem, na menijih v lokalih, kjer se vsako leto tre slovenskih gostov, ni o slovenščini niti sledu, na reklamah o izletih in dogodkih, je slovenščina popolna tujka … Je to spoštovanje gostov? Jih tako ceniš? Se ti zdijo res tako ničvredni, da se ti ne da niti denarja služiti s prijaznostjo in na vabilo ali karkoli pač že napisati nekaj besed v slovenščini?
Hočeš-nočeš se ob tem spomnim na gostilnico v odmaknjeni grški otoški vasici Agijas Nikitas, kjer vseh turistov skupaj ni za večji hotel na hrvaški obali, med njimi pa le peščica Slovencev, a vendar gostilničar, ko me je povprašal, od kod sem, in sem mu povedal, da iz Slovenije, ni debelo zijal, ampak mi je prinesel jedilni list v slovenščini!
Milan Markelj
