Vse bolj se mi zdi, ko spremljam, kako se moj vrli narod odziva na vsakokratno edino priložnost, ki jo ima, da izrazi svojo voljo, in ko je res vsak posameznik enakovreden, ko ni priviligiranih in večvrednih, ampak prav vsak šteje en glas, ko torej spremljam naše volitve in referendume, se nikakor ne morem znebiti slabega počutja; opažam namreč oziroma vse bolj se mi zdi, da je volilno telo mojega ljubega naroda zadel mrtvoud, če ne že popoln, pa polovični zagotovo, če ne še kaj hujšega.

Zadnje predsedniške volitve na to nedoumno namigujejo: več kot polovica volilnega telesa je mrtvoudnega, nič ni z njim, ga ni, je neuporabno za običajno demokratično rabo. Le kako naj tako ohromljeno telo hodi pokonci, kako naj kam pride, kako naj kaj pomembnega naredi?!
Zadeva je vsekakor tako resna, da bo treba poklicati zdravnika in se pozanimati, ali je sploh še mogoče kaj narediti, kakšna so, če sploh so, zdravila za tako hudo obolelo volilno telo.

Ne bi me zelo presenetilo oziroma prav zadovoljen bi bil, če se bi izkazalo, da le ne gre za smrtni mrtvoud, ampak neke vrste hipohondrijo, v katero se je zalezel moj ljubi narod, ker mu nabrite glave že dolgo trobijo, da je politika ena kurba, da so politiki vsi enaki, da gre zgolj za prerivanje pri koritu, da razsvetljen duh ne podlega igricam, ki jim pravijo demokracija ipd., da potem sami lahko počnejo, kar jih je volja.
Srčno upam, da je tako, da gre le za začasno hipohondrično mrtvoudnost.

Milan Markelj