Nekateri se še spominjamo precej daljših delovnih dni, kot so dandanes, pa delovnih sobot in praznikov. A vizija človeka vrednega življenja je že takrat bila, pa naj si bo to v socializmu, ki je bil tedaj na oblasti v naših krajih, ali v kapitalizmu, ki je prevladoval v deželah zahodne in severne Evrope, človeka čim bolj osvoboditi dela, njegov podaljšani prosti čas pa čim bolj smiselno zapolniti. Število delovnih ur je tako celo pri nas padlo na štirideset ur tedensko, v nekaterih zahodnih državah pa še na precej manj. Tam, kjer delavski sindikati niso bili le politični privesek, ampak so imeli dejansko moč, so bili pač uspešnejši. Vse daljša in daljša pa je delovna doba.
Ker sem že dolga leta izločen iz delovnega življenja, se v to sicer ne bi smel vtikati, a me vendar moti, ko vidim, da se je vse skupaj obrnilo v nasprotno, po mojem mnenju napačno smer: več in dlje delati. Da se to dogaja pri nas, kjer je na oblasti zvečine leva opcija, je še toliko bolj bolj nenavadno. Ni napredek, da ljudi silijo več in dlje delati in je tudi na ta račun manj zaposlenih. Nedvomno je to odmik od vizije, po kateri naj bi ljudje imeli več prostega časa, se pravi več svobode, več kulturnega in športnega življenja.
Tone Jakše
