Pred kratkim sem se v tej rubriki hudomušno poigral z besedami in ob katastrofalni slabi volilni udeležbi na predsedniških volitvah zapisal, da je moj ljubljeni narod zadel volilni mrtvoud. A domislica o mrtvoudu z aktualnim dogajanjem v Državnem zboru izgublja hudomušnost in postaja zaskrbljujoče resna. Ob volilnem mrtvoudu je namreč državo mojega milega naroda očitno zadel še hud ustavnopravni mrtvoud.
Čez dober teden dni bodo namreč minila tri leta od sodbe Ustavnega sodišča, ki je 4. decembra 2014 odločilo, da ima država dolžnost v celoti financirati splošni in enotni učni program ne samo v javnih, ampak tudi v zasebnih osnovnih šolah. Vlada, ki jo vodi (pozor!) ustavni pravnik in ima polna usta spoštovanja ustave in prava, pa v vseh treh letih ni naredila prav nič, da bi sodbo udejanjila. Ravno nasprotno, priče smo očitnemu izigravanju Ustavnega sodišča, saj kako pa bi lahko drugače imenovali početje vladajoče koalicije s priveski posameznih poslancev, ko namesto sprejemanja ustreznih zakonodajnih postopkov za udejanjenje sodbe začenja s postopkom za spremembo Ustave. In to kakšne? Take, da ji ne bo treba omenjene sodbe uresničiti.
V kakšno leporečje in družbeno pravičnost zavijajo svoje početje, je pravzaprav vseeno. Dejstvo ostaja neizprosno: zadel nas je še en mrtvoud.
Po kolikih nas bo kot demokratične družbe konec?
Milan Markelj
