Razmeroma poceni dostopna računalniška tehnologija je omogočila silovit razmah najraznovrstnejših tiskov, kar so s pridom izrabili tudi trgovci in drugi ponudniki različnega blaga ali storitev, ki žele seznaniti in seveda pridobiti morebitne kupce za svojo ponudbo. Bolj ali manj se potrudijo, da so njihovi reklamni tiski slikovno bogati in privlačni, celo oblikovanju posvetijo nekaj pozornosti, četudi ostajajo zvečine v okvirih splošnega (ne)okusa, poskušajo pač tudi z videzom potrditi svojo solidnost. Ko pa gre za jezik – tako nas prepričuje vse preveč reklamnih tiskov, ki jih tako rekoč vsak dan pobiramo iz poštnih nabiralnikov – je skrbnosti konec. Kot da je knjižna slovenščina nekaj, s čimer lahko vsakdo prašiči, kot se mu zahoče, kot da je nekaj poljubnega, vsakomur danega, da z njo ravna po mili volji, kot da ni knjižni jezik eden najpomembnejših kulturnih dosežkov in kot da prav ta civilizacijska pridobitev ne omogoča najbolj točnega komuniciranja. Kaj vse ne nosijo papirne reklamne poplave, koliko s pravopisom, slovnico in kleno razumljivostjo skreganega smetja! In prav žalostno je, da se jezikovna nemarščina širi tudi na “resnejše” tiske, kot so občinska, društvena in podobna glasila.
Človek bi zamahnil z roko, češ saj gre le za nepomembne drobnarije, ko se ne bi vse pogosteje potrjevalo, da jezikovna nemarščina ne ostaja na robu in brez učinkov, pač pa se začne sčasoma in tiho vsiljevati kot pravilo in jezikovna norma, kultiviran jezik pa potiska vstran kot nekaj čudaškega, nazadnjaškega, neživljenjskega, nemodernega.
Knjižni jezik ni cenena dobrina, da bi z njo ravnali tako pišmevuhovsko, ni ga mogoče kar vzeti s trgovske police, če bi se lepega dne le odločili, da ga bomo spet imeli in se z njim dičili kot kulturen narod, zato ga tudi ne gre kar počez razprodajati ob vsaki priložnosti in za vsak prazen nič.
Kategorije: Pomišljaj
