Ko me je pred leti nekdo spraševal, kako ravnati s pubertetnikom, ki se noče učiti, sem na pamet odgovorila, da jih je preprosto treba imeti rad.
S tem »imeti rad« seveda nisem imela v mislih permisivne vzgoje, red mora biti, četudi slab, so rekli včasih. Ampak napake je treba mladim dopuščati in odpuščati. Tisti, ki zmeraj žugajo s prstom, so jih tudi delali (vključno z mano), zdaj pa moralizirajo, da je človeku slabo. Mladi rastejo v slabem času: ne vidijo svoje prihodnosti; zakaj bi se učili, če to ni nič vredno, pa še s podatki jih filajo, namesto, da bi jih učili misliti, kar seveda ustreza oblasti. Prosperirajo povprečneži, ki okrog sebe nabirajo še večje povprečneže, da so najmanj povprečni med njimi.
Med tistimi, ki žugajo, je gospod dr. Perko, ki o vlogi očeta in matere vse ve. Takole pravi: »Oba sta tista, ki pomagata oblikovati psihični aparat otroka.« Aparat? Sta mar psiha in značaj stroja? Vsakdo med vami pozna otroke iz t.i. popolnih družin, ki so zavozili, in otroke nezakonskih ali vdovelih mater (pa tudi očetov), ki so zrasli v krasne ljudi, si ustvarili tople družinice, so polni empatije. Od česa je to odvisno, ne vem, kot tudi imenovani gospod najbrž ne.
Kljub raznim supervizijam imajo najbrž tudi klinični psihologi svoje travme, zato ne gre zameriti, da ima gospod doktor ženske za »agresivne«. (Trdi, da moški ženskam preprosto niso kos in zato bežijo za šank ali k ljubicam). Morda je katera res taka, ampak to so tiste, ki so ugotovile, da je to najkrajša pot do uspeha v svetu, kjer vsaj potiho še zmeraj vlada patriarhat.
Doktor vztraja, da je vprašanje o vzgoji zato v bistvu vprašanje o moških. Pomislek imam: vprašanje o vzgoji je vprašanje o obeh roditeljih, če pa obeh ni, pač tistega, ki si to težko nalogo naloži na rame.
In ta mora imeti otroke rad za dva. Krasno bi bilo, če bi jih imela tudi oblast; vsaj toliko, da bi jim omogočila stanovanja in plačano delo.
Barica Smole
