Četudi si še tako pridušam, da ne bom več slišal, mi prav nič ne pomaga; celo še slabše je, še bolj me vsakič zaboli v ušesih in nekaj jezice se vsakič zgane v meni. In to za tako malenkostno stvar! Vsakič namreč, ko zaslišim iz radia ali po televiziji, kako vztrajno in vse bolj prevladujoče naše vrle novinarke in novinarji, voditeljice in voditelji, ( … dovolj nepotrebne jezikovne emancipacije, naprej bom pisal kar po starem …) sogovorniki, politiki in poznavalci, skratka tisti, ki nam v javnih občilih kaj pripovedujejo, dopovedujejo ali izpovedujejo, maličijo ubogo besedico več. Namesto z več ljudmi, z več sogovorniki, z več izkušnjami večina govori z večimi ljudmi, z večimi sogovorniki, z večimi izkušnjami. Vse kaže, da bomo kmalu tako govorili vsi, nazadnje pa se bodo tako učili pisati tudi otroci v šoli. Saj veste, raba na koncu določa jezikovna pravila.
A tako preprosto bi se lahko tega odvadili. Nič drugega ne bi bilo treba, kot poskusiti enako uporabiti besedo manj. Zakaj pa rečejo z manj ljudmi, z manj sogovorniki, z manj izkušnjami, ne pa z manjimi ljudmi, z manjimi sogovorniki, z manjimi izkušnjami?!
Razumi, kdor more!
Milan Markelj
