Razsodba arbitražnega sodišča, ki je ta čas in bo gotovo še dolgo v središču pozornosti javnosti, naj bi prinesla eno od najpomembnejših rešitev za razvozljanje hudo zapletenega in vse trdneje zategnjenega vozla medsebojnih odnosov med Slovenijo in Hrvaško – določitev kopne in morske meje med novonastalima državama, ki sta vzniknili iz pepela samosežgane Jugoslavije s številnimi nedorečenimi zadevami. Po pomoč tretjega sta se državi zatekli, ker tega ključnega vprašanja sami očitno nista zmogli rešiti, saj sta si rešitev v nekaterih ključnih točkah predstavljali popolnoma različno.
Sodišče je zdaj razsodilo in določilo mejo. Zadeva naj bi bila torej urejena, medsebojni odnosi pa rešeni ene od največjih težav. Vendar se ob vsem, kar se je dogajalo ob arbitraži in se zdaj ob razsodbi dogaja, težko znebiti občutka, da arbitraža vozla slovensko-hrvaških odnosov ni prav nič zrahljala, pač pa še trdneje zategnila. In tudi ni dvoma, kdo vozel zateguje.
Mar ni zdaj končno čas, da prenehamo s puhlicami o prijateljskih in dobrih sosedskih odnosih med obema državama, da prenehamo s hinavsko politično korektnostjo, ki samo zamegljuje bistvo in onemogoča izreči resnico, s tem pa onemogoča iskanje primernih rešitev. Dobri sosedje in dobri prijatelji težave namreč rešujejo, ne pa zapletajo in poglabljajo.
Res je, sosedov si ne moremo izbirati, prav trapasto pa je, če jih ne poznamo in ne pokličemo po pravem imenu!
Milan Markelj
