Ob poplavi knjig, ki jih dandanes ponuja trg, se je morda umestno vprašati, ali so vsi romani, novele, zgodbe, pesmi … vredni objave.
Vprašanje o »umetniškosti« dela je zapleteno. Osnovne značilnosti literarne umetnosti so stil, jezik, slike in ritem, s katerimi pisoči prikazuje svoj psihični proces, ki ga izrazi s svojim bistvom, z mesom in krvjo, in ga pozunanji v književnem delu.
Za umetnika je značilno, da že od otroštva na poseben način opazuje zunanji svet in sebe dojema kot drugačnega od ostalih. Posebna perceptivna senzibilnost od ranega otroštva povzroča drugačen razvoj. Izjemne jezikovne sposobnosti so bistven, a ne edini pogoj za literarno sutvarjanje. Ta jezikovna sposobnost se mora transcendirati na supra-personalnem (nadosebnem) področju, na katerem ustvarjalec z besedami izraža svojo ustvarjalno vizijo in z njo gradi nov univerzum. Nekateri avtorji, npr. Joyce, vpisujejo notranji tok zavesti, drugi se poslužujejo racionalnega procesa. Pri ustvarjanju je nujno, da se spojijta notranji in zunanji proces. To se največkrat zgodi s simboli. Kreativnost je pogosto tudi povezana z narcizmom (jaz kot referenčna točka, kot razvojna faza in ne motnja). Umetnik lastni narcizem transformira, in tisto, kar občuti, naredi takšno, da tako to čutijo tudi drugi. Fantazija in simboli bi brez tega imeli zgolj privatni, osebni pomen.
Če povemo na način psihoanalize: za umetnost je vsaj do neke mere potrebna energija nevrotičnega konflikta, ki sili pišočega, da ustvarja.
Bertrand Russel je za ilustracijo tega, kaj bi literatura bila brez tega, v delu Satan v premestju upodobil Hamleta, ki je šel skozi proces psihoanalize. Bil je prilagojen in njegovo vprašanje o biti ali ne ni imelo več smisla.
Vendar niti psihanaliza ne more odkriti najglobljih slojev pomena književnega dela, ker je književnost nad tem, ker vsebuje in presega druge bistvene vrednosti in univerzalije. Ob tem se je mogoče vprašati, ali strogo normirane maturitetne naloge lahko razrešijo in ubesedijo te razsežnosti. Po ugotovitvah znanosti je mogoče razpravljati o posamezni temi dela (s stališča bralca, ne zapovedane komisije) ter formi (tehniki, narativni strukturi, govoru, igri …). Ker pa s(m)o bralci različni, za vsakega od nas literarno delo lahko pomeni nekaj drugega. Ampak kaj nam mora pomeniti, nam bodo pa zapovedali, če ne prej, na koncu srednje šole.
Torej je treba na vse tisto pozabiti, pozabiti je treba, da so nam priskutili Cankarja in še koga, sami moramo skočiti med liste knjige. Tako bomo najbolje spoznali, da je ustvarjanje najveličastnejša človekova sposobnost.
Barica Smole
