KULTURA VSAKDANJOSTI

Povsem običajno je, da se kulture vsakdanjosti največkrat sploh ne zavedamo in zato jo tudi premalo negujemo. Pri kulturi vsakdanjosti gre za vse tisto, kar nas dela bolj človeške, kar plemeniti naše odnose, da postajamo ljubeča bitja, da s tem postajamo tudi drugačni, boljši, plemenitejši, srečnejši …

Veselim se dejstva, da se nekateri ljudje zavedamo svoje omejenosti in umeščenosti v prostor in čas, v rojevanje in umiranje, pa tudi v dotik s presežnostjo … Te silnice večnega, ki presegajo naše bivanje, prežemajo naše življenjske izkušnje, hkrati pa nas treznijo, da smo tukaj in sedaj, včeraj in danes, povzdignjeni nad raven banalnosti, ki človeka ponavadi samo votli, prazni in izničuje. Zdi se, da čas, v katerem živimo, največkrat brez kulture vsakdanjosti, briše v ljudeh zavest o večplastnosti bivanja. Strukturirana doživetja, ki generirajo odnos »daj-dam«, pa ne žlahtnijo naših medčloveških odnosov, ampak jih kvarijo. Zato je kulturo vsakdanjosti potrebno neprenehoma ustvarjati in vanjo vlagati več ljubezni, samospoštovanja in pozornosti do drugih, do naših bližnjih. Za vse to si moramo vzeti več časa, preprosto se moramo ustaviti, dopustiti moramo, da se nas drugi lahko duhovno in telesno dotaknejo. Dotik, nasmeh in lepa beseda delajo čudeže, še posebej, če so ukoreninjeni v naš način življenja. Žarčiti spoštovanje do drugih in jih preprosto imeti rad, lahko dosežemo samo z dialogom, ki mora biti čist, pošten in odprt, drugače sožitja med ljudmi, v duhu kulture vsakdanjosti, ni mogoče doseči.

Trdno sem prepričan in verjamem, da lahko samo iz teh temeljev vznikne bistvo kulture življenja. Samo ta nam lahko prinaša osmišljajoče bivanje, ki tako na poseben način postane dodana vrednost naše izkušnje vsakdanjosti.

Franci Koncilija

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja