KRITIKA IN NEZAVEDNO

Leta 2000 sem izdala zbirko kratkih zgodb Igra za deset prstov, v kateri je bila med drugimi objavljena zgodba Čeveljci. Dogaja se v frizerskem salonu, glavni »junaki« pa so rdeči čeveljci, ki so na nek način simbol ženske svobode in upornosti. Čez nekaj mesecev je bila v Mladini objavljena kritika te knjige; no, ne knjige, mladi kritik (ker je kmalu potem umrl, ne bom zapisala njegovega imena) se je besno spravil samo na to zgodbo. Niso mu bila všeč imena protagonistk, predvsem pa ne pripoved o čeveljcih. Naj sem še tako razmišljala, kaj sem naredila narobe, tega nisem mogla ugotoviti. Kritika me je potrla, zlasti zato, ker se mi je zdela krivična in ker nerazumnega besa nisem razumela.

Leta 2003, torej tri leta po tisku moje zgodbe, je Založba Eno izdala slovenski prevod Clarisse Pinkole Estés Ženske, ki tečejo z volkovi. Clarissa je večkrat nagrajena pesnica, diplomirana psihologinja, jungovska psihoanalitičarka in cantadora, varuhinja starih zgodb. Če prebereš to knjigo, se ti med drugim odprejo ozadja oz. globine pravljic in pripovedk, mitov in arhetipov. Zgodba o Sinjebradcu je pripoved o ugrabitelju, temnem moškem, ki naseljuje psiho vseh žensk, naravnem plenilcu, Vasilisa predaja spoznanje, da večina stvari ni taka, kot se kaže, saj Jaga baba opozarja na opazovanje moči nezavednega, Grdi raček ima v središču motiv izobčenca itd …
Na strani 201 je objavljeno poglavje Rdeči čeveljci. Tu ni dovolj prostora, da bi obnovila vse plati te storije, bistvo je, da si deklica sama sešije rdeče čeveljce in odpleše. Je ustvarjalnega duha in se trudi. Prej brez pogledov levo in desno, z upognjeno glavo, sledi poti. Čevlji so pobeg iz bosega/suženjskega položaja. Rdeča barva nakazuje, da bo proces poln utripajočega življenja, vendar bo zahteval žrtev.

Ozadje motiva se je torej odstrlo, gospodov vzrok za bes pa je še vedno ostal nepojasnjen.

Čez kakšno leto sem izvedela, da ima težko, neozdravljivo bolezen, da ima ženo – tujko in da je privezan na invalidski voziček. Popolnoma je bil odvisen od lepe Poljakinje.
Čez nekaj časa me je prijateljica, ki ga je cenila, povabila, da greva k njemu na obisk. Pa sem šla. Pripetljaja nisem omenila, samo pri predstavitvi sem rekla: »Saj se poznava …« Pa sva se res? Je slutil zakaj moj nekoliki šaljivi poudarek na čeveljcih? Sem jaz vedela, da mu mora mlada žena pomagati pri najbolj osnovnih življenjskih potrebah?

Ko sem kasneje doživela kakšen neumen zapis, se me ni več dotaknil. Ker profesionalne kritike skoraj ni več, jo pišejo največkrat neuke kokoši. Neka madam se je zgražala o izrezovanju ene sličice iz celuloidnega traku filma (dogaja se leta 1958). »Kakšno filmsko vzgojo so pa imeli!« je zapisala. Tu ni nič nezavednega, tu je samo ignoranca.

Za konec: Berite Ženske, ki plešejo z volkovi, če jih še niste. Izvedeli boste marsikaj tudi o sebi.

Barica Smole

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja