O prvooktobrski nedelji bomo najbrž še veliko let govorili kot o katalonski nedelji, saj je temu dnevu leta 2017 najmočnejši pečat vtisnilo prav burno dogajanje na ulicah Barcelone in drugih katalonskih mest, kjer je potekalo referendumsko glasovanje o neodvisnosti Katalonije. Pravzaprav bi moralo potekati, a je aroganca in kratkovidnost španskega državnega vrha poslala nad Katalonce kordone policije in civilne garde, da bi jim preprečili demokratično izraziti svojo voljo, in tako se je za evropske pojme običajno in nevprašljivo ljudsko izrekanje politične volje sprevrglo v nasilje, kakršnega si v Evropski uniji, za mnoge po svetu zgledne skupnosti vladavine človekovih pravic, ni mogoče zamisliti.

A se je zgodilo! Pred očmi evropske in svetovne javnosti so policisti pretepali svoje državljane, vlekli ženske za lase, streljali z gumijastimi kroglami, razbijali vrata volišč, uničevali volilne skrinjice in uničevali izpolnjene glasovnice.

Na to sramoto pa je legla še ena, še hujša – nepredstavljiv molk in obotavljivost večine vlad evropskih držav in same Evropske unije. Skoraj ni bilo državnika, ki bi jasno in glasno obsodil nasilno ravnanje španske vlade, evropska politična elita je strahopetno stisnila rep med noge in v zamočvirjenih glavah preračunavala, kdo bi vedel kaj, vsekakor pa ne tega, kar bi morala. Da je pravica narodov do samoodločbe ena najvišjih političnih in človekovih pravic. Amen!

Milan Markelj