Nedolgo tega sem na eni od spletnih strani prebral članek o “popotnikih”, ki so v jugovzhodnem delu Londona vzpostavili svoj kamp, čez nekaj tednov pa so se morali izseliti. Za seboj so pustili nekaj ton odpadkov, ki jih bodo morali lastniki zemljišč očistiti sami, kar jih bo stalo sto tisoč funtov.
Hitro mi je kapnilo, da članek govori o Ciganih oziroma Romih. In enako hitro sem prepoznal, da gre ponovno za svojevrsten pojav besednega zamegljevanja dejstev, ki bi mu lahko rekli kar besedna hinavščina. V tem primeru gre še za pravo sprevrženost, saj je beseda popotnik tako splošna, da ne pove prav nič drugega, kot da osebek popotuje. Kaj ne bi bilo bolje, če bi besedni hinavci raje kar zahtevali, da se poslej za Rome piše in uporablja zgolj beseda ljudje, pa bi bila stvar rešena enkrat za vselej.
V zelo starem izročilu (Sveto pismo, Geneza) je zapisano, da je “človek dal imena vsej živini in vsem pticam na nebu in vsem živalim na polju”. Tako je svet dobil svojo podobo v jeziku, človek pa možnost svet razumeti in dojeti resničnost.
Zamegljevati imena pomeni torej zamegljevati resničnost in njeno razumevanje, kar posledično prinese zmedenost in temu primerno nezmožnost ustreznega ravnanja.
Iz naše novejše zgodovine poznamo to besedno hinavčenje, ko smo kar naprej izumljali nove in nove besede za znane stvari, v lažnem upanju, da bomo tako spremenili resničnost. Tako tudi Cigan ni smel več biti Cigan, ampak je postal Rom. No prav kmalu bo tudi to poimenovanje prepovedano, ker se pospešeno polni z nezaželjeno vsebino in bo, če že ni, popolnoma vseeno, ali rečeš Rom ali Cigan.
A preimenovanje, zamegljevanje in besedno hinavčenje ni nobena rešitev.

Milan Markelj