Pred našimi očmi pospešeno izginja nekdaj širna in lepa dežela. Ime je dobila pred stoletji in z njim je bilo označeno, da gre za spodnji del Kranjske. Med Ljubljano in Kolpo ter med Savo in Bloke je bila umeščena. Rodila je mnoge znamenite osebnosti in bila dom mnogim, njeni ljudje so ljubili ta gričevnati svet, posut s kamenjem in zelenjem, in se v znoju trudili za vsakdanji kruh in praznični kozarec vina. Prešla je v pesem in v podobo, prežela občutja in zavest. Ko je vabil Dolenj`c Gorenjca z mrzle planine, je bilo to vabilo Suhokranjca, Belokranjca, Ribničana, Podgorca, Zasavca, Posavca in kar je še bilo združenega v dolenjski deželi. Vse njih je imel Cankar v mislih, ko je zapisal: »Dolenjec, korenina slovenskega naroda.« Prvo dolenjsko hranilnico so odprli v Metliki, Kostanjevici so nadeli ime dolenjske Benetke, Kum razglasili za najvišjo dolenjsko goro, Dolenjske novice so poročale iz krajev od Krškega do Kočevja in od Starega trga ob Kolpi do Ivančne Gorice, Dolenjski list, zvest svojemu imenu, še poroča, a ne več s tako obsežnega območja, itd.
A ta dežela ni več Dolenjska in tu ne žive več Dolenjci. Dolenjske pravzaprav ni več in nihče ne zna povedati, kaj sploh še je. Celo ime se vse bolj izgublja, namesto Dolenjska pa se uveljavlja, ponekod tudi precej na silo, naziv jugovzhodna regija. Vse kaže, da v Sloveniji živijo Gorenjci, Štajerci, Primorci, Prekmurci, ob njih pa še nekakšni Jugovzhodci, edini v vsej naši ljubi domovini oropani starega, uveljavljenega imena ter brezosebno imenovani po nebesnih straneh.
Milan Markelj
