150-letnica smrti misijonarja Friderika Barage

19. januarja bo minilo 150 let od smrti Friderika Barage, škofa in misijonarja med severnoameriškimi Indijanci, ki se je v kulturno zgodovino Amerike zapisal kot pisec prve slovnice in slovarja enega od indijanskih jezikov. Še vedno ostaja kandidat za beatifikacijo.

Pripravil: Franci Koncilija

Slovenski misijonar med Indijanci v Ameriki, popotnik, slovničar in škof Friderik Baraga, še vedno kandidat za beatifikacijo, se je rodil 28. junija 1797 v gradiču Mala vas pri Dobrniču. Leta 1799 sta starša grad Mala vas prodala in številčna družina se je preselila na Grad Trebnje.

Dvorec v Mali vasi, na Dolenjskem, kjer se je 29. junija 1797 rodil Irenej Friderik Baraga.

Friderik se je šolal v Ljubljani, poletne počitnice pa je preživljal pri stricu Ignaciju na gradu Belnek pri Moravčah. Na Dunaju je najprej študiral pravo, kjer je spoznal redemptorista Klemena Marijo Dvoržaka, ki ga je navdušil za duhovniški poklic. Po dokončanem študiju prava leta 1821 je v Ljubljani vstopil v bogoslovje. Duhovnik je postal leta 1823. Štiri leta je bil kaplan v Šmartinu pri Kranju, nato pa dve leti v Metliki. Med verniki je bil priljubljen, pri ostalih duhovnikih pa je večkrat naletel na nerazumevanje in nasprotovanje.

Škof Friderik Baraga na stara leta, ko je bil tudi po videzu podoben svojim Indijancem.

Misijonar med Indijanci
Že v Metliki se je Baraga odločil za misijonarski poklic med divjimi ameriškimi Indijanci, kamor je prišel leta 1830.Takoj po prihodu se je začel učiti njihovega jezika. Njegova prva misijonska postojanka je bila Arbre Croche (Krivo drevo, danes Harbor Springs) ob Michiganskem jezeru, na ozemlju plemena Otava. Leta 1832 je dal v Detroitu natisniti prvi molitvenik v otavanskem jeziku: Otawa Anamie-Misinaigan. Poleg krivega drevesa je oskrboval še druge misijonske postojanke ob Michiganskem jezeru. Med Otavani je deloval do leta 1835, ko je bil poslan v La Pointe ob Gornjem jezeru, k plemenu Očipva. Po redko poseljenem indijanskem ozemlju se je pogosto peš odpravil na misijonska potovanja, zaradi česar so ga začeli klicati “duhovnik na krpljah”. Leta 1852 je prejel škofovsko posvečenje v Cincinnatiju v Ohio, od leta 1866 naprej pa je vse do smrti 19. januarja 1868 deloval v škofiji Marquette, Michigan, kjer je tudi pokopan v stolnici sv. Petra.

Častitljivi Friderik Baraga je pokopan v stolnici svetega Petra, Marquette

Zasluge
Friderik Baraga je prepoznan po tem, da je napisal vrsto knjig v različnih jezikih, največ v slovenščini ter očipvejski in otavski indijanščini. Tako je njegov molitvenik Dušna paša iz leta 1826 z vsemi ponatisi izšel kar v 150.000 izvodih. V Ameriki pa je pisal nabožne knjige in molitvenike za Indijance, med drugimi tudi Zgodovina, značaj, šege in običaji severnoameriških Indijancev. Friderik Baraga je bil tako prvi, ki je Evropejce seznanil z zgodbo o indijanski princesi Pocahontas, ki je postala svetnica. Pomembni sta predvsem njegova slovnica in slovar očipvejskega jezika. Baraga je prebivalce v Ameriki poučil tudi, kako se sadi in vzgaja sadna drevesa, in jim tako omogočil izboljšati življenje. V svojih misijonih je ustanavljal šole, kjer so se Indijanci učili branja, pisanja in računstva, njegovi sodelavci pa so poučevali različne obrti, predvsem kovaštvo in tesarstvo.

Zakaj Baraga še ni kanoniziran?
Škofijski postopek za beatifikacijo Friderika Barage se je začel 17. avgusta 1972. Papež Benedikt XVI. je 10. maja 2012 podpisal odlok, s katerim je Baragi priznal junaške kreposti in mu dodelil naziv častitljivi Božji služabnik, vse to pa je še daleč od kanonizacije za blaženega ali celo za svetnika. Problem je na dve ravneh. Ko so v Vatikanu pred desetletji raziskovali Baragovo življenje, so odkrili, da je med francosko okupacijo Napoleonove vojske v Sloveniji ena izmed Baragovih sester zanosila in rodila nezakonskega otroka z enim izmed francoskih vojakov, ki so se klatili po takratni Sloveniji. To je bil zadosten razlog, da so postopek za beatifikacijo Friderika Barage zamrznili za nekaj stoletij. Druga težava pa tiči v škofiji Marquette, v kateri vsi tamkajšnji dosedanji škofje, Baragovi nasledniki, njegovi beatifikaciji preprosto niso naklonjeni, brez soglasja krajevnega škofa pa Vatikan tudi ne razglasi nekoga za blaženega in svetnika. Torej razmere niso rožnate in razglasitve za svetnika ni pričakovati kmalu. Pričakovati je, da bodo slovenski svetniški kandidati, kot so frančiškan Vendelin Vošnjak, skopski škof Janez Frančišek Gnidovec, ljubljanski škof Anton Vovk in škof Anton Mahnič s Krka (Hrvaška) verjetneje kanonizirani za blažene pred Friderikom Barago. Naj omenim še pobudo za kanonizacijo našega arhitekta profesorja Jožeta Plečnika, ki pa je slovenski škofje sploh ne podpirajo.

Navkljub vsemu je slovenski misijonar Friderik Baraga pomembno zaznamovan v širšem slovenskem prostoru. Poznamo Baragovo pot, ki povezuje nekatere slovenske kraje, ki so tako ali drugače povezani s Friderikovim življenjem. Tako imamo pred župnijsko cerkvijo v Trebnjem Baragov bronasti kip v naravni velikosti, delo kiparja Franceta Goršeta (1978), Grad Mala vas pa je urejen v muzej. V Novem mestu imamo Baragov zavod, v Kranju pa Baragov trg in otroški katoliški vrtec. Pred leti so bili vsako leto tudi Baragovi dnevi, ki pa so sčasoma zamrli. V Ameriki, v zvezni državi Michigan, pa so Baragovo okrožje, Mestna hiša in Baragova vas.

(Vir: Ognjišče, Wikipedija)

Hana Stupica razstavlja v galeriji Krka

Od 11. januarja je v galeriji Krka v Novem mestu na ogled razstava del ilustratorke Hane Stupica, ki predstavlja že tretjo generacijo ilustratork iz družine Stupica.

Pripravil: F. Koncilija

Tatjana Pregl Kobe in Hana Stupica

Na otvoritvi je spregovorila likovna kritičarka in umetnostna zgodovinarka Tatjana Pregl Kobe. V svojem nagovoru je poudarila, da je Hana Stupica nadarjena, iskriva in študijsko zagnana ilustratorka in oblikovalka. Vedno je rada risala živali. Čim bolj nenavadne so, tem bolj so ji pisane na kožo in toliko raje jih upodablja. Še posebej uživa v slikanju takih, ki jih prvič predstavlja. Rada riše tudi mačke, hrčke, pravzaprav vse živali. Sicer pa se Hana Stupica pri ilustriranju postopoma spoznava tudi s podobami ljudi. Najbolj jo pritegnejo starejši, katerih obrazi pričajo, da so že marsikaj izkusili. Največji risarski izziv pa ji pomenijo otroci. Morda tudi zato, ker jih ne želi izumetničiti. Poleg tega otroke vidi kot enakovredne člane družbe, ki jim ni treba olepševati realnosti. Ilustratorka Stupica včasih v svojih delih preseneti tudi s kakšnim manj ljubkim stvorom ali pošastjo, ki ji sede v zavest ob bolj ali manj primernih trenutkih…

Lani je Založba Miš izdala v slovenskem prevodu znamenite Schönwerthove pravljice, ilustriranje pa je zaupala Hani Stupica, ki so ji bili pravljični junaki dobesedno pisani na kožo, saj se je ilustriranja lotila s filigransko natančnostjo in pretanjenim posluhom za barve, ne da bi se pri tem odrekla dramatični drugačnosti upodobljenih junakov.

Razstava bo odprta do 2. februarja 2018.

Zakaj Slovencem po nemško?

Na Dunaju deluje Slovenski kulturno-informacijski center SKICA, ki ga vodi Barbara Koželj Podlogar. Ta center plačujemo vsi slovenski davkoplačevalci, da pomaga koroškim Slovencem pri njihovem prizadevanju, da bi slovenščina v Avstriji postajala vse bolj prepoznavna, javna in v uporabi, ter pri umeščanju slovenske kulture v avstrijski kulturni prostor. V času božično-novoletnih praznikov pa so Slovenci v Celovcu od tega centra prejeli voščilo v nemškem jeziku. Nezaslišano! Za kaj takšnega preprosto ni opravičila, čeprav so se po pisanju v medijih Slovencem opravičili tako na dunajskem centru SKICA kakor tudi na kulturnem ministrstvu v Ljubljani, kjer so se še posebej potrudili opravičevati nezaslišano šlamastiko Slovenskega kulturno-informacijskega centra SKICA na Dunaju. Po drugi strani pa so inšpektorji za kulturo in medije v začetku decembra zagrozili znanemu slovenskemu fotografu Matjažu Tančiču, ki večinoma živi v tujini in ni plačan iz davkoplačevalskega denarja, da bo zaradi svoje spletne strani, ki je zapisana samo v angleškem jeziku, moral plačati globo 1.500 evrov. Kakšno sprenevedanje! Dvojna morala! Sicer pa star slovenski pregovor pravi: Vrana vrani ne izkljuje oči. Pa naj razume, kdor more!

(Vir: Večer)
Franci Koncilija

60 let od prve stavke v socialistični Jugoslaviji

Stavka, ki je potekala  od 13. do 15. januarja 1958. leta v slovenskih rudarskih revirjih, je bila tedaj, v socializmu, nekaj povsem nepričakovanega, saj naj bi ne bil “štrajk” v državi, kjer so delovna sredstva, tovarne in rudniki, v lasti delavcev, teoretično sploh možen.

Pa vendar! Zgodilo se je. 13. januarja 1958 je popoldanska izmena delavcev v jami Pesko v Trbovljah prenehala delati. O dogodku v rudniku so bili kmalu obveščeni vodstveni organi rudnika, okoli 23. ure pa še republiški sekretariat za notranje zadeve. V hrastniškem rudniku so začeli stavkati naslednji dan, v Zagorju pa 16. januarja ob pol štirih popoldne. V prvi organizirani množični stavki v socialistični Jugoslaviji je tako v vseh treh rudnikih stavkalo okoli 5.200 rudarjev. Rudarji so se odločili za stavko zaradi nizkih plač, kar je bila posledica takratnega administrativno- planskega gospodarstva zaradi neustreznih cen premoga, nezadovoljni pa so bili tudi zaradi razmer v revirjih in negotove prihodnosti rudnikov.

Domačinu Mihi Marinku, ki je bil sekretar CK ZKS, predsedniku izvršnega sveta RS Stanetu Kavčiču in direktorju rudnikov Lojzetu Ribiču so rudarji na pogajanjih povedali, da ne gre za klasično stavko, ampak za demonstracijo proti birokraciji in gospodarskemu sistemu, kar je bilo v tistih časih tudi nezaslišano.

Slovensko in jugoslovansko politično vodstvo je bilo zaradi stavke šokirano, saj je ta stavka ovrgla dolgoletno prepričanje, da socializem v svojem bistvu zagotavlja miren in postopen razvoj.

Stavka je močno razdelila slovensko partijsko vodstvo glede načina reševanja zaskrbljujočih nastalih razmer, saj si oblast ni smela privoščiti presenečenja. Po navodilu Ivana Mačka je milica tajno nadzorovala dogodke, na Trojane pa so s tovornjaki poslali oboroženo milico in vojsko JLA, za vsak primer …

Napetost je iz dneva v dan nevarno naraščala, zato sta se Stane Kavčič in direktor rudnikov Lojze Ribič odločila za tvegano potezo in še pred odločitvami zvezne vlade v Beogradu rudarjem obljubila uresničitev njihovih zahtev. Tako so rudarji 15. januarja 1958 prenehali stavkati.

Kako malo je manjkalo, da bi lahko prišlo do prelivanja krvi, potrjuje izjava Edvarda Kardelja, ki je 24. januarja 1958 na plenumu CK ZKS dejal: »Mislim, da je bilo zgolj naključje, da tudi v Trbovljah ni bilo treba intervenirati z orožjem!«

Pripravil: Franci Koncilija

(Vir: Wikipedija)

Kristus v Arabijo

Da Vincijev Odrešenik sveta (Salvator mundi)

Proti koncu lanskega leta so številni mediji v Sloveniji in tujini poročali o zgodovinski dražbi umetnin v dražbeni hiši Christies v New Yorku. Šlo je za sliko Odrešenik sveta (Salvator mundi), ki jo je v začetku 16. stoletja ustvaril Leonardo da Vinci za francoskega kralja Ludvika XII. Slika je bila leta 1958 na dražbi prodana za pičlih 45 britanskih funtov, v New Yorku pa za rekordnih 450 milijonov dolarjev oziroma okoli 380 milijonov evrov. Doslej je na vrhu lestvice najdražje prodanih umetnin dominirala slika Pabla Picassa Ženske iz Alžira, ki so jo leta 2015 prodali za skoraj 180 milijonov dolarjev. Nakup Leonardove umetnine je bil po pravilih dražbe anonimen, zato je vso svetovno umetniško srenjo kar nekaj tednov vznemirjalo vprašanje, kdo je kupec slike Odrešenik sveta. Skrivnost je razkril The New York Times, ki je obelodanil novico, da je novi lastnik slike malo znani savdski princ Bader al Saud bin Abdullah. Novico so potrdili v novem muzeju Louvre Abu Dabi iz Združenih arabskih emiratov. Jezus Kristus za muslimane ni božja oseba in odrešenik sveta, ampak zgolj prerok, kot npr. Abraham in drugi.

(Vir: Delo)
Pripravil: Franci Koncilija

Prvo srečanje v klubu Severina Šalija

Na pobudo gospe Marinke M. Miklič se je v petek, 5. januarja, zvečer v gostišču Jakše na Drski v Novem mestu zbralo okoli petnajst članov in simpatizerjev Kulturnega društva Severina Šalija na prvem srečanju v okviru društvenega kluba.

Pripravil : F. K, foto: MiM

Po uvodnem medsebojnem pozdravljanju in spoznavanju je namestnik predsednika Franci Koncilija vsem prisotnim pojasnil razloge za ustanovitev kluba, ki temeljijo na negovanju in poglabljanju medsebojnega spoštovanja in prijateljstva, hkrati pa bo to tudi priložnost za druženje in izmenjavo predlogov in pobud za poživitev dela društva, in podobno. V nadaljevanju je Koncilija dr. Janezu Gabrijelčiču voščil za življenjski jubilej in mu v imenu društva podaril najnovejšo knjigo V kamen vklesano, ki jo je s podporo KDSŠ izdala Marinka M. Miklič.

Dr. Janez Gabrijelčič je kot pobudnik in ustanovitelj Rastoče knjige, ki se uspešno širi po Sloveniji in v tujini, na kratko predstavil ta projekt, še posebej Deklico z Rastočo knjigo, ki deluje že osemnajst let, in njeno letošnje sporočilo. Poudaril je, da je Deklica živa in raste in je pravo izživetja slovenstva. Rastoča knjiga je posvečena predvsem mladim in vsem Slovencem, ki smo v duhu Brižinskih spomenikov in v Trubarjevem smislu tudi narod (rastoče) knjige. Na koncu je dr. Janez Gabrijelčič v imenu Deklice z rastočo knjigo poudaril, da udejanjajmo tisto, v kar resnično lahko verjamemo, udejanjajmo misli in besede ljubezni. Naj bo torej leto 2018 leto sejanja univerzalne ljubezni, polno miroljubnega, ustvarjalnega in pozitivnega sodelovanja!

Po »uradnem delu« srečanja so se ob odlični kulinariki in pijači razplamteli številni medsebojni pogovori med udeleženci, ki so bili enotnega mnenja, da klub Severina Šalija upravičeno zasluži svoj obstoj. Dogovorjeno je bilo, da v bodoče srečanje vseh ljudi dobre volje na ravni kluba vsak mesec na prvi petek zvečer.

Monografija o slikajočem pesniku Mihi Malešu

Ob tridesetletnici smrti slikarja, grafika, ilustratorja, fotografa, oblikovalca, pesnik in bibliofil Mihe Maleša je konec lanskega leta Mladinska knjiga v zbirki Album izdala monografijo z naslovom Slikajoči pesnik. Zasnovala jo je umetnostna zgodovinarka Breda Ilich Klančnik.

Na predstavitvi monografije v začetku tega meseca v Glazerjevi dvorani Univerzitetne knjižnice Maribor je Ilich Klančnikova poudarila, da je bil Miha Maleš najbolj svetovljanski in najbolj polivalenten med slovenskimi umetniki ter najbolj pesniška duša med slovenskimi slikarji. Milček Komelj je Maleša predstavil kot novatorja, drugačneža, kot tistega, ki so ga nekdanji akademiki prezirali. Maleš ima zgodovinsko vlogo, ker se je po impresionistih prvi pri nas preusmeril iz nemškega duhovnega okrožja, ki je takrat prevladovalo, k francoskemu. To je bila tudi glavna razlika med njim in Božidarjem Jakcem. Lirika Miho Maleša so izjemno cenili tudi številni pesniki. Komelj je v nadaljevanju povedal, da je bil Maleš izrazito slovenski ustvarjalec, a združeval je nasprotja. Maleš je spodbude iskal v folklorni umetnosti, Gaspari mu je bil blizu, zanimala ga je moderna umetnost …

Milčkov sin Miklavž Komelj je predstavil vlogo in pomen Mihe Maleša na področju standardov bibliofilskega izdajateljstva v slovenskem prostoru, saj je bil Maleš ključna figura celotnega umetnostnega založništva med obema vojnama in še tudi v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Bil je namreč urednik Umetnosti, edine umetnostne revije tistega časa. S svojo vseprisotno, a ne vsiljivo osebnostjo je Maleš postavljal standarde, saj je bila njegova umetnost sveža, osvajajoča, kot topel sončen pomladni dan …

Naj še spomnimo, da smo v Knjižnici Mirana Jarca lanskega junija lahko občudovali Maleševe ilustracije Prešernovega Sonetnega venca.

(Vir : Večer, Gea)

Franci Koncilija

NAŠE DRUŠTVO IZDALO PRVO KNJIGO

Z izidom knjige Marinke Marije Miklič V KAMEN VKLESANO Kulturno društvo Severina Šalija stopa na pot uresničevanja enega od svojih zahtevnejših in ambicioznejših programov. Gre namreč za izdajateljsko dejavnost, ki si jo je društvo zapisalo v program, da bi tako uresničevalo svoje poslanstvo in prispevalo svoj delež v kulturno dogajanje novomeškega območja in širše.

Knjigo so natisnili v Opara tisku decembra lani in je tako že v rokah nekaterih bralcev, širše javne pozornosti pa bo deležna na predstavitvah, ki se bodo zvrstile od slovenskega kulturnega praznika naprej.
Avtorica Marinka Marija Miklič, članica našega društva, ljubiteljem proznega pisanja ni neznano ime. Že od leta 2002 redno objavlja svoje prispevke v literarnih revijah (Sodobnost, Mentor, Rast, SRP), časopisih (Dolenjski list, Vzajemnost, Kmečki glas …) in zbornikih (Snovanja, Mojemu mestu, Lepota besede …). Za svoje literarne stvaritve je prejela več priznanj in nagrad, denimo, nagrado revije Rast, nagrado KGD Reciklaža, nagrado Slavističnega društva, nagrado Lipe, Onino pero, s humoresko Diploma je zmagala na Proznem mnogoboju, njena zgodba Skrivalnica se je uvrstila v antologijo evropskih mest, zgodba Reci sklečka pa v dvojezični avstrijski zbornik. Leta 2012 je pri KUD Franc Bogovič izšel njen knjižni prvenec Odprta ograja z izbranimi dvajsetimi kratkimi zgodbami.

Za svojo drugo knjigo z naslovom V kamen vklesano je Marinka M. Miklič izbrala 17 zgodb, ki jih je napisala na osnovi svojih doživetij in spominov na življenje, kot je potekalo na dolenjskem podeželju v njenem otroštvu in kasneje. Poudarek ni na osebnem doživljanju, ampak avtorica izrisuje nekdanje življenje, kot se izraža v vsakdanjih delih, opravilih in običajih ter poklicih oziroma obrteh. Tako ima njeno pisanje, kot ugotavlja v svoji spremni besedi V srce vklesano Diana Pungeršič, “močno etnološko, kulturno-antropološko spoznavno vrednost, saj v natančnih in verodostojnih opisih nekdanjega načina življenja razodeva snovno in zlasti duhovno kulturo Dolenjske v drugi polovici prejšnjega stoletja”. Na to plat Mikličinega pisanja opozarja tudi dr. Milček Komelj (predsednik našega društva) v svoji poglobljeni spremni besedi Svetla, z nostalgijo prepojena knjiga, ko zapiše, da avtorica v knjigi nagovarja bralca “z iskrenim pričevanjem”, ki njeni knjigi daje poleg “osnovne intimne obarvanosti” tudi “narodopisen in kulturnozgodovinski pomen”.

Milan Markelj

Železnodobne zgodbe s stičišča svetov

Situla iz Vač pri Litiji, ki sodi med najlepše izdelke situlske umetnosti.

V Narodnem muzeju Slovenije v Ljubljani so že sredi decembra odprli novi del stalne razstave, ki so jo poimenovali Železnodobne zgodbe s stičišča svetov. Gre za izjemno, obsežno in kakovostno arheološko gradivo, ki ga je Deželni muzej za kranjsko začel pridobivati že v drugi polovici 19. stoletja, danes pa v narodnem muzeju Slovenije sestavlja jedro ene najdragocenejših zbirk železne dobe v Evropi. Na omenjeni razstavi, ki so jo umestili med zgodbe iz starejše prazgodovine in zgodbe iz rimske dobe, bodo predstavili okoliščine, v katerih so se na našem ozemlju pojavile in kasneje samostojno razvijale zahtevne metalurške tehnologije, umetnostna figuralika, lokalne pisave ipd. 

(Vir : Delo)

Franci Koncilija

Spletna stran Kulturnega društva Severina Šalija Novo mesto. Urednik: Milan Markelj.