SOVRAŠTVO NI USTVARJALNA MOČ, USTVARJALNA JE LJUBEZEN

 

Bolehen poljski minoritski pater Maksimilijan Kolbe (1894-1941) je bil v začetku leta 1941 že zaprt v koncentracijskem taborišču Oswiencimu (Auschwitz) na Poljskem. Tam je naredil nekaj, kar  običajni ljudje ne zmorejo. Presegel je realizem krščanske morale, ki kljub vsemu ljubezen do sebe jemlje za merilo ljubezni do bližnjega. Dal je svoje življenje za življenje bližnjega!

NEMIRNI ČASI MED OBEMA VOJNAMA

Maksimilijan Kolbe je odraščal v industrijskem mestu Lodzu, v tedaj ruski Poljski, kjer so živeli Poljaki, Židje in Nemci. Kot šestnajstletnik je že bil v minoritskem samostanu v Lwowu, od koder so ga kasneje predstojniki poslali v Rim študirat teologijo in filozofijo. Bilo je leto 1917; v Rusiji je izbruhnila revolucija, praznovali so štiristoletnico reformacije in dvestoletnico prve velike prostozidarske lože, v Fatimi pa je Marija pastircem napovedala prihodnje katastrofe…Po vrnitvi v domovino je osnoval revijo »Vitez Brezmadežne« katero je častil popolnoma predano. V svojem mesečniku Kolbe ni bil hudo rahločuten do drugače mislečih. Odklanjal je Luthra in protestantizem, prostozidarje pa je imel za organizirano kliko fanatičnih Židov, ki hočejo uničiti Cerkev. Kritiziral je tudi komunizem, ko je v reviji leta 1939 zapisal:«Zdi se, da ateistični komunizem besni čedalje bolj divje…«Med obema vojnama je bil antisemitizem zelo razširjen in Kolbe, tako kot poljski škofje, se mu je le deloma odtegnil. Ironija in tragedija njegovega življenja je bila, da je kmalu postal, tako kot njegova domovina žrtev nacionalnih socialistov, ki so antisemitizem prignali v zločinske razsežnosti. Zato ni čudno, da so Nemci februarja 1941 Kolbeja zaprli zaradi hujskanja Poljakov proti njim.

ZAČETEK KONCA

Konec julija 1941 so iz taborišča pobegnili trije ujetniki, zaradi česar je zloglasni SS-ovski poveljnika taborišča Karl Fritzsch  izbral deset ljudi. Te bi za kazen v bunkerju izstradali do smrti, da bi s tem druge ujetnike odvrnili od podobnih poskusov pobega. Ko se je jokajoč zgrudil eden od izbranih mož, Franciszek Gajowniczek, oče osmih otrok začel glasno tožiti, je Kolbe prostovoljno stopil na njegovo mesto, čeprav ni bil izbran med deseterico z lakoto obsojenih na smrt. To je bil trenutek, ko je Maksimilijan Kolbe pustil za seboj vse, kar ga je v njegovem življenju prevzemalo, razen pravega poslanstva njegove neomajne vere.  Naduti Fritsch je ponorel, saj kaj takega ni pričakoval. Povedati je treba, da so dlakocepski teologi kongregacije za verski nauk na začetku beatifikacije dvomili ali je Kolbe v strogem smislu sploh bil »mučenec za vero«, prelati kongregacije za zadeve svetnikov pa v vsem Kolbejevem življenju niso videli nič drugega kot samo »junaške kreposti«. Kasneje so se leta 1982 poljski in nemški škofje zavzeli za Kolbeja in pisali papežu, da naj mu prizna čast mučenca.

ZAKLJUČEK

Človek, ki je šel prostovoljno še z devetimi drugimi v bunker lakote, je njihove in svoje trpljenje še dva tedna spremljal z molitvijo, dokler ni 14. avgusta 1941 morilska injekcija s strupoim v žile ugasnila zadnje iskre življenja v razpadajočem telesu. Kolbejev pepel so raztresli, ostalo ni nobenih relikvij. Toda k njegovim zadnjim izpričanim besedam spada stavek, ki je bil izrečen v peklu Auschwitza:«Sovraštvo ni ustvarjalna moč, ustvarjalna je le ljubezen!«

(Vir : Znamenje).

Pripravil :

Franci  Koncilija

PREPOVEDANE KNJIGE V SLOVENIJI

V Narodni univerzitetni knjižnici v Ljubljani je na ogled zanimiva razstava o prepovedanih knjigah na Slovenskem med 14. in 18. stoletjem. Poimenovali so jo In vendar so jih brali.

Razstava je del širšega raziskovalnega projekta dr. Sonje Svoljšak, skrbnice in raziskovalke starih tiskov v NUK, ter dr. Luke Vidmarja z Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede pri ZRC. Z razstavo sta uspešno osvetlila ozadje, strukturo, pomen in zgodovino znamenitega papeškega indeksa (Index Librorum Prohibitorum) in drugih cenzurnih seznamov, ki so jih v preteklosti označevali za versko, moralno ali politično sporne.

Dr. Luka Vidmar in dr. Sonja Svoljšak.

INDEX LIBRORUM PROHIBITORUM

Naslovica znamenitega seznama prepovedanih knjig iz leta 1564.

Seznam prepovedanih knjig (ILP) je leta 1564 razglasil tridentinski koncil in je vseboval naslove knjig in imena avtorjev, za katere je Cerkev menila, da so škodljive za katoliški nauk in vernike, zato je bilo katoličanom strogo prepovedano njihovo branje, tiskanje in širjenje. Seznam je vseboval apokrifne knjige (nekanonske biblične spise in knjige), heretične knjige, ki so nastale po tridentinskem koncilu, ter novoveške avtorje. To so bili: Abelard, Bacon, Boccaccio, Bruno, Kalvin, Dante, Descartes, Erazem Rotterdamski, Galilej, Kant, Hus, Locke, Machiavelli, Pascal, Rousseau, Spinoza, Voltaire, Wycliffe, Zwingli, Balzac, Sartre, Gide in drugi. Med Slovenci je bil gotovo »najnevarnejši« Primož Trubar, sledili so koprski škof Peter Pavel Vergerij, humanist Nikodem Frischlin ter Janez Ludvik Schőnleben.

Za vse to sta praviloma ves čas skrbela sveti oficij in kongregacija za indeks prepovedanih knjig. Indeks je bil dejansko obrambna reakcija Cerkve proti protestantizmu in posledica katoliške prenove (protireformacije).

Prvi indeks iz devetega stoletja se je imenoval Decretum Glasianum, leta 1559 pa je papež Pavel IV. razglasil prvo različico tako imenovanega Paulinijevega indeksa, ki so ga čez eno leto poimenovali Tridentine Index.
Do leta 1948, ko je bil izdan zadnji indeks, je izšlo okoli 50 popisov prepovedanih knjig. Indeks so obešali po vseh glavnih rimskih cerkvah, prejeli pa so ga tudi vsi nunciji v tujih državah. Komaj pol leta po koncu II. vatikanskega koncila (11. 10. 1962–8. 12. 1965), natančneje 14. junija 1966, je papež Pavel VI. uradno ukinil zloglasni indeks.

RAZSTAVA

V NUK-u, ki je bil prvotno licejska knjižnica, hranijo veliko »prepovedanih knjig«, še posebej iz dobe razsvetljenstva, denimo Žige Zoisa in Jerneja Kopitarja. Zato ne čudi, da je sporočilo poučne in zanimive razstave, da sta tako posvetna kakor cerkvena oblast po izumu tiska iz strahu za ohranitev vere in morale ljudi uvedla cenzuro. Tako je Index Librorum Prohibitorum vzbujal neznansko radovednost, zlasti med družbeno elito, plemstvom, duhovščino, bogatim meščanstvom in uradniki. Zato takratni izobraženci teh knjig niso le brali, ampak so jih tudi imeli in hranili. Skratka, sami sebi informacij niso odrekali, najbližji črni trg za bralce iz Slovenije pa so bile Benetke.

Na razstavi si obiskovalci lahko ogledajo okoli 30 del (fragmentov), nekatera tudi v elektronski obliki, kar omogoča tudi ogled vsebine prepovedanih knjig in imena lastnikov. Pri tem je škoda prezreti naslovno stran rimskega indeksa iz leta 1711, ki je bil last kamniškega župnika Leopolda Maksimilijana pl. Raspa.

DOBA REVOLUCIJE, KOMUNIZMA IN SOCIALIZMA

Cenzurira sleherna oblast in ne samo Cerkev ali habsburška monarhija. Mnogo dosledneje je cenzurirala tudi socialistična oblast. Znano je, da je Komunistična partija Slovenije že 11. 9. 1941 na plenumu kulturnih delavcev sprejela sklep o kulturnem molku, ki pa ga je sama stalno kršila. Nekateri zavedni Slovenci, kulturniki in ustvarjalci tega ukaza niso spoštovali, zato so po vojni odgovarjali za upor, nekateri tudi z življenjem.
Komunistična oblast v Sloveniji je tako že leta 1945 naredila seznam del, ki so jih morali izločiti iz ljudskih knjižnic, v NUK-u pa je bil to znameniti D-fond. Za povojno obdobje je bilo značilno, da je bilo uradnih prepovedi razmeroma malo, a nekatera dela preprosto sploh niso izšla, spet druga so zaplenili. Tako je v 60. letih celotna izdaja Balantičevih pesmi končala v Vevčah. Kasneje je partija ukinila izhajanje revije Perspektive, Revijo 57 in Oder 57, da Nove revije niti ne omenjam.

ZAKLJUČEK

Dr. Luka Vidmar je ob odprtju razstave v NUK-u glede cenzur vseh vrst izjavil: »Interes sleherne oblasti je v cenzuri. V hujši ali milejši obliki. To se ne bo nikoli spremenilo. Iluzorno je pričakovati, da bomo cenzuro kdaj popolnoma izkoreninili.«

Pripravil: Franci Koncilija

Vir: Delo, Dnevnik, spletna stran, revija Svjetlo riječi

ŠE ENO PRETIRAVANJE NA PODROČJU UMETNOSTI

 

Na fotografiji : slikarka Nina Bric

V mariborski Galeriji MediaNox bo od 11. julija do 25. avgusta letos svoja dela razstavljala slikarka Nina Bric. Ustvarjalni projekt je slikarka lepo po »slovensko« poimenovala OLDSKUL SELFI. Bistvo tega slikarskega podviga je, da bo Nina Bric na podlagi svojih, s telefonom posnetih selfijev, na platno naslikala skupinskega…Kritiki menijo, da je prednost  projekta vkonceptualizaciji vsakdanjega zavesten vpogled v življenje in delovanje posameznika.

Že novembra leta 2013 so ugledni avtorji slovarjev angleškega jezika Oxford Dictionaries za besedo leta razglasili besedo »selfi«. To je fotografija, na kateri je nekdo s pametnim telefonom upodobil samega sebe. Beseda »selfi« je bila na spletu prvič uporabljena leta 2002. Fotografiranje samega sebe ima lahko žalostne posledice:znani so primeri, ko so ljudje ob fotografiranju samega sebe umrli. Umetnica Nina Bric pa se ne sprašuje o usodnih posledicah »selfija«, ampak poglobljeno razmišlja, kdaj avtoportret na platnu preneha imeti umetniško vrednost, ko postane »selfi«? Zaveda se, da postane »selfi« po objavi na socialnem omrežju bistveno manj vreden od avtoportreta samo zato, ker je množično produciran. Zato se je Nina Bric odločila, da bo sočasno objavljala slikarske portrete in fotografije na instagramu pod posebnim ključnikom. Posebnost razstave je tudi ta, da bo vsak obiskovalec lahko fizično všečkal portret tako, da bo nanj prilepil srček. Tako se bo izkazalo kateri avtoportret ima večjo umetniško vrednost.

Vprašanje pa je, ali ima neko delo umetniško vrednost že zato, ker je bilo večkrat všečkano?!

(Vir: Večer)

Franci  Koncilija

MIRA MIHELIČ, KNJIŽEVNICA IN PREVAJALKA (1912-1985)

 

 Mira Mihelič

Mira Mihelič je bila odlična pisateljica romanov in dram, prevajalka izjemnega obsega tuje literature, urednica inovativne zbirke žepnih knjig, dolgoletna gonilna sila pisateljskega društva in slovanskega ter mednarodnega PEN-a.

NJENO ŽIVLJENJE

»Ne, nisem bila nesrečen otrok, čeprav sem bila tako rekoč brez staršev, in če sem pogrešala materino ljubezen, se tega nisem več zavedala,« je dejala v enem od številnih intervjujev ob svoji sedemdesetletnici. Rodila se je 14. julija 1912 v Splitu v premožni meščanski družini Kramer očetu Slovencu in mami Hrvatici. Oče je bil podjetnik, mama pa operna pevka. Ko je bila stara dve leti, se je družina preselila v Zagreb. Po smrti mlajše sestre Ivice sta se starša ločila. Mira se je kasneje šolala v Švici, kjer se je naučila francoščine, nemščine in angleščine, kar ji je kasneje omogočilo ustvariti obširen prevajalski opus. V začetku marca 1941 je izšel njen prvi roman Obraz v zrcalu, naslednje leto pa drugi roman Tiha voda. Med drugo svetovno vojno so jo Nemci dvakrat zaprli. Tako je dobila navdih za dramo Svet brez sovraštva, ki jo je napisala leta 1945.

PREVAJANJE IN PISATELJEVANJE

Po vojni, med razcvetom socialističnega realizma, ki ji je bil tuj, se je nekaj let posvečala dramatiki. V tem času so nastale drame Svet brez sovraštva (1945), Ogenj in pepel (1949) in Operacija (1950) ter komedija Zlati oktober (1954). Mira Mihelič se je preživljala s prevajanjem. Prevedla je nad 80 proznih in dramskih del, predvsem iz angleščine, francoščine in nemščine. V njenih romanih (vseh je sedemnajst) je prisotna avtoričina življenjska zgodba. Njeno temeljno delo je roman Plamen ali dim (1973), ki ga je s presledki ustvarjala deset let in je kronika meščanske družine po vzoru evropskih družinskih sag (John Galsworthy, Thomas Mann). Od vseh njenih knjig ji je bila najljubša mladinska povest Pridi, moj mili Ariel (1965).

»NI ŽENSKE ALI MOŠKE LITERATURE«

Pisateljski vrh je Mira Mihelič doživljala v desetletjih od 1950 do 1970. V svojih romanih je dajala prednost ženskim likom: njene ženske so dinamične, v spopadu s seboj in zase, za svoje može, ljubimce in sinove, predvsem pa za življenjski smisel. Moški so v bistvu le spremljevalci ženskih usod, bolj ali manj negativni liki, slabiči ali brezčutna, preračunljiva bitja. Takšne je pač srečevala v svojem življenju. Zelo so jo bolele krivične sodbe. »Sem hči meščanske družine in v tistih prvih povojnih letih sem to občutila, saj sem morala večkrat slišati, da sem ‘buržujka’. To je bilo zame tem bolj boleče, ker sem, kakor mislim, vsaj toliko delala kot povprečna delavska žena.« Kot pisateljica ni imela ‘manjvrednostnih kompleksov’ v odnosu z moškimi kolegi. »Zmerom sem se počutila enakopravno. Moram pa priznati, da sem včasih naletela na podcenjevanje svojega dela, ker sem ženska. Toda rekla sem si: Ni ženske ali moške literature, je samo dobra ali slaba literatura.«

DEJAVNOSTI IN PRIZNANJA

V pisateljskih krogih je bila tudi družbeno dejavna. Leta 1962 je bila soustanoviteljica obnovljenega slovenskega centra PEN in v njem je delala skoraj vse do svoje smrti. Njen poseben prispevek v okviru PEN je bila pomoč pisateljem v zaporu. Od leta 1963 do 1975 je bila predsednica slovenskega centra PEN. Imenovana je bila tudi za dosmrtno predsednico mednarodnega PEN-a (1973–1985). Leta 1965 je prejela Župančičevo nagrado, Prešernovo nagrado pa je prejela dvakrat: leta 1950 za dramo Ogenj in pepel ter leta 1983 za življenjsko delo.

Ob 100. obletnici rojstva Mire Mihelič je Alenka Puhar o njej napisala monografijo.  V soboto, 14. julija 2018,  je minilo 106 let od rojstva Mire Mihelič, umrla pa je 4. septembra 1985 v Ljubljani.

(Vir: Ognjišče)

 

Povzel: Franci Koncilija

NAJSTAREJŠA PIŠČAL NA SVETU

Slovenski arheologi so 18. julija 1995 visoko nad dolino Idrijce v bližini vasi Reka pod Šebreljsko planoto, v manjši kraški jami, ki jo domačini imenujejo  Divje babe, odkrili najstarejšo piščal na svetu. Izkazalo se je, da gre za najdišče iz paleolitske dobe z dobro ohranjenimi ostanki človeškega bivanja v kameni dobi.

 V dvanajst metrov debeli plasti usedlin so arheologi na različnih globinah odkrili številne ostanke orodja in orožja, oglja in dele ognjišč. Danes je ta jama del arheološkega parka, imenovanega Divje babe. Arheologa Ivan Turk in Janez Dirjeca sta 18. julija 1995 komaj 2,8 metra pod površjem odkrila edinstven arheološki eksponat – koščeno piščal jamskega človeka. Poškodovana najdena piščal je bila dolga okoli deset centimetrov in je bila na obeh koncih odlomljena. Po rekonstrukciji se je nanjo dalo celo piskati. S pomočjo radiokarbonske analize so ugotovili, da je piščal stara najmanj 45.000 let.

Glasbilo je najverjetneje izdelal neandertalec, tako da je s kamnitim orodjem v kost stegnenice mladega jamskega medveda s premislekom uvrtal tri enake luknjice in iz njih izvabil preprosto melodijo. S temi zvoki je prestopil mejo med živalskimi samoohranitvenimi nagoni in človeško ustvarjalnostjo.

(Vir: Wikipedija, Demokracija)

 

Franci  Koncilija

NASMEH …

NASMEH…

Nasmeh nas nič ne stane, vendar čudežno deluje.

Obogati tistega, komur je namenjen, in ne osiromaši tistega, ki ga poklanja.

Zablesti, kot sončni žarek a spomin naj lahko ostane za vedno.

Nihče ni tako bogat niti tako reven, da si ga ne bi mogel privoščiti.

Z njim lahko vsak samo pridobi.

Nasmeh prinaša srečo v hišo, pozdrav prijatelju, pomoč pri sklepanju poslov.

Je počitek utrujenemu, kažipot zgubljenemu, sončni žarek žalostnemu in najboljše zdravilo proti jezi.

Ni ga moč kupiti, izprositi, izposoditi ali ukrasti, ker ima vrednost samo, kadar se podarja.

 

Mila  Kačič

O katalonskem (ne)osamosvajanju

V četrtek, 26. julija 2018, je bil na gradu Grm v sklopu Novomeških poletnih večerov pogovor s prvim predsednikom samostojne Slovenije Milanom Kučanom.

Njegov sogovornik je bil dolgoletni novinar  Primorskega dnevnika, ki izhaja vTrstu, Bojan Brezigar, sicer odličen poznavalec političnih razmer v Kataloniji, ki je ob tej priliki tudi predstavil svojo knjigo Šest dni v Kataloniji. Pogovorni večer, ki ga je vodil Novogoričan Luka Lisjak Gabrijelčič, urednik primorske revije Razpotja, je bil namenjen predstavitvi knjige in zatečenemu stanju ponesrečene osamosvojitve Kataloncev. Dogodka se je udeležilo okoli 60 ljudi.

Na pogovornem večeru so sodelovali Bojan Brezigar, Luka Lisjak Gabrijelčič in Milan Kučan. (Foto: Marko Klinc)

Gostje večera so na zanimiv način, sicer vsak iz svojega zornega kota, analizirali zatečene politične razmere v Kataloniji v času referenduma za razglasitev samostojne in neodvisne Katalonije, ki je bil 1. oktobra 2017. Referendum je španska vlada pod vodstvom predsednika Mariana Rajoya Breya krvavo zadušila s pomočjo zloglasne španske policije Guardia Civil, ki je znana še iz španske revolucije! Pri tem jeBojan Brezigar vzbujal pozornost s pripeto rumeno pentljo, ki je zunanji znak solidarnosti z zaprtimi katalonskimi politiki. Gre za star katalonski simbol boja za neodvisnost pred špansko nadvlado iz leta 1714. V nadaljevanju pogovora so dogodki v Kataloniji dobesedno vsiljevali vprašanja o primerljivosti dogodkov v bivši Jugoslaviji in Sloveniji v času našega osamosvajanja in mednarodnega priznanja. Sogovorniki so bili enotnega mnenja, da so bile razmere v Sloveniji popolnoma drugačne in če nič drugega, je bila v takratni jugoslovanski Ustavi nedvoumno jasno napisana dikcija o možnosti odcepitve katere koli republike. V Kataloniji teh pravnih možnosti niso imeli. Kučan je v pogovoru poudaril, da so se takratni slovenski komunisti glede odcepitve Slovenije zavzemali proti razpadu Jugoslavije.Sprejemljiva je bila bolj samostojna Slovenija, ki bi delovala v nekakšni konfederaciji, kjer bi Jugoslavija obstala in delovala še naprej. Seveda je takratno predsedstvo Jugoslavije to možnost odločno zavrnilo in v Slovenijo poslalo pripadnike Jugoslovanske ljudske armade. Nadaljnji razvoj dogodkov je znan.

V procesih osamosvajanja so se Katalonci ušteli tudi glede pričakovane podpore EU, ki pa je zaradi svoje pragmatičnosti Katalonce izdala, saj človekove pravice in vladavina prava, na osnovi katerih je nastala Evropska zveza, niso več njene najpomembnejše kategorije. Svoje pa je naredila tudi politika. V EU parlamentu večinska Ljudska stranka ni hotela delovati proti svojim političnim strankarskim predsednikom vlad ne samo v Španiji, ampak tudi v Madžarski in Hrvaški (arbitražni sporazum), medtem ko so Poljsko takoj »stisnili ob zid«. Žalostni neuspeh Kataloncev v prizadevanju za neodvisnost od Španije korenini tudi v globoki krizi celotne EU, ki se sooča s kršenjem svojih osnovnih tradicijskih demokratičnih načel. V Kataloniji, ki je sicer gospodarsko najbolj razvita pokrajina v Španiji in ima povsem svojo govorico, obstajajo sledeče nepremostljive težave: katalonske politične stranke niso članice političnih strank v EU parlamentu, katalonska družba je zelo razdvojena in neustavljivo se razrašča nekdanji Francov duh nestrpnosti.Zato prihodnost Katalonije ni rožnata, saj poti nazaj ni več!

Mestna občina Novo mesto je v času pridruževanja Slovenije v EU sklenila z občino Vila Franca del Penedes v Kataloniji partnersko pogodbo o medsebojnem sodelovanju. V znak priznanja so v mestu eno ulico poimenovali Novo mesto!

Franci  Koncilija

MOČ BESEDE

 

V Svetem pismu, na začetku Janezovega evangelija, beremo čudovit prolog, ki poveličuje Kristusa kot božjo Besedo. Evangelist Janez pa je zapisal, kako Beseda biva dovršeno, popolno in večno:

»V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je po njej nastalo in nič, kar obstaja, ni brez nje nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudem. In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela.«(Jn 1, 1–5).

Kakšen pomen pa ima dandanes človeška beseda med ljudmi? Kakšno moč ima in kako ta beseda vpliva na medsebojna srečevanja? Človeška beseda lahko osrečuje, lahko pa (žal) tudi povzroča žalost in bolečino.

 

Takole pa je neznani avtor zapisal o pomenu in vplivu človeške besede na naše vsakdanje življenje:

»Beseda je lahko most, ki združuje, ključ, ki odpira, balzam, ki blaži, luč v temi, mavrica upanja, pozornost, ki umirja, roka, ki pomaga vstati. Beseda pa je lahko tudi zid, ki ločuje, ključ, ki zaklepa, kis, ki razjeda kakor strup, veter, ki gasi plamene, klofuta, ki ponižuje, kamen, ki ubija.Beseda pa je na poseben način lahko tudi iskren nasmeh, ki nič ne stane, dela pa čudeže, saj ozdravlja bolečino in osrečuje ljudi.« 

                                                                                                    Zbral in pripravil:

                                                                                                     Franci  Koncilija

 

 

 

EKOLOŠKA PREROKBA INDIJANSKEGA PLEMENA CREE

 

Ekologija je razmeroma mlada znanost, saj se je začela razvijati šele v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko se je pojavilo očitno propadanje naravnih sistemov, predvsem zaradi neodgovornega ravnanja človeka do njegovega bivalnega okolja. Posledica vsega tega je pojav toplogrednih plinov, zlasti škodljivi vpliv ogljikovega dioksida (CO2), da vseh drugih nevarnih pojavov za naravo in človeka niti ne omenjamo.

Ameriški staroselci, ki jih je leta 1492 Krištof Kolumb imenoval Indijanci,  med njimi tudi Eskimi ali Inuiti, pa so vedno živeli od darov narave. »Uničevali« so jo samo toliko, kolikor so potrebovali za preživetje, saj so se dobro zavedali njenega pomena in njihove odvisnosti od nje. Znana je zgodba Indijanca iz plemena Apači, ko se je prvič peljal z avtomobilom. Hitre vožnje ni mogel prenašati, zato je prosil, da so avto ustavili. Poglavar se je ulegel na cesto in prisluškoval svojemu duhu, ki je zaradi hitrosti ostal za njim. V času pospešenega razvoja industrije v ZDA je konec 19. stoletja nastala tudi čudovita ekološka prerokba, ki jo je belcem izrekel indijanski poglavar kanadskega plemena Cree:

»Šele ko bo posekano poslednje drevo,  šele ko bo zastrupljena poslednja reka,  šele ko bo ujeta poslednja riba, šele potem boste ugotovili, da denarja ni mogoče jesti!«

 

                                                                                                         Franci  Koncilija

SLAVNOSTNI KONCERT OB 70-LETNICI SLOVENSKE FILHARMONIJE

Poletni Festival Ljubljana s svojo dolgoletno tradicijo in sporedom vrhunskih umetniških dogodkov izrazito zaznamuje kulturno dogajanje v Ljubljani. V bogatem koncertnem, gledališkem, opernem in baletnem programu vsako leto nastopi vrsta priznanih umetnikov, med njimi so tudi nekatera med najuglednejšimi svetovnimi imeni. Prireditve običajno potekajo na vrsti elitnih prizorišč v mestu in okolici, med drugim tudi v Slovenski filharmoniji. Ob tej priložnosti je bil Novomeščan in skladatelj Marjan Kozina posmrtno razglašen za novega častnega člana Slovenske filharmonije. 

Marjan Kozina

Slovenska filharmonija razmeroma pogosto obhaja jubileje. Pred leti je praznovala tristoletnico ustanovitve, letos pa obhaja 70-letni jubilej delovanja po drugi svetovni vojni. Na pobudo Novomeščana in skladatelja Marjana Kozine, dirigenta Sama Hubada in muzikologa Vlada Goloba je bila Slovenska filharmonija ponovno »obujena« z odlokom Ministrstva za prosveto z dne 30. decembra 1947, Marjan Kozina pa je postal tudi prvi upravnik filharmonije.

Violončelistka Natalie Clein

Tako je v sklopu prireditev Festivala Ljubljana v torek, 3. julija 2018, ob 20.uri v Slovenski filharmoniji v Dvorani Marjana Kozine potekal slavnostni koncert, ki ga je izvajal Orkester Slovenske filharmonije pod taktirko ruskega dirigenta Dmitrija Lissa. Na sporedu je bil Koncert za violončelo in orkester Franza Josepha Haydna ter dve simfoniji Ludwiga van Beethovna, v čast Marjanu Kozini pa so simfoniki zaigrali tudi njegovo simfonijo Bela krajina . Kot solistka je prvič v Ljubljani nastopila vrhunska britanska violončelistka Natalie Clein (1977), ki sicer sama ni iskala popolnosti, kaj šele kako romantizirano tonsko zlitost, temveč se je mojstrsko artikulacijsko predajala nad drobnimi, izživetimi glasbenimi izrisi. S svojim dodanim Bachom pa je vsekakor segla k popolnosti. Enkratno!

(Vir: Dnevnik)
Franci  Koncilija

Spletna stran Kulturnega društva Severina Šalija Novo mesto. Urednik: Franci Koncilija.