Ravnikarju v spomin

Edvard Ravnikar

V knjižnici Franceta Bevka v Novi Gorici je odprta arhitekturna razstava, ki so jo poimenovali Darilo slovenske arhitekture : Edvard Ravnikar. Gre za prijazen poklon slovenskemu arhitektu, Novomeščanu Edvardu Ravnikarju, ki je po drugi svetovni vojni v celoti zasnoval izgradnjo Nove Gorice. Na razstavi si je možno ogledati tudi kolekcijo izdelkov z motivi iz ključnih del slovenske arhitekturne dediščine. Razstava bo odprta do 5. januarja 2018.

Brexit in kultura

Sedaj je že znano, da evropske prestolnice kulture v Angliji leta 2023 ne bo! Evropska komisija je namreč že meseca novembra letos zaradi brexita prekinila izbirni postopek in Angliji dokončno odrekla organizacijo prestižne Evropske prestolnice kulture (EPK). Zato so bili župani mest, ki so se potegovali za ta prestižni naziv, naravnost besni na EU! Ta mesta so bila; severnoirski Belfast, škotski Dundee ter angleška mesta Leeds, Milton Keynes in Nottingham. Evropska komisija je namreč že meseca novembra prekinila izbirni postopek. Na britanskem predstavništvu pri EU pa opozarjajo, da s tem, ko zapuščajo EU, ne pomeni, da zapuščajo Evrope… Ni kaj, politika je in bo ostala cipa.

(Vir : Dnevnik)

Povzel : Franci Koncilija

Razstava likovnih del v jantarju

Na sliki od leve proti desni : Jožica Medle, predsednica društva, Kristina T. Simončič, kustosinja razstave, in grafičarka Nataša Mirtič.

V okviru iztekajočega novomeškega Jantarnega leta je od 3. decembra 2017 v galeriji v Kulturnem centru Janeza Trdine odprta zanimiva razstava likovnih del o jantarju, ki so jo poimenovali JantArt. Pripravilo jo je Društvo likovnih umetnikov Dolenjske.
Kustosinja razstave in umetnostna zgodovinarka Kristina Tina Simončič je ob otvoritvi zapisala, »da je tematsko razstavo JantArt navdihnil okamneli jantar, ki odpira pogled v preteklost in v prihodnost, skratka v neko drugo resničnost«. Zato ni čudno, da je jantar v različnih oblikah s svojo široko paleto toplih barvnih odtenkov pritegnil in navdahnil kar trinajst Dolenjskih likovnikov, ki so ustvarili svoja umetniška dela na temo o jantarju. Prodajna razstava, kar pomeni, da sliko lahko obiskovalci tudi kupijo, ki so jo pripravili kot zadnjo v razstavnem letu, bo na ogled do konca januarja prihodnje leto.

Vir :www.kcjt.si

Povzel : F. Koncilija

STAŠA VOVK, VELIKO IME NOVOMEŠKE KULTURE

Letos, zgodaj spomladi, nas je zapustila Novomeščanka Staša Vovk (1943–2017), kulturnica, amaterska igralka, režiserka in Trdinova nagrajenka. Društvo Novo mesto je  v sodelovanju z novomeško izpostavo Javnega sklada za kulturne dejavnosti letošnji ta veseli dan kulture posvetilo njenemu spominu. V Kulturnem centru Janeza Trdine so pripravili večer poezije in glasbe, z željo, da bi v prihodnosti postal tradicionalen in bi nosil Stašino ime.

Pripravila: Darja Peperko

Rodila se je 2. novembra 1943 v Novem mestu, v pekovski družini, očetu Stanetu in materi Martini Vovk. Osnovno šolo in gimnazijo je obiskovala v Novem mestu in maturirala leta 1962. Po prvi zaposlitvi v novomeškem vrtcu in zatem še v zavodu za zdravstveno in pokojninsko varstvo se je za več kot desetletje zaposlila v Tovarni zdravil Krka, kjer je bila med ustanovitelji Kulturno umetniškega društva Krka, ki mu je predsedovala sedem let, in tako rekoč začetnica letos že 40. dolenjskega knjižnega sejma.

Staša Vovk (Foto: Tomaž Levičar)

Svoje kulturniško poslanstvo je tako ljubiteljsko začela v Krkinem kulturnem društvu in v 70. in 80. letih 20. stoletja v amaterski gledališki skupini Kulturnega društva Dušan Jereb, potem pa ji je ukvarjanje s kulturo postalo poklic.
Bila je predsednica skupščine kulturne skupnosti občine Novo mesto, tajnica tedanje kulturne skupnosti občine Novo mesto, direktorica Doma kulture. Od leta 1984 do upokojitve leta 1999 je vodila nekdanjo Zvezo kulturnih organizacij oz. Zvezo kulturnih društev Novo mesto, po upokojitvi pa je še dve leti aktivno sodelovala pri ustanavljanju območne izpostave Javnega sklada RS za ljubiteljske kulturne dejavnosti v Novem mestu.
Pod okriljem Zveze kulturnih društev Novo mesto je pomagala pri ustanovitvi številnih prepoznavnih društev in zasedb, kot so Mešani pevski zbor Pomlad, simfonični orkester Glasbene šole Marjana Kozine, Pihalni orkester Krka, Folklorno društvo Kres in Plesno društvo Terpsihora. Kot velika ljubiteljica likovne umetnosti je pripomogla k ustanovitvi sedaj že tradicionalne likovne delavnice za mlade v Novem mestu, kot gledališčnica pa je sama vodila otroško gledališko skupino in bila glavna, najbolj zaslužna pobudnica ustanovitve prvega novomeškega poklicnega gledališča Anton Podbevšek Teater. Kot organizatorka kulturnih dogodkov v Novem mestu je Staša Vovk tako rekoč avtorica blagovne znamke Novomeški poletni večeri pa tudi začetnica tradicionalnega praznovanja 8. februarja s koncerti Glasbene šole Marjana Kozine. V Novem mestu in na Dolenjskem je bila prepoznavna tudi kot odlična interpretka slovenske in svetovne književnosti.
Pri Zvezi kulturnih organizacij Slovenije in Javnem skladu Republike Slovenije za kulturne dejavnosti je aktivno sodelovala pri oblikovanju nacionalne kulturne strategije za področje ljubiteljske kulture ter bila še posebej dejavna pri soustvarjanju kulturne politike Novega mesta.
Ukvarjala se je tudi z uredniško in publicistično dejavnostjo. Bila je sourednica publikacij 10 let likovne delavnice za mlade (1999) in Novomeški ustvarjalci – zgodovina za prihodnost (2008), prispevke o Novem mestu in njegovi kulturni dediščini ter kulturni podobi nasploh je objavljala v revijah Rast, Izziv ter zbornikih (npr. Uspešna leta novomeškega gledališča, v: Oblikovanje kulturnih ustanov in razvoj Novega mesta v kulturno središče Dolenjske, 2000). 12 let je bila tudi predsednica sveta revije Rast ter ustanovna članica Društva Novo mesto, ki ji je leta 2017 postumno podelilo naziv častne članice.
Prejela je Severjevo nagrado (1983), najvišje priznanje za ljubiteljske igralce, zlato Linhartovo značko za igralsko delo in zlato ptico za delo z mladimi. Za svoje uspešno delo na področju ljubiteljske kulture je prejela Trdinovo nagrado Mestne občine Novo mesto (2000). Je tudi prejemnica naslova naj meščanka (2002).
Umrla je 28. februarja 2017 v Novem mestu.
Stašin dom je bilo ves čas Novo mesto, kateremu je z veliko požrtvovalnostjo izborila številne kulturne blagodati. Ne vedoč za vse njeno delo, trud in napor, vložen vanje, se nam danes zdijo celo samoumevne. Pa ni prav tako. Za resnično uspešnimi zgodbami vedno stojijo predani ljudje, ki veliko dajejo in malo jemljejo. Predvsem pa v nekaj močno verjamejo.

Vir: http://www.nm.sik.si/si/eknjiznica/bioleks/
http://www.dolenjskilist.si/2017/12/03/186898/novice/dolenjska/Glasba_in_poezija_v_Stasin_spomin/

ADVENT IN BOŽIČ DRUGAČE

»Decembra se zdi, da svet drugače se vrti. Nori december. Ali veseli december, kot vam je ljubše. Mesec, ko se vse blešči. Dnevi, ko je vsega preveč, samo sonca ne. Prazniki, ko pozabimo na diete, zapovedi, zdravstvene nasvete, prepovedi itd.« Tako je provokativno razmetavala misli Sanja Verovnik na vigilijo adventnega časa v mariborskem Večeru. To njeno vihravo pisanje, prežeto z norostmi sedanjega plehkega časa, mi je dalo misliti …

Preberi več ADVENT IN BOŽIČ DRUGAČE

ŠE EN MRTVOUD

Pred kratkim sem se v tej rubriki hudomušno poigral z besedami in ob katastrofalni slabi volilni udeležbi na predsedniških volitvah zapisal, da je moj ljubljeni narod zadel volilni mrtvoud. A domislica o mrtvoudu z aktualnim dogajanjem v Državnem zboru izgublja hudomušnost in postaja zaskrbljujoče resna. Ob volilnem mrtvoudu je namreč državo mojega milega naroda očitno zadel še hud ustavnopravni mrtvoud.

Preberi več ŠE EN MRTVOUD

POGOVOR S PRVIM MOŽEM KRKE

Nobena skrivnost ni, da Kulturno društvo Severina Šalija (KDSŠ) že nekaj časa odlično sodeluje s tovarno zdravil Krka, ki jo že več kot trinajst let uspešno vodi predsednik uprave in direktor Jože Colarič. Krka je eden izmed najpomembnejših podpornikov našega društva; za Krko sploh velja, da se odlikuje tudi po tem, da namenja veliko denarja kulturi in športu.

Zato smo predsednika uprave Jožeta Colariča že pred časom prosili za intervju, na kar se je prijazno odzval in tako na naši društveni spletni strani objavljamo obširen in zanimiv pogovor z njim, ki ga je pripravil Franci Koncilija. V intervjuju je “prvi mož Krke” premišljeno in tehtno odgovoril na paleto najrazličnejših vprašanj od ustanovitve tovarne pa vse do današnjih dni. Ponosen je na dosežene uspehe, a jih ne pripisuje samo sebi, ampak vsem krkašem. O sebi pravi, da ima rad veliko dinamike pri delu, da ga motivirajo različni poslovni izzivi, predvsem pa verjame v povezovanje in sodelovanje! Ni čudno, da je Krka na ta način postala eno izmed najuspešnejših podjetij ne samo v Sloveniji, ampak v Evropi in v svetu.

Intervju preberite na tej povezavi.

110-LETNICA ROJSTVA EDVARDA RAVNIKARJA (1907– 1993)

4. decembra 1907 se je v Novem mestu rodil Edvard Ravnikar, univerzitetni profesor, zadnji slovenski univerzalni arhitekt, urbanist, oblikovalec, teoretik in pedagog.

Pripravil: Franci Koncilija

O njegovem bivanju v Novem mestu ni veliko podatkov. Na Dunaju je pri mojstru Jožetu Plečniku študiral arhitekturo in diplomiral. V letih 1938–1939 se je krajši čas izpopolnjeval pri znamenitem francoskem arhitektu Le Corbusierju, poetu armiranega betona. Takoj po drugi svetovni vojni je postal profesor na gradbeni fakulteti, leta 1979 pa je postal redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Umetnostni zgodovinarji Nace Šumi, Fran Šijanec in Stane Bernik so Ravnikarja ocenili kot osrednjega arhitekta 20. stoletja po mojstru Jožetu Plečniku. Edvard Ravnikar je umrl 23. avgusta 1993 v Ljubljani.

Ravnikar je bil med prvimi, ki je v slovensko okolje pod vplivom Le Corbusierja v prakso prinesel arhitekturno-urbanistična načela modernizma. S tem je slovensko in takratno jugoslovansko arhitekturno stroko kot karizmatična arhitekturna osebnost bistveno predrugačil zaradi celovitega pristopa k delu arhitekta in urbanista. Bil je zadnji slovenski univerzalni arhitekt in urbanist in si je prizadeval za posodobitev ljubljanske arhitekturne šole. Spodbujal je tudi k razvoju slovenskega industrijskega oblikovanja in grafike. Edvard Ravnikar je bil tudi tisti, ki ga je slovensko arhitekturno snovanje povsem odvrnilo od socialističnega realizma, želel pa je ustvariti stik z zahodnimi sodobnimi smernicami in v Jugoslaviji ustvariti primat ljubljanske arhitekturne šole.

Nobenega dvoma ni, da je arhitekt Edvard Ravnikar pustil za seboj mogočne sledi. Naj omenim samo nekatere pomembne projekte, ki jih je uresničil v svoji dolgoletni uspešni strokovni karieri. To so: Moderna galerija, celovit načrt za izgradnjo Nove Gorice, ureditev Trga republike, grobišče talcev v Begunjah, stolpnici na Trgu republike, Cankarjev dom, blagovnica Maximarket, zgradba Fakultete za gradbeništvo in geodezijo, hotel Creina v Kranju, kostnica žrtvam 1. svetovne vojne na Žalah, dom na Bokalcah, regulacijski načrt za Ljubljano, študentsko naselje v Rožni dolini, hotel Babilon v Bagdadu itd. Bil je član projektne skupine, ki je zasnovala Novi Beograd, in ustanovitelj revije Arhitekt ter Društva arhitektov Slovenije. Za svoje delo je prejel Prešernovo in Plečnikovo nagrado, nagrado Avnoja in Herderjevo nagrado.

Edvard Ravnikar je bil torej na področju arhitekture in urbanizma prvi mojster umeščanja novega v staro. S pomočjo infrastrukturnih projektov je v glavnem reševal probleme mesta Ljubljana, trdno pa je bil prepričan, da je glavna naloga arhitektov in urbanistov ozaveščanje javnosti o potrebi razmišljanja o urbanizmu in arhitekturi, saj je že zelo zgodaj opazil, da prebivalci večjih mestnih središč ne razmišljajo o razsežnostih bivanja na vseh ravneh. Tudi dandanes je v vseh glavnih pokrajinskih mestih možno opaziti nekakšno protislovje v upravljanju z javnim prostorom. Po eni strani si vsi želijo ohranjati staro, po drugi strani pa ni znanja, da bi na ravni dolgoročnega evolutivnega planiranja vse to vključili v novo. Škoda!

(Viri : Wikipedija, Slovenski veliki leksikon, fotografije s spleta )

Spletna stran Kulturnega društva Severina Šalija Novo mesto. Urednik: Franci Koncilija.