Hotel Center odpira vrata kulturi

Voditeljica večera Enja Grabrijan ter gosta Igor Likar in Vladimir Kovačič. (Foto: Natalija Petakovič)

V dvorani Hotela Center v Novem mestu so v soboto zvečer, 10. 2. 2018, v počastitev slovenskega kulturnega praznika pripravili zanimiv kulturni dogodek. Organizirala sta ga Hotel Center in Kulturno društvo Taus teater pod pokroviteljstvom Mestne občine Novo mesto.

Gosta literarno-glasbenega večera sta bila vsestranska umetnika Igor Likar in Vladimir Kovačič. Igor Likar je pesnik, scenarist, dramaturg, režiser in programski vodja rastočega projekta Slovenska pisateljska pot, Vladimir Kovačič pa violončelist, profesor čela in pisatelj.  V uri in pol sta pred približno dvajsetimi poslušalci prepletala besede in glasbo, da so besede zazvenele, kot bi dejal letošnji Prešernov nagrajenec Boris A. Novak, in glasba spregovorila. Igor Likar je bral pesmi iz svojih petih zbirk, zlasti iz zadnje V ptici na tleh, in odlomke iz še neobjavljenega romana Sojenje črnemu klovnu. Vladimir Kovačič je bral odlomke iz še neobjavljenega romana Pohabljenost ter na violončelu izvajal odlomke iz Bachovih suit. Program je povezovala Enja Grabrijan.

Sobotni večer je bil prvi od načrtovanih kulturnih dogodkov v Hotelu Center v sodelovanju naštetih organizatorjev. S prireditvami v hotelu želijo popestriti in obogatiti dogajanje v mestnem jedru. Obiskovalci dogodka so uživali v poslušanju umetniških besedil in glasbe, saj prevečkrat le govorimo o umetnosti, namesto da bi ji prisluhnili.

Suzana Krvavica

Drugo srečanje v klubu KDSŠ

V petek, 2. februarja 2018, se je ob 17. uri v okrepčevalnici gostišča Na trgu začelo že drugo srečanje v klubu KDSŠ. Udeležba je bila zaradi močnega sneženja precej pičla, vendar so se vsi prisotni kljub slabemu vremenu po uri in pol dolgem pogovoru razšli z zadovoljstvom in enotnim mnenjem, da je druženje v klubu koristno in prijetno, ne glede na okoliščine.

Po uvodnem pozdravu Francija Koncilije, ko je udeležence provokativno spraševal, zakaj se srečujemo in kaj sploh počnemo tukaj v klubu, je za iztočnico prebral misel ameriške pisateljice Marry Ann Shafer, ki je zapisala, da iskrena ljubezen do kulture v vsej njeni razsežnosti lahko premaga sleherno oviro, ki si jo je človek kdaj postavil na pot. Koncilija je še dodal, da v življenju niso pomembni ljudje, ki nam želijo srečo, ampak tisti, ki nas osrečujejo.

Nadaljeval je Janko Goleš, ki je v duhu evropskega leta kulturne dediščine predstavil pomen projekta Po poteh dediščine kot priročnik za načrtovanje trajnostnega razvoja in turizma z vključevanjem naravne in kulturne dediščine. Menil je, da ima ta projekt izjemno vrednost za lokalne skupnosti in da bo dobro, če ga bodo odgovorni spet oživili.

Profesorica Suzana Krvavica je najprej vse prisotne opozorila na zanimivo knjigo Prelivi slik, besed in oblik našega člana in pesnika Smiljana Trobiša. To je zbirka pesmi, ki jih je Trobiš napisal ob likovnih delih. Suzana Krvavica je na novomeški gimnaziji zadolžena za izvajanje kulturnih dejavnosti in je prisotnim spregovorila o filmu Družina, ki ga je režiral nekdanji gimnazijec Rok Biček. Film so si ogledali vsi gimnazijci in ga po pogovoru z režiserjem sprejeli z navdušenjem. Film prikazuje težko življenje družine Rajk, v povezavi z Območnim združenjem Rdečega križa Novo mesto pa ob predvajanju filma poteka tudi humanitarna akcija Pomagajmo družini Rajk.

Franci Koncilija

KRITIKA IN NEZAVEDNO

Leta 2000 sem izdala zbirko kratkih zgodb Igra za deset prstov, v kateri je bila med drugimi objavljena zgodba Čeveljci. Dogaja se v frizerskem salonu, glavni »junaki« pa so rdeči čeveljci, ki so na nek način simbol ženske svobode in upornosti. Čez nekaj mesecev je bila v Mladini objavljena kritika te knjige; no, ne knjige, mladi kritik (ker je kmalu potem umrl, ne bom zapisala njegovega imena) se je besno spravil samo na to zgodbo. Niso mu bila všeč imena protagonistk, predvsem pa ne pripoved o čeveljcih. Naj sem še tako razmišljala, kaj sem naredila narobe, tega nisem mogla ugotoviti. Kritika me je potrla, zlasti zato, ker se mi je zdela krivična in ker nerazumnega besa nisem razumela.

Preberi več KRITIKA IN NEZAVEDNO

Najti človeka v sebi

Ob pesniški zbirki Smiljana Trobiša: Prelivi slik, besed in oblik (Pesmi ob likovnih delih), 2018

Pripravila: Manja Žugman

Pred kratkim mi je pesnik Smiljan Trobiš poslal novoizšlo pesniško zbirko. Kot zmeraj sem bila tudi tokrat vesela novih pesniških vrstic, katerih ustvarjalni navdih so bile pesniku mnoge likovne stvaritve slovenskih umetnikov, ki so se več let družili v obliki likovnih kolonij. In pričujoča knjižica mi je bila v poseben izziv, saj se ima človek zaradi nekoliko drugače umerjenega delovnega vsakdana malokrat priložnost družiti z večimi umetniki hkrati ter tako plemeniti svojega duha.

Pesnik je namreč podaril svoje verze mnogim raznolikim ustvarjalcem, ki imajo za svoje delovno orodje čopič, les, kovino, kamen in še kaj. Vsi so si pri tem zelo različni, hkrati pa se s svojo mnogoterostjo združujejo v enovitem velikem umetniškem poslanstvu; to je ustvarjanju umetniških podob, s katerimi in skozi katere premagujejo mnoge življenjske ovire in tegobe, optimistično zrejo v prihodnost, se kot umetniki individuumi duhovno dvigajo nad pustim in okorelim življenjskim vsakdanom ter ga z distance opazujejo, gnetejo in oblikujejo. S svojo modrino ne izrekajo sodb, temveč spreminjajo realnost v drugačno podobo, v umetniško stvaritev. Z njo iščejo pesem, prižigajo luč in iz starega rojevajo novo, ki po Trobiševih besedah tudi na novo naj zažari (v: Iščem barvo, 8). Zbirko prepevajo bogate vidne in slušne podobe. Iz nje veje ubrano sozvočje besed in slik, hladnih in toplih barv, ki bralca in opazovalca popeljejo v sanjarjenje, čudenje in občudovanje. Svarijo pred vseobkrožajočim se opojnim materializmom, z nanj vsakdanjo osredotočenostjo posameznika, za katerega bi pesnik dejal, da je raztreščen v stvareh (Prelivi, 16). Trobiš s skrbno izbranimi besedami ustvarja pesniške podobe, skozi katere izpoje vse, kar človeku leži na duši. Barve naravnost čakajo, da izpovedo umetnikovo razumevanje sveta in da izpojejo vse tisto, kar boli. S pogostimi antitezami, vijuganjem med upom in obupom, med črnim in belim, sijajem in trepetom s prvoosebno množinsko obliko nagovarja tako sebe kakor bralca h končnemu spoznanju, da je rešitev vendarle najti; to je sprijazniti se s cikličnostjo naše biti, ki se kot feniks iz pepela vedno znova rojeva, vznika, vstaja, prevladujočo se disharmonijo vedno znova in znova (pre)oblikuje v harmonijo danega. Pri tem v ospredje postavlja pot, ki da je že cilj. Lepša je kot cilj (v: V neskončni modrini, 38) ter antigonsko vodi k fizičnem zlomu in moralni zmagi.

Samo želimo lahko, da bi tako čutili in za(ob)čutili tudi ljubitelji umetniškega izraza, katerega vplivna moč tako gotovo zveni, da se ob njem vsa trdota sveta razblini in spremeni … (v: Prelivi, 11). Zatorej dovolite si okusiti pričujoč nabor bogate umetniške bere ter znova odkrijte in najdite človeka v sebi in v svojem koncu nov začetek.

GIMNAZIJCI ZA ZAPRTIMI VRATI

Gledališka skupina Goga Gimnazije Novo mesto nadaljuje s tradicijo uprizarjanja kakovostnih predstav, saj je v četrtek, 1. februarja 2018, na odru Kulturnega centra Janeza Trdine premierno odigrala kultno dramo Jeana-Paula Sartra Zaprta vrata. V dveh dopoldanskih ponovitvah so se gogovci predstavili dijakom, večerna predstava pa je bila namenjena someščanom in drugim obiskovalcem..

Mija Jarc, Tara Štraus in Jaka Kunej.

 Scenarij za Zaprta vrata novomeških gimnazijcev je priredila Ana Čuk, dijakinja 4. letnika, ki je poleg Tare Štraus Duvnjak in ob idejah celotne ekipe ustvarjalcev predstave prevzela tudi režijsko vlogo. Priredba besedila je nastajala skozi poletje, intenzivne vaje pa so se začele na začetku šolskega leta. Uprizoritev je v celoti delo dijakov, ki so poleg igre prevzeli tudi scenografijo, kostumografijo in tehnično izvedbo, kot mentor pa jih je usmerjal profesor latinščine Marko Kastelic. V naslovnih vlogah so nastopili četrtošolki Tara Štraus Duvnjak kot Estelle in Mija Jarc kot Ines ter dijak 1. letnika Jaka Kunej kot Garcin.

Eksistencialistična drama Zaprta vrata že vse od prve uprizoritve leta 1944 postavlja vprašanja o človekovi krivdi, predvsem za lastna dejanja. Spremlja sobivanje treh posameznikov, ki se – naključno ali ne – znajdejo v sobi za zaprtimi vrati, v novodobnem peklu. Tudi gimnazijska Zaprta vrata kot v izvirniku predstavijo zgodbo teh na prvi pogled popolnoma različnih oseb. Obsojene na sobivanje za zaprtimi vrati počasi razkrivajo krivdo in laži svojega zemeljskega življenja, dokler od njih ne ostane le še resnica. Interpretacija mladih poudarja pomen človekovega bivanja na Zemlji, hkrati pa namiguje na utesnjeno in omejeno življenje sodobnega človeka v današnji družbi. So pekel res ljudje okoli nas?

Dijaki v glavnih in stranskih vlogah so se odlično znašli in navdušili ne le z interpretacijo dolgega in zahtevnega besedila, temveč tudi z mimiko, kretnjami in drugo nebesedno komunikacijo. V Sartrovi drami nastopajo le štiri osebe, gimnazijci pa so na oder domiselno postavili še sedem igralcev, ki odigrajo tudi prizore dogodkov, o katerih se osebe v izvirniku pogovarjajo. Scena je minimalistična in sledi Sartrovemu opisu, z igro svetlobe oziroma temnih barv in rdeče pa poglablja vtis utesnjenosti in brezizhodnosti. Brezčasni kostumi, izbrani glede na poklic, položaj in karakter oseb, kažejo, da problematika Zaprtih vrat ostaja večna, navdušujoče pa je, da je zanimiva tudi razmišljujočim mladim.

Želimo si, da Zaprta vrata niso zadnji projekt te obetavne ekipe v gledališki skupini Goga.

Suzana Krvavica

PESNIKOVANJE OB LIKOVNIH DELIH

Pesnik Smiljan Trobiš, član našega društva, je pred kratkim pri založbi Špes izdal novo pesniško zbirko Prelivi slik, besed in oblik. V knjigi so zbrane vse tiste njegove pesmi, ki so nastale ob slikarskih in kiparskih stvaritvah na likovnih kolonijah, ob drugih priložnostnih likovnih dogodkih in projektih.

Več kot osemdeset zbranih pesmi je razvrščenih v enajst poglavij. V prvih osmih so kronološko predstavljene pesmi, ki so nastale na različnih likovnih in kiparskih kolonijah, v devetem poglavju so zbrane pesmi, nastale za likovni projekt slikarke Jožice Škof Ko nebo poljubi zemljo in ogenj vzljubi vodo, deseto in enajsto poglavje pa prinašata pesmi, ki jih je pesnik ustvaril za umetniška koledarja Galerije Škof. Pesniški del knjige zaključuje pesem, z akrostihom posvečena slikarki in kiparki Jožici Škof ob 25. letnici tvornega prijateljstva in sodelovanja s pesnikom. Zanimivo je, da ima več pesmi v knjigi akrostih z imenom posameznega likovnika, s čimer pesnik dodatno počasti in kliče bralcu v vednost ne zgolj poetizacije likovne stvaritve, ampak tudi njenega ustvarjalca.

Ker gre za specifične pesmi, tesno povezane z likovnimi deli, se zdi samoumevno, da bi bile ob pesmih nujen sestavni del knjige tudi reprodukcije likovnih stvaritev, a je žal likovna oprema omejena na 36 barvnih reprodukcij izbranih del udeležencev likovnih kolonij in članov Društva likovnih ustvarjalcev v kamnu Skulpta. Izbor je pripravila Jožica Škof.

Izbranemu pesniškemu in likovnemu gradivu v knjigi so dodana spremna besedila, ki so jih prispevali Jože Bartolj, Nataša Petrov in Jožef Matijevič ter pismo Demetra Bitenca.

S pesniško zbirko Prelivi slik, besed in oblik se izjemno obsežen pesniški opus novomeškega literarnega ustvarjalca Smiljana Trobiša knjižno zaokrožuje s pesmimi, katerih značilnost je, da jim za osnovni motiv in pesniški vzgib ne služi pesnikova lastna doživljajska, izkustvena in duhovna pokrajina, ampak ob nji likovna dela ljubiteljskih in drugih ustvarjalcev. Gre za nekakšno pesniško interpretacijo likovnih del, hkrati ob tem pa za širjenje obzorij siceršnjega Trobiševega pesniškega sveta.

Trobiš s tovrstnim pesnjenjem sicer ni nekaj izrazito posebnega in samosvojega, saj je v slovenskem pesniškem izročilu mogoče zaslediti posamične pesmi in celo zaokrožene pesniške cikle, nastale ob navdihu, izvirajočim iz likovnih umetnin, gotovo pa je eden tistih redkih slovenskih pesnikov, za katere lahko zapišemo, da se tega ustvarjanja lotevajo redno in načrtno. Med njimi s svojima dvema pesniškima zbirkama, Oznanjenje pogleda in Otoki sanj, izstopa tudi dr. Milček Komelj, predsednik našega društva.

Milan Markelj

Naš član prof. dr. Miha Japelj prejel priznanje prometej znanosti

Pred dobrim tednom so na slavnostni akademiji Zahvalnega dneva Slovenske znanstvene fundacije v Prešernovi dvorani SAZU podelili priznanja za dosežke pri komuniciranju znanosti in o znanosti v preteklem letu. Slovenska znanstvena fundacija tako vsako leto počasti posameznike, ki so se v minulem letu odlikovali v kakovostni, jasni in strokovno neoporečni komunikaciji znanosti.

Med priznanji so že petnajstič podelili tudi priznanja prometej znanosti za odličnost v komuniciranju, in sicer v štirih kategorijah.
Prometeja za življenjsko delo pri komuniciranju kemijske in farmacevtske znanosti in tehnologije v okviru Krkinih nagrad je prejel član našega društva, Novomeščan, kemik prof. dr. Miha Japelj, ki je h komuniciranju spodbujal mlade raziskovalce in tudi sam dokazoval, da je odličen in učinkovit promotor znanosti.

Med organizacijami je bila priznanja deležna tudi novomeška tovarna zdravil Krka.

Kulturno društvo Severina Šalija za prejeti priznanji iskreno čestita našemu članu prof. dr. Mihi Japlju in našemu najpomembnejšemu donatorju Krki, tovarni zdravil s predsednikom uprave in direktorjem Jožetom Colaričem na čelu!

(Vir: Delo)
Franci Koncilija

Mokrišča za boljšo prihodnost urbanih okolij

Ob letošnjem 2. februarju, Svetovnem dnevu mokrišč, ki ga vsako leto obeležujemo v okviru Ramsarske konvencije o mokriščih, je poudarjena vloga dobrega stanja mokrišč pri sobivanju narave in človeka v urbanih območjih.

Z vedno intenzivnejšo urbanizacijo je vloga ohranjenih naravnih ekosistemov v urbanem okolju pomembna za kvalitetno življenje lokalnih prebivalcev, boljše počutje obiskovalcev in prijetnejše delovno okolje ter obrambo pred vse intenzivnejšimi posledicami podnebnih sprememb. Med številnimi tipi mokrišč so na svetovni ravni pri tem najpomembnejša obalna mokrišča kot so mangrove ali obalni koralni grebeni, med celinskimi pa naravni nižinski tokovi rek s poplavnimi ravnicami in deltami ter šotna barja.

V urbanih območjih po svetu živi polovica vsega prebivalstva in ocenjuje se, da se bo to število v naslednjih 30 letih povečalo na 66% ali 6,3 milijarde. Mesta se nenehno širijo in posegajo v naravna okolja, tudi mokrišča. V Sloveniji imamo še vedno nekaj razmeroma ohranjenih ali obnovljenih mokrišč v urbanih območjih: na obali, ob rekah in v poplavnih ravnicah ter na kraških poljih. Ta mokrišča znatno prispevajo k poplavni varnosti in blažijo ali uravnavajo izredne dogodke ter so območja bogate biotske raznovrstnosti, sprostitve, izobraževanja in rekreacije lokalnega prebivalstva ter obiskovalcev in turistov, ki jih naravne danosti Slovenije privabljajo iz različnih koncev sveta.

Preberi več Mokrišča za boljšo prihodnost urbanih okolij

Spletna stran Kulturnega društva Severina Šalija Novo mesto. Urednik: Franci Koncilija.