ŠE EN MRTVOUD

Pred kratkim sem se v tej rubriki hudomušno poigral z besedami in ob katastrofalni slabi volilni udeležbi na predsedniških volitvah zapisal, da je moj ljubljeni narod zadel volilni mrtvoud. A domislica o mrtvoudu z aktualnim dogajanjem v Državnem zboru izgublja hudomušnost in postaja zaskrbljujoče resna. Ob volilnem mrtvoudu je namreč državo mojega milega naroda očitno zadel še hud ustavnopravni mrtvoud.

Preberi več ŠE EN MRTVOUD

POGOVOR S PRVIM MOŽEM KRKE

Nobena skrivnost ni, da Kulturno društvo Severina Šalija (KDSŠ) že nekaj časa odlično sodeluje s tovarno zdravil Krka, ki jo že več kot trinajst let uspešno vodi predsednik uprave in direktor Jože Colarič. Krka je eden izmed najpomembnejših podpornikov našega društva; za Krko sploh velja, da se odlikuje tudi po tem, da namenja veliko denarja kulturi in športu.

Zato smo predsednika uprave Jožeta Colariča že pred časom prosili za intervju, na kar se je prijazno odzval in tako na naši društveni spletni strani objavljamo obširen in zanimiv pogovor z njim, ki ga je pripravil Franci Koncilija. V intervjuju je “prvi mož Krke” premišljeno in tehtno odgovoril na paleto najrazličnejših vprašanj od ustanovitve tovarne pa vse do današnjih dni. Ponosen je na dosežene uspehe, a jih ne pripisuje samo sebi, ampak vsem krkašem. O sebi pravi, da ima rad veliko dinamike pri delu, da ga motivirajo različni poslovni izzivi, predvsem pa verjame v povezovanje in sodelovanje! Ni čudno, da je Krka na ta način postala eno izmed najuspešnejših podjetij ne samo v Sloveniji, ampak v Evropi in v svetu.

Intervju preberite na tej povezavi.

110-LETNICA ROJSTVA EDVARDA RAVNIKARJA (1907– 1993)

4. decembra 1907 se je v Novem mestu rodil Edvard Ravnikar, univerzitetni profesor, zadnji slovenski univerzalni arhitekt, urbanist, oblikovalec, teoretik in pedagog.

Pripravil: Franci Koncilija

O njegovem bivanju v Novem mestu ni veliko podatkov. Na Dunaju je pri mojstru Jožetu Plečniku študiral arhitekturo in diplomiral. V letih 1938–1939 se je krajši čas izpopolnjeval pri znamenitem francoskem arhitektu Le Corbusierju, poetu armiranega betona. Takoj po drugi svetovni vojni je postal profesor na gradbeni fakulteti, leta 1979 pa je postal redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Umetnostni zgodovinarji Nace Šumi, Fran Šijanec in Stane Bernik so Ravnikarja ocenili kot osrednjega arhitekta 20. stoletja po mojstru Jožetu Plečniku. Edvard Ravnikar je umrl 23. avgusta 1993 v Ljubljani.

Ravnikar je bil med prvimi, ki je v slovensko okolje pod vplivom Le Corbusierja v prakso prinesel arhitekturno-urbanistična načela modernizma. S tem je slovensko in takratno jugoslovansko arhitekturno stroko kot karizmatična arhitekturna osebnost bistveno predrugačil zaradi celovitega pristopa k delu arhitekta in urbanista. Bil je zadnji slovenski univerzalni arhitekt in urbanist in si je prizadeval za posodobitev ljubljanske arhitekturne šole. Spodbujal je tudi k razvoju slovenskega industrijskega oblikovanja in grafike. Edvard Ravnikar je bil tudi tisti, ki ga je slovensko arhitekturno snovanje povsem odvrnilo od socialističnega realizma, želel pa je ustvariti stik z zahodnimi sodobnimi smernicami in v Jugoslaviji ustvariti primat ljubljanske arhitekturne šole.

Nobenega dvoma ni, da je arhitekt Edvard Ravnikar pustil za seboj mogočne sledi. Naj omenim samo nekatere pomembne projekte, ki jih je uresničil v svoji dolgoletni uspešni strokovni karieri. To so: Moderna galerija, celovit načrt za izgradnjo Nove Gorice, ureditev Trga republike, grobišče talcev v Begunjah, stolpnici na Trgu republike, Cankarjev dom, blagovnica Maximarket, zgradba Fakultete za gradbeništvo in geodezijo, hotel Creina v Kranju, kostnica žrtvam 1. svetovne vojne na Žalah, dom na Bokalcah, regulacijski načrt za Ljubljano, študentsko naselje v Rožni dolini, hotel Babilon v Bagdadu itd. Bil je član projektne skupine, ki je zasnovala Novi Beograd, in ustanovitelj revije Arhitekt ter Društva arhitektov Slovenije. Za svoje delo je prejel Prešernovo in Plečnikovo nagrado, nagrado Avnoja in Herderjevo nagrado.

Edvard Ravnikar je bil torej na področju arhitekture in urbanizma prvi mojster umeščanja novega v staro. S pomočjo infrastrukturnih projektov je v glavnem reševal probleme mesta Ljubljana, trdno pa je bil prepričan, da je glavna naloga arhitektov in urbanistov ozaveščanje javnosti o potrebi razmišljanja o urbanizmu in arhitekturi, saj je že zelo zgodaj opazil, da prebivalci večjih mestnih središč ne razmišljajo o razsežnostih bivanja na vseh ravneh. Tudi dandanes je v vseh glavnih pokrajinskih mestih možno opaziti nekakšno protislovje v upravljanju z javnim prostorom. Po eni strani si vsi želijo ohranjati staro, po drugi strani pa ni znanja, da bi na ravni dolgoročnega evolutivnega planiranja vse to vključili v novo. Škoda!

(Viri : Wikipedija, Slovenski veliki leksikon, fotografije s spleta )

Literarna umetnost nima univerzalne govorice

Na 5. Šalijevem večeru so v četrtek, 23. novembra, v Knjižnici Mirana Jarca pred maloštevilno publiko na zanimiv način predstavili zbornik z naslovom Kulturni svetniki in kanonizacija. Knjigo je že leta 2016 napisalo dvajset avtorjev z Novomeščanom dr. Marijanom Dovićem na čelu, ki je prispevke tudi uredil.

Pripravil: Franci Koncilija
Foto: Marko Klinc

Moderator pogovora, novomeški komparativist in umetnostni zgodovinar Iztok Hotko, je najprej pozval urednika knjige izr. prof. dr. Marijana Dovića z Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU v Ljubljani, naj udeležencem za lažje razumevanje zahtevnega predavanja razloži osnovne strokovne pojme. Urednik je pojasnil, kaj je sploh bistvo kulturnih svetnikov in njihove kanonizacije. Avtorji zbornika so namreč raziskovali dogodke po smrti najrazličnejših nacionalnih literarnih velikanov s posebnim poudarkom kanonizacije na področju literature in umetnosti – še posebej v poznem 19. stoletju, ko je v Evropi nastopila prava epidemija slavljenja velikih mož kulture, vključno z izgradnjo monumentalnih spomenikov.

Preberi več Literarna umetnost nima univerzalne govorice

Več ali manj prostega časa?

Nekateri se še spominjamo precej daljših delovnih dni, kot so dandanes, pa delovnih sobot in praznikov. A vizija človeka vrednega življenja je že takrat bila, pa naj si bo to v socializmu, ki je bil tedaj na oblasti v naših krajih, ali v kapitalizmu, ki je prevladoval v deželah zahodne in severne Evrope, človeka čim bolj osvoboditi dela, njegov podaljšani prosti čas pa čim bolj smiselno zapolniti. Število delovnih ur je tako celo pri nas padlo na štirideset ur tedensko, v nekaterih zahodnih državah pa še na precej manj. Tam, kjer delavski sindikati niso bili le politični privesek, ampak so imeli dejansko moč, so bili pač uspešnejši. Vse daljša in daljša pa je delovna doba.

Preberi več Več ali manj prostega časa?

TINCA STEGOVEC IN RASTOČA KNJIGA

Semiška Rastoča knjiga je zrasla za še eno knjigo

V vitrini Rastoče knjige v Kulturnem centru v Semiču se je knjigi črnomaljskega zgodovinarja Janeza Weissa Semič in Semenič – plemiški rodbini Metliškega (od 14. do 18. stol.) letos pridružila zajetna knjiga Prvih 500. Knjigo, ki je izšla v Cambridgeu v Veliki Britaniji, s Semičem povezuje to, da je v njej omenjena umetnica Tinca Stegovec.

Akademsko slikarko, grafičarko, pedagoginjo in svetovljanko Tinco Stegovec imajo Semičani kar za svojo. Rodila se je namreč pred 90 leti na Planini pod Mirno goro, kjer je sicer živela le nekaj mesecev, a ima ves čas v svoji zavesti, da ji je zibelka stekla v Beli krajini in je z njo tudi duhovno povezana (denimo, med njenimi priljubljenimi pesniki je bil Oton Župančič). Potrditev tega je tudi donacija 56 grafik, ki jih je leta 2015 podarila Belokranjskemu muzeju.

O njenem delu in osebnosti ter o pomenu Rastoče knjige je na slovesnosti 16. novembra govoril akademik prof. dr. Milček Komelj, predsednik našega društva. Njegov govor je vsekakor vredno prebrati (preberi!).

Ob teh priložnosti so v zgornji avli semiškega Kulturnega centra odprli razstavo Stegovčinih 26 grafik iz njene donacije Belokranjskemu muzeju.

TINCA STEGOVEC IN RASTOČA KNJIGA

Govor akademika prof. dr. Milčka Komelja na prireditvi ob 2. obletnici Rastoče knjige v Semiču 16. novembra 2017

V duhovno zgradbo že lep čas uveljavljene kulturne manifestacije Rastoča knjiga, ki poudarja pomen knjige za Slovence, sodi kot svojevrstna deklica s knjigo tudi Tinca Stegovec, tako z odnosom do knjige kot s svojo izjemno zavezanostjo kulturi, ne le kot odlična likovna ustvarjalka.

Že v šoli je iz učbenikov zavzeto prerisovala podobe slovenskih pesnikov in pisateljev, ki jih je rada prebirala in nanje gledala s strahospoštovanjem. Na eni svojih osrednjih zgodnjih grafik je na motivu domačih v kuhinji upodobila tudi sestro, odmaknjeno za mizo in zazrto v berilo pred sabo. Grafiko je naslovila Doma in ob njej so gledalci razbirali podobno brezperspektivno vzdušje, kot ga nosi istoimenska Petkovškova slika, a medtem ko na njej in tudi na njeni grafiki drugi ljudje v zamračenem vzdušju strmijo predse, se dekle med branjem v duhu prestavlja v drug, lepši svet, ki jo odrešuje realnih omejenosti, ali pa se izobražuje in si s tem odpira nova pota, ki ji omogočajo vstop vanj.

Preberi več TINCA STEGOVEC IN RASTOČA KNJIGA

KNJIŽNA REDKOST RESTAVRIRANA

Knjigo jezikoslovca Franca Miklošiča, ki jo hrani novomeška Knjižnica Mirana Jarca, so digitalizirali in restavrirali. Tako je knjižna redkost trajno ohranjena in zavarovana pred propadanjem.

Pripravil: Milan Markelj

Za letošnji dan slovenskih splošnih knjižnic so v Knjižnici Mirana Jarca v Novem mestu ob drugih dogodkih in prireditvah pripravili tudi predstavitev restavrirane knjižne redkosti, s katero se ponaša njihov oddelek posebnih zbirk. Gre za Kratkij slovar’ šesti slavjanskih jazykov iz leta 1885, katerega glavni redaktor je bil Franc Miklošič. Knjigo sta novomeški knjižnici leta 2001 darovali Bosilka Zupančič in Bogdana Cibic iz Novega mesta, hčerki prof. Milana Jovanoviča, ki je knjigo najverjetneje dobil v času svojega študija v Gradcu.

Ker je bila knjiga precej poškodovana, še posebej v hrbtišču, so jo v letošnjem letu najprej digitalizirali, nato pa so jo predali v roke strokovnjakov Centra za restavriranje in konserviranje Arhiva Republike Slovenije, ki so poskrbeli za njeno obnovo. Slovar je zdaj javnosti zlahka dostopen v digitalni obliki, izvirnik pa je strokovno obnovljen in varno shranjen še za mnogo let, saj ob digitalni kopiji ni potrebe po jemanju te knjižne redkost v roke.

V uvodnem delu predstavitve je dr. Alenka Šivic Dular, zaslužna profesorica slavistike, spregovorila o delu slovenskega jezikoslovca Franca Miklošiča in njegovih naslednikov, predvsem o Novomeščanih, Rajku Nahtigalu in Ivanu Koštialu ob 140. obletnici njunega rojstva, pri tem pa posebej opozorila na bogato Koštialovo člankarsko dediščino. Koštial je namreč v različnih revijah objavil okrog 140 strokovnih člankov, ki čakajo na bibliotekarsko obdelavo in na digitalizacijo. Oboje je pravzaprav kulturni dolg novomeške knjižnice oziroma kar novomeške občine.

Dr. Jedert Vodopivec Tomažič, vodja Centra za restavriranje in konserviranje Arhiva Republike Slovenije, je v nadaljevanju večera najprej spregovorila o knjigi kot predmetu, o zgodovini in vrstah knjig, o knjigah v arhivih, o definiciji knjige in o mehkih in trdih vezavah, nato pa predstavila restavratorski poseg na knjigi. Glavnino dela so zahtevali poškodovano hrbtišče in listi, natrgani na mestu vezave; vse to je bilo opravljeno ročno, pri čemer so za vsak list knjige porabili eno do dve uri dela. Pri restavriranju so se odločili, da ohranijo izvorno mehko vezavo, v kakršni so v času natisa tega slovarja tiskarji pošiljali knjige naročnikom, ti pa so jih dajali prevezati v trajnejšo in imenitnejšo trdo vezavo. Restavratorji so tudi izdelali zaščitno škatlo, v kateri je zdaj slovar shranjen.

STOLETNICA OKTOBRSKE REVOLUCIJE

Okrogla miza ob stoletnici oktobrske boljševiške revolucije v Rusiji.

Pripravil: Franci Koncilija

Okroglo mizo v prireditvenem atriju Knjižnice Mirana Jarca v Novem mestu je 11. novembra pripravilo Društvo Slovenija-Rusija v sodelovanju z Mestno občino Novo mesto. Gostje so bili prof. dr. Anton Bebler, politolog in diplomat, ter zgodovinarja Novomeščan dr. Aleš Gabrič in Mariborčan dr. Jure Gašparič. Okoli 80 udeležencev je z zanimanjem prisluhnilo predavateljem, ki so analitično in brez olepševanja in mitologije predstavili razloge za nastanek krvave revolucije z drastičnimi posledicami za življenje v Evropi in v svetu. Na koncu domala dve uri trajajoče okrogle mize je direktor knjižnice Borut Novak vsem trem gostom podaril knjigo Karla Bačerja Iz Dolenjske preteklosti.

V Bunčevem Slovarju tujk je beseda revolucija, ki je latinskega izvora, razložena kot vstaja, nasilen državni prevrat, korenita sprememba družbenega reda, zlasti njegovih gospodarskih temeljev in lastninskih odnosov. V zgodovini poznamo vrsto revolucij, ki so bile večinoma zelo krvave. Navedel bom samo najpomembnejše zadnjih 200 let; meščanska revolucija v Franciji 1789. leta, marčna revolucija 1848 in leta 1917 oktobrska revolucija (proletarska) v Rusiji, ki ji je sledila tudi revolucija (komunistična) v Sloveniji (1941–1945).

Dr. Aleš Gabrič je predstavil bistvo vsake revolucije, ki jo generirajo socialne krivice in nezadovoljstvo množic, ki v večini primerov nasilno zahtevajo spremembe itd. Lenin je bil pragmatik in je dobro vedel, kaj hočejo ljudje – zemljo in oblast! Ljudje so v boljševikih videli rešitelje iz stisk, želeli so svet socialne pravičnosti, volilno pravico žensk, odpravo zasebne lastnine in privilegijev, propad svetovnega kapitalističnega imperializma, teror proti pravoslavni cerkvi in religiji sploh, brezrazredno družbo, skratka zahtevali so Rusijo, ki bo iz zaostale agrarne postala razvita industrijska država, pa čeprav preko trupel. Zanimivo je, da je boljševiška revolucija izdala tudi odlok o miru, ki pa ni bil še nikoli dosežen. Dr. Anton Bebler pa je poudaril, da se v noči od 25. na 26. oktober (po pravoslavnem koledarju) praktično ni zgodilo popolnoma nič. Streli iz križarke Aurora so samo naznanili, da je bila zamenjana vlada in da so oblast v Rusiji prevzeli boljševiki, Lenin pa je bil takrat še vedno v Švici: malo je manjkalo, pa bi se mu revolucija izmuznila iz kontrole.

Nobenega dvoma ni, da je ruska boljševistična revolucija povzročila drastične posledice v Evropi in v svetu. Politični zemljevid se je popolnoma spremenil. Kmalu se je pojavilo okoli 15 komunističnih držav, med njimi tudi Kitajska, Vietnam, Kuba, Severna Koreja, po drugi svetovni vojni tudi Titova Jugoslavija. Nastala je blokovska razdelitev sveta in hladna vojna, svet pa je bil v stalni nevarnosti pred začetkom tretje svetovne – jedrske vojne. Velika socialistična revolucija v Rusiji je spreminjala svet in človeka na osnovi planskega gospodarstva in dialektičnega materializma kot ideologije in filozofije komunizma, razvoj komunizma po svetu pa je prevzela in nadzorovala Komunistična internacionala v Moskvi.

Pred drugo svetovno vojno je bila jugoslovanska komunistična stranka (KPJ) prepovedana, zato so se njeni privrženci šolali v Rusiji, tudi Josip Broz, ki je bil politični emigrant in je marljivo »čistil« svoje nasprotnike. Tako je bila komunistična stranka ob izbruhu vojne v Jugoslaviji leta 1941 bolj kot vse meščanske stranke usposobljena za talno delovanje in za dokončen nasilen prevzem oblasti.

Velika oktobrska revolucija je ob koncu osemdesetih in v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja z demokratičnimi spremembami v državah nekdanjega socialističnega bloka, krvavim razpadom Jugoslavije in razpadom Sovjetske zveze dokončno izgubila ves svoj sijaj in privlačnost.

Spletna stran Kulturnega društva Severina Šalija Novo mesto. Urednik: Franci Koncilija.